Lepo, lepše, najlepše, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 13. feb. 2019 10:53 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. feb. 2019 10:54 ]

Zarja Trkman se počuti lepo v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina. 

4. februar ob 11:56


Zarja Trkman se počuti navdušeno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina. 

4. februar ob 21:21 


31. dan poti okoli sveta je zame najlepši do zdaj ...  

6 ur potepanja in raziskovanja Ognjene zemlje, Patagonije, lepot Nacionalnega parka Tierra del Fuego, favne in flore, jezera Escondido ... in vsega drugega, v prekrasnem vremenu, ki je prineslo kar 25 stopinj Celzija Ushuiai /nenavadno je rekel Francisco, moj šofer, bila sem mu kopilot/ ... itak, da sem sedela spredaj, zadaj pa Zdenka, Christina in Martin iz Nemčije ...
skratka mednarodna argentinsko, hrvaška, nemška, slovenska odprava ... 


le za občutek prilagam fotko s telefona ... 

daljši zapis sledi v naslednjih dneh, ker sem zdaj utrujena, še esspreso in potem večerja ter ter predstava v teatru ... menda se obeta ena izjemna, takorekoč cirkuška predstava ... idealno zate Nataša Gerkeš, ker vem, da si oboževalka cirkusa, bom uživala še zate, velja?

Francisco, naš šofer ... izjemno prijeten in ustrežljiv, zame je šel celo v lekarno ... hehehe ... ozadje pa itak prekrasno — v/na Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina

Zarja Trkman se počuti srečno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.

4. februar ob 22:51

... včeraj zjutraj tako, danes drugače, lepše ... kot pritiče angelom ... je rekla Cristina: "When angels are coming, the sun is rising", šoferju taxija, Franciscu ... in res je, prišli smo, prinesli jasno, toplo vreme in sonce, kot ga menda v Ushuiai že dolgo ni bilo ...

Prelaz Garibaldi (700 m), zadaj Lago Escondido ... midva s Franciscom, yesssssssss — v/na Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina


Potka na Konec sveta — v/na Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina


Lago Roca ... wau — v/na Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina

V kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.

Domovanje haskijev (kaki 100 jih je), pozimi pa vprege ... in na pot — v/na Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina

*

Zarja Trkman se počuti navdušeno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.


5. februar ob 14:36 

Zelena barva morja, barva Soče v Solkanu. Počutim se kot bi bila na Bohinjskem jezeru, z zasneženim Voglom v ozadju, ki pa je več kot, je gora z večnim snegom in ledom, z ledenikom, ki sega do samega ocena.

Wau. Pogled na snežno goro, podobno Matterhornu. Wau!
Ledene kocke v zeleni vodi, gozd do samega morja, mogočen zasneženi očak, ki je, po moji skromni oceni visok recimo tam blizu 2000 metrov. Nimam pojma, lahko da je višji, lahko nižji. Je pa lep, božansko lep. Koplje se v soncu, seraki se svetijo kot biseri. Pravi DRAGULJ!

IN ZDAJ VELIKO LEDENIH KOCK, KER JE LEDENIK DOSEGEL MORJE. LEDENE PLOŠČE V MORJU. SUPER POGLED.

DA MI JE DAN TAK ČUDEŽ. BOŽANSKI POGLED.

Italija je naziv tega ledenika, ki sega v ocean, v kanal Grande.


*

5. februar ob 20:05

Sanjam resnico,
sanjam serake in oblake.
Sem svobodna.

haiku, Zarja, nekje tam dol, na koncu sveta


5. februar ob 21:25


... hvala bogu, da sedim na skuterju ... nas kar pošteno "premetava"... sem ter tja ... in, vsaj včasih imam prednost pred neinvalidi, hihi ...

*

Zarja Trkman se počuti pustolovsko v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.


5. februar ob 22:00

Rt Horn

Če je bilo še malo prej zatišje, skoraj nič valov, se sedaj čedalje bolj krepijo. Pene kažejo na to … sonce je sramežljivo pokukalo izza oblakov. Ugodilo je moji prošnji, naj vendarle poboža moj utrujeni obraz.

Opazujem galeba, ki preletava pred mojim oknom. Črna krila, bel trup in bel kljun. Pridruži se mu še eden, zdaj so že trije.

Ko prepisujem The Rose of Hiroshima, tudi moja sorodna duša, nekje tam v snegu, na Hrvaškem doživlja stisko, rabi objem, dotik … spomin na njega, na njegovega učitelja je očitno zbudil v njem čustvo, za katerega ne vem, kako bi ga imenovala.

Istočasno doživljava nekaj, kar se naju je dotaknilo, jaz ob pesmi, on ob spominu na njega.

Še en razlog več, da se obrneva, oba, vase … ti in jaz, ljuba duša, ljubi prijatelj, ki si sicer daleč, a obenem tu, z mano.
Objem, zagrljaj, dušo! Sem s tabo, sem ob tebi, objemam te … s tabo delim vse občutke, s tabo v dobrem in slabem.
Megla se spušča nad gladino oceana, grozeči zvoki, ne vem od kje. Kot bi tudi nebo delilo najine občutke.
Sonce je zopet pokukalo skozi oblake, sive, meglene.
Le ocean, pene na valovih, grozeč zvok, glasba v ozadju … just a way you are …

Utihne, glasba utihne … le zvok, ki mu ne vem izvora … čuden je, grozeč … megla nad oceanom, peneči valovi, ki so vse višji.
Pozna se, pozna, ladjo bolj premetava kot ponavadi. Konec sveta, našega sveta je vse bližje. Rt Horn na obzorju.

Kaj nas čaka? Le kaj? Nič, morda malo strahu pri potnikih, stiske, morske bolezni, za katero še zdaj ne vem, kako se kaže.

Nič, grem. Na konec sveta, tako ali drugače.
Just kiding. Grem na večerjo ali pa tudi ne.

Čakam, kaj se bo zgodilo. Ali bodo valovi še povečevali svoje vzpone in padce. Ali jim bomo kos? Seveda jim bomo, sicer še vedno lahko uberemo drugo pot in pot okoli otoka Horn. Otok je, vedno sem mislila, da je polotok. A ni. Otok je!

Začelo je deževati. Narava kaže zobe. Mogočna je, zmelje nas lahko v gosto kašo in nas izpljune. Adijo človek, adijo človeštvo. Ne rabim te, če se ne spremeniš.

Saj si del mene, a nič ne kaže na to, da se tega zavedaš. Bodi, bodi Človek, ne le človeček. Bodi zavestno bitje, bodi BOG. Ker si lahko, ker si bog.

Torej Bog, na plano. Na zdravje, na jutri!

*

Zarja Trkman is traveling to Punta Arenas, Chile from Punta Arenas, Chile.


6. februar ob 09:27

Včeraj najlepši dan na kopnem, na koncu sveta. Danes najlepši dan med plovbo. Vedela sem, da bo lepo, si pa nisem niti v sanjah predstavljala takšne lepote. Lepo, lepše, najlepše?

Kanal Grande, na meji med Argentino in Čilom. Prekrasni ledeniki, ki so nas spremljali, ali pa mi njih, dobre tri ure. Še zdaj se vidi sneg. Morje postaja nemirno, v bazenu pljuska voda, kot bi bil na plaži, pravi plaži, ko lahko ure in ure uživam v gledanju valov, penjenju ob skalah, zvoku, ki spremlja dogajanje. Pa vendarle sama s sabo in z naravo. Kako blagodejno, kako lepo zveneče.

Ledeniki so me začarali. Mogočni, s seraki, so se nedaleč od Luminose ponosno vzpenjali v nebo, še bolj pa v morje. Pogumno, brez kakršnekoli skrbi. Kaj nam pa moreš, človeček. Nič, prav nič. Lahko se le čudiš in se sprašuješ kam gre tvoja pot.

Moja gre v svoji smeri, navzdol in navzdol, mi pripoveduje serak. Kaj pa tvoja?

Moja pa v vse smeri. Širi se, me napolnjuje z novim, me bogati za nova spoznanja. Za lepe ljudi, za srečanja, v katerih najdem srečo.

Mislim, da se vozimo proti odprtemu morju, peljali smo se tudi mimo otoka Darwin, zdaj pa Pacifik, vsaj zdi se mi. Morda se motim. Nič hudega.

Važno je, da mi je lepo, da se je dopoldan že prevesil v popoldan. Nebo ni več popolnoma jasno, nekaj koprenastih oblakov ga krasi. Bel sneg, beli oblaki, bela pena. Belo, ki te vidim belo. Modro, ki te slišim modro. Zeleno, ki te vonjam zeleno.

Še vedno kanal Grande, a vse širši, vse mogočnejši. Vse močnejši in silovitejši.

Fotografije je posnela: Adriana Rizzato, 2019.

Morje oz. ocean postaja mlečno moder, zaradi vode, ki v slapu pada vanj...mogočno — v/na Punta Arenas, Chile.
 
Mogočni ledenik Italija, ki spreminja barvo morja — v/na Punta Arenas, Chile. Morje oz. ocean postaja mlečno moder, zaradi vode, ki v slapu pada vanj ... mogočno.

*

6. februar ob 12:53
 

BIENVENIDo/A a CHILE ... z rešilnimi čolni v mesto ... Dalmatinci so tu iskali zlato konec 19. st. Hasta la vista Punta Arenas.

*
Zarja Trkman se počuti zabavno v kraju Punta Arenas, Chile.

6. februar ob 13:06

Punta Arenas, Čile

Haha, z rešilnimi čolni. Pa da vidimo.

Sem v kopalnici, ko zaslišim ropot. Grem v sobo, mimo mojih oken kar dva delavca, meni nič tebi nič. Le kaj hočeta. Ne pogledata noter, naravnost na posteljo in v kopalnico bi videla.

Največkrat imam vrata kopalnice kar odprta. Morda sta me celo videla, ko sem bila notri. Nič ne de. Pogled na 65-letnico ni prav lep … hehehe.

Aha, zdaj sem ugotovila, kaj sta delala tam, spuščala sta rešilni čoln. Za 150 ljudi je, si lahko misliš.

Očitno se mi bo danes zopet odprl širši pogled na ocean, na mesto. Menim, da kar na ocean, ker je mesto na zahodu, moja soba pa je danes na vzhodu. Grem pogledat in se prijavit za prevoz v mesto. Do desetih je čas. Zdaj pa je ura devet.

Adios!

*

Zarja Trkman se počuti povezano v kraju Punta Arenas, Chile.

6. februar ob 22:21

Dvignem oči in ga zagledam. Mojega Dawnovčka. Tako je prisrčen, da mi ob vsakem srečanju z njim zaigra srce. Bodisi v teatru, kjer se objameva, bodisi na jutranji telovadbi, na fešti …govori le francosko, a se vedno sporazumeva. On francosko, jaz nič. Le pogled, stisk roke, objem. Dovolj je. Ne rabiva veliko, ker se čutiva. Globoki dušici, nepokvarjeni, pristni. Kako lepo. Res!

Pa sem šla do njega in njegove mame, ob bazenu sta bila. Pobožam ga po vratu, obrne se, me prime za roko in jo poljubi. Večkrat. Nekaj me vpraša, mislim, da nekaj v zvezi z možem.

Mama ga malo okara. Pokažem prstana, poročna prstana in povem, da je mož umrl. Razume, mama mu še dodatno razloži. Vpraša me od kje sem, najverjetneje, jaz pač ne razumem francosko in rečem, da govorim angleško.

Nesporazum. Sinu pove, da sem iz Anglije.
Ne, ne, iz Slovenije sem. O, iz Slovenije … ja, ja.

By, by, pobožam ga po glavi, on mi spet poljubi roko. Hladna je, njegova roka. Stisnem jo. Lepo mi je pri srcu, njemu takisto. Brez dvoma …






Zapisala: Zarja Trkman
Fotografije: osebni arhiv avtorice