Ljubezen na prvi krevet, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 21. feb. 2019 23:52 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. feb. 2019 23:53 ]

21.2.2019 

9 h ·  

Neskončno obzorje, 
mirno morje. 
Palme in klifi, otok. 


Zarja Trkman is feeling zadovoljno with Maia Maoa and 3 others in Moorea, French Polynesia. 


8 h ·

Sem vegetarijanka. Vsak dan imam na razpolago jedilnik s predjedjo, prvim krožnikom, juho, drugim krožnikom, solato, siri in sladicami. 

Mesec in pol plujemo, pa se nobena jed ni ponovila dvakrat. Ne moreš verjeti.

Prava paša za oči, okusi za brbončice, poslastica za želodček. Ravno prav kuhano, al dente … kot je prav, a ne samo pašta, tudi riž, čičerika, fižol, stročje …

Obožujem tukajšnjo hrano, pripravo, postrežbo …vina, pivo … čeprav pijem v glavnem mlačno vodo … tu pa tam pa nazdravim s kančkom rdečega vina. Pijače kolikor hočeš, vse vključeno v ceno.
Vedno je na mizi balzamični kis iz Modene in deviško oljčno olje. Prvovrstno. Kruh spečen vsak dan, na ladji.

Zanimivo je naslednje: vse ostanke hrane na ladji zmeljejo in jo šele »spasirano« vržejo v morje. Serviete so bele, pralne.

Prehrambene navade ljudi vse sorte narodnosti pa tako različne, da je kaj. Najbližji so mi Korejci, po načinu prehranjevanja. Noben ni debel, vsi so fit. Jasno, ker se odlično prehranjujejo (za moj okus). Nobenega kruha, veliko, veliko sadja in jajc. Teh pa pojejo enormne količine. Da padeš dol.


 


*


Zarja Trkman se počuti blaženo na lokaciji Tahiti, Polynésie Française.

2 h ·

Pristanišče

Znašla sem se v njegovem apartmaju, na čezoceanki. S krasnim pogledom na morje, na Jadran. Sedela sva na balkončku in občudovala igro delfinov. Oče, mati, mladiček. Pila sva kavo, ki jo je ON skuhal. Teknila mi je. Opazovala sem ga skozi sončna očala. Izklesano telo, vsaka mišica na svojem mestu, zagorelo in posuto s kapljicami vode, ki so se bleščale v soncu. Svetlomodri odtenki, valovi sinjega Jadrana so se odrazili v vsaki kapljici. Božanski pogled, njegove kot morje modre oči, vranje-črni lasje. Kopalke turkizne barve. 
Očarana sem spustila pogled na morje in občudovala delfinovo družino, ki se je prekopicevala, visoko skakala … delfini so vreščali. Pomislila sem: hotela bi njegovega otroka, tako lepega kot on, otroka mojega »mornarja«, ki sem se vanj zaljubila na prvi pogled.

Ugledala sem ga že dopoldne, ko sem bila na splitski Rivi na kavi. Sedel je pri sosednji mizi, srebal kavico in po videzu sodeč je neznansko užival. Najine oči so se srečale. Najlepše oči, ki sem jim kdajkoli uzrla. Pogled je bil dolg, globok, nihče od naju ga ni hotel umakniti. Nasmešek njegov in moj, čudoviti zobje, kot biseri so se bleščali. Ogovoril me je v brezhibni angleščini. Da je kapitan čezoceanke, ki je bila zasidrana v Splitskem pristanišču, je povedal. »Kaj pa ti, si na počitnicah?«, me je vprašal. »Ja, ja,« sem odvrnila malo v zadregi. »Živa sem, iz Slovenije, iz Ljubljane.« »Steve iz ZDA, natančneje s Floride, iz Miamija. Prisedeš, ali naj jaz sedem k tebi?«Dve uri sva kramljala. Bil je prijeten sogovornik. Ko sva se poslovila, mi je segel v roko: »Pridi k meni na kavo, morda celo na kosilo, popoldne, na ladjo. Kdaj te lahko pričakujem? Ob dveh, bo o.k.?«  »O.K.«

In sem šla, omamljena od tega očarljivega moškega, ki me je začaral. Na plaži sem ves čas sanjarila o njem. Nisem mogla brati, še manj komunicirati s kom. Steve, Steve, Steve, mi je odzvanjalo v glavi. Le kaj si misli o meni? Naj grem ali ne? Bala sem se, bala, da bom podlegla njegovim čarom in naredila kakšno neumnost. Ne, Živa, raje ne … ostani na plaži in pozabi na Steva. Kosim na Rivi, ura se bliža drugi. Kaj naj naredim? Odločim se. Grem do Melody, tako je bilo ime luksuzni čezoceanki. Čaka me na krovu. Pomaha mi in steče po stopnicah. Poda mi roko, da se lažje povzpnem. Mehka kolena skorajda izdajo moja čustva. Ja, zaljubljena sem, kot najstnica, čeprav mi je že 35 let.

Povzpneva se na krov, popelje me v svojo sobo, s prečudovitim razgledom. Pravzaprav v luksuzni apartma, razkošen, enkraten. » Boš kavo?« me vpraša, »predvidevam, da si že kosila.« Srebava kavo in se pogovarjava. Seže po moji roki: »Čudovite prste imaš, dolge in tanke, rojene za igranje klavirja,« mi reče. » Pianistka sem, igram v slovenski filharmoniji.« Kako je vedel, kako je lahko tako čutno to povedal. Nežno me je pobožal po prstih, mene pa je spreletelo: želim si ga, želim si ga čutiti, njegovo telo ob mojem, njegov dah z mojim, njegovo uho ob mojem, njegove sočne ustnice na mojih. Dvignem pogled, skloni se in me nežno poljubi. Najlepši poljub, nežen, a obenem željan strasti, ki naju je zajela. Nežen poljub se prevesi v strasten in globok poljub, najina jezika igrata najlepšo melodijo sveta. Zadihana se odmakneva drug od drugega, prime me za roko in me popelje v spalnico. Nežno me slači, kos za kosom rekoč: »Ne bom ti naredil ničesar, česar ne boš želela.

Opazuje me, boža. »Tako lepo telo imaš, ustvarjeno za ljubezen, ustvarjeno za rojstvo otroka, ki bi bil plod velike ljubezni. « Hrepenim po njegovih dotikih, po poljubih, objemih. On počasi, umirjeno, z izkušnjo ljubimca, očarljivega ljubimca, ki se je pojavil v mojem življenju. Vem, da jutri odplujejo dalje, vem, da se iz tega ne bo rodilo nič kaj globljega. Zavestno se odmaknem od njega rekoč: »Želim si te, a menim, da nima smisla voditi ljubezen za eno noč.«
«Kot hočeš, tvoja želja je, upošteval jo bom.«

Oblečem se. Odpraviva se na palubo. Popijeva limonado v krasnem lokalu … sama sva, potniki so na izletu po Splitu. Imava vse, a vendarle se ne morem sprostiti. Ker si ga želim, moje celice hrepenijo po njegovih, moje telo po njegovem, moje ustnice po njegovih. Primem ga za roko. Greva, v njegov apartma. Začnem ga slačiti, tokrat jaz. Že v dnevni sobi. Strastno mu potegnem hlače dol, srajco čez glavo, ostane le v boksarkah, ki kažejo na njegovo vznemirjenost. A čaka, čaka name, čaka na mojo odločitev na mojo gesto.

Nežno, tokrat počasi z velikim občutkom, mu slečem boksarke in ven skoči njegov korenjak. Lep je, mogočen, pripravljen … nežno grem z jezikom preko njega. Steve se odmakne: »Si prepričana, da si to želiš?« »Ja, popolnoma.« In potem sledi najlepši akt, ki sem ga kdajkoli doživela. Ni besed, ki bi to lahko opisale, najini telesi sta eno, dihava, sopeva skupaj … sem v devetih nebesih. Zadihana se odmakneva drug od drugega, se nemo opazujeva, se naslajava ob lepoti svojih teles. Popolno je!

Stuširava se, greva na palubo. Bazen samo za naju, plavava, zatopljena vsak v svoje misli. Ljubezen, ljubezen je v zraku. Love is in the air, si popevam, on pa plava ob meni, se me včasih nežno dotakne in v meni zopet prebudi željo po ljubljenju. A se odločim, da je bilo enkrat dovolj. Poslovim se. »Te lahko povabim na večerjo v mestu?«« Lahko,« izdahnem in že letim.

Večerja, romantična večerja v lokalu, separe imava le zase, ob soju sveč - ne dotikava se, nobenih namigov, zgolj druženje, večerja in pogovor. Vsake toliko utihneva, on zazrt v daljavo, na morje, v Ameriko. Le kaj ima tam, ženo, otroke? Ni važno. Bila je Ljubezen na prvi krevet, poje Marko Brecelj.

»Jutri odplujemo, zjutraj.« Niti telefonov si ne izmenjava. Odide, tudi sama se odpravim proti hotelu. Nemirna noč z jasnim vedenjem. Ne bom ga videla nikoli več. Prav gotovo ima v vsakem pristanišču kakšno ljubico. Poskusim zaspati. Uspe mi, zbudim se kot nova in grem novim izzivom naproti, ne zavedajoč se, da v meni raste novo življenje.

Odpravim se na plažo s pogledom na Melody, ki pravkar odhaja. So long, Steve, si rečem, pomirjena in srečna za to enodnevno doživetje, za to »ljubezen na prvi krevet«. So long, Melody … bodi dobro Steve in hvala za ljubezen, ki to ni.

Zaplavam, pomirjeno in srečno, zadovoljno, da sem živela trenutek s Stevom. Namerno ne mislim nanj. Uležem se na brisačo, sonce me nežno greje. Berem, Imenovali so jo dvoje src. Knjiga me prevzame, ne odmaknem oči od nje, dokler je ne preberem do konca. Potem skok v morje in tuš. Zleknem se v senco, saj je ura že enajst, zaprem oči. Zaspim, sanjam o njem, lepo mi je. Začutim, da me nekdo boža, da prsti drsijo po mojem telesu. Odprem oči. Steve, v vsej svoji lepoti. Ladja je odplula, kapitan pa ob meni. »Vzel sem si mesec dopusta. Rad bi bil s tabo, da te bolje spoznam. Morda sva si usojena.« Skočim mu v objem, ga nežno poljubim in se vsa predam njegovim dotikom, nežnim, kot se spodobi v javnosti. Srečna sem, do nebes in nazaj.

Epilog: Živa in Steve na križarki, Živa že visoko noseča, pričakujeta otroka, plod njune ljubezni, ki sta ga zaplodila tistega popoldneva, prvič ko sta se ljubila. Luka bo, sin njune ljubezni, ker je nastal v luki, v Splitu.

Življenje je lepo. Če ga živiš!!!




*

1 h ·

... moj dom je zdaj tu, na Luminosi ... moj dom je povsod, moj dom je ves svet ... ker sem doma tam, kjer je doma moje srce ... in moje srce potuje, vsak dan je na drugem koščku Zemlje ... že devet dni nismo stopili na kopno, silom prilike ... moj dom je zdaj širni ocean, v njem uživam vsak trenutek ... dobro jutro sLOVEnija, jaz pa grem šele v life, piratski večer ... prvič danes grem v life, ker sem popoldan spala dve uri ...