---

Zarja Trkman se počuti poživljeno z osebo Adriana Rizzato in drugimi (2) na lokaciji Yorkeys Knob, Queensland. 


17 h · Cairns, Avstralija Zeleno, ki te ljubim zeleno. Danes eno posebno doživetje. Deževni gozd. Popeljala sem se z gondolo nad njim. Kamor je seglo oko, povsod gozd. Taka in drugačna drevesa. Samo midva v gondoli, jaz in moj skuter. Tišina, le ptičje petje se sliši. Blagodejno. Kako lepo, da sem sama. Ko se lahko popolnoma posvetim tem drevesom, podrasti, palmam, evkaliptusom. Ko ni nikogar, ki bi žlobudral. Wau … včasih je moja invalidnost pravi blagoslov. Fotkam drevesa, fotkam praproti, palme, slapove, reko … številne fotke, lepe, zelene … Na drugi strani pa prekrasen razgled, na Yorkeys Knob, na jezero, kjer smučajo, na Koralno morje, na Luminoso tam nekje daleč. Tu sta dve obdobji, po besedah lokalnega vodiča: wet time, ki traja od decembra do maja in suho obdobje. Danes je bila ogromna vlažnost, soparno, zadušljivo, čeprav le 25 stopinj. A nad gozdom se to ni občutilo. Gozd diha in z njim jaz. Lepo mi je. Pot traja približno uro ali malo manj. Kot, da sem na Kaninu, sem zapisala na FB-u. A povsem drugače, tam belina, tu zeleno. Milijon odtenkov zelene. Blagodejno za oko. Lep izlet, ki mi bo ostal v prijetnem spominu. Če izvzamem dvourno čakanje, da smo se izkrcali na kopnem. Ne vem, kaj je bil vzrok, a celo moja strpnost, je malo popustila. Ma, o.k., čakanje je bilo poplačano z zelenilom, s svežim zrakom, s kisikom, ki ga ustvarjajo drevesa. Menda je za Amazonskim pragozdom ta gozd drugi najstarejši deževni gozd, če temu lahko tako rečem. Na ladjo sem se vrnila precej utrujena, na hitro pojedla kosilo (beri: pol ure), s prekrasnim pogledom s devetega nadstropja ladje na širno Koralno morje, ki je del Pacifika. Če je sredozemsko morje modro, azurno bi lahko rekla, če je Atlantik vijolične barve, potem je Koralno morje, ki je del Pacifika, bolj kot ne zelene barve. Kako različna so si. Meni je Atlantik najbolj všeč, moram reči. Vijolična, lesketajoča se barva (sparkling … Maja). Kmalu pa bomo zapluli v Indijski ocean, ki je vsaj okoli Bombaja, kjer sem bila pred natanko 40. leti, rjav. Tedaj nisem mogla verjeti svojim očem. Navajena našega Jadrana, zagledam rjavo morje. Bljak, sem tedaj rekla … bljak, bljak, ne bi se kopala v njem niti pod razno … tedaj, morda je sedaj drugače. Spala sem od treh do šestih, kot ubita. Res pa je, da sem bila že ob štirih pokonci.