Malo domotožja, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 15. mar. 2019 23:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 16. mar. 2019 23:47 ]

Zarja Trkman se počuti poživljeno z osebo Adriana Rizzato in drugimi (2) na lokaciji Yorkeys Knob, Queensland. 


17 h · Cairns, Avstralija 

Zeleno, ki te ljubim zeleno. Danes eno posebno doživetje. Deževni gozd. Popeljala sem se z gondolo nad njim. Kamor je seglo oko, povsod gozd. Taka in drugačna drevesa. Samo midva v gondoli, jaz in moj skuter. Tišina, le ptičje petje se sliši. Blagodejno. Kako lepo, da sem sama. Ko se lahko popolnoma posvetim tem drevesom, podrasti, palmam, evkaliptusom. Ko ni nikogar, ki bi žlobudral. Wau … včasih je moja invalidnost pravi blagoslov. Fotkam drevesa, fotkam praproti, palme, slapove, reko … številne fotke, lepe, zelene … Na drugi strani pa prekrasen razgled, na Yorkeys Knob, na jezero, kjer smučajo, na Koralno morje, na Luminoso tam nekje daleč. Tu sta dve obdobji, po besedah lokalnega vodiča: wet time, ki traja od decembra do maja in suho obdobje. Danes je bila ogromna vlažnost, soparno, zadušljivo, čeprav le 25 stopinj. A nad gozdom se to ni občutilo. Gozd diha in z njim jaz. Lepo mi je. Pot traja približno uro ali malo manj. Kot, da sem na Kaninu, sem zapisala na FB-u. A povsem drugače, tam belina, tu zeleno. Milijon odtenkov zelene. Blagodejno za oko. Lep izlet, ki mi bo ostal v prijetnem spominu. Če izvzamem dvourno čakanje, da smo se izkrcali na kopnem. Ne vem, kaj je bil vzrok, a celo moja strpnost, je malo popustila. Ma, o.k., čakanje je bilo poplačano z zelenilom, s svežim zrakom, s kisikom, ki ga ustvarjajo drevesa. Menda je za Amazonskim pragozdom ta gozd drugi najstarejši deževni gozd, če temu lahko tako rečem. Na ladjo sem se vrnila precej utrujena, na hitro pojedla kosilo (beri: pol ure), s prekrasnim pogledom s devetega nadstropja ladje na širno Koralno morje, ki je del Pacifika. Če je sredozemsko morje modro, azurno bi lahko rekla, če je Atlantik vijolične barve, potem je Koralno morje, ki je del Pacifika, bolj kot ne zelene barve. Kako različna so si. Meni je Atlantik najbolj všeč, moram reči. Vijolična, lesketajoča se barva (sparkling … Maja). Kmalu pa bomo zapluli v Indijski ocean, ki je vsaj okoli Bombaja, kjer sem bila pred natanko 40. leti, rjav. Tedaj nisem mogla verjeti svojim očem. Navajena našega Jadrana, zagledam rjavo morje. Bljak, sem tedaj rekla … bljak, bljak, ne bi se kopala v njem niti pod razno … tedaj, morda je sedaj drugače. Spala sem od treh do šestih, kot ubita. Res pa je, da sem bila že ob štirih pokonci.  

Pa-pa Avstralija, še najsevernejši Nord cup in potem zapljujemo že v Indonezijske vode. 

Vrtinci, ki jih dela ladja in prav posebne odtenke, vzorce takisto — v/na Yorkeys Knob, Queensland.

Jutro, ob sidranju ladje, kar 20 minut vožnje s tender boutom do kopnega — v/na Yorkeys Knob, Queensland.

Gondola, kot na Kaninu, za 6 oseb, midva pa sama, jaz in moj skuterček ... wau — v/na Yorkeys Knob, Queensland.

Slapovi — v/na Yorkeys Knob, Queensland.

Panoramska fotka, tam daleč na morju Luminosa — v/na Yorkeys Knob, Queensland.

Deževni gozd — v/na Yorkeys Knob, Queensland.


*

Plesala sem.
Junior, moj partner.
Skuter, midva, plesala sem.

haiku Aurora, 15.3.2019


*

Mirno morje, Avstralija -
največji koralni greben.
Svet koral.

haiku, Zarja, 16.3.2019


Ljudje smo kot Angeli z enim krilom.Če hočemo leteti, se moramo objeti. To so zadnje kreacije Bozanskega dotika. Lp, Ana


Joj, kako zelo sem bila vesela teh dveh angelov. Tako zelo, da sem ju, skupaj z Angelom ISKRENOSTI kar delila na FB-u. Hvaležna sem Ani, neizmerno hvaležna. Kot da je začutila, vsaj za kanček domotožja. Danes pri zajtrku mi Zdenka reče: »Danes sem si prvič zaželela, da bi bila že doma.« Tile zadnji dnevi so sicer lepi, a odšel je Tomas, odšla Anabel, v Singapurju se poslovim od Laure in Davorja, od Wernija, od švedskega para, ki sedi s Korejcem Johnom pri sosednji mizi. Eni potujejo domov, Werni pa na Japonsko, v Švici bo šele v maju enkrat. Moja družina tu na potovanju okoli sveta, njeni člani me počasi zapuščajo in zato se je tudi v meni vzbudilo malo domotožja. Nekaj žalosti, solz … a življenje teče dalje. Še enkrat hvala, draga Ana za objeta angela. Lepo je, ko začutim, da še kdo diha z mano, me čuti, ve, preprosto ve, kaj mi je v danem trenutku potrebno. Božanski navdih je rodil objeta angela. Božanski dotik me je pobožal. DOŽIVETA je dobila krila in leti, leti v daljno INDONEZIJO. Še 41 dni in bo DOŽIVETA končana, končano bo moje letošnje potovanje okoli sveta. Bogata sem, bogatejša za čudovite ljudi, prijateljstva, ki sem jih stkala, z ljudmi s sveta …bogata sem za nova spoznanja o sebi … hvaležna za številne objeme, za poljube, sočutenje in pohvale … Ne bom vas pozabila, dragi moji so-pot-niki okoli sveta. Še se bomo srečali, vem, da se bomo. Ker le objeti lahko letimo. Ker smo ljudje angeli z enim krilom. Neguj tega angelskega otroka v sebi. Daj mu krila. Objemi svojega prijatelja, nameni mu lepo besedo, objemi mimoidočega s pogledom, podari mu nasmešek, pozdravi ga, pobožaj mucko, povohaj vijolico ... Bodi življenje. Bodi objem!

*