Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 28. jan. 2019, 23:00 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 29. jan. 2019, 22:27 ]
Zarja Trkman potuje v Brazilijo 

20. januar ob 01:09 


Tenerife, Puerto Cruz 

Ne bi ga spoznala, povsem drugo mesto je, kot je bilo pred dvainštiridesetimi leti, ko sva bila z možem na poročnem potovanju. Avtocesta, osem pasovnica, ogromno prometa. 

Pico del Teide sva z Andekom obiskala takrat, šla sva tudi z gondolo pod vrh in nato še peš. 

Tokrat pa smo šli le do Božjega prsta, ki se ga zelo dobro spomnim od takrat. Vse ostalo pa, kot da sem prvič. 

Presenečena sem nad super cesto, ki vodi do tja. Ura in pol vožnje v eno smer. Po borovem gozdu najprej, nato pa pridemo v lunino pokrajino. Lava vsepovsod, zanimivih oblik. Pred nami pa mogočen Teide, ki se koplje v soncu.

Lava je črne in rdeče barve. Novejša je rdeče, starejša pa črne, če se ne motim. Najbolj me fascinirajo oblike, živali, kamele, sloni … srce.

Ko se vračamo, se mi misli povrnejo v leto 1977, malo sem žalostna, ker Andeka ni z mano. In glej, pojavi se ogromno rdečerjavo srce. Posmejim se: Andek, tu si. Zopet si mi dal znak. Lepo mi je pri srcu. Žalost izgine. Skupaj sva.

Pot nazaj je bila lepa, povsod lava, razgled čudovit, na oddaljen otok La Palma, vsaj zdi se mi, na oblake, ki zakrivajo mesto, belo morje oblakov, zeleni bori, rdeča lava. In Teide, ki je mimogrede ugasli vulkan, v zahajajočem soncu.

Menda je spomladi tu pokrajina vsa v cvetju, vseh barv. Po besedah vodičke, Američanke, ki se je zaljubila v Kanarske otoke že prvič, davnega leta 1977, ko je, kot študentka prišla na Tenerife. Pa v Španca tudi … hehehe.
Govorila je ameriško angleščino. Težko sem ji sledila. Eno leto je starejša od mene. Ni se ustavila niti za trenutek. Govoriti. Tudi, ko je večina šla z avtobusa, da si pogleda »megalite« je ostala v avtobusu in se ves čas pogovarjala. Tudi jaz sem ostala, ker se mi ni dalo ven.

Lepo je bilo, a ne tako kot prvič. Saj veš, prvega ne pozabiš nikoli. In tudi nikoli ni tako lepo kot prvič. Vsaj pri meni je tako.
Recife, Brazilija, bližamo se. Ekvator, 26 stopinj ima zrak, morje 27. Ni šans, da bi bila na soncu. Sem v svojem kotičku, kjer prijetno pihlja.

Zdaj pa so prišli Italijani, igrajo namizni nogomet in so ful glasni. Grem, drugam, morda na delavnico. Danes sem bogatejša za lastnoročno izdelano zapestnico. Lepa je!









Zarja Trkman se počuti pripravljeno s Tina Krog v Atlantic Ocean.


20. januar ob 10:27

"Kakšno stvar iz dosedanjega potepanja bi najbolj izpostavila?", me je vprašala Tina

... ljudi, vsekakor ljudi ... vsaj do sedaj ... njihove zgodbe, ki so zelo zanimive ...
... predvsem pa se sprašujem, kaj je na meni takega, da se mi ljudje izpovedo, povejo najgloblje skrivnosti, probleme in težave, s katerimi se spopadajo ...
... veseli me, da uživaš pri svojem delu, to je najpomembnejše, saj človek tretjino življenja preživi na delu, tretjino spi (če malo pretiravam) in ostalo tretjino običajno posveča drugim, sebe pa zanemarja ...in na stara leta ugotovi, da je njegov mir, njegova narava najpomembnejša ...
... ker, če se dobro počutiš v svoji koži, če si srečen, zadovoljen s sabo, šele takrat lahko srečo in zadovoljstvo deliš z drugimi, jim pomagaš in tudi prisluhneš


... ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj ... prebudi pomlad zdaj ... ne glej nazaj ...

bodi dobro, kjerkoli že si

BEIJINHOS ... portugalski poljub


*

20. januar ob 16:25

Baptism of the sea: Let's celebrate crossing the Equator together with the god Neptune.




Zarja Trkman se počuti praznično v kraju Atlantic Ocean.


20. januar ob 22:18  

Moje zadnje javljanje pred Brazilijo

Na decku 9 je vse pripravljeno za »veliki trenutek«, ko bomo prečili ekvator. Cel dogodek bo!!! Pisani baloni na stopnici, nešteto jih je, pisani trakovi pod stropom, zeleni, rdeči, modri, vijolični …

11.00 Party – Baptism of the sea: Let's celebrate crossing the Equator together with the god Neptune. Praznujmo skupaj prečenje Ekvatorja skupaj z bogom Neptunom.

Peta lekcija portugalščine. Naučila sem se, kako v Recife, sama, s svojim skuterjem. Kaj je vredno ogleda. Dve značilni stari vasici. V eni so menda najlepše plaže v Recive.

Potem Cultural lecture: A LAND OF CONTRASTS. O Braziliji.
In zdaj velika fešta, praznovanje prehoda Ekvatorja. Moje »soustvarjalke«oblečene v iz papirja ustvarjene kostume, v značilni modro-beli barvi … smešne so, a obenem lepe.
Tudi vsi animatorji so danes v posebno lepih kostumih, Ana in Žeže sta morski deklici, na licih imata morske konjičke … dogodek, ki bo nedvomno ostal vsem v nepozabnem spominu.
Prečenje ekvatorja. Najverjetneje bomo dobili certifikat, podobno kot za prečenje severnega rakovega povratnika.

Gužva je, vsi hočejo čim bližje, pravkar me je pozdravila Argentinka Leila, tudi ona v svetlomodro-belem kostuma iz krep papirja. Res je debela. Že včeraj mi je povedala, da je FAT, da nikakor ne uspe shujšati, ker rada je. Pa naj bo tako. Iz vljudnosti sem rekla: You are fat just a little bit!«

Ma ni glih a litle bit ( se ni videlo včeraj, ko je sedela za mizo, danes pač.

Nič hudega, če se dobro počuti v tej svoji debelosti, naj bo. Naj je!
Tu ima priložnost, da se v 4 mesecih še dodatno zredi.

Tudi jaz se bom, najverjetneje. Kuhinja je odlična, italijanska hrana mi sede. In jem, ne glede na to, kaj bo. Res pa, da ne morem vseh hodov, ker potem ne bi mogla nič delati, lahko bi le spala.

Naj bo, kakorkoli, važno je, da se imam perfect, da uživam in da me zdaj čaka Južna Amerika, najprej Brazilija Recife, dva dni Ria), potem Montevideo (Urugvaj) … sledi Argentina, Cup Horn … in Čile, kar teden dni bo trajalo (govorim na pamet, najverjetneje bo več, vsaj deset do štirinajst dni), da se preselimo v Polinezijo. Od otokov do otokov in nato Nova Zelandija, ki se je najbolj veselim.

Mirno morje želim sebi, vam pa užitke na snegu, užitke v zimi, ki naj bo obsijana z ognjem, ki ga boste prižgali v sebi.


Fotografija: Maia Maoa, Benetke, Start križarjenja okoli sveta