22. januar ob 12:23 

19. dan 

... širina oceana, 
oblaki na obzorju, 
srce, temno srce, rišejo ... 

haiku: Aurora 

Plovba. Proti Riu de Janeiru. Čudovit dan. Na decku 9 prijetno pihlja, saj je streha odprta. Izogibam se soncu, raje sem v senci. Če sem ga prej, še v Evropi, iskala, se zdaj skrivam pred njim.

Le jutranja meditacija na odprtem, jutranje sonce, veter v laseh. Pogled na širno morje, ocean pravzaprav. Igra oblakov, ki mi pričarajo slike, portrete, telesa. Mi pošiljajo njegova sporočila.

Kako blagodejen je občutek, da nisem sama. Da mi tudi on boža obraz. Preko rahle sape ali burje ali sončnega objema. Blaženost, čista blaženost. Čarovnija srca, neskončnost morja, neverending story.

Pure love, ki je resnica. Ki enostavno je. Je LJUBEZEN, je ZAVEST, je SVOBODA.

NAJ OSTANE TAKO.


*

Zarja Trkman se počuti sproščeno v kraju Atlantic Ocean.

22. januar ob 18:56 

BODI z mano še naprej, v globini temnomodrega oceana, v širjavi svetlomodrega neba, v belini oblačkov in v zlatorumeni barvi sonca, božajočega vetriča, ki boža moja lička ... BEIJINHOS NA TRETJI UČ ... poljubček = beijinhos (prebere se BEJŽINJOS) ... pravkar s šeste lekcije portugalščine, pol ure na dan, super ...

Tu ni nič, čisto nič prepuščeno naključju. Logistika brez primere. Vse tako brezhibno deluje, da je kaj.

Animatorji so taki, da ti jemlje dih, nasmejani, prisrčni … Italijani, Brazilke, Italijanke in Brazilci … Španci in Španke.
Temperament, južnjaški temperament, v nasprotju s tukajšnjim gosti Japonci, ki so zadržani, redko se posmejejo, redko se na glas pogovarjajo. Vsi, prav vsi, pa, vključno s Korejci, igrajo namizni tenis, večina zelo dobro.

Korejec pri sosednji mizi, Južnokorejec, pa je izjema, vedno nasmejan, zgovoren, prijeten. Sedi z ameriškim parom, veliko komunicira z njima, nas pozdravi, ko odhaja. Skratka zelo je fajn.

Fotografija: Anabel, Recife, Brazilija, 2019

*

Zarja Trkman potuje v Rio de Janeiro, Rio de Janeiro.

22. januar ob 19:25 


ZLATA ŽILA

Odkrila sem zlato žilo. Tu na Luminosi. Dva dni nazaj, pred Brazilijo. Svetila se je, našla sem pot do nje.

Kopala sem, kopala, da bi prišla do ogromne kepe zlata. Res je bila ogromna.

Nakar se je zrušilo, vse. Izgubila sem jo. Zlato žilo. Kaj zdaj?
Obnemogla sem obležala, vse me je bolelo. Uspelo mi je zaspati. Zlata žila je bila pozabljena. V spanju.

Potem pa sanje: našla sem jo, ponovno, zlato žilo.
Kopljem, še globlje grem. Pozabim na kosilo. Kopljem in kopljem. Uspe mi, dobim ven kepo zlata. Bolečine popustijo. Srečna sem, trud ni bil zaman.

Kepa zlata mi pade v »školjko«, zamaši odtok. Ojoj, kaj zdaj. Na pomoč pokličem. Prihaja pomoč.

Joshua pokliče serviserja. Rešitev je tu, a kepa zlata konča v oceanu, na dnu morja. Med ribe, v temo izgine. Ne bom je več našla.

Pa tudi želim si je ne več. Niti kepe zlata, niti ZLATE ŽILE.
Naj jo najde kdo drug, mene ne zanima. Pozabljena je, pa kepa zlata tudi.

Na dnu oceana je. Kar naj bo!!!

Veš, dragi FBF, o čem govori zgodba, sicer vprašaj, odgovor dobiš, ko se vrnem s popotovanja … hahaha.


*

Oseba Zarja Trkman je delila fotografijo z drugimi.

22. januar ob 19:34

... moja ljuba prijatelja, Tina Nemec in Raul Kookaburra Dreaming ... zrihtala sta mi vize za Indijo, Avstralijo in Sri lanko ... hvaležna ... žal se ne bomo srečali v Avstraliji, morda pa se dobimo v Indiji, kdo ve ... OBRIGADA. BEIJINHOS. TCHAU ...