Now jump, miss, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 15. feb. 2019 23:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. feb. 2019 23:15 ]

Zarja Trkman se počuti zabavno v kraju Puerto Montt, Chile. 

11. februar ob 10:04 

11.2.2019, At the sea, Puerto Montt 

Ni bila najbolj posrečena destinacija. Pralo je ves dopoldan, odločila sem se, da grem v mesto, če preneha. Kosila sem zgodaj in se ob enih odpravila na izhod. 

Cel labirint, preden sem prišla do rešilnega čolna. S spremstvom seveda. Tu v Čilu, se že tretjič peljemo na kopno z rešilnimi čolni. 

Cel podvig je zame, a se vedno nasmejemo, ko me kar nekaj fantov spremlja ob vstopu na čoln. Itak, da hodim, a s pomočjo. V Punta Arenas hodiva z enim, vodi me za roke in reče: »We can dance, madame.« Yes, we can,« in planemo vsi v smeh. 

Vedno poskrbim za zabavo, tako gostov kot osebja. 
Tudi včeraj je bil cel žur. Nazaj grede sem sicer čakala kar tri čolne, ker smo invalidi posebna kategorija, hehehe. Včeraj so me kar pustili čakati, so dva, ki sta prišla za mano, prej spravili na čolne. Potem pa, ko naj bi bila jaz na vrsti, sem zahtevala, da se odpeljem sama in jim dokazala, da lahko grem, da pa, ko rabim pomoč, zanjo prosim. Potem so me zopet pustili čakat na vetru, še en čoln je odpeljal brez mene. In sem se malo razjezila: »Hočem na čoln, ker me zebe«, sem rekla. In sem šla. Morje je bilo nemirno, pa vendarle. 

Odpravimo se, ko se čoln napolni. Valovi so vse večji. Tudi 3 metre so bili veliki. 
Žur. Oleeeeeeeeeeeeeeeee vpijemo pri vsakem valu, ki nas dvigne. Oleeeeeeeeeeeeeeeeeee.
Z ene strani pljuskne voda v čoln, ki, mimogrede, sprejme 150 ljudi, oleeeeeeeeeeeee.
Smeha je bilo veliko, pa tudi strahu je bilo zaznati veliko. V očeh, brez nasmeška.

Res smo se zabavali, tisti, ki nas ni strah. In potem zopet podvig, tokrat za vse. Nemirno morje, čoln komaj pristane. Premetava nas.
»One by one,« pravi častnik, »be carfull!«
Jaz itak zadnja, skoraj ponesejo me na dvižni most. »Now jump, miss«, reče častnik ... haha, skočim, kaj čem drugega.
In potem zopet cel labirint in končno v svojem apartmaju.

Bogatejša še za eno izkušnjo.

DOŽIVETA, hahaha.

Rešilni čoln Luminose, za 150 ljudi, v ozadju Puerto Mont, ki ga gradijo stolpnice, sicer pa so le "barake" iz pločevine in lesa ... glavna cesta v center kaže prav klavrno podobo ... na veliko prodajajo te podrtije, meni je takorekoč omnemogočeno priti do samega centra s skuterjem, ker so prehodi na pločnike katastrofalni za invalide, poskusila sem sicer po cesti, a je bilo prenevarno in sem šla raje na drugo stran na tržnico z domačimi izdelki ... prava paša za oči in denarnice tudi — v/na Puerto Montt, Chile.

Zastava Čila — v/na Puerto Montt, Chile.

Kar visok križ, po moji oceni vsaj 20 m, spodaj kamp in plaža ... bilo je nekaj iglujev, ki smo jih videli na poti, na plovbi v port, z rešilnega čolna, seveda — v/na Puerto Montt, Chile.

V zavetrju — v/na Puerto Montt, Chile.

*
11. februar ob 10:32 

... ja, več kot očitno sem kar popularna tu na Luminosi, vedno nasmejana, na svojem skuterju, ki je, jasno, prepoznaven Ferrari ... hihihi, vsaj tako ga imenujejo ... brrrrrrrr in že me ni več, adijo Mario, see you later ...

*

11. februar ob 14:21

utrujeni od mene ...
... mojih zapisov?
... dva dni pavze, prav?

haiku, Aurora, hahaha, 11.2.2019

*

12. februar ob 11:14 

Ujamem veter,
poletim v Čile.
Počasi umira, P.N.


Haiku Z.T., 12.2.2019

zate tata, ki bi danes praznoval 118 let

*

Oseba Zarja Trkman je posodobila svoj naslovni kolaž.

12. februar ob 21:24


*

Zarja Trkman se počuti prijetno na lokaciji Easter island.


13. februar ob 14:13


"Najlepša jutra so zjutraj," ... (Ivan Volarič Feo)
večeri zvečer.
Sonce, Luna.

haiku, Zarja, 13.2.2019

Ni besed, ki bi lahko opisale to lepoto ... božanski odmev — v/na Easter island.


...sonce se potopi v vodo... slišim "potop", zacvrči ... nekje nad Tierra de Fuego ... tam na koncu sveta ... ognjena zemlja, ognjena rdečina, mogočen ocean, brezmejna širjava ... "brezgrajnost" — v/naEaster island.

Sporočilo, ki me usmerja na pot ... fantastični prizori so se mi ponudili ... redki smo jih bili deležni, nekje nad Tierra del Fuego ... Aurora Antarctica? — v/naEaster island.

Jutro na Pacifiku ... wau ... doživeto — v/na Easter island.

Luna, čez dan, kmalu po krvavi Luni v sLOVEniji, sonce je že visoko na nebu, luna pa kar vztraja, ne da se — v/na Easter island.

*
14. februar ob 01:16

'Kakšen balzam za dušo je bil današnji sončen, spokojen in prijetno topel popoldan v primerjavi z deževnim, hladnim, turobnim in predvsem tako zelo praznim jutrom izpred leta dni. Ko sem v tišini hrastovih dreves opazoval starejšega strica, kako nosi rože (najbrž) na grob svoje pokojne žene, sem se spraševal, če nisi morebiti kljub vsej gnilobi zahodne civilizacije v globini vsakega posameznika prisoten bolj, kot se na prvi pogled zdi? Se morda na tisti osebni, prijateljski ravni drug drugega samo preredko opozorimo, da bi lahko bili bolj iskreni do sebe in bolj prijazni do sočloveka?'

Tako je napisal Svit pred dvema letoma, na današnji dan in s spodnjimi besedami zaključil svoj nagovor očetu.

Jočem, vedno znova jočem, ko to berem.

ZLATA DUŠA je Svitov zapis, ki je ganil prav vsakogar v Stari Gori pred natanko tremi leti, na Valentinovo.
Ko si nas pustil same, dragi Andek, a si pustil sled, ki nas vodi skozi življenje, Piko, Svita in mene.
Rada vas imam, vse tri, neskončno rada.

˝Dragi tata. Hvala za takšne temelje, zaradi katerih me kljub tvojemu odhodu ni strah prihodnosti. V zadnjem času sem spoznal, da se bomo vsi mi s smrtjo najlažje soočili, če bomo živeli polno in iskreno življenje, takšno, kakršnega si živel sam. Resnično upam, da je tam, kjer si sedaj, res tako čarobno kakor pravijo tisti, ki so doživeli obsmrtno izkušnjo. V resnici tvoja zlata duša bolj sodi v takšen čaroben svet, kakor sem, na Zemljo, kjer ljudje drvimo v neko čudno smer. Ko se bomo naslednjič spomnili nate, ne bomo prižigali svečke, ampak se bomo vprašali, ali sledimo plemenitim vrednotam, ki si jih sam poosebljal. Če bo odgovor da, potem je to najveličastnejši in najmogočnejši spomenik, ki si si ga postavil sam ter se s tem postavil ob bok največjim svetovnim umetnikom.˝
*

14. februar ob 10:24 · Santiago, Čile · 

... res je, najlepša jutra so zjutraj ... tako Ivan Volarič Feo, Andekov prijatelj in sošolec v gimnaziji ...

*

Zarja Trkman se počuti nostalgično na lokaciji Easter island.

14. februar ob 11:04 

Včeraj sta mi padli poročni rinki s prsta. Kot pred tremi leti in tremi meseci, ko si odhajal, a si se vrnil. in nam omogočil, da se poslovimo od tebe. Bilo je hudo, bolelo je. A smo priložnost, ki si nam jo dal, izkoristili maksimalno. Še bolj smo se povezali, še bolj smo se imeli radi.

Le kaj si mi hotel sporočiti včeraj? Le kaj? Ko sta mi poročna prstana kar zletela s prsta, le kaj?

*

14. februar 2019

Na današnji dan pred šestindvajsetimi leti sem prvič nekoga obdarovala za Valentinovo. V UKC v Ljubljani. Njega, ki je prejšnji dan prestal hudo operacijo možganskega nevrinoma, tumorja v možganih. Ostal je invalid, po operaciji.

Vstopila sem v intenzivno nego s srčkom v roki. In ga zagledala. Neprepoznaven je bil. Brez brade, s povito glavo, močno shujšan. A bil je on. Srečna sem ga prijela za roko.

Zbudil se je, me pogledal in se nasmehnil. Malce postrani se je nasmehnil. Kasneje sem izvedela zakaj, operacija je pustila posledice: parezo facialisa, slabšo levo stran. Potreboval je celo leto, da se je za silo rehabilitiral.

A je živel, živel kvalitetno. Vozil je avto, kolesaril, smučal, hodil v hribe. Vse to je počel in še marsikaj drugega moj Andek. Stala sem mu ob strani, vsak dan sem bila z njim, vseh 19 dni ko je ležal v UKC. In potem tudi. Sleherni dan. Bilo je hudo, dva majhna otroka, Andek invalid. A sem zdržala. Ljubezen je bila tista, ki naju je vezala. Močna ljubezen.

In ko sem se jaz zlomila pred petnajstimi leti mi je Andek stal ob strani. V dobrem in slabem skupaj. Zvestoba in ljubezen. Do preranega groba.

Ko nama je bilo najlepše, ko sem se ponovno rodila, je usoda posegla vmes in mi ga vzela, mojega ljubega moža, očeta in sina.

Danes mineva 3 leta, odkar si odšel, ljubi moj. A si še kako prisoten v naših spominih. Velikokrat si v naših mislih, velikokrat rečemo: »Tako bi pa tata naredil, rekel …« … si tu in te ni. Si tam in tukaj. Si ljubezen in si spomin.

Hvala ti, da si me osrečeval in da se lahko tudi še zdaj, ko te več ni, naslonim nate, na spomin nate in na sporočila, ki mi jih pošiljaš iz nebes. Rada te imam in vedno te bom imela.

Nenadomestljiv si.

Sončni zahod med prsti, na prstancu poročna prstana, Andekov in moj — v/na Easter island.

*

14. februar ob 14:14

Spomin nate je večen,
ljubezen tudi.
Bodi svetloba.


Haiku, Zarja, Valentinovo 2019❤️

*

Včeraj ob 01:32

Rdeča vrtnica,
sladko rdeče srce.
Škrlatna zarja.

Comments