Ven iz vsakdana, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 9. mar. 2019 23:25 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. mar. 2019 23:26 ]


... dobro jutro meni, tebi pa lahko noč ... ura je pet, kmalu se bomo zasidrali v Melbournu, v "deželi tu spodaj", sledi Brisbane in še eno mesto na severu Avstralije, potem pa Indonezija, Bali ... in 25. marca Singapur, kjer ostanemo kar 3 dni ... bodi dobro in delaj dobro ... 

Jutranji veter mi kuštra lase, ki so zdaj blago mehki ... gospod se mi je ponudil, da me fotka in sprejela sem ... bil je tako krasen vzhod, bila sem na palubi že ko se je svitalo ... rana ptica, skorajda sova ... 


In sončni zahod večer prej ... pravzaprav najbolj uživam v teh trenutkih, ko spremljam Sonce, ko leže in ko vstane ... v samoti, v tišini ... nepopisno lepo. 


Zarja Trkman se počuti motivirano v kraju Melbourne, Victoria, Australia. 


8. marec ob 20:06 ·

Vedno znova ugotavljam, da sem res bela ovca med črnimi. Da sem tudi kreativna, kar si nikoli prej ne bi mislila.
To spoznavam tudi zdaj tu, na kreativnih delavnicah, kjer vsi ustvarjajo po kopitu, ki ga predlaga Carola. Jaz pa grem ven iz teh okvirjev, nekam na svoje in običajno prispevam kak lep izdelek, ki ni samo lep, je drugačen, je moj. Izraža mene in moje občutke.

Potem se vsi čudijo, kaj sem ustvarila. Ja, običajno mi kar uspe. Iti ven iz vsakdana, iz okvirjev. In tam je lepo, tam je svoboda, tam je stik z izvorom, tudi izvirom kreativnosti. Tam je posebno, tam je tisto, kar mi vodi roke, ki rišejo, pišejo, ustvarjajo karkoli pač že.

Zdaj razumem otroka, ki Pikapolonico nariše modro, čeprav vsi vemo, da je rdeča s črnimi pikami. On pa jo vidi po svoje: modro z belimi pikami. In tako tudi nariše, učiteljica pa: Svit, pikapolonica je vendar rdeča s črnimi pikami. In na ta način ubije otroško fantazijo, domišljijo, ustvarjalnost in navdih.

Vesela sem, da sem še vedno lahko otroško razigrana, otroško radovedna in spontana. To je ustvarjalnost, ko so-kreiram svet.

Vsak bi lahko prisluhnil sebi in stopil ven, v svet svobode in lepote. Ker svet je lep. Ja, lep je, krasen je.

Naj tak tudi ostane.

"nedokončana" — v/na Melbourne, Victoria, Australia


*

9.3.2019 

Melbourne Avstralija Svita se nad Melbournom, prekrasen pogled na lučke velemesta. Med drugim tudi na razgledno kolo, ki je šesto največje na svetu. Zvezde še mežikajo na nebu, danica je še v polnem sijaju. Vztraja, zadnja ugasne. Dani se. Jutranja zarja naznanja lep dan. In je tudi bil, lep dan preživet v Melbournu. Mesto me je navdušilo. Vodič domačin, njegova angleščina je bila zame prevelik zalogaj. A o.k., glavno sem si zapomnila. Mesto ima več kot 5 milijonov prebivalcev, od tega je le 10 % domačinov, ostalo so priseljenci. Moderno mesto s široko avenijo, ki je bila menda zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Zakaj tako široka, ker je projektant pričakoval velik razvoj mesta. Kar se je kasneje izkazalo za prav. V mestu je 20 % parkov, vrtov, zelenja. To daje podobi mesta še poseben čar. Čuti se prihajajočo jesen, listje na drevju že rumeni. Trava, ki jo je povsod veliko je tudi rumenkasto obarvana. Ker je bilo poletje zelo, zelo vroče, s skoraj nič dežja, zvemo od vodiča. Moderni nebotičniki se mešajo s starejšimi nizkimi stavbami, zgrajenimi v začetku prejšnjega stoletja. Ustavimo se pred … stavbo, mogočno, glomazno. Povsod drevesa, grmovje, trate. Med drevesi se vidijo mogočne stolpnice v središču mesta. Zaidem v čudovti botanični par, med observatorijem. Žal le pol ure postanka. Lahko bi ostala ves dan, pa še vedno ne bi videla vsega. Pot nas pelje naprej. Do največjega muzeja v Avstraliji. Prekrasen je. Uživam, ko se sprehajam med okostji modrega kita, dinozavrov, med ptiči in žuželkami. Zaidem v prav poseben kotiček, kjer se seznanjam s staroselci, njihovimi svetimi obredi, bivališči, orodjem, oblekami. Zelo zanimiv prikaz. Filmi, videi, napisi … zdi se mi kot da bivam z Aboridžini. Prevzame me, popolnoma padem v dogajanje. Pozabim na čas in zadnja pridem na avtobus. V muzeju je tudi vrt, ki me popelje v skrivnostni svet voda. Prav scary je, reče otrok mami. Res strašljivo lepo. Popeljemo se mimo čudovitih plaž. Zanimivo se mi je zdelo naslednje: v Avstraliji ni možno kupiti zemlje ob morju, privatnih plaž torej ni. So vse »ljudske«. Krasno urejene, malo ljudi v dopoldanskem času na njih. Vrnemo se na v port, nekateri ostanejo v mestu, na ogromni tržnici. Jaz pa na kosilo, v samopostrežni bife, v sobo. Skinem fotke in jih prenesem na FB, tako za pokušino. Zmanjka me, zbudim se ob petih. Prepozno, da bi šla še enkrat ven. Grem na deck 9, piha, Melburn in njegove plaže so zaviti v koprenasto tančico, ki daje mestu še poseben čar. Ladja se pripravlja za štart. Kmalu bomo dvignili sidro in zapluli proti Brisbaneu. Kjer je doma Tinin Raul. Še pred dnevi sta bila tam, a se žal ne bomo srečali, ker sta menda odrinila na sever, v svojo hiško na kolesih. Škoda. Sicer pa smo se videli pred mojim odhodom, večkrat, saj mi je Tina pomagala pri pridobivanju vize za Avstralijo, Indijo in Šri Lanko. Dežela tu spodaj me navdušuje. Prijazna je, ljudje ne drvijo, promet ni tako gost, vozijo po levi, kar je kar čudno zame. A bi se kmalu navadila. Volan na desni, jupi, zanimivo. Grem na deck 9, da se poslovim od Melbourna. Papa.

Nad mestom se dani — v/na Melbourne, Victoria, Australia.

Dan se prebuja nad Melbournom.

Priča sem bila dviganju avstralske zastave ob pristanku.

V kraju Melbourne, Victoria, Australia.

V kraju Melbourne, Victoria, Australia.


Modri kit.

V kraju Melbourne, Victoria, Australia.