Draga Arjana, vedno, ma res vedno, sem zelo vesela kakršnega koli tvojega zapisa. Ker so dobri in zato vsak roma v mojo DOŽIVETO. Vesela sem, da jo soustvarjaš tudi ti, s koščki, ki dopolnjujejo »naš« mozaik, mojo DOŽIVETO. Šele zdaj vidim, da sva z Mojko izbrali pravšnji naslov knjigi. Ker res na polno doživljam vse, kar mi prihaja na pot, prekrasne ljudi tu na ladji, avtohtone domačine, SREČAnja, v katerih domuje SREČA, srečanja z drugačno kulturo, z religijami, ki jih sicer poznam, a so v živo bolj dostopne, lažje razumljive. Vedno znova ugotavljam, kako lep je ta naš zeleno-modri planet, a človek tako brezbrižno ravna z njim. Najbolj pa uživam zgodaj zjutraj, še skorajda ob svitu, ob enormno krasnih vzhodih moje zvezde Sonca in ob jutranjem poslavljanju te moje čarobne zvezde. Ki izbriše vse zoprne pojave, ker je tako močno. Zame ostajajo le lepi, ki jih na polno uživam, doživljam. Zato DOŽIVETA. Morda se bo komu zdel naslov čuden, a je res DOŽIVETA. Draga prijateljica, draga ŽENSKA, ker to si in sicer z veliko začetnico, hvala ti, da si delček, lep delček mozaika … del te čudovite zgodbe, ki jo piše življenje. Ko se vrnem, se dobiva, da v živo malo pokramljava o doživetem, o ŽIVljenju, ki je nadvse lepo, če ga živiš. In jaz ga. Ga živim. S hvaležnostjo, na polno. Rada te imam, en velikanski indonezijski objem. Tokrat! In hvala, ker me vidiš in čutiš!

Tender boat nasede. Benoa na Baliju je mesto na laguni. Veliko plitvin, veliko morskih zajed. Luminosa je na globokem, na odprtem. Prevažajo nas z rešilnimi čolni. Na kopno. Vedno je doživetje. Ta vožnja. Že samo vkrcavanje in izkrcavanje, če je pa vmes še kaj, je smeha, pa tudi zaskrbljenih obrazov vse polno. Vozimo se naokoli, da bi se potem brezskrbno gibali med plitvinami. Bum, bum, bum ... Prestrašeni obrazi. Nasedemo. Čoln se nagne na levo. Pogledam Zdenko, ki ni plavalka. Bela je kot smrt. Tokrat tudi mene malo stisne. A le za trenutek. Kapitan malo pospeši, motorji podrsajo ob mivko in že smo na varnem. Še hitra kontrola motorjev. Potniki si oddahnejo. Nazaj grede pa kar veliki valovi. Srečamo se z drugim čolnom, ki ponagaja našemu, pospeši in ustvari še večji val. Naš pa naravnost vanj. Zalije »šoferja, katerega glava moli iz čolna dva metra ali še več nad gladino. Ole, zavpijemo. Smejimo se, on pa si briše obraz in očala. Potem pa izkrcanje. Visoki valovi, čoln dviga in spušča. Jaz pa tik pred izstopom. Dva me primeta pod pazduho in me preneseta na most, pa še po mostu. Kar nosita me, jaz pa se režim: »You are really crazy, and me too.« Smeh, jaz pa na varnem. Oleeeeeeeeeee!