MENU‎ > ‎Portret‎ > ‎Objave-Portret umetnika‎ > ‎

Alja Furlan

objavljeno: 19. dec. 2017 03:13 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. dec. 2017 03:15 ]
Fotografija: arhiv avtorice 





Alja Furlan, pesnica, pisateljica in trenerka učenja


Kdo ali kaj (si ...)?

Kdo? Najboljša vprašalnica, ki me vedno znova opozori, da sem. Ključna sama zase. To je najmočnejša trditev, pa čeprav jo pogosto izrečemo trepetaje šepetaje. Najbolj popoln odgovor na to in vsa druga življenjsko pomembna vprašanja, pa brez sprenevedanja, prosim :-).

Kaj? Knjiga - skrivnostni paket nepredstavljivih vsebin. Preplet avtorja, bralca in kaplja neponovljivega trenutka v vesolju. Še preden razpreš njene platnice, se prične ljubljenje posebne vrste. Nikoli ne veš, kdaj in kako se bo odnos končal in razpletel: za knjigo ni konca do konca, tebe pa čaka mala smrt za vsako besedo, izginotje ob zaključku povedi, poglavja, nate preži med vrsticami in skritimi pomeni. Marsikatero knjigo želiš imeti zase, doma, pod blazino, v torbi. Mogoče zato, ker hočeš v svojem še en zanimiv svet. Potrebuješ si ga izpolniti do zadnjega kotička samo zato, da greš lažje nazaj v svojo praznino, v kateri je vse, kar potrebuješ. V tem vidim smisel.


Koga ali česa (se veselim ...)?

Koga? … Mojega največjega učitelja. Občudujem ga, ker je navdihujoč, resničen, zabaven in dober, neskončno dober. Nekoč mi je prijateljica rekla, da je svojemu sinu v nekem posebnem trenutku rekla: če bi se še enkrat rodila, bi si želela biti podobna tebi. Po srcu mi nenehno šarijo tiste drobne ročice, ki so pred mnogimi izdelale rumen srček z napisom: hvala ti za življenje in ljubezen. Še vedno me žgečkajo raziskujoči prstki, ki hočejo spoznati svet in se izpolniti. Lahkotno odskakljajo čez mojo zaskrbljeno omejenost. Dragocene izkušnje, ki so me spremenile bolj, kot bi me spremenilo karkoli drugega. Zaradi njega je bilo vse bolj drzno in adrenalinsko; šla, raztegnila sem se v smeri in dimenzije, ki bi se jim zaradi lastnega udobja zagotovo izognila. Ampak: prikrajšala bi se za esenco ljubezni.

Česa? … Indije. Nisem je še obiskala, a jo nosim v sebi. V osnovni šoli sem začela s pisanjem romana Izgubljena v Bombayu. Takrat še za Ljubljano nisem vedela, pa sem v svoji domišljiji zašla tako daleč. Žal se je zvezek z napeto zgodbo že zdavnaj izgubil. Ampak Indija ostaja v meni zaradi barv, živžava, začimb, svetišč, dišav, kontrastov, nemogočega in mogočega, ker se rada v njej izgubim in tudi izginem. Česa še? Fig in kakija, kostanja, uhanov, tunik, mirnih počasnih zajtrkov, potepanj, obmorskih mest. Tega mi ni nikoli dovolj.


Komu ali čemu (se smejim, se čudim ...)?

Komu? Tistemu, ki me posluša in poskuša zlesti v mojo kožo, za hip obuti moje čevlje in začutiti mojo vsebino ter se dotakniti mojega vesolja in veselja. Potem pa o njem povedati kaj modrega, srčnega, uporabnega, resničnega. Se postaviti kot moje ogledalo, odmev, odziv, s katerim si lahko dopolnim sestavljanko življenja. Pa seveda Rumiju, kitajskim lirikom, glasbenikom, ki so ustvarili dimenzije, v katerih se doživljamo na čudežne načine. Tem, ki v svetu delujejo iz ljubezni, spoštovanja in poguma ter znajo s tem okužiti še druge.

Čemu? Vsemu, kar me navdihuje in oživlja. Temu bi rada posvetila še več svojega časa, ker vem, da je zdravilno. Čudim se trenutkom, ki prebujajo večnost, negujejo lepoto, častijo dobroto in ohranjajo mir. Seveda: notranjemu miru se vedno znova priporočam v varstvo. Obožujem pa tudi njegovo igrivo različico: ustvarjalni nemir, ki postane zrela hruška na drevesu notranjega miru in že so tu polne košare hrane za dušo in telo.


Koga ali kaj (vidim, delam, ustvarjam ...)?

Koga? Rada bi od blizu spoznala vse ljudi, ki jih občudujem. Recimo, da bi se z njimi znašla v dvorani, kjer bi se lahko vsak predstavil na svoj način in bi si na koncu toplo rekli: prav zares nas je veselilo. Mislim, da bi nas bilo ogromno. Prišli bi seveda tudi tisti, ki jih že zdavnaj ni več, pa nič zato. Ob tej misli me obide prijeten občutek, da je svet poln čudovitih ljudi in prav zares obstaja skrivnostna povezava med nami.

Kaj? Rada bi obiskala ogromno krajev; od tistih, v katerih so snemali moje najljubše filme (npr. Babette's Feast, Corellijevo mandolino ...), pa številne slavne knjižnice in knjigarne, posebne kotičke, ki so, kdo ve zakaj, kot utrinki padli v moj zorni kot. Najstarejšo picerijo v Napoliju, kmetijo Beatrix Potter, skratka tiste točke sveta, ki premorejo meni ljube zgodbe in se vsak dan navdušeno vpisujejo na moj seznam želja.


O kom ali o čem (govorim, sanjam, razmišljam ...)?

O kom? Motila sem se, in se najbrž še, le o sebi. Predvsem zato, ker nisem vedela, da se vendar in vendar dobro poznam. Včasih sem se celo želela motiti o sebi; takrat pa, kot nalašč, ni šlo.

O čem? Pisala bi vam o posebnih ljudeh in posebnih dogodkih, kar pravzaprav tudi že počnem. Ker mi pogosto zmanjka časa in energije za vse te čudovite (dolge) zgodbe, najpogosteje napišem pesem in se potolažim: česar ne morem ubesediti, zagotovo obstaja med vrsticami, v pomenljivih pavzah in strnjeno okrog ločil.


S kom ali s čim (s/z ...)?

S kom? S tistimi, ki me ne spreminjajo in s tistimi, ki mi do korenin zatresejo temelje. Z obojimi moram izpolniti določeno poslanstvo. Morda nič posebnega, čeprav je lahko poslanstvo tudi prava pustolovščina. A ker nisem Indiana Jones, mi je v veselje odnesti celo ali debelejšo kožo že iz številnih drobnih dogodivščin. Predvsem pa se iz preizkušenj rada izvijem s hvaležnim in občutljivejšim srcem. Še s kom? Z ljudmi, ki mi dokazujejo, da je življenje kot knjiga in nima konca do konca, ima pa nešteto odprtih zaključkov. Z njim, ki mi brez težav prežene strah in z njim, ob katerem se strahu lahko rešujem sama. Naj pa ostanem sama s seboj; zvesta sebi, sebi najboljša.

S čim? Oh, lahko me kupiš z večnostjo. Z lepo besedo, umetnostjo, glasbo samo zame, dobro hrano, duhovito iskrenostjo, uživanjem v trenutku, sprehodom, s prsti čez obraz, z dobro idejo, zanimivim vprašanjem, s knjigami Anthonyja Capelle in s svojo zgodbo v mojem jeziku.





Ilustracija: Polonca Leban Grmek - naslovnica knjige: Velika knjiga o siru, napisala Alja Furlan

Velika knjiga o siru
- knjiga za otoke -


Kot pravi avtorica Velike knjige o siru, Alja Furlan: "Posebej super za vrtce :-), za velika in mala modrovanja o vrednotah. Polonca Leban Grmek je iz sira naredila čudež za otroške oči in tudi za odrasla srca. Zares čarobno, a predvsem kvalitetno. Otroci se ob pristni, srčni lepoti podob umirijo in raznezijo. Knjiga skupaj s 15 plastificiranimi ilustracijami A3 formata. Tudi za na steno."

Več o knjigi - KLIK ... in še več - KLIK



Kontakt:
galerija.glej@gmail.com
FB - https://www.facebook.com/Velika-knjiga-o-siru-1866932710187881/