MENU‎ > ‎Portret‎ > ‎Objave-Portret umetnika‎ > ‎

Aljoša Križ, 28.11.2015

objavljeno: 27. nov. 2015 23:01 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. maj 2016 15:47 ]
fotografija: Aljoša Križ, Izola 
Kdo ali kaj (si...)? 
Kdo sem, zanimivo vprašanje, ki bi si ga lahko vsak dan postavila. Sem ženska (kljub moškemu imenu, lahko zatrdim, da nisem menjala spola), čez 50 let stara, čista Primorka. V Izoli sem preživela večino svojega življenja, čeprav sem precej svobodnega duha in potepuška. Sem tudi ustvarjalka, nekako to je tista beseda, s katero bi se lahko opredelila. Poskušam biti odgovoren, deloven in sodelujoč predstavnik ljudi na Zemlji, za katere pa dosti krat mislim, da so veliko manj vredni, kot mislijo o sebi. Čutim, da sem del narave, ki je prečudovito stvarstvo tega velikega vesolja, nepojmljivega, vsaj meni. Mikro in makro kreacije vsega živega in neživega, kar lahko vidim, ali si domišljam, me neprenehoma preseneča s svojim zunanjim videzom in načinom obstajanja. Ponosna sem, da sem in da lahko zapolnjujem neki trenutek te celote. 

Koga ali česa (se veselim, ...)?  
Zelo dosti stvari me veseli. Mogoče sem zato pristala med lutkarji, kjer je vsaka stvar in vsako dejanje nekaj novega, nekaj drugačnega, nekaj, kar zahteva tisti trenutek tebe v izvirni obliki. Če bi razmišljala, kaj je življenje, potem bi to označila kot spremembo, v kateri se vsak trenutek na novo znajdeš. In tu je to veselje, kako in na kakšen način to preživiš, doživiš in preideš. Večino trenutkov svojega življenja sem preživela v veselju in radosti, do vsega. Jutra, sprehodi, plavanje, slikanje, branje in ob tem usklajevanje in prilagajanje, vsemu in povsod. Vesela sem, da sem se rodila v tem času, na tem prostoru, ker mislim, da sem imela najboljše pogoje za raziskovanje sebe in življenja, ki mi je bilo dano. Mogoče je pa to za vsakega od nas tako.

Komu ali čemu (se smejim, se čudim...)? 
Vsemu, resnično vsemu in to dosti krat v enem dnevu. Nedolgo nazaj sem razmišljala, zakaj se ljudje smejimo in čemu. Smejimo se vedno stvarem, ki nam jih niso prilepili, kot normalne vzorce bivanja. Mene se je malo stvari prijelo, kljub močnim in ponavljajočim se poskusom okolice, zato se dosti krat smejim stvarem, ki drugim niso smešne. Rada se smejim.


Koga ali kaj (vidim, delam, ustvarjam...)?
Spreminjam oblike in vidno, prikazujem svoja razmišljanja preko igre v zgodbah in pravljicah, ki jih nenehno podajam tistim, ki želijo to sprejeti. Raziskujem, se realiziram in se opazujem v vsakem trenutku, ki ga živim. Zelo rada se učim, kako in kaj početi, da se ob tem dobro počutim.

O kom ali o čem (govorim, sanjam, razmišljam...)? 
O notranjem miru, o sodelovanju med nami, o ljubezni, tisti pravi, ki ji ni potreben objekt, dogodek ali slučaj, da se zgodi in je. Življenje v stanju te ljubezni je raj, je popolnost, ki se je ne da opisati, če je nisi okusil.

S kom ali s čim (s/z...)?
To sploh ni pomembno. Vse je dobro in pravilno tako kot je in vsak, vsako bitje, s katerim se srečaš, je namenjeno temu, kar se vrti, zgodi in je. In v vsem je potrebno sprejemanje in sodelovanje. Pa si in je.



POVEZAVA:

http://www.marionette.si/