MENU‎ > ‎Portret‎ > ‎Objave-Portret umetnika‎ > ‎

Darja Štefančič

objavljeno: 30. okt. 2016 00:22 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. okt. 2016 00:24 ]
Fotografija: Valter Leban, v ozadju slika Darje Štefančič, Daljnje drevo 


Kdo ali kaj (si...)? 
Popotnica skozi življenje sem, ki je nepredvidljivo in polno presenečenj. Pravzaprav živim dve življenji, eno v materialnem svetu, uslužbenka, vrtnarka, strastna bralka, po malem zeliščarica, ljubiteljica narave, hipersenzitivna, mešanica treh od štirih temperamentov, komunikativna ali zaprta – kot me usmerjajo okoliščine in izkušnje.
Drug življenjski prostor je svet duše, sanj, podzavesti. V njem sem prav vse, kar koli si želim biti, slikarka, alkimistka, iskalka, samotarka, sanjavka ...
Oba svetova povezuje hrepenenje po lepoti ter odklanjanje nasilja in zla v odkritih in prikritih oblikah.


Koga ali česa (se veselim, ...)? 
Kot vsako živo bitje se veselim življenja v čisto primarnem pomenu besede, zato tudi spoštujem življenje in svobodo vsakega sočloveka in kolikor je le moč, vsakega živega bitja v naravi sploh.
Veselim se ljudi, ki dajejo prednost miru pred nasiljem, spoštovanju in sožitju, tistih z nizko stopnjo zavisti in stremuštva, vseh tistih, ki nas delajo boljše s svojim zgledom.
V veliko veselje mi je tudi, če se ljudi dotaknejo moje slike, ko dobim občutek, da prebirajo moje sporočilo, in da moje delo ni zaman.


Komu ali čemu (se smejim, se čudim...)? 
Smejim, pravzaprav smehljam se marsičemu: igrivosti, dovtipnosti, odmerjeni satiri. Velikokrat se smejim tudi sama sebi.
Rada imam iskrive misli Oscarja Wildea, Umberta Eca, Marka Twaina, uživam recimo ob vsakodnevni karikaturi Marka Hočevarja v Delu, odbija pa me napadalni, opolzki, ali žaljivi ''humor'' ki hrani in spodbuja nizkotne vzgibe.
Čudenja je z vsakim dnevom zrelenja manj. To je ne nazadnje tudi logično, predvsem pa prikladno, saj človek lahko tako ''odčudi'' veliko slabega in tembolj intenzivno uživa v dobrih stvareh.


Koga ali kaj (vidim, delam, ustvarjam...)? 
Dobro zaznavam stvarni svet, rada gledam in uživam v malih in velikih čudežih, s katerimi nas venomer preseneča narava, lepe in veličastne stvari, ki jih je ustvaril človek skozi zgodovino in v sodobnem času. Po drugi strani pa vizualiziram in preletavam notranje svetove, enako prostrane, pisane in zagonetne. Mislim, da sem postala slikarka tudi zaradi tega.


O kom ali o čem (govorim, sanjam, razmišljam...)? 
O človeku, njegovi svobodi in nesvobodi, o lepoti in njeni neskončni raznolikosti vzporedno o smislu bivanja, o absurdu trpljenja, o radosti prostosti in miselnih potovanj, o tem, da se v mislih lahko zatečem v gostoljubne vrtove umika, če želim, in da sem hvaležna, ker mi je to dano.
Sanjarim o možnosti napredka sveta tudi po duhovni, ne le po tehnološki plati, o ravnotežju, ki bi se vzpostavilo med obema, o čudovitih zdravilnih učinkih, ki bi jih to imelo za svet. Pa o preprostih rečeh sanjarim – o tem, da živim v mali kamniti hiši s pomarančevcem na vrtu, v kakšnem samotnem kotičku Mediterana.


S kom ali s čim (s/z...)? 
... se družim, potujem
... s čopičem, barvami, terpentinom ... Slikam, beležim pokrajine duše, zapisujem jih, sledim nekakšnemu nevidnemu svetlobnemu traku, povezavi med časi ...
Menim, čeprav je takšno mišljenje trenutno precej iz mode, da je umetnost nujna protiutež pretiranemu racionalizmu. Da nam odpira poti v območja intuitivnega in prvinskega, kjer lahko zalebdimo nad robovi svoje duševne pokrajine, se okopljemo v skrivnostnih kopelih in se potem vračamo osveženi in dojemljivejši.



Kontakt:
Elektronska pošta: darja.stefancic@gmail.com
FB: klik


https://www.facebook.com/darja.stefancic?fref=ts
Slika: Darja Štefančič, Perzijski vrt, olje na platnu


Oglejte si še razstavo Darje Štefančič, Jase prividov. KLIK!