MENU‎ > ‎Portret‎ > ‎Objave-Portret umetnika‎ > ‎

Rada Kikelj Drašler, 21.10.2014

objavljeno: 21. okt. 2014 10:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. jan. 2016 15:15 ]
fotografija: Jan Prpic 
Kdo ali kaj (si...)? 
Sem bitje, ki je na svet prišlo kot utrinek z neba. Nepričakovano za vse. A ko je napočil dan, ko sem spoznala, da se na tem svetu lahko izražam s takšnimi ali drugačnimi sredstvi. Takrat ​je postalo življenje zame velik izziv, je postalo ena sama ustvarjalnost. Nosim ime Rada Kikelj Drašler, ki je zgolj ime in če bi ga lahko po svoje izgovorila, bi bilo Sanjava Ptica. Končala sem Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, smer vizualne komunikacije, fotografija. Kasneje sem se posvetila avtorski glasbi. S pomočjo odličnih glasbenikov smo ustvarili skupino Orkestrada. Končala sem tudi šolo uličnega gledališče (ŠUGLA), ter sodelujem z gledališčem Ano Monro. Od leta 2008 sem samozaposlena v kulturi, kot intermedijska umenica in interdisciplinarna ustvarjalka sodobnih umetnosti. Sem vsestranska ustvarjalka in se učim, kako realizirati ideje, ki mi rojijo po glavi. 

Koga ali česa (se veselim, ...)?  
Veselim se tišine. In veselim se glasbe. Tistih trenutkov, ko iz lastne tišine in spokojnosti privre pesem, kot priteče reka iz izvira. Veselim se čudežev. Predvsem sem vesela trenutkov, ko se zavedam majhnih in velikih čudežev. To pomeni, se ustaviti in razširiti svoj ozek čas v brezčasnost. Takrat se zgodi marsikaj. Predvsem v ustvarjalnem smislu. Iščem resnico in skušam iz nje izhajati, tudi kadar je žalostna, jezna in nemočna. Resnica je neizprosna in tako doživljam pesem, glasbo, risbo, igranje, kadar počnem tiste stvari, ki morajo izhajati iz mene, kot iz avtorice. Veselim se zavedanja, ki ponuja resnico takšno kot je, ta pa je pogoj za kreativno delovanje. Veselim se procesa nastajanja in končnega produkta. Zelo pa se veselim sodelovanja z drugimi. Navdušena sem, da lahko sodelujem z glasbeniki, igralci, plesalci, režiserji in izražam kar je v meni. Tega sem v zadnjem času najbolj vesela.  


Komu ali čemu (se smejim, se čudim...)? 
Smejim se sama sebi. Torej svojemu egu. Ta je moj večni izziv. Vedno me izzove, od mene pričakuje, se želi z menoj poigravati in me včasih ustrahovati. Velikokrat mu celo uspe. A kadar se mu nasmehnem in rečem, ne boš me prepričal, takrat se iskreno nasmejem in premagam osebno težavo, da se lahko premaknem naprej. Zato se tako navdušujem nad veščino lutkarstva, kar sem si od nekdaj želela početi, vendar še nisem realizirala te želje. Tej veščini se čudim, vedno znova me navdihuje, ta simbolika lutke. Čudim se pojmu ega in se smejim kadar ga v sebi prepoznam. S tem prepoznanjem se rada poigravam na odru.

Koga ali kaj (vidim, delam, ustvarjam...)? 
Vidim otroka v sebi, ki si je vedno želel peti, plesati, slikati, igrati. Kadar se približam temu otroku, se v meni zbudi občutek ustvarjalnosti. Takrat se približam otroškemu svetu, napišem pravljico, zapojem otroško pesem, soustvarjam z otroki. Veliko mi pomeni svet teh malih bitij, ki so polni energije in domišljije. Odkar sem mama se je ta občutek v meni še bolj okrepil. Rada delam za otroški svet in se s tem ukvarjam 12 let. Vodim delavnice, pripovedujem, nastopam, oblikujem idejne zasnove za otroške projekte (Ulice so Naše- Sezam, Varietejček- pripovedovalsko društvo, Labirint- Lunin Festival,...). Še naprej želim delovati v tej smeri, ker me izpolnjuje.
 
​Tiste odrasle stvari, pa izživim v drugih ustvarjalnih oblikah, skozi večerne koncerte in performans.​ Vidim, da ne živimo v enostavnem kulturnem obdobju, se pa lahko marsikaj zanimivega rodi ravno v tem času. Zato na svoj način poskušam vztrajati. Vidim druge ustvarjalce, ki so mi podobni in občudujem tiste, ki imajo eno veščino in jo negujejo. Pridno vadijo, se zavzemajo, usmerjajo svoj čas neizprosno v svoje kreacije. Občudujem nekatere ljudi v svojem življenju in sem vesela, da jih poznam ter se veselim kakršnegakoli sodelovanja z njimi. Rada vidim ljudi, ki so predani svojemu delu.

O kom ali o čem (govorim, sanjam, razmišljam...)? 
V svojem delu govorim o pticah, takšnih ali drugačnih. O takšnih, ki bi rade letele, pa imajo zavezana krila in o tistih, ki letijo in živijo svoje sanje. Glasbeni prvenec s skupino Orkestrada nosi ime po pesmi Spusti ptico. Pesniška zbirka, ki jo pripravljam že kar nekaj let, pa nosi naslov Košček sanj. Veliko sanjam in veliko svojih sanj sem tudi uresničila (ne vseh :). Živim za sanje. Seveda ni enostavno. Običajno se sanje začnejo dogajati ravno takrat, ko se sprijaznim z vsem dobrim in slabim, kar je v meni in okoli mene. Ta opazka me je pripeljala v večplastno razmišljanje. Sem človek, ki zelo veliko razmišlja. In želim si, da bi znala manj razmišljati, tega se učim. ​Rada veliko govorim in sem vesela, kadar imam dobre sogovornike. 

S kom ali s čim (s/z...)? 
Z vsakim dnem posebej. Z dobro voljo, če se le da, ker s slabo se ne pride daleč. S spodbudo, z dobrim pogovorom, z razumevanjem, z odločnostjo, s spoštovanjem, z občutkom zaželjenosti in pripadnosti, z pogledom na zvezdnado nebo in z utrinkom, ki izpolni željo.