---

Močilniknočindan 

---

NOČ (18. 1. 2017) in ... 

Cankarjevo branje v sredo, 18. 1. 2017. Naj svetloba ne zavede, to je od Ladotovega fleša; bilo je temno in konkretno hladno! Janezov gašperček, ki je včasih sicer pral perilo in bobnal po kopalnici, je vsaj malo pregnal mrzle uroke, vendar do tal ni segel, še do tistih deščic ne. Je pa seveda grel topel čaj (z ali brez), predvsem pa je grela Cankarjeva beseda (foto Lado Horvat).




DAN (20. 1. 2017)

(foto AK)

Križev pot, drugič 

---

  Karkoli že mislimo o našem Cankarju, kakorkoli ga že razumemo, ali pa če ga ne razumemo, eno mu je treba priznati: genij je bil, čeprav je nosil s seboj mnogotera bremena in skozi to težko meglo je doživljal svet svojega časa in zrl tudi daleč onkraj njega, v negotovi in pogosto nelepi jutri. Drugo leto bo stoletnica njegove smrti; njegova domovina se mu bo klanjala do tal in Vrhnika z njo, vprašanje pa je, kaj bi porekel sam, če bi se sprehodil po cesarski cesti do prestolnega mesta, ali če bi preprosto iskal svoje obeležje na cerkvi svete Trojice. Ni ga več, skrit je menda nekje v zakristiji. "Bela kakor nevesta, se sveti na holmu sveta Trojica ...", je vzkliknil pisatelj v povesti Aleš iz Razora. Zdaj je cerkev še bolj bela, tako je bela, da je Cankarjevo obeležje odveč in je moteče. 

---

---

Naše srede v Močilniku nam bodo velikega rojaka precej približale. Zgodbe, ki smo jih začeli spoznavati pred mnogimi leti, ko smo drgnili šolske klopi in ki so se nam pogosto neznansko zatikale, nam zdaj prihajajo nasproti na povsem drugačen način. In ko bodo te bralne srede izzvenele (če bodo sploh kdaj), bomo s Cankarjem že skoraj na ti. No ja, malo domišljavo se sliši, tikali se bomo bralci in poslušalci, Cankar pa se bo kot bela megla dvignil iz Močilnika in se bo čudil našemu početju.

Presenetilo me je, kako drugače se povesti sliši kot se jih bere. Jaz sem Aleša iz Razora prebral verjetno ene trikrat in tisti delček "Vrhnika, prečuden kraj ..." sem parstokrat povedal na porokah. Imel sem ga za eno turobno, zateženo zgodbo, ampak zdaj, ko ga je brala Terezija, odkrivamo še drugo, humorno plat. Terezija je znana zeliščarica, mogoče so njene arcnije pomagale tako Alešu kot nam − ko jo je premagal smeh in ni mogla nadaljevati z branjem, je vse potegnila za seboj ...

Ena od zgodb, ki sem jo jaz bral, je bila Križev pot. Bral sem jo v več obrokih, ker imamo dogovor, da eden bere največ deset minut. Križev pot se mi zdi ena najtrših Cankarjevih zgodb. Prvič sem ga bral mogoče deset let nazaj (ne spomnim se, da bi ga kdaj bral v šoli) in sem komentiral, da bi bilo to zgodbo treba prepovedati vsaj mladini pod 18 let. Dobro, mogoče jo lahko berejo v spremstvu staršev ali skrbnikov. Če si malo melanholičen ali depresiven, te v spodnjem, ta črnem valu lahko zagrabi, da bi si še kaj naredil. Preprosto te s svojo moro potisne ob tla. Drugič sem jo bral leta 2012. Bolj kot ne po neumnem. Za 60-letnico sem organiziral kosilo na Kurenu, zraven cerkvice sv. Miklavža, in ker je tudi tista procesija šla do sv. Miklavža, se mi je zdelo neobhodno, da zgodbo še enkrat preberem. In me je tam nekje na sredini spreletelo: ja, madona, saj to je pa tako, kot da bi govoril o današnjem času. Zdaj sem jo prebral še ene parkrat, na glas. Malo za vajo in še zares na sredinih seansah. In zdaj sem o tej podobnosti še bolj prepričan, čisto jasno se vidi. In sploh ni več morasta, razen kolikor je morasta naša stvarnost. Berite, čudite se in poskušajte gledati skozi to optiko.

Zgodbo govori o procesiji, ki gre po pusti pokrajini. Ljudje so lačni, žejni, hodijo po vročini, po poti brez sence, kjer bi se lahko za hip ustavili in ohladili. S hitrim in neusmiljenim korakom jih vodita župnik in cerkovnik. Marko je majhen ministrant, ki na procesiji nosil razpelo in kakor Kristus na svoji zadnji poti tudi on trikrat pade pod križem. Tudi njegova pot se konča s smrtjo, le da Marko ne vstane od mrtvih, saj je le navaden majhen ministrant ...

In nesrečni ljudje v procesiji so danes brezposelni, prekarci, sodobni sužnji, žrtve trgovine z ljudmi, begunci, delavci, ki s svojo plačo ne morejo preživeti, upokojenci, ki s pokojnino za polno delovno dobo stradajo, bolniki, ki prej umrejo, kot pridejo na vrsto, otroci vojaki, otroci delavci ... pa še kdo, te vrste so tudi danes v demokraciji dolge in vedno daljše.

Zanimiv je Markov odnos do Boga:

"Na dnu svojega srca je Marko sovražil Boga, ni mu mogel oprostiti, da je prosil nekoč zastonj vso noč. Večerje ni bilo, dela ni bilo. Očeta je obšlo nenadoma, hodil je s trdimi koraki gor pa dol in klel strahovite kletve, da se je mati tresla v kotu in da so se otroci jokali. Marko ni mogel zaspati in vedel je, da je vstala mati ponoči in da je pokleknila ob postelji in da je jokala in molila do jutra. Tudi Marko je molil vso noč, ali jokal ni. Ležal je v postelji s široko odprtimi očmi in pogovarjal se je z Bogom kakor prej nikoli; zdelo se mu je, da je čisto blizu njega, čutil je skoro dih njegov, njegovo vseljubečo, blago roko. In toplo, sladko zaupanje ga je napolnilo vsega; vedel je, da bo drugo jutro vse drugače, in zaspal je miren. Toda zjutraj ni bilo kruha, strašen dan je bil; šele ob desetih je prinesla mati hlebec in kar zgrudila se je na klop; ozmerjali so jo bili, beračico. A ona ni jokala zaradi tega, jokala je zato, ker jo je bil varal Bog, ki ga je rotila in prosila vso noč na trudnih kolenih. Od takrat je Marko sovražil Boga.

---

Nikjer ni rešitve, ne sladkega počitka, ne korca vode, ne drobtine kruha. 

Hudobni ljudje jedo marelice in pomaranče, pa se še ne ozro, da bi jim vrgli košček, ubogim, lačnim; Bog ima vsega dovolj, on bi samo hotel v mislih in konec bi bilo lakote in žeje; toda on posluša pobožno molitev in jo zasmehuje."

(Ivan Cankar, Križev pot)

---

Temu ni kaj dodati, ali pač? Mogoče je poskušal pater Karel Gržan (Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih), pa se mu je dobro zastavljena zgodba na koncu seveda sfižila. "Bog ima vsega dovolj, on bi samo hotel v mislih ..." misli mali lačni in žejni ministrant. In rad bi slišal modreca, ki mu bo kaj pametnega odgovoril.


Andrej Kos

---

Spicy Señorita presenta: ''Zakaj v zimskem letnem času postanem GRINČ!?''Januarske prilike in neprilike

Križev pot, prvič 

V Močilniku še vedno nekaj zanesenjakov bere Cankarja. Srede smo posvojili in če ne bi šli, bi nam gotovo nekaj manjkalo. To seveda ni ravno kakšen učinkovit protest; tistih, katerim je namenjen, seveda niti malo ne zanima. Tudi sicer Vrhničanov ne zanima, če bi jih, bi še kdo prišel pogledat, poslušat, brat, tako pa ... 

Preden začnemo, pozvonimo v kapelici pri Tončku, ki ima "tudi skušnjavca poleg". Zvon želja, kot na Bledu, le da je naš le zvonček, torej le za ta male želje, željice, tako rekoč. Jaz imam vedno enako željo: da bi vsi sovražniki Močilnika dobili eno hudo drisko. Ni treba, da kdo glih umre, je pa prav in pošteno, da se zbudijo s posranimi gatami! Tako kot takrat, ko je bila zlatenica na Vrhniki. Mi je pravil pokojni B. K., da je bilo najhuje prvič, ko ni uspel priti do wc-ja. Potem se pa človek navadi − sčasoma.

V pismu Jazonu sem napisal, kakšen je naš križev pot v Močilniku. "Naš" pomeni križev pot Turističnega društva Blagajana. Vsaj na videz, v resnici pa problemi daleč presegajo možnosti društva, še celo župan, ki mu sicer ni vseeno, pravi, da je brez moči. Kolobociji, v katero se zaletavamo, se reče lastnina. Najprej privatna, kakopak, saj živimo v kapitalizmu. V objektu, ki je bil včasih gostinski in je celo v delu v lasti društva, je nek čuden program, vsaj po lučeh in slikah na oknih sodeč. Kdo je lastnik večinskega dela, ne vemo, menda je v najemu, program je pa v osnovi še najmanjši problem, pravzaprav nam nič noče, če nismo ravno moralisti.

Fotografija: Lado Horvat, december 2016

Večji problem je, da je en možakar kupil parcelo, po kateri gre potka okrog izvira Ljubljanice. Potka vodi tudi mimo skale, po kateri je Jazon udaril, ko s svojo barkačo ni mogel naprej. Pred časom se tudi po potki ni dalo naprej. Lastnik parcele je malo pospravil po žledolomu in vejevje "uskladiščil" baš na potki. A ni fajn, če si lastnik in če imaš duhovite ideje?!  Pravi tudi, da mu menda kradejo les. Vsake toliko pride policija in malo preveri, koliko njegovih vejic je zamenjalo lastnika. Ampak tista nesrečna potka je v enem delu tudi predmet večjega mejnega spora s taistim lastnikom. Turistično društvo ni hotelo podpisati meje in je sprožilo sodni postopek. Seveda smo morali založiti 1.000 € za izvedenca geodetske stroke, pa 1.000 € za izvedenca gozdarske stroke. Kaj bo ta ugotovil, mi ni jasno: vidi se, da je deloma potka, deloma strma skala, v skali je ena večja luknja, naravna, ne tista od Jazona, na skali je Cankarjevo obeležje, pod skalo izvira Ljubljanica ... vse to se vidi s prostim očesom, tudi laičnim. Aja, pa založili smo tudi 200 € za taksi, s katerim se bo sodnica pripeljala na ogled. Pravijo, da je to formalno korektno, to s sodnico namreč, dobro, verjamem. Upam, da bomo od vseh teh izvedencev in taksista izvedeli, kje je meja in kdo lahko postavi mitnico. Problem sredinske črte ni samo v Piranskem zalivu, očitno je tudi v Ljubljanici. Mi ne iščemo stika z odprtim morjem, bi pa radi, da bi imeli obiskovalci prost dostop do izvira Ljubljanice.

Seveda pa življenje ni tako preprosto. Niso samo privatna lastnina in z njo povezani apetiti problem. Razlastiti nas hoče tudi država, v osebi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Za dve parceli so kar poslali pogodbo, češ, podpišite, pa bo to naše. Ups, od kje vam pa ta ideja?! Sklad je dejansko imel pravno podlago za prenos pri kmetijskih zemljiščih, ki so bila v družbeni lastnini. Dobro, razumemo. Ampak ti dve parceli nikoli nista bili v družbeni lasti, bili sta privatni in društvo jih je kupilo od fizičnih oseb, in to že davnega leta 1962! Zelo zanimiv je bil tudi "tajming", če uporabim lepo slovensko besedo. Turistično društvo je pogodbo za prenos parcelo dobilo malo pred obravnavo meje na sodišču. In ena od parcel je parcela s sporno mejo. Torej, če bi po kakšnem nerodnem slučaju "turisti" podpisali, bi bil eden od mejašev zasebnik, eden pa država ... Saj ne da bi človek komu kaj podtikal, ampak preveč očitno je, da bi bilo slučajno.

Ne dolgo nazaj je bil na Vrhniki odprt imeniten muzej Moja Ljubljanica. Tudi otvoritev je bila imenitna, celo sam predsednik vlade se je pripeljal po cesarski cesti iz prestolnega mesta. Godba je zaigrala himno, program je bil prisrčen, govori so bili ganljivi in vzneseni ... torej vse, kakor se spodobi za tak lep muzej. Ampak dragi moji, petsto metrov zračne razdalje stran je Močilnik, eden od izvirov Ljubljanice, križev pot turističnega društva. Kaj bi Ljubljanica brez Močilnika?

Ljubljanica ima več izvirov, eden od njih je tudi Lintvern, izvir Bele v Starem malnu. Tam ima turistično društvo kočo, v kateri od letošnjega maja društvo zagotavlja obiskovalcem prijazen sprejem in gostinsko ponudbo − s prostovoljci. In nekaj malega tudi zasluži, vsaj toliko, da lahko plačuje izvedence in taksi v Močilniku. Narobe svet.

V rajnki Avstriji so vrhniški veljaki podarjali olepševalnemu društvu parcele in mu pomagali pri delovanju, zdaj pa ... Le zanesenjaki so bili takrat in sedaj, veljakov pa sedaj ni videti v prvih vrstah, razen na otvoritvah.


Andrej Kos

---

spi Močilnik v globoki kotanji, v večni senci. 

(Ivan Cankar) 

In ko se bo zbudil iz morastih sanj, 

ne bo tam nobenega potuhnjenega geometra, 

---

Dragi Jazon! 

---