MENU‎ > ‎Prilike in neprilike‎ > ‎

Objave-Prilike in neprilike

Aprilske prilike in neprilike, avtor: Andrej Kos

objavljeno: 17. apr. 2017 01:53 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. apr. 2017 01:53 ]



Prilike in neprilike Andreja Kosa 

April 2016 




Bio pomoč je dovoljena, razen če je medicinska. 

Pripravljeni smo na vse. Torej nam pripada dodatek za pripravljenost. 

Če nimaš jajc, se ne boriš za semena. 

Kako naj vlada desnica, če ima pa dve levi roki? 

Toliko časa se gremo ena leva ena desna, da smo se zaštrikali. 

Premirje je kot hujšanje. Začne se jutri. 

Ob beli knjigi bodo mnogi bodoči upokojenci prebledeli. 

Terorizem poganjata izvoz demokracije in boj proti terorizmu. 

Ljubezen gre skozi želodec. Vse, kar gre skozi želodec, se spremeni v drek. 

Se na dan Romov streže ciganski golaž? 

Glede na davčno histerijo bi bilo najbolje, da bi račune izdajali kupci. 

Ta svet nima izvoljenega ljudstva in bog luča kamenje na najrevnejše. 

Slovenija ima toliko veteranskih združenj, da vojske sploh ne potrebuje. 

Nekateri se opečejo s koprivami, policijski sindikat pa s Koprivnikarjem. 

Margarini v prehrani ne gre več kot po maslu. 


                                                                                                                                                   Andrej Kos







Marčevske prilike in neprilike, avtor: Andrej Kos

objavljeno: 10. mar. 2017 08:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. mar. 2017 09:28 ]



Prilike in neprilike Andreja Kosa 

Marec 2016 




Karadžiću je treba znižati kazen -- s 40 let na dosmrtno. 

Ni res, da nekateri za dosego ciljev ne izbirajo sredstev -- to počno zelo skrbno. 

Tako smo zadolženi, da umiramo na obroke, namesto da bi jih vračali. 

Kaj nam pomaga, če je Prevc car, ko pa živimo v banana republiki. 

Država nam zapravlja domovino. 

Niso vsi, ki so za hrbtom, zahrbtni. 

Bolnikom kljub smejalnemu plinu ni do smeha. 

Operacija uspela, pacient preživel, obdukcija do nadaljnjega preložena. 

Vlada dela tudi ob nedeljah; kot da že med tednom ne naredi dovolj neumnosti. 

EU se obnaša kot kura brez glave, ki vseeno kokodaka. 

Če bi sodila ulica, bi zmanjkalo vešal. 

Ne vem, kaj si mislila, vem, kaj si rekla. Če bi kaj mislila, ne bi nič rekla. 

Čeprav jo mika, se izmika. 

Nekateri za to, da povedo, da so ostali brez besed, potrebujejo pol ure. 

Nogometašem tokrat ni šlo od rok. 

Andrej Kos



Preberite še:

Le človek







Februarske prilike in neprilike, avtor: Andrej Kos, februar 2017

objavljeno: 9. feb. 2017 01:20 avtor: Spletni čas - Inovelmedia



Prilike in neprilike Andreja Kosa 

Februar 2016 



Pametno si je zatiskati oči, še posebej, ko vtakneš glavo v pesek. 

V državi brez kompasa je vseeno, s katere strani piha veter. 

Prilivanje olja na ogenj strahu je voda na mlin opozicije. 

Oblast nas straši s tem, da nismo v nevarnosti. 

Ko država postane begunski žep, to ni raj za žeparje. 

Slovenski plenilci bi iz Lahovnikovega naredili Lakomnikov zakon. 

Kljub Pahorju na žaru je šlo v nedeljo veliko Slovencev lačnih spat. 

Ministra bi kranjski trk odpihnil, županu pa še pihati ni treba. 

Si narod piše sodbo sam, al kaj, ko bereta mu frak jo in talar. 

Iz mnogih projektov nastanejo projektili. 

Premier, ko boste našli rešitev, jo obdržite zase, že tako je dovolj hudo. 

Sloveniji se je Tovarna sladkorja Ormož še drugič skisala. 

Bo Združena levica razdružila vlado? 

Ko ti stric postane brat, je najbolje, da posvojiš svoje stare starše. 

Slovenija bi bila bolj samostojna, če je Vatikan ne bi priznal. 
Andrej Kos  



Preberite še:








Močilniknočindan, napisal: Andrej Kos, januar 2016

objavljeno: 25. jan. 2017 19:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. jan. 2017 11:03 ]


Močilniknočindan 

NOČ (18. 1. 2017) in ... 

Cankarjevo branje v sredo, 18. 1. 2017. Naj svetloba ne zavede, to je od Ladotovega fleša; bilo je temno in konkretno hladno! Janezov gašperček, ki je včasih sicer pral perilo in bobnal po kopalnici, je vsaj malo pregnal mrzle uroke, vendar do tal ni segel, še do tistih deščic ne. Je pa seveda grel topel čaj (z ali brez), predvsem pa je grela Cankarjeva beseda (foto Lado Horvat).




DAN (20. 1. 2017)

(foto AK)



Sicer se pa zgodba začne tukaj, potem pa ČEZ MOST IN NA DESNO, na parkirišče in naprej na parcelo turističnega društva, kjer so ...



ŠE NE PODRŽAVLJENE HIŠKE; leva, tista ta trmasta, je naša ...



BRALNICA, kjer vsako sredo pod večer...


CANKAR ČAKA BRALCE in upa, da bodo še dolgo trmarili in ga hodili dražit z njegovo , pred sto leti zapisano besedo; malo višje pa tudi ...





SV. ANTON PREBIRA SVOJ BREVIR; celo ...



SKUŠNJAVEC JE POLEG in neumno gleda izza svetnika.



ALEŠ IZ RAZORA JE ZA BOTRA Antonu in bralcem, Ivanu, skušnjavcu in firbcem, vsakemu, ki pride mimo! Seveda je tu tudi ...



SVETEGA ANTONA ZVON, večinoma le nema priča, ampak ob sredah (pa še kdaj) tudi on odzvanja šepetu razposajenih želja. Le ... 



KAJ BI ZVON BREZ ŠTRIKA, želje bi se izgubile, odnesla bi jih hrumeča voda, ki po deževju jezno plane iz bližnjega izvira. Vprašanje, kaj bi ostalo, skušnjavec bi ščipal Aleša v bedro, da bi gnal svojo kobilo proti Razoru, svetniku bi zajecljala božja beseda in naključni sprehajalec bi zataval med izgubljene meje izvirov Ljubljanice, zatorej dokler je še čas ...


GREVA, IVAN, V JUŽNE KRAJE, nazaj čez most, kjer sva začela in kjer je ...

JAZONOV PRISTAN; potem pa dalje, pod svetim Pavlom onkraj cesarske ceste je pri Stržinarju morda še kaj odprtega ...



Andrej Kos


Preberite še:

Pot do osebne svobode





Križev pot, drugič, avtor: Andrej Kos, januar 2017

objavljeno: 18. jan. 2017 17:51 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. jan. 2017 06:14 ]

Križev pot, drugič 
  Karkoli že mislimo o našem Cankarju, kakorkoli ga že razumemo, ali pa če ga ne razumemo, eno mu je treba priznati: genij je bil, čeprav je nosil s seboj mnogotera bremena in skozi to težko meglo je doživljal svet svojega časa in zrl tudi daleč onkraj njega, v negotovi in pogosto nelepi jutri. Drugo leto bo stoletnica njegove smrti; njegova domovina se mu bo klanjala do tal in Vrhnika z njo, vprašanje pa je, kaj bi porekel sam, če bi se sprehodil po cesarski cesti do prestolnega mesta, ali če bi preprosto iskal svoje obeležje na cerkvi svete Trojice. Ni ga več, skrit je menda nekje v zakristiji. "Bela kakor nevesta, se sveti na holmu sveta Trojica ...", je vzkliknil pisatelj v povesti Aleš iz Razora. Zdaj je cerkev še bolj bela, tako je bela, da je Cankarjevo obeležje odveč in je moteče. 


"Za velikim oltarjem v cerkvi Svete Trojice zabuči pokopano jezero; 
kdor leže na mrzli kamen pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, 
sliši zamolklo pesem skritega jezera. In ko vstane, 
ko ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo, 
se zamisli v čudnotihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo in oko ne videlo. 
Bela megla se vzdigne iz Močilnika, vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, 
v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti ..."

(Ivan Cankar: Aleš iz Razora)


Naše srede v Močilniku nam bodo velikega rojaka precej približale. Zgodbe, ki smo jih začeli spoznavati pred mnogimi leti, ko smo drgnili šolske klopi in ki so se nam pogosto neznansko zatikale, nam zdaj prihajajo nasproti na povsem drugačen način. In ko bodo te bralne srede izzvenele (če bodo sploh kdaj), bomo s Cankarjem že skoraj na ti. No ja, malo domišljavo se sliši, tikali se bomo bralci in poslušalci, Cankar pa se bo kot bela megla dvignil iz Močilnika in se bo čudil našemu početju.

Presenetilo me je, kako drugače se povesti sliši kot se jih bere. Jaz sem Aleša iz Razora prebral verjetno ene trikrat in tisti delček "Vrhnika, prečuden kraj ..." sem parstokrat povedal na porokah. Imel sem ga za eno turobno, zateženo zgodbo, ampak zdaj, ko ga je brala Terezija, odkrivamo še drugo, humorno plat. Terezija je znana zeliščarica, mogoče so njene arcnije pomagale tako Alešu kot nam − ko jo je premagal smeh in ni mogla nadaljevati z branjem, je vse potegnila za seboj ...

Ena od zgodb, ki sem jo jaz bral, je bila Križev pot. Bral sem jo v več obrokih, ker imamo dogovor, da eden bere največ deset minut. Križev pot se mi zdi ena najtrših Cankarjevih zgodb. Prvič sem ga bral mogoče deset let nazaj (ne spomnim se, da bi ga kdaj bral v šoli) in sem komentiral, da bi bilo to zgodbo treba prepovedati vsaj mladini pod 18 let. Dobro, mogoče jo lahko berejo v spremstvu staršev ali skrbnikov. Če si malo melanholičen ali depresiven, te v spodnjem, ta črnem valu lahko zagrabi, da bi si še kaj naredil. Preprosto te s svojo moro potisne ob tla. Drugič sem jo bral leta 2012. Bolj kot ne po neumnem. Za 60-letnico sem organiziral kosilo na Kurenu, zraven cerkvice sv. Miklavža, in ker je tudi tista procesija šla do sv. Miklavža, se mi je zdelo neobhodno, da zgodbo še enkrat preberem. In me je tam nekje na sredini spreletelo: ja, madona, saj to je pa tako, kot da bi govoril o današnjem času. Zdaj sem jo prebral še ene parkrat, na glas. Malo za vajo in še zares na sredinih seansah. In zdaj sem o tej podobnosti še bolj prepričan, čisto jasno se vidi. In sploh ni več morasta, razen kolikor je morasta naša stvarnost. Berite, čudite se in poskušajte gledati skozi to optiko.

Zgodbo govori o procesiji, ki gre po pusti pokrajini. Ljudje so lačni, žejni, hodijo po vročini, po poti brez sence, kjer bi se lahko za hip ustavili in ohladili. S hitrim in neusmiljenim korakom jih vodita župnik in cerkovnik. Marko je majhen ministrant, ki na procesiji nosil razpelo in kakor Kristus na svoji zadnji poti tudi on trikrat pade pod križem. Tudi njegova pot se konča s smrtjo, le da Marko ne vstane od mrtvih, saj je le navaden majhen ministrant ...

In nesrečni ljudje v procesiji so danes brezposelni, prekarci, sodobni sužnji, žrtve trgovine z ljudmi, begunci, delavci, ki s svojo plačo ne morejo preživeti, upokojenci, ki s pokojnino za polno delovno dobo stradajo, bolniki, ki prej umrejo, kot pridejo na vrsto, otroci vojaki, otroci delavci ... pa še kdo, te vrste so tudi danes v demokraciji dolge in vedno daljše.

Zanimiv je Markov odnos do Boga:

"Na dnu svojega srca je Marko sovražil Boga, ni mu mogel oprostiti, da je prosil nekoč zastonj vso noč. Večerje ni bilo, dela ni bilo. Očeta je obšlo nenadoma, hodil je s trdimi koraki gor pa dol in klel strahovite kletve, da se je mati tresla v kotu in da so se otroci jokali. Marko ni mogel zaspati in vedel je, da je vstala mati ponoči in da je pokleknila ob postelji in da je jokala in molila do jutra. Tudi Marko je molil vso noč, ali jokal ni. Ležal je v postelji s široko odprtimi očmi in pogovarjal se je z Bogom kakor prej nikoli; zdelo se mu je, da je čisto blizu njega, čutil je skoro dih njegov, njegovo vseljubečo, blago roko. In toplo, sladko zaupanje ga je napolnilo vsega; vedel je, da bo drugo jutro vse drugače, in zaspal je miren. Toda zjutraj ni bilo kruha, strašen dan je bil; šele ob desetih je prinesla mati hlebec in kar zgrudila se je na klop; ozmerjali so jo bili, beračico. A ona ni jokala zaradi tega, jokala je zato, ker jo je bil varal Bog, ki ga je rotila in prosila vso noč na trudnih kolenih. Od takrat je Marko sovražil Boga.


Nikjer ni rešitve, ne sladkega počitka, ne korca vode, ne drobtine kruha. 
Hudobni ljudje jedo marelice in pomaranče, pa se še ne ozro, da bi jim vrgli košček, ubogim, lačnim; Bog ima vsega dovolj, on bi samo hotel v mislih in konec bi bilo lakote in žeje; toda on posluša pobožno molitev in jo zasmehuje."

(Ivan Cankar, Križev pot)


Temu ni kaj dodati, ali pač? Mogoče je poskušal pater Karel Gržan (Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih), pa se mu je dobro zastavljena zgodba na koncu seveda sfižila. "Bog ima vsega dovolj, on bi samo hotel v mislih ..." misli mali lačni in žejni ministrant. In rad bi slišal modreca, ki mu bo kaj pametnega odgovoril.


Andrej Kos



Preberite še:

Spicy Señorita presenta: ''Zakaj v zimskem letnem času postanem GRINČ!?''

Virtualna galerija, Denis Polanc





Januarske prilike in neprilike







Januarske prilike in neprilike, avtor: Andrej Kos, januar 2017

objavljeno: 10. jan. 2017 01:19 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. jan. 2017 01:40 ]



Prilike in neprilike Andreja Kosa 

Januar 2016 



O tem, kakšen med točijo čebelarji, si je treba natočiti čistega vina. 


Če bi Slovenija imela stik z odprtim morjem, bi ga zaprla z bodečo žico. 


Kateri sodniki so kršili človekove pravice? Vsi, ki so sodili našim! 


Če bi bila Slovenija samostojna, bi ministri ministrovali in ne ministrirali. 


Imamo ministre iz kvote SD, SMC ... in iz kvote stalno pripravljenih. 


Če že dobri člani naše družbe kradejo, kaj počno šele barabe? 


Mramor bi že prej ponudil odstop, če bi vedel, da ga Cerar ne bo sprejel. 


Mnogi Slovenci niso jamrali. Našli so rešitve in okradli domovino. 


EU zabija žeblje v svojo krsto. Od znotraj. 


Sive ekonomije ne bo nič manj, bodo pa zaradi davčnih blagajn osiveli branjevci. 


V Sloveniji desnica prehiteva po levi in levica po desni. 


Krčmar brez računa je postal račun brez krčmarja. 


Po spletu okoliščin sva se spoznala po spletu. 


Ne veš, kaj bi rad, pa še to se ne uresniči. 


Manj pohujšanja je, če je gola resnica skrita. 


Andrej Kos



Preberite še:







Ptiči jadralci







Križev pot, prvič, napisal: Andrej Kos, december 2016

objavljeno: 26. dec. 2016 17:20 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. dec. 2016 17:22 ]

Križev pot, prvič 

V mrak in hlad zavit je hranil svoje stoletne skrivnosti na dnu globočin; 
nihče ni vprašal zanje, pa tudi sam jih ni ponujal nikomur. Izpod silnih sivih skal,
temno molčečih, se je izvila zamolklo-zelena voda Močilnikova ter se ustavila 
ter razprostrla v kotanji, da si oddahne pod senco vrb, oddahne od dolge poti
po čudapolnih kraljestvih podzemskih. Mirna gladina je podobna velikemu, 
na stežaj odprtemu očesu, ki še ne bedi, strmi iz večerne zarje 
komaj odbeglih sanj. Ko si do kraja odpočije in odsanja voda Močilnikova, 
stopi v ozko strugo ter se napoti polagoma proti ravnemu polju in svetlemu soncu

Ivan Cankar, Brlinčkov Miha in Tičkov Grega 

                                 Ivan Cankar in Jožica Budinek na Vršiču, 1912 
                                (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/60374/)

V
Močilniku še vedno nekaj zanesenjakov bere Cankarja. Srede smo posvojili in če ne bi šli, bi nam gotovo nekaj manjkalo. To seveda ni ravno kakšen učinkovit protest; tistih, katerim je namenjen, seveda niti malo ne zanima. Tudi sicer Vrhničanov ne zanima, če bi jih, bi še kdo prišel pogledat, poslušat, brat, tako pa ... 

Preden začnemo, pozvonimo v kapelici pri Tončku, ki ima "tudi skušnjavca poleg". Zvon želja, kot na Bledu, le da je naš le zvonček, torej le za ta male želje, željice, tako rekoč. Jaz imam vedno enako željo: da bi vsi sovražniki Močilnika dobili eno hudo drisko. Ni treba, da kdo glih umre, je pa prav in pošteno, da se zbudijo s posranimi gatami! Tako kot takrat, ko je bila zlatenica na Vrhniki. Mi je pravil pokojni B. K., da je bilo najhuje prvič, ko ni uspel priti do wc-ja. Potem se pa človek navadi − sčasoma.

V pismu Jazonu sem napisal, kakšen je naš križev pot v Močilniku. "Naš" pomeni križev pot Turističnega društva Blagajana. Vsaj na videz, v resnici pa problemi daleč presegajo možnosti društva, še celo župan, ki mu sicer ni vseeno, pravi, da je brez moči. Kolobociji, v katero se zaletavamo, se reče lastnina. Najprej privatna, kakopak, saj živimo v kapitalizmu. V objektu, ki je bil včasih gostinski in je celo v delu v lasti društva, je nek čuden program, vsaj po lučeh in slikah na oknih sodeč. Kdo je lastnik večinskega dela, ne vemo, menda je v najemu, program je pa v osnovi še najmanjši problem, pravzaprav nam nič noče, če nismo ravno moralisti.

Fotografija: Lado Horvat, december 2016

Večji problem je, da je en možakar kupil parcelo, po kateri gre potka okrog izvira Ljubljanice. Potka vodi tudi mimo skale, po kateri je Jazon udaril, ko s svojo barkačo ni mogel naprej. Pred časom se tudi po potki ni dalo naprej. Lastnik parcele je malo pospravil po žledolomu in vejevje "uskladiščil" baš na potki. A ni fajn, če si lastnik in če imaš duhovite ideje?!  Pravi tudi, da mu menda kradejo les. Vsake toliko pride policija in malo preveri, koliko njegovih vejic je zamenjalo lastnika. Ampak tista nesrečna potka je v enem delu tudi predmet večjega mejnega spora s taistim lastnikom. Turistično društvo ni hotelo podpisati meje in je sprožilo sodni postopek. Seveda smo morali založiti 1.000 € za izvedenca geodetske stroke, pa 1.000 € za izvedenca gozdarske stroke. Kaj bo ta ugotovil, mi ni jasno: vidi se, da je deloma potka, deloma strma skala, v skali je ena večja luknja, naravna, ne tista od Jazona, na skali je Cankarjevo obeležje, pod skalo izvira Ljubljanica ... vse to se vidi s prostim očesom, tudi laičnim. Aja, pa založili smo tudi 200 € za taksi, s katerim se bo sodnica pripeljala na ogled. Pravijo, da je to formalno korektno, to s sodnico namreč, dobro, verjamem. Upam, da bomo od vseh teh izvedencev in taksista izvedeli, kje je meja in kdo lahko postavi mitnico. Problem sredinske črte ni samo v Piranskem zalivu, očitno je tudi v Ljubljanici. Mi ne iščemo stika z odprtim morjem, bi pa radi, da bi imeli obiskovalci prost dostop do izvira Ljubljanice.

Seveda pa življenje ni tako preprosto. Niso samo privatna lastnina in z njo povezani apetiti problem. Razlastiti nas hoče tudi država, v osebi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Za dve parceli so kar poslali pogodbo, češ, podpišite, pa bo to naše. Ups, od kje vam pa ta ideja?! Sklad je dejansko imel pravno podlago za prenos pri kmetijskih zemljiščih, ki so bila v družbeni lastnini. Dobro, razumemo. Ampak ti dve parceli nikoli nista bili v družbeni lasti, bili sta privatni in društvo jih je kupilo od fizičnih oseb, in to že davnega leta 1962! Zelo zanimiv je bil tudi "tajming", če uporabim lepo slovensko besedo. Turistično društvo je pogodbo za prenos parcelo dobilo malo pred obravnavo meje na sodišču. In ena od parcel je parcela s sporno mejo. Torej, če bi po kakšnem nerodnem slučaju "turisti" podpisali, bi bil eden od mejašev zasebnik, eden pa država ... Saj ne da bi človek komu kaj podtikal, ampak preveč očitno je, da bi bilo slučajno.

Ne dolgo nazaj je bil na Vrhniki odprt imeniten muzej Moja Ljubljanica. Tudi otvoritev je bila imenitna, celo sam predsednik vlade se je pripeljal po cesarski cesti iz prestolnega mesta. Godba je zaigrala himno, program je bil prisrčen, govori so bili ganljivi in vzneseni ... torej vse, kakor se spodobi za tak lep muzej. Ampak dragi moji, petsto metrov zračne razdalje stran je Močilnik, eden od izvirov Ljubljanice, križev pot turističnega društva. Kaj bi Ljubljanica brez Močilnika?

Ljubljanica ima več izvirov, eden od njih je tudi Lintvern, izvir Bele v Starem malnu. Tam ima turistično društvo kočo, v kateri od letošnjega maja društvo zagotavlja obiskovalcem prijazen sprejem in gostinsko ponudbo − s prostovoljci. In nekaj malega tudi zasluži, vsaj toliko, da lahko plačuje izvedence in taksi v Močilniku. Narobe svet.

V rajnki Avstriji so vrhniški veljaki podarjali olepševalnemu društvu parcele in mu pomagali pri delovanju, zdaj pa ... Le zanesenjaki so bili takrat in sedaj, veljakov pa sedaj ni videti v prvih vrstah, razen na otvoritvah.


Andrej Kos



Preberite še:

Ladijski dnevnik, Mojca Zelenko

De mortuis, napisal: Andrej Kos, november 2016

objavljeno: 29. nov. 2016 05:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. nov. 2016 19:42 ]


De mortuis


Prvi november, dan spomina na mrtve. Vahte, pravijo ponekod. To je moj najljubši praznik. A če se hecam? Ne, to mislim smrtno resno, saj govorimo o dnevu mrtvih. Jaz ta praznik pravzaprav doživljam kot dan živih. Moje matično pokopališče je v Preski pri Medvodah. Saj res, a obstaja pojem matično pokopališče? Moja rojstna vasica Studenčice paše sicer v faro Sora; razmere na terenu so se od časov, ko je generacija mojih staršev hodila v planinski oddelek sorške šole, zelo spremenile, ampak cerkveni mlini meljejo zelo počasi. Zato moji "zemljaki" hodijo v šolo v Presko, pa k maši v glavnem tudi v Presko, v trgovino v Medvode in tudi pokopavajo se večinoma v Preski, njihov božji domicil je pa pri svetem Štefanu v Sori. No, v šolo ravno ne hodijo, hodili smo mi, zdaj pa jih vozijo s kombijem. Še o Sori. Verjetno veste, da je v Sori kot župnik služboval tudi slovenski pisatelj Fran Saleški Finžgar. Ko je šel v to službo, mu je oče rekel: "Na sori se slabo sedi." Ne vem, mogoče je pa mislil Soro ...

S Finžgarjem me povezuje tudi njegov roman Pod svobodnim soncem. To je prva knjiga, ki sem si jo izposodil v knjižnici, s številko izkaznice 651, v tretjem razredu osnovne šole. Je rekla knjižničarka: "A misliš, da to ne bo pretežko zate?" Ne vem točno, kaj je mislila s tem. Mogoče to, da je ne bom mogel prinesti do doma, ker sem bil majčken in droban, ali pa, da je ne bom razumel. Nič od tega se ni zgodilo. Obe knjigi sem hitro prinesel v svoje hribe, ker se mi je mudilo brat, pa tudi z razumevanjem nisem imel problemov.


Imam pa problem s sovaščani, ki so pokopani v Sori. Ne najdem jih, ni jih več. Oziroma so mogoče še tam, le njihova imena so prekrila neka druga imena. Tudi starih staršev očeta Andreja, Andreja in Lucije, ne najdem. Ko so bila moderna družinska drevesa, se mi je to sicer zdelo zanimivo, vendar se tega nisem lotil. Potem je pa sošolka Tončka, ki je brskala za svojimi koreninami, mimogrede odkrila še moje, in mi to povedala seveda na srečanju na pokopališču. Kosi že 300 let živijo v Studenčicah in mnogi so pokopani v Sori − Anton Kos, rojen 17. 1. 1718 je prvi, za katerega vemo! Ta dolga vrsta Kosov me je prav pretresla, edini priimek, ki je bil in obstal v tej vasici. Zdaj ga brani le še mama Francka, ki je bila te dni stara 89 let ... Ampak Andreja in Lucije vseeno ne najdem. Je pa moj vnuk Luka tudi njun praprapra ... vnuk.


In zakaj ta praznik doživljam kot dan živih? Zato, ker grem na ta dan vsako leto z veseljem v Presko, in to izključno zaradi živih. Na mrtve komajda pomislim. Koliko ljudi srečam tam, ki jih vidim samo enkrat na leto! Nekatere poznam samo na videz, nekaterih sploh ne, druge poznam zares, nekatere pa sicer poznam, pa ne nosijo imen s seboj. Teh zadnjih je vedno več, tudi sicer. Ne samo po pokopališčih. Tudi po cestah pa v pogovorih, na televiziji ... edino v knjigah ljudje še nosijo svoja imena. In jih ne skrivajo. Na pokopališču na ta dan pogrešam tudi pesem Doberdob. Včasih so se pevci ustavili pri kapeli, blizu našega groba, in zapeli to pesem. Leto za letom. Zdaj je že leta ne pojejo več in jaz jo že leta pogrešam. Kot bi bila napisana prav za pred tisto kapelo. Nikjer drugje ne zveni tako lepo. Ampak letos je bilo drugače. Dan spomina se je razvlekel na tri dni in vsi moji znanci so prišli na pokopališče v nedeljo in v ponedeljek. V torek so bili pa v glavnem sami taki, ki jih ne poznam. Škoda, pravzaprav.


Slovenci smo s pametjo ostali nekje pred elektrifikacijo, zato smo tako obsedeni s svečami. Ko greš v teh dneh ob večerih na pokopališče, je prav lepo. Lučka pri lučki. Verjetno jih je na večini grobov več, kot imajo grobovi prebivalcev. Lepo je le, dokler ne pomisliš na to, koliko denarja smo zmetali v prazno. Pred časom sem na centru za ravnanje z odpadki videl en velikanski kup odpadnih sveč, nič ni lučka pri lučki, samo gora plastike. Smo res eni loleki, sveče nas ne bodo razsvetlile. Ne spominjam se dobro, kako je bilo, preden so bile sveče zaprte v hišice s pokrovčki. Veter jih je preganjal, ena kaplja dežja se je opekla, tri so pa plamenček že ugasnile. Zdaj je tehnika seveda napredovala tudi pri svečah. So na baterije pa solarne lučke ... Ampak ljudje smo večinoma ostali pri klasiki oz. smo sveče na bolj sodoben pogon le dodali. Namreč, če gori klasična sveča, se vidi, da nekdo redno hodi na grob, pravzaprav se na ta način podpisujemo.


De mortuis? Z mrtvimi se pa srečam ob drugi priliki. Konec junija, na obletnico očetove smrti. Takrat v Preski obiščem sorodnike, prijatelje, znance, sovaščane in sošolce. V miru se sprehodim od groba do groba, poskušam si zapomniti letnice rojstva in smrti, kar je sicer precej neproduktivno, itak jih je preveč, čeprav to ponavljam že leta. Poskušam se spomniti obrazov, pa so mnogi že utonili v megli in jih spomin ne prikliče več. Pa vseeno malo poklepetam z njimi. Vedno znova me pretrese, koliko sošolk in sošolcev je že tam. Na koncu si rečemo: Na svidenje ob letu osorej. Njim je vseeno, jaz pa vseeno pomislim: Upam, da bom še prišel.


Pa se tudi to spreminja. Zdaj bodo postali pomembni pogrebni načrti, vse lahko uredimo vnaprej, le letnico bo vpisal nekdo drug.


NAREDIL SEM POGREBNI NAČRT. NAČRTUJEM DOLGO ČAKALNO VRSTO.



Andrej Kos

Viktor Hartmann, ruski arhitekt in slikar (1834 – 1873), Pariške katakombe



Preberite še:

Dotore Rudinapisala: Mojca Zelenko

Vena, velika dama, 
napisala: 
Alenka Prelc

Nori orkester in Kamišibaj v Izoli, 
napisal: 
Spletni čas

7. primorski pravljični festival, 
napisal: 
Spletni čas

Temačno in drugačno
napisala: 
Dolores Peroša

Blog, ki z vami deli osebne izkušnje, 
napisala: 
Monika Kubelj

Planinsko cvetje, napisala: Lidija Polak

November 2016, napisala: Nika Korsič






Dragi Jazon, avtor: Andrej Kos, oktober 2016

objavljeno: 28. okt. 2016 20:06 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 28. okt. 2016 20:12 ]


Pod svetim Pavlom, onkraj cesarske ceste 
spi Močilnik v globoki kotanji, v večni senci. 
(Ivan Cankar) 

In ko se bo zbudil iz morastih sanj, 
ne bo tam nobenega potuhnjenega geometra, 
nobenega brenclja, nobenih rdečih luči 
in nobenih lovk samopašne države. 

Dragi Jazon! 

Gotovo je prav in bogu dopadljivo (upam, da tudi sekti Zdrava atmosfera), da tudi Tebe obvestim o tem, da se v Močilniku nekaj dogaja. Se še spomniš Močilnika? To je tam, na robu Ljubljanskega barja, kjer si se ustavil s svojo ladjico in kjer si udaril po skali. Če imaš čas in voljo, pridi v sredo ob petih popoldan, pa bomo skupaj kakšno rekli. Ali prebrali. Beremo Cankarja. Vem, da ne veš, kdo je Cankar. Prav zategadelj je fajn, da se oglasiš. Cankar je še eden (razen Tebe), ki je slavo Močilnika ponesel v svet.

Verjamem, da Te že dolgo ni bilo v teh krajih; morda ne bo odveč, da Ti dam kakšen namig, da ne boš preveč taval okoli. Prvo, do skale z ladjico ne moreš več. Tam je mostiček, prosim Te, da ga ne prestavljaš, kdo ve, kdaj ga bomo potem spet dobili nazaj. Parkiraj nekje na Vrhniki, recimo na park&ride, tam bi znalo biti še nekaj prostora. Po Vrhniki so sicer v glavnem modre cone, občinski redarji Te bodo ročno oglobili, če boš svojo barkačo pustil predolgo. Na avtokamp se Ti ne splača čakati, ne na tistega v Blatni Brezovici ne na tistega pri Bajerjih. Ko boš že na park&ride, pojdi še v Lidl, gotovo imajo kakšne popust tudi za take iz drugih krajev in iz drugih časov. Ne ustraši se Mavsarjevih vran, samo kipi so, niso žive! Da ne bi slučajno pomislil, da so pingvini!

Verjetno boš šel do Močilnika peš. Daj, ustavi se v bivši šivalnici IUV. Če Te glih ne zanima knjižnica (pa je lepa in kup knjig ima, ne mor'š verjet'!), je pa neobhodno, da si ogledaš Doživljajsko razstavišče Moja Ljubljanica. No, ja, ni moja, samo reče se tako. Zdaj smo se imena že navadili, eno leto smo pa prekladali besede in se preklali, kako da naj bi se reklo temu svetišču preteklosti; zdaj smo se pa na srečo unesli. Vstopnina je sicer pet evrov, nekak boš že sfolgal, upam. Lahko se pa probaš izgovorit na podžupana Skodlarja, ki je motor, da ne rečem jadro tega muzeja, pa te bo kakšna fletna punca spustila skoz. Pazljivo si oglej, mogoče boš našel kak svoj izgubljen vrček ali celo meč.


Kaj, domovina, Slovenec za svet ob mejniku prelije zadnjo kapljo krvi.


Pa da se vrneva v Močilnik. Če si pri volji, daj še enkrat užgat po tisti skali! Zdaj je ravno pravi čas. Samo pazi, kje boš stal. Tam se preklamo za par kvadratnih metrov zemlje, kot da bi šlo za življenje in smrt. Slovencev ne poznaš, v Tvojih časih jih še ni bilo tukaj. Drek pa domovina, svet ob mejniku je tisto, za kar Slovenec prelije zadnjo kapljo krvi! Evropa je brez meja, mi se pa pod Tvojo skalo dajemo baš za mejo, edino rezilne žice še nismo postavili. Mimogrede: rezilna žica je zato, če tvojim potomcem uide kak begunec, ki se mu zdaj reče migrant. Ampak, ne bova o politiki, ne bom ti pojasnjeval razlike med beguncem in migrantom, se boš že znašel nekako.

Okrog lope, kjer beremo Cankarja, je nekaj zemlje in država steguje svoje umazane tace po njej. Nepojmljivo, nacionalizacija leta 2016! Še od prejšnje nacionalizacije nismo vsega vrnili, pa je že nova! Saj vem, da ne razumeš, jaz tudi ne.

Sveti Anton v kapelici je malo poškodovan, skušnjavec je pa kot vietnamski prašiček. Ampak svetniku se ne piše dobro. Ne plačuje dodatnega (prostovoljnega) zavarovanja, čakalne dobe so pa dolge. Dr. Gruber gre na dopust, dr. Radan je v arestu, ostali pa en cajt delajo, en cajt grozijo s štrajkom. Najbolje je, da imaš kakšnega padarja s seboj. Aja, pa pri Tončku le pozvoni in zaželi si kaj lepega. Nikoli ne veš ...

V Močilniku je tudi zgradba. Deloma je od turističnega društva, deloma od ne vem koga. Na tistem, nejasnem delu, so na šipah jasno narisane nage babe oz. je na vseh oknih verjetno ista, če niso brezjajčne dvojčice. Vem, da Te to ne bo glih kaj preveč ganilo, moralist nisi, sploh so pa bili v Tvojih cajtih takim junakom bolj zanimivi dečki kot punčke. Ampak Te moram opozorit, če Te zahakljajo zaradi pedofilije, adijo pamet! Potem je bolje, da zbežiš v Avstralijo, kot Oman.

Okrog stavbe so luči, ki se pod večer prižgejo na rdeče. Pravijo, da tam ni kupleraja, torej so luči ostanek komunistične, totalitarne preteklosti. Ne moreš iz tega pa ne moreš, pa če se stokrat osamosvojiš!

Vidiš, dragi moj Jazon, zato beremo Cankarja in zato bi bilo res fajn, da še enkrat užgeš po tisti skali!


Tvoj Kos


Jazonova skala, vir: Internet, oktober 2016






Če želite vedeti kaj več Jazonu,
kliknite na sliko!

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/tvoj-trener-pisanja/objave---tvoj-trener-pisanja/grskabajkajazoninmedejaoktober2016

                                                               Jazon prinaša zlato runo Peliasu, detajl z grške vaze, 
vir: Wikipedija, oktober 2006

Na silo ne gre, avtor: Andrej Kos, oktober 2016

objavljeno: 19. okt. 2016 00:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. okt. 2016 00:28 ]


Na silo ne gre 
Uvodni prispevek o Prilikah in neprilikah sem končal s stavkom Na silo ne gre in je sila pripraven, da z njim tudi nadaljujem. Le da bo tokrat beseda tekla (predvsem) o teku. Nagnjenje do teka mi je nekako prirojeno. Doma sem bil na obrobju Polhograjskih dolomitov, do šole je bilo tri kilometre in pol, podobno do trgovine, gostilne, pošte, avtobusne postaje ..., zato mi je to nagnjenje prišlo kar prav. Kolesa nisem preveč maral, čeprav se sedaj, ko je asfalt, komajda upam peljati tam, kjer sva s prijateljem Jožetom včasih divjala po makadamu. No ja, imela sva dvanajst let. Avtomobilov ni bilo, dobro, lahko pa bi se v nepreglednem ovinku znašla kakšna konjska vprega, na srečo smo imeli različen "tajming". Še padcev je bilo bolj malo; nekaterih se natančno spomnim. Cesta pod vasjo se je končala z lepo speljanim, vendar precej ostrim ovinkom. Tam sem videl sosedovega Francija, kako je strašansko hitro odpeljal tisto krivino. No ja, bom pa še jaz. Pa sem jo − nekako do polovice.

In nekako do polovice osnovne šole sem kolo malo več uporabljal, potem pa bolj izjemoma. Ko sem bil v sedmem ali osmem razredu, sem bil vratar v vaški nogometni ligi, na tiste tekme sem se pa vozil s kolesom. Kasneje, ko sem bil že dijak, so se začela tudi drugačna pota. Prijatelji so v glavnem imeli motorje, jaz pa ne, in sem vedno moral kombinirati, komu se bom prilepil. Seveda sem bil tudi takrat, ko bi bilo treba kakšno punco peljati domov, "prikrajšan". Še danes, po petdesetih letih, imam "kompleks javnih prevoznih sredstev".

Sem pa v tistem srednješolskem obdobju veliko pretekel. Sem letnik 52, torej je bilo to v času, ko vsaj na podeželju nismo poznali niti "r" od rekreacije, vsaj ne v smislu današnjega pohodništva, teka, kolesarjenja ... Pa sem vseeno tekel, predvsem na avtobus. Pa ne zato, ker bi se mi mudilo, pravzaprav ne znam povedati, zakaj, kar teklo se mi je. Iz tistega časa se spomnim dveh hecnih "tekaških" peripetij. Nekoč sem se vračal s popoldanske izmene počitniškega dela in sem na blagem klančku dohitel taistega Francija, ki mi je bil nekaj let prej kolesarski "vzornik". On spet z bicikom (ženskim, ne več dirkalnim), lepo počasi je pritiskal v klanec, jaz sem se pa peš vanj zaletel od zadaj. Mislim, da sva ostala jaz na nogah, on pa na biciklu, ni bilo poškodovanih in tudi kakšne zamere ne. Ta vračanja s popoldanskega šihta so bila očitno nekaj posebnega. Ob pol enajstih je bilo ravno prav temno in če je še malo rosilo ... se je zgodilo, da sem se zaletel v žensko, ki je šla, ne vem, zakaj, ravno takrat od doma. Za na šiht ob desetih je bilo prepozno, razen, če so mene spustili prej, ker sem dosegel "normo". Padla je v jarek, vendar spet ni bilo poškodb, me je pa nadrla, češ, kaj se vozim brez luči. Seveda sem bil peš. Takrat se je na našem koncu reklo: KOLO PRODAJ, PA LUČ KUP'. Sto let že nisem slišal tega ☺ No, ni šlo čisto brez poškodbe, mene je ranila "špica" od njene marele in se mi je še dolgo poznalo. Se pa v mojih Studenčicah še zdaj kdo spomni na ta pripetljaj, kar me neznansko veseli.

Prvo zaresno službo sem imel na direkciji železnice, zraven Kina Sloga. Zgradba je velika, na sredini ima atrij, dolgi hodniki so bili prav pripravni za tek. Ampak to še vedno ni bila rekreacija, tudi če bi bila, bi bila edina. V tistem času sem se preselil na Vrhniko, kupil sem prvega fička, potem pa adijo tek in hoja. Če bi imeli wc pod hruško, tako kot so ga imeli včasih, bi se verjetno peljal z avtom. Ponovno me je tek dohitel, ko sem šel v vojsko. Jutranja telovadba, neugodna iznajdba, čeprav v osnovi ni bilo neumno. Ko je bilo zame osnovnega vojaškega izobraževanja konec, sem delal v vojaškem klubu. Na to nimam prav lepih spominov, sem pa takrat, ko so kolegi že tekli, jaz še poležaval. Sem bil pa potem prost šele ob enajstih zvečer ali še kasneje. S kolegom Boškom sva na magnetofonski trak posnela zvočno kuliso za telovadbo − napovedi vaj in glasbo. Ena od skladb je bila Delčnjakova Čreda v galopu. Večina ljudi sicer ni vedela, nama se je pa zdelo zabavno, da je cela kasarna tekla kot čreda v galopu.


Ne veš, kaj bi rad, pa še to se ne uresniči

Ko sem odslužil domovini (1977), je bilo konec tudi s tekom. Služba, družina, gradbišče, harmonika, kar nekaj časa je pa šlo žal tudi v prazno, saj prazne flaše niso prijateljice teka. Ko sem bil star 40 let, sem imel resno krizo. Abraham je šala mala (bi rekel moj znanec R. B.), en sam teater, 40 je bila pa ena taka čudna, zame strašljiva prelomnica. Doživel sem jo skorajda kot moro. Zdelo se mi je, da sem star (samo še čakam na vrstni red, da me zakopljejo), večina mladostnih načrtov je propadla, večina stvari ni uspela, želje se niso izpolnile ... bla bla bla. Seveda ni bilo tako hudo, bolj je bil problem v tem, da nisem vedel, kaj bi sploh rad. To je res grozno, ne veš kaj bi rad, potem pa jamraš, ker se ne uresniči (no vidite, takole nastane del aforizmov: NE VEŠ, KAJ BI RAD, PA ŠE TO SE NE URESNIČI). Zdaj, 24 let kasneje, je to videti povsem drugače. Ampak takrat − saj pravim, živa mora. In takrat sem začel ponovno teči, čisto instinktivno. Če sem nekoč tekel na avtobus, kljub temu, da sem bil 15 minut prezgodaj, sem zdaj tekel zato, ker me je to začelo sproščati. Ko sem kasneje prebral kakšno Rugljevo modrost, sem razumel, zakaj svoje "stranke" podi na tek, na post, v hribe, študirat ... Jaz sem imel to silno srečo, da me je pravzaprav vse to "doletelo" postopno in po vrsti prijaznih slučajev. Seveda tek lahko postane tudi odvisnost, vendar ni ravno najhujša. Jaz zase verjamem, da sem od teka tudi odvisen, predvsem je pa to način, da prevetrim podstrešje in da na novo zložim ropotijo, ki grozi, da se bo podrla. Tega ne narediš enkrat za vselej, ampak saj je še nov dan in nova priložnost. Včasih se pa seveda ne da počakati na nov dan. Spomnim se primera, ko so mi punce v službi na silvestrovo kot pravimo "shodile". V osnovi smo dobro sodelovali, še danes smo prijatelji, kateri vrag jih je pa takrat obsedel, ne vem. Nič se ni dalo zmeniti. Pa glih za silvestra. Namesto, da bi se poveselili kot že tolikokrat prej, smo se zaplezali v neka trapasta prepričevanja in na koncu smo si komajda voščili, če smo si sploh. In jaz sem potem še ves večer premleval tisto kolobocijo, bolj ko sem iskal konec, bolj je bilo zavozlano. In sem ob pol enajstih zvečer obul superge, luč na glavo in hajd v Star maln. Noč je bila jasna in po šestih, sedmih kilometrih se je tudi meni zjasnilo. Prav začutil sem, kako je tista nesnaga zdrsnila z mene. Na silo ne gre, včasih je treba šest, sedem kilometrov.


Andrej Kos


P. S. Stavke, izpisane z velikimi črkami, štejem za aforizme.


1-10 of 11