De mortuis, napisal: Andrej Kos, november 2016

objavljeno: 29. nov. 2016 05:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. nov. 2016 19:42 ]

De mortuis


Prvi november, dan spomina na mrtve. Vahte, pravijo ponekod. To je moj najljubši praznik. A če se hecam? Ne, to mislim smrtno resno, saj govorimo o dnevu mrtvih. Jaz ta praznik pravzaprav doživljam kot dan živih. Moje matično pokopališče je v Preski pri Medvodah. Saj res, a obstaja pojem matično pokopališče? Moja rojstna vasica Studenčice paše sicer v faro Sora; razmere na terenu so se od časov, ko je generacija mojih staršev hodila v planinski oddelek sorške šole, zelo spremenile, ampak cerkveni mlini meljejo zelo počasi. Zato moji "zemljaki" hodijo v šolo v Presko, pa k maši v glavnem tudi v Presko, v trgovino v Medvode in tudi pokopavajo se večinoma v Preski, njihov božji domicil je pa pri svetem Štefanu v Sori. No, v šolo ravno ne hodijo, hodili smo mi, zdaj pa jih vozijo s kombijem. Še o Sori. Verjetno veste, da je v Sori kot župnik služboval tudi slovenski pisatelj Fran Saleški Finžgar. Ko je šel v to službo, mu je oče rekel: "Na sori se slabo sedi." Ne vem, mogoče je pa mislil Soro ...

S Finžgarjem me povezuje tudi njegov roman Pod svobodnim soncem. To je prva knjiga, ki sem si jo izposodil v knjižnici, s številko izkaznice 651, v tretjem razredu osnovne šole. Je rekla knjižničarka: "A misliš, da to ne bo pretežko zate?" Ne vem točno, kaj je mislila s tem. Mogoče to, da je ne bom mogel prinesti do doma, ker sem bil majčken in droban, ali pa, da je ne bom razumel. Nič od tega se ni zgodilo. Obe knjigi sem hitro prinesel v svoje hribe, ker se mi je mudilo brat, pa tudi z razumevanjem nisem imel problemov.


Imam pa problem s sovaščani, ki so pokopani v Sori. Ne najdem jih, ni jih več. Oziroma so mogoče še tam, le njihova imena so prekrila neka druga imena. Tudi starih staršev očeta Andreja, Andreja in Lucije, ne najdem. Ko so bila moderna družinska drevesa, se mi je to sicer zdelo zanimivo, vendar se tega nisem lotil. Potem je pa sošolka Tončka, ki je brskala za svojimi koreninami, mimogrede odkrila še moje, in mi to povedala seveda na srečanju na pokopališču. Kosi že 300 let živijo v Studenčicah in mnogi so pokopani v Sori − Anton Kos, rojen 17. 1. 1718 je prvi, za katerega vemo! Ta dolga vrsta Kosov me je prav pretresla, edini priimek, ki je bil in obstal v tej vasici. Zdaj ga brani le še mama Francka, ki je bila te dni stara 89 let ... Ampak Andreja in Lucije vseeno ne najdem. Je pa moj vnuk Luka tudi njun praprapra ... vnuk.


In zakaj ta praznik doživljam kot dan živih? Zato, ker grem na ta dan vsako leto z veseljem v Presko, in to izključno zaradi živih. Na mrtve komajda pomislim. Koliko ljudi srečam tam, ki jih vidim samo enkrat na leto! Nekatere poznam samo na videz, nekaterih sploh ne, druge poznam zares, nekatere pa sicer poznam, pa ne nosijo imen s seboj. Teh zadnjih je vedno več, tudi sicer. Ne samo po pokopališčih. Tudi po cestah pa v pogovorih, na televiziji ... edino v knjigah ljudje še nosijo svoja imena. In jih ne skrivajo. Na pokopališču na ta dan pogrešam tudi pesem Doberdob. Včasih so se pevci ustavili pri kapeli, blizu našega groba, in zapeli to pesem. Leto za letom. Zdaj je že leta ne pojejo več in jaz jo že leta pogrešam. Kot bi bila napisana prav za pred tisto kapelo. Nikjer drugje ne zveni tako lepo. Ampak letos je bilo drugače. Dan spomina se je razvlekel na tri dni in vsi moji znanci so prišli na pokopališče v nedeljo in v ponedeljek. V torek so bili pa v glavnem sami taki, ki jih ne poznam. Škoda, pravzaprav.


Slovenci smo s pametjo ostali nekje pred elektrifikacijo, zato smo tako obsedeni s svečami. Ko greš v teh dneh ob večerih na pokopališče, je prav lepo. Lučka pri lučki. Verjetno jih je na večini grobov več, kot imajo grobovi prebivalcev. Lepo je le, dokler ne pomisliš na to, koliko denarja smo zmetali v prazno. Pred časom sem na centru za ravnanje z odpadki videl en velikanski kup odpadnih sveč, nič ni lučka pri lučki, samo gora plastike. Smo res eni loleki, sveče nas ne bodo razsvetlile. Ne spominjam se dobro, kako je bilo, preden so bile sveče zaprte v hišice s pokrovčki. Veter jih je preganjal, ena kaplja dežja se je opekla, tri so pa plamenček že ugasnile. Zdaj je tehnika seveda napredovala tudi pri svečah. So na baterije pa solarne lučke ... Ampak ljudje smo večinoma ostali pri klasiki oz. smo sveče na bolj sodoben pogon le dodali. Namreč, če gori klasična sveča, se vidi, da nekdo redno hodi na grob, pravzaprav se na ta način podpisujemo.


De mortuis? Z mrtvimi se pa srečam ob drugi priliki. Konec junija, na obletnico očetove smrti. Takrat v Preski obiščem sorodnike, prijatelje, znance, sovaščane in sošolce. V miru se sprehodim od groba do groba, poskušam si zapomniti letnice rojstva in smrti, kar je sicer precej neproduktivno, itak jih je preveč, čeprav to ponavljam že leta. Poskušam se spomniti obrazov, pa so mnogi že utonili v megli in jih spomin ne prikliče več. Pa vseeno malo poklepetam z njimi. Vedno znova me pretrese, koliko sošolk in sošolcev je že tam. Na koncu si rečemo: Na svidenje ob letu osorej. Njim je vseeno, jaz pa vseeno pomislim: Upam, da bom še prišel.


Pa se tudi to spreminja. Zdaj bodo postali pomembni pogrebni načrti, vse lahko uredimo vnaprej, le letnico bo vpisal nekdo drug.


NAREDIL SEM POGREBNI NAČRT. NAČRTUJEM DOLGO ČAKALNO VRSTO.



Andrej Kos

Viktor Hartmann, ruski arhitekt in slikar (1834 – 1873), Pariške katakombe



Preberite še:

Dotore Rudinapisala: Mojca Zelenko

Vena, velika dama, 
napisala: 
Alenka Prelc

Nori orkester in Kamišibaj v Izoli, 
napisal: 
Spletni čas

7. primorski pravljični festival, 
napisal: 
Spletni čas

Temačno in drugačno
napisala: 
Dolores Peroša

Blog, ki z vami deli osebne izkušnje, 
napisala: 
Monika Kubelj

Planinsko cvetje, napisala: Lidija Polak

November 2016, napisala: Nika Korsič