Križev pot, drugič, avtor: Andrej Kos, januar 2017

objavljeno: 18. jan. 2017 17:51 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. jan. 2017 06:14 ]
Križev pot, drugič 
  Karkoli že mislimo o našem Cankarju, kakorkoli ga že razumemo, ali pa če ga ne razumemo, eno mu je treba priznati: genij je bil, čeprav je nosil s seboj mnogotera bremena in skozi to težko meglo je doživljal svet svojega časa in zrl tudi daleč onkraj njega, v negotovi in pogosto nelepi jutri. Drugo leto bo stoletnica njegove smrti; njegova domovina se mu bo klanjala do tal in Vrhnika z njo, vprašanje pa je, kaj bi porekel sam, če bi se sprehodil po cesarski cesti do prestolnega mesta, ali če bi preprosto iskal svoje obeležje na cerkvi svete Trojice. Ni ga več, skrit je menda nekje v zakristiji. "Bela kakor nevesta, se sveti na holmu sveta Trojica ...", je vzkliknil pisatelj v povesti Aleš iz Razora. Zdaj je cerkev še bolj bela, tako je bela, da je Cankarjevo obeležje odveč in je moteče. 


"Za velikim oltarjem v cerkvi Svete Trojice zabuči pokopano jezero; 
kdor leže na mrzli kamen pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, 
sliši zamolklo pesem skritega jezera. In ko vstane, 
ko ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo, 
se zamisli v čudnotihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo in oko ne videlo. 
Bela megla se vzdigne iz Močilnika, vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, 
v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti ..."

(Ivan Cankar: Aleš iz Razora)


Naše srede v Močilniku nam bodo velikega rojaka precej približale. Zgodbe, ki smo jih začeli spoznavati pred mnogimi leti, ko smo drgnili šolske klopi in ki so se nam pogosto neznansko zatikale, nam zdaj prihajajo nasproti na povsem drugačen način. In ko bodo te bralne srede izzvenele (če bodo sploh kdaj), bomo s Cankarjem že skoraj na ti. No ja, malo domišljavo se sliši, tikali se bomo bralci in poslušalci, Cankar pa se bo kot bela megla dvignil iz Močilnika in se bo čudil našemu početju.

Presenetilo me je, kako drugače se povesti sliši kot se jih bere. Jaz sem Aleša iz Razora prebral verjetno ene trikrat in tisti delček "Vrhnika, prečuden kraj ..." sem parstokrat povedal na porokah. Imel sem ga za eno turobno, zateženo zgodbo, ampak zdaj, ko ga je brala Terezija, odkrivamo še drugo, humorno plat. Terezija je znana zeliščarica, mogoče so njene arcnije pomagale tako Alešu kot nam − ko jo je premagal smeh in ni mogla nadaljevati z branjem, je vse potegnila za seboj ...

Ena od zgodb, ki sem jo jaz bral, je bila Križev pot. Bral sem jo v več obrokih, ker imamo dogovor, da eden bere največ deset minut. Križev pot se mi zdi ena najtrših Cankarjevih zgodb. Prvič sem ga bral mogoče deset let nazaj (ne spomnim se, da bi ga kdaj bral v šoli) in sem komentiral, da bi bilo to zgodbo treba prepovedati vsaj mladini pod 18 let. Dobro, mogoče jo lahko berejo v spremstvu staršev ali skrbnikov. Če si malo melanholičen ali depresiven, te v spodnjem, ta črnem valu lahko zagrabi, da bi si še kaj naredil. Preprosto te s svojo moro potisne ob tla. Drugič sem jo bral leta 2012. Bolj kot ne po neumnem. Za 60-letnico sem organiziral kosilo na Kurenu, zraven cerkvice sv. Miklavža, in ker je tudi tista procesija šla do sv. Miklavža, se mi je zdelo neobhodno, da zgodbo še enkrat preberem. In me je tam nekje na sredini spreletelo: ja, madona, saj to je pa tako, kot da bi govoril o današnjem času. Zdaj sem jo prebral še ene parkrat, na glas. Malo za vajo in še zares na sredinih seansah. In zdaj sem o tej podobnosti še bolj prepričan, čisto jasno se vidi. In sploh ni več morasta, razen kolikor je morasta naša stvarnost. Berite, čudite se in poskušajte gledati skozi to optiko.

Zgodbo govori o procesiji, ki gre po pusti pokrajini. Ljudje so lačni, žejni, hodijo po vročini, po poti brez sence, kjer bi se lahko za hip ustavili in ohladili. S hitrim in neusmiljenim korakom jih vodita župnik in cerkovnik. Marko je majhen ministrant, ki na procesiji nosil razpelo in kakor Kristus na svoji zadnji poti tudi on trikrat pade pod križem. Tudi njegova pot se konča s smrtjo, le da Marko ne vstane od mrtvih, saj je le navaden majhen ministrant ...

In nesrečni ljudje v procesiji so danes brezposelni, prekarci, sodobni sužnji, žrtve trgovine z ljudmi, begunci, delavci, ki s svojo plačo ne morejo preživeti, upokojenci, ki s pokojnino za polno delovno dobo stradajo, bolniki, ki prej umrejo, kot pridejo na vrsto, otroci vojaki, otroci delavci ... pa še kdo, te vrste so tudi danes v demokraciji dolge in vedno daljše.

Zanimiv je Markov odnos do Boga:

"Na dnu svojega srca je Marko sovražil Boga, ni mu mogel oprostiti, da je prosil nekoč zastonj vso noč. Večerje ni bilo, dela ni bilo. Očeta je obšlo nenadoma, hodil je s trdimi koraki gor pa dol in klel strahovite kletve, da se je mati tresla v kotu in da so se otroci jokali. Marko ni mogel zaspati in vedel je, da je vstala mati ponoči in da je pokleknila ob postelji in da je jokala in molila do jutra. Tudi Marko je molil vso noč, ali jokal ni. Ležal je v postelji s široko odprtimi očmi in pogovarjal se je z Bogom kakor prej nikoli; zdelo se mu je, da je čisto blizu njega, čutil je skoro dih njegov, njegovo vseljubečo, blago roko. In toplo, sladko zaupanje ga je napolnilo vsega; vedel je, da bo drugo jutro vse drugače, in zaspal je miren. Toda zjutraj ni bilo kruha, strašen dan je bil; šele ob desetih je prinesla mati hlebec in kar zgrudila se je na klop; ozmerjali so jo bili, beračico. A ona ni jokala zaradi tega, jokala je zato, ker jo je bil varal Bog, ki ga je rotila in prosila vso noč na trudnih kolenih. Od takrat je Marko sovražil Boga.


Nikjer ni rešitve, ne sladkega počitka, ne korca vode, ne drobtine kruha. 
Hudobni ljudje jedo marelice in pomaranče, pa se še ne ozro, da bi jim vrgli košček, ubogim, lačnim; Bog ima vsega dovolj, on bi samo hotel v mislih in konec bi bilo lakote in žeje; toda on posluša pobožno molitev in jo zasmehuje."

(Ivan Cankar, Križev pot)


Temu ni kaj dodati, ali pač? Mogoče je poskušal pater Karel Gržan (Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih), pa se mu je dobro zastavljena zgodba na koncu seveda sfižila. "Bog ima vsega dovolj, on bi samo hotel v mislih ..." misli mali lačni in žejni ministrant. In rad bi slišal modreca, ki mu bo kaj pametnega odgovoril.


Andrej Kos



Preberite še:

Spicy Señorita presenta: ''Zakaj v zimskem letnem času postanem GRINČ!?''

Virtualna galerija, Denis Polanc





Januarske prilike in neprilike