Križev pot, prvič 

V Močilniku še vedno nekaj zanesenjakov bere Cankarja. Srede smo posvojili in če ne bi šli, bi nam gotovo nekaj manjkalo. To seveda ni ravno kakšen učinkovit protest; tistih, katerim je namenjen, seveda niti malo ne zanima. Tudi sicer Vrhničanov ne zanima, če bi jih, bi še kdo prišel pogledat, poslušat, brat, tako pa ... 

Preden začnemo, pozvonimo v kapelici pri Tončku, ki ima "tudi skušnjavca poleg". Zvon želja, kot na Bledu, le da je naš le zvonček, torej le za ta male želje, željice, tako rekoč. Jaz imam vedno enako željo: da bi vsi sovražniki Močilnika dobili eno hudo drisko. Ni treba, da kdo glih umre, je pa prav in pošteno, da se zbudijo s posranimi gatami! Tako kot takrat, ko je bila zlatenica na Vrhniki. Mi je pravil pokojni B. K., da je bilo najhuje prvič, ko ni uspel priti do wc-ja. Potem se pa človek navadi − sčasoma.

V pismu Jazonu sem napisal, kakšen je naš križev pot v Močilniku. "Naš" pomeni križev pot Turističnega društva Blagajana. Vsaj na videz, v resnici pa problemi daleč presegajo možnosti društva, še celo župan, ki mu sicer ni vseeno, pravi, da je brez moči. Kolobociji, v katero se zaletavamo, se reče lastnina. Najprej privatna, kakopak, saj živimo v kapitalizmu. V objektu, ki je bil včasih gostinski in je celo v delu v lasti društva, je nek čuden program, vsaj po lučeh in slikah na oknih sodeč. Kdo je lastnik večinskega dela, ne vemo, menda je v najemu, program je pa v osnovi še najmanjši problem, pravzaprav nam nič noče, če nismo ravno moralisti.

Fotografija: Lado Horvat, december 2016

Večji problem je, da je en možakar kupil parcelo, po kateri gre potka okrog izvira Ljubljanice. Potka vodi tudi mimo skale, po kateri je Jazon udaril, ko s svojo barkačo ni mogel naprej. Pred časom se tudi po potki ni dalo naprej. Lastnik parcele je malo pospravil po žledolomu in vejevje "uskladiščil" baš na potki. A ni fajn, če si lastnik in če imaš duhovite ideje?!  Pravi tudi, da mu menda kradejo les. Vsake toliko pride policija in malo preveri, koliko njegovih vejic je zamenjalo lastnika. Ampak tista nesrečna potka je v enem delu tudi predmet večjega mejnega spora s taistim lastnikom. Turistično društvo ni hotelo podpisati meje in je sprožilo sodni postopek. Seveda smo morali založiti 1.000 € za izvedenca geodetske stroke, pa 1.000 € za izvedenca gozdarske stroke. Kaj bo ta ugotovil, mi ni jasno: vidi se, da je deloma potka, deloma strma skala, v skali je ena večja luknja, naravna, ne tista od Jazona, na skali je Cankarjevo obeležje, pod skalo izvira Ljubljanica ... vse to se vidi s prostim očesom, tudi laičnim. Aja, pa založili smo tudi 200 € za taksi, s katerim se bo sodnica pripeljala na ogled. Pravijo, da je to formalno korektno, to s sodnico namreč, dobro, verjamem. Upam, da bomo od vseh teh izvedencev in taksista izvedeli, kje je meja in kdo lahko postavi mitnico. Problem sredinske črte ni samo v Piranskem zalivu, očitno je tudi v Ljubljanici. Mi ne iščemo stika z odprtim morjem, bi pa radi, da bi imeli obiskovalci prost dostop do izvira Ljubljanice.

Seveda pa življenje ni tako preprosto. Niso samo privatna lastnina in z njo povezani apetiti problem. Razlastiti nas hoče tudi država, v osebi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Za dve parceli so kar poslali pogodbo, češ, podpišite, pa bo to naše. Ups, od kje vam pa ta ideja?! Sklad je dejansko imel pravno podlago za prenos pri kmetijskih zemljiščih, ki so bila v družbeni lastnini. Dobro, razumemo. Ampak ti dve parceli nikoli nista bili v družbeni lasti, bili sta privatni in društvo jih je kupilo od fizičnih oseb, in to že davnega leta 1962! Zelo zanimiv je bil tudi "tajming", če uporabim lepo slovensko besedo. Turistično društvo je pogodbo za prenos parcelo dobilo malo pred obravnavo meje na sodišču. In ena od parcel je parcela s sporno mejo. Torej, če bi po kakšnem nerodnem slučaju "turisti" podpisali, bi bil eden od mejašev zasebnik, eden pa država ... Saj ne da bi človek komu kaj podtikal, ampak preveč očitno je, da bi bilo slučajno.

Ne dolgo nazaj je bil na Vrhniki odprt imeniten muzej Moja Ljubljanica. Tudi otvoritev je bila imenitna, celo sam predsednik vlade se je pripeljal po cesarski cesti iz prestolnega mesta. Godba je zaigrala himno, program je bil prisrčen, govori so bili ganljivi in vzneseni ... torej vse, kakor se spodobi za tak lep muzej. Ampak dragi moji, petsto metrov zračne razdalje stran je Močilnik, eden od izvirov Ljubljanice, križev pot turističnega društva. Kaj bi Ljubljanica brez Močilnika?

Ljubljanica ima več izvirov, eden od njih je tudi Lintvern, izvir Bele v Starem malnu. Tam ima turistično društvo kočo, v kateri od letošnjega maja društvo zagotavlja obiskovalcem prijazen sprejem in gostinsko ponudbo − s prostovoljci. In nekaj malega tudi zasluži, vsaj toliko, da lahko plačuje izvedence in taksi v Močilniku. Narobe svet.

V rajnki Avstriji so vrhniški veljaki podarjali olepševalnemu društvu parcele in mu pomagali pri delovanju, zdaj pa ... Le zanesenjaki so bili takrat in sedaj, veljakov pa sedaj ni videti v prvih vrstah, razen na otvoritvah.


Andrej Kos