Na silo ne gre, avtor: Andrej Kos, oktober 2016

objavljeno: 19. okt. 2016 00:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. okt. 2016 00:28 ]

Na silo ne gre 
Uvodni prispevek o Prilikah in neprilikah sem končal s stavkom Na silo ne gre in je sila pripraven, da z njim tudi nadaljujem. Le da bo tokrat beseda tekla (predvsem) o teku. Nagnjenje do teka mi je nekako prirojeno. Doma sem bil na obrobju Polhograjskih dolomitov, do šole je bilo tri kilometre in pol, podobno do trgovine, gostilne, pošte, avtobusne postaje ..., zato mi je to nagnjenje prišlo kar prav. Kolesa nisem preveč maral, čeprav se sedaj, ko je asfalt, komajda upam peljati tam, kjer sva s prijateljem Jožetom včasih divjala po makadamu. No ja, imela sva dvanajst let. Avtomobilov ni bilo, dobro, lahko pa bi se v nepreglednem ovinku znašla kakšna konjska vprega, na srečo smo imeli različen "tajming". Še padcev je bilo bolj malo; nekaterih se natančno spomnim. Cesta pod vasjo se je končala z lepo speljanim, vendar precej ostrim ovinkom. Tam sem videl sosedovega Francija, kako je strašansko hitro odpeljal tisto krivino. No ja, bom pa še jaz. Pa sem jo − nekako do polovice.

In nekako do polovice osnovne šole sem kolo malo več uporabljal, potem pa bolj izjemoma. Ko sem bil v sedmem ali osmem razredu, sem bil vratar v vaški nogometni ligi, na tiste tekme sem se pa vozil s kolesom. Kasneje, ko sem bil že dijak, so se začela tudi drugačna pota. Prijatelji so v glavnem imeli motorje, jaz pa ne, in sem vedno moral kombinirati, komu se bom prilepil. Seveda sem bil tudi takrat, ko bi bilo treba kakšno punco peljati domov, "prikrajšan". Še danes, po petdesetih letih, imam "kompleks javnih prevoznih sredstev".

Sem pa v tistem srednješolskem obdobju veliko pretekel. Sem letnik 52, torej je bilo to v času, ko vsaj na podeželju nismo poznali niti "r" od rekreacije, vsaj ne v smislu današnjega pohodništva, teka, kolesarjenja ... Pa sem vseeno tekel, predvsem na avtobus. Pa ne zato, ker bi se mi mudilo, pravzaprav ne znam povedati, zakaj, kar teklo se mi je. Iz tistega časa se spomnim dveh hecnih "tekaških" peripetij. Nekoč sem se vračal s popoldanske izmene počitniškega dela in sem na blagem klančku dohitel taistega Francija, ki mi je bil nekaj let prej kolesarski "vzornik". On spet z bicikom (ženskim, ne več dirkalnim), lepo počasi je pritiskal v klanec, jaz sem se pa peš vanj zaletel od zadaj. Mislim, da sva ostala jaz na nogah, on pa na biciklu, ni bilo poškodovanih in tudi kakšne zamere ne. Ta vračanja s popoldanskega šihta so bila očitno nekaj posebnega. Ob pol enajstih je bilo ravno prav temno in če je še malo rosilo ... se je zgodilo, da sem se zaletel v žensko, ki je šla, ne vem, zakaj, ravno takrat od doma. Za na šiht ob desetih je bilo prepozno, razen, če so mene spustili prej, ker sem dosegel "normo". Padla je v jarek, vendar spet ni bilo poškodb, me je pa nadrla, češ, kaj se vozim brez luči. Seveda sem bil peš. Takrat se je na našem koncu reklo: KOLO PRODAJ, PA LUČ KUP'. Sto let že nisem slišal tega ☺ No, ni šlo čisto brez poškodbe, mene je ranila "špica" od njene marele in se mi je še dolgo poznalo. Se pa v mojih Studenčicah še zdaj kdo spomni na ta pripetljaj, kar me neznansko veseli.

Prvo zaresno službo sem imel na direkciji železnice, zraven Kina Sloga. Zgradba je velika, na sredini ima atrij, dolgi hodniki so bili prav pripravni za tek. Ampak to še vedno ni bila rekreacija, tudi če bi bila, bi bila edina. V tistem času sem se preselil na Vrhniko, kupil sem prvega fička, potem pa adijo tek in hoja. Če bi imeli wc pod hruško, tako kot so ga imeli včasih, bi se verjetno peljal z avtom. Ponovno me je tek dohitel, ko sem šel v vojsko. Jutranja telovadba, neugodna iznajdba, čeprav v osnovi ni bilo neumno. Ko je bilo zame osnovnega vojaškega izobraževanja konec, sem delal v vojaškem klubu. Na to nimam prav lepih spominov, sem pa takrat, ko so kolegi že tekli, jaz še poležaval. Sem bil pa potem prost šele ob enajstih zvečer ali še kasneje. S kolegom Boškom sva na magnetofonski trak posnela zvočno kuliso za telovadbo − napovedi vaj in glasbo. Ena od skladb je bila Delčnjakova Čreda v galopu. Večina ljudi sicer ni vedela, nama se je pa zdelo zabavno, da je cela kasarna tekla kot čreda v galopu.


Ne veš, kaj bi rad, pa še to se ne uresniči

Ko sem odslužil domovini (1977), je bilo konec tudi s tekom. Služba, družina, gradbišče, harmonika, kar nekaj časa je pa šlo žal tudi v prazno, saj prazne flaše niso prijateljice teka. Ko sem bil star 40 let, sem imel resno krizo. Abraham je šala mala (bi rekel moj znanec R. B.), en sam teater, 40 je bila pa ena taka čudna, zame strašljiva prelomnica. Doživel sem jo skorajda kot moro. Zdelo se mi je, da sem star (samo še čakam na vrstni red, da me zakopljejo), večina mladostnih načrtov je propadla, večina stvari ni uspela, želje se niso izpolnile ... bla bla bla. Seveda ni bilo tako hudo, bolj je bil problem v tem, da nisem vedel, kaj bi sploh rad. To je res grozno, ne veš kaj bi rad, potem pa jamraš, ker se ne uresniči (no vidite, takole nastane del aforizmov: NE VEŠ, KAJ BI RAD, PA ŠE TO SE NE URESNIČI). Zdaj, 24 let kasneje, je to videti povsem drugače. Ampak takrat − saj pravim, živa mora. In takrat sem začel ponovno teči, čisto instinktivno. Če sem nekoč tekel na avtobus, kljub temu, da sem bil 15 minut prezgodaj, sem zdaj tekel zato, ker me je to začelo sproščati. Ko sem kasneje prebral kakšno Rugljevo modrost, sem razumel, zakaj svoje "stranke" podi na tek, na post, v hribe, študirat ... Jaz sem imel to silno srečo, da me je pravzaprav vse to "doletelo" postopno in po vrsti prijaznih slučajev. Seveda tek lahko postane tudi odvisnost, vendar ni ravno najhujša. Jaz zase verjamem, da sem od teka tudi odvisen, predvsem je pa to način, da prevetrim podstrešje in da na novo zložim ropotijo, ki grozi, da se bo podrla. Tega ne narediš enkrat za vselej, ampak saj je še nov dan in nova priložnost. Včasih se pa seveda ne da počakati na nov dan. Spomnim se primera, ko so mi punce v službi na silvestrovo kot pravimo "shodile". V osnovi smo dobro sodelovali, še danes smo prijatelji, kateri vrag jih je pa takrat obsedel, ne vem. Nič se ni dalo zmeniti. Pa glih za silvestra. Namesto, da bi se poveselili kot že tolikokrat prej, smo se zaplezali v neka trapasta prepričevanja in na koncu smo si komajda voščili, če smo si sploh. In jaz sem potem še ves večer premleval tisto kolobocijo, bolj ko sem iskal konec, bolj je bilo zavozlano. In sem ob pol enajstih zvečer obul superge, luč na glavo in hajd v Star maln. Noč je bila jasna in po šestih, sedmih kilometrih se je tudi meni zjasnilo. Prav začutil sem, kako je tista nesnaga zdrsnila z mene. Na silo ne gre, včasih je treba šest, sedem kilometrov.


Andrej Kos


P. S. Stavke, izpisane z velikimi črkami, štejem za aforizme.