Prilike in neprilike, avtor: Andrej Kos, oktober 2016

objavljeno: 1. okt. 2016 00:10 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. okt. 2016 00:27 ]

Poimenovanje Prilike in neprilike uporabljam za domislice, ki jih zadnja leta objavljam v Dnevniku; no ja, objavljajo jih pravzaprav oni, jaz jih le pišem. Tiste, ki niso objavljene, čakajo boljših časov, včasih pa jih pošiljam prijateljem in znancem. Upam, da bom na to vižo "spesnil" tudi kakšen daljši tekst, recimo tak, kot je tale, če se že k pisanju bloga ne pripravim. 


ČE REŠUJEŠ PROBLEM, KI GA NI, POTEM PROBLEM NASTANE.  


Ta domislica je stara kakih osem, devet let. Kako je nastala, se seveda ne spomnim več. Verjetno ji je botroval razmislek o tem, da se pogosto zaletavamo v stvari, ki v resnici sploh niso problem, pravzaprav so nepomembne, mi pa iznenada začutimo neustavljivo željo, da bi jih razrešili. In s tem razreševanjem povzročimo kup sitnosti in slabe volje. Če še malo pobrskam po razlogih, bi jih našel tudi v tem, da žena pogosto ureja domače razmere in mene z njimi. Jaz sem sicer pripravljen verjeti, da smo dedci kot veliki otroci, ženskam se je pa njihova materinska vloga malo zataknila in so jo z otrok (ki so med tem sicer že odrasli) prenesle na može (ki pa itak nikoli ne odrastejo). Pa se je samo treba prijazno delati, da je tudi oče njenih odraslih otrok odrasel. Za mnoge Slovenke je to seveda veliko pretežka naloga. Jaz ob meni nadležnem "pametovanju" boljše polovice pogosto uporabim izjemno modrost, ki jo je v knjigi Branka Ćopića Oslovska leta izrekel Lazar Mucek: "Sem zabit, nisem pa slep". Ne bom rekel, da jo to glih utiša (to je seveda nemogoče), ji pa vsekakor zmede nadaljnji tok pametovanja. No ja, saj ne trdim, da je to Resnica, le za pokojnim predsednikom si upam ponoviti: To je Moja resnica.

Pri resnici je problem prav v razlikovanju med Resnico in Mojo resnico. Pogosto poskušamo svojo resnico prodati kot Resnico. To je neznansko domišljavo. Kdo pa smo, da poznamo Resnico? Dobro, papež je v določenih okoliščinah nezmotljiv (ne vem glih, ali to še velja, definitivno pa je veljalo leta 1950, ko je razglasil dogmo o Marijinem vnebovzetju), potem se pa počasi neha. Se pa pogosto sliši koga, ki pravi: "Jest vse povem po pravici in naravnost". Neverjetno, jaz bi tudi rad to znal ☺ − "i tata bi, sine" (Ko to tamo peva). Se pa v tem izjemnem primeru beseda "resnica" praviloma zamenja z besedo "pravica". Jaz bi dodal: NIMAŠ PRAVICE, DA POVEŠ PO PRAVICI. Seveda smo pa tukaj na spolzkem področju svobode govora, previdno torej. BESEDA NI KONJ, JE PA KOBILA, KI VČASIH BRCNE

Pravzaprav sem hotel nekaj napisati o aforizmih, pa me je potem malo zaneslo. Pisanje v stilu prostih asociacij je zabavno, ni pa nujno, da je potem zabavno tudi branje, ker pač pisec skače s teme na temo. Kaj je že umetnik hotel povedati? In tisti uvodni stavek "Če rešuješ ..." je pravzaprav moj prvi aforizem.

Dnevnik na strani, kjer so pisma bralcev, objavlja aforizme Evgena Juriča in nenavadne domislice navadnih smrtnikov, ki jim reče Prebliski. In tu je malo zmede. Recimo, da je z Juričevo rubriko vse v redu, je pa Dnevnik pristranski, ker Juriču dovoljuje naslove, ostalim pa ne. Pogosto tekst šele skupaj z naslovom pomeni tudi duhovito sporočilo. Sicer je pa aforizem po SSKJ "zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek". Naši prebliski so pa včasih aforizmi (žal redko), včasih pa "kar nekaj". Po mojih kriterijih preblisk/aforizem ne sme biti daljši od treh vrstic sicer ozke rubrike. To je prvi pogoj, da ga sploh preberem. Pika. Taka je pač zahteva iz definicije "zgoščena". Se je pač treba potruditi in pokrajšati vso navlako. Če se ne da, potem je misel preveč vodena in jo je škoda objaviti, ali pa je sicer neverjetna, le da sodi v sosednjo rubriko − Pisma bralcev.

Če se prav spomnim, mi tega prvega aforizma niso objavili. Priznam, malo domišljavo sicer, da to in še mnoge svoje domislice štejem za aforizme, ker v zadostni meri zadovoljujejo ostre kriterije definicije, tudi če jih Dnevnik tlači med Prebliske. Jebiga, to so moji otroci in sem lahko malo pristranski − moji otroci so zame najlepši! Ob začetni ignoranci Dnevnika sem bil razočaran, zdelo se mi je, da so zamudili pomembno priložnost, še žal jim bo (!), so mi pa potem objavili tretjega: VSE FUNKCIJE IN POLOŽAJI SO DOSMRTNI. LE UMRETI JE TREBA PRAVOČASNO. In od aprila 2008 jih kar redno pošiljam. Vmes sem se tudi precej discipliniral v smislu dolžine, tudi meni je "ušlo" kaj takega, kar bi sicer bilo za Pisma bralcev.

Od kod prihajajo? Če sem že začel s "pravico", pa naj še končam z njo, torej: Če po pravici povem, ne vem. Včasih zadošča že naslov v Dnevniku, ki sproži asociacijo, včasih se kar samo zapiše v kakšnem mejlu − po navadi, če reagiram malo z ihto, ni pa ihta pogoj. Včeraj sem npr. bivši sodelavki kot komentar na neko njeno službeno zadevo napisal: Ni samo vsak začetek težak, težko je tudi nadaljevanje! Ups, če se malo polika, bi bil lahko tudi aforizem: NI SAMO VSAK ZAČETEK TEŽAK, VČASIH JE NADALJEVANJE ŠE TEŽJE. Ta bo ta prava. Je pa seveda tudi malo zlorabe znanega ljudskega rekla. Včasih je krivih par stavkov, ki jih z nekom spregovoriš. Ko se je naša takratna ta mlada pohvalila, da je bila na Planini (to je za Vrhniko tako kot Šmarna gora za Ljubljano), sem jo vprašal, ali je bila prvič. Ne, sem bila že zadnjič. SI PRVIČ? NE, SEM ŽE ZADNJIČ. V principu je pa tako, kot z mnogimi drugimi rečmi − na silo ne gre.


Andrej Kos


P. S. Stavke, izpisane z velikimi črkami, štejem za aforizme.