MENU‎ > ‎Sanjalka mavric‎ > ‎

Objave-Sanjalka mavric

Nekaj misli, avtorica: Dolores Peroša, december 2016

objavljeno: 31. dec. 2016 03:36 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 31. dec. 2016 03:47 ]



V življenju se moramo vedno spreminjati, ker drugače bi nas čas povozil. 
Čas moramo izkoristiti, saj nikoli se ne povrne. 
Izkoristiti ga na tak način, da ga ne izrabljamo, temveč da z njim rastemo. 
Rastemo tako, da ne škodimo sebi in drugim. 


Koper, 25.08.2016 18:21 



Zakaj večina ljudi ocenjuje po videzu človeka, redko kdo, se spušča v njegovo razmišljanje in sposobnosti? 
Zakaj je množica oseb tako nevoščljiva za uspeh posameznika in neprestano išče napake na drugih? 
Zakaj v določenem človeku ni razvite ljubezni, ki jo nekje skriva v sebi? 


Globoka slaba navada! 
Spremeni jo, še imaš čas. 


Koper, 28.08.2016 14:15



Množica je tudi kaos. Verjame vse, kar vidi, sliši in bere. Ne sledi pravi resnici in ve več o meni in tebi.
Posamezniki so lahko biser. Premislijo, kar se govori, kaj se sliši in ne verjamejo vsega, kar se bere. Iščejo sami resnico in jo po navadi najdejo.
Izjemni so.


Koper, 02.09.2016 13:13



Ne pričakuj ničesar od drugih.
Nasloni se nase, v svoje sposobnosti, ki jih sam najboljše poznaš.
Dobiš moč in greš naprej.
Na koncu boš presenečen, ker boš tako neverjetno in edinstveno srečen.


Koper, 13.10.2016



Vsaka težja stvar nas nekaj novega nauči.
Bodimo učenci in tako postanemo mojstri tudi za to.


Koper, 31.10.2016 13:38




Ni nujno, da človek kar pove in pokaže v trenutnem času ... je to njegova slika.
Obstajajo tudi ljudje, ki samo sledijo, opazujejo in se ne vključijo v debate kaj dosti. Ampak to še ne pomeni, da so nevedni. Morda so rajši opazovalci in vedo lahko več kot vsi tisti, ki so vključeni v pogovor.
Osebo spoznati zares, ni kar tako.


Koper, 15.11.2016 12:11



Glasba je največje darilo iz vesolja.



Dolores Peroša 


Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric!

Sanjalka mavric



Preberite še:

Tudi zvezde niso moje, Jože Brenčič

Šentanel, Lidija Polak

Kruha in soli, Zarja Trkman


Ladijski dnevnik, Mojca Zelenko


December 2016, Nika Korsič






Različni svetovi, avtorica: Dolores Peroša, december 2016

objavljeno: 29. dec. 2016 22:44 avtor: Spletni čas - Inovelmedia


Bila je drugačna. Njena bogata domišljija jo je vodila v neznane mavrične svetove.  


Slika: Svet mavric, Dolores Peroša, februar 2016 



10. 
Različni svetovi 


V sebi sem občutila veliko praznino in, še huje, kot da sem notranje zavezana, priklenjena na nekaj ali pa na neki na­čin mrtva. Počutila sem se kot robot brez čustev, ki deluje na ukaz oziroma na gumb. V službi sem delala veliko bolj počasi in precej nezbrano. Za vsako stvar sem potrebovala veliko več časa kot sicer. Zelo sem se borila sama s seboj in z zdravili, ki sem jih jemala. Tudi moji koraki, med hojo, so bili upočasnjeni in brezvoljni. Nihče me ni razumel. Večina ljudi se z mano ni več pozdravljala, veliko je bilo takih, ki so se mi izogibali, odkar sem prišla iz norišnice, ali pa so se delali, da me ne poznajo. Najbrž so se me bali in morda me niso razumeli. Taka spoznanja so mi povzročala še več težav, saj sem izgubila zaupanje v ljudi in se jim posledično začela umikati. Večkrat so me kritizirali in obrekovali, saj so me jemali kot sebi enako. Verjetno ni nihče pomislil, da z mano ni vse v redu, da sem mogoče res bolna, saj sem bila omamljena od tolikih zdravil. Govorili so mi, da sem slabša kot petletni otrok, ker dostikrat nisem dojela bistva ali razumela osnovnih stvari. Res je bilo hudo, počutila sem se zelo prazna in ničvredna. 

• 

Bila je drugačna. Njena bogata domišljija jo je vodila v neznane mavrične svetove. Nato so prišli oni, ki so ji zaklenili mavrične sledi in jo priklenili na njihove svetove, ki so odsevali temačno in predvsem drugačno domišljijo. Proti strupom se je borila, se na trenutke zlomila in se, zvezana s posteljo, sprehodila po tujih svetovih. V temačnem hodniku jo je vodila njena bujna domišljija k svetlobi, kajti rešila se je teh bremen in osvobodila tistih vezi.



Dolores Peroša 



Odziv bralca: Vse je v barvah 
Z neverjetno lahnostjo tečejo misli in besede Dolores Peroša, kot kakšnemu Pavčku ali Ketteju, pa vendar nimamo opravka s poezijo, ampak s pripovedjo, ki bralca najprej preseneti, ga s svojo mehko krutostjo, ki je morda čista realnost, skoraj prestraši, vendar niti za trenutek ne pusti ravnodušnega. Dolores je uspelo tisto, kar nekaterim nikoli ne bo, pa verjetno tega niti pogrešali ne bodo. Stopila je iz svoje podobe in se opazovala: natančno, premišljeno in predvsem zavestno, kar je še posebej težko. Niti z besedo ni skušala svojega notranjega védenja prenašati na svojo lastno sliko, ki ji je sledila skozi slab mesec, ki ga je preživela med takrat še neznanimi zvoki in barvami, ki jih ni občutila in razumela. Potem je prišla mavrica. Niti stavek več od tega, kar je napisano, ni potreben. Vse je na svojem mestu in Dolores poznam, čeprav je nikoli nisem videl. Moj poklon.

Mef




Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric!

Sanjalka mavric







Preberite še:


Šentanel, Lidija Polak

Kruha in soli, Zarja Trkman


Ladijski dnevnik, Mojca Zelenko


December 2016, Nika Korsič

Kenge, Niko Slana




Zastrupljena v življenje, avtorica: Dolores Peroša, december 2016

objavljeno: 28. dec. 2016 23:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 28. dec. 2016 23:55 ]


Odprti oddelek je bil zelo podoben zaprtemu.  



Slika. Extempore, Dolores Peroša, 2005 


9. 
Zastrupljena v življenje 


Že drugi vikend sem bila odpuščena, saj me je doma čakalo veliko dela. Bila sem zasebnica in sama sem opravljala vse službene obveznosti. Že takoj naslednji dan po sprejemu v bolnišnico sem vse svoje stranke obvestila o svojem zdravstvenem stanju. Nekateri poslovni partnerji mojega stanja niso razumeli. Prestrašili so se in me zapustili, saj niso želeli, da bi jim nora ženska vodila dokumente, delala bilance ali pa svetovala, kako odpraviti razne težave, ki so se pojavljale pri delu. Spomnim se, da mi ni bilo prijetno, in nekateri so svoj odnos do mene precej spremenili. Prezirali so me in bili do mene nesramni. Ampak na srečo niso bili vsi takšni. Pozneje sem spoznala, da so odšli od mene samo tisti, ki so me na neki način izkoriščali. Bodisi mojo dobroto in znanje, ki sem ga takrat imela, tako pri poravnavanju svojih obveznosti do mene, ali pa sem jih zapustila sama zaradi nekorektnega odnosa. Zamujali so s plačili ali pa mi niso sploh nikoli plačali. Bilo je pestro, saj je bil december, čas zaključnih računov, bilanc in raznih poročil. Spomnim se, da sem začela z obračuni plač. V tisti omami, v sebi polna zdravil, na dan sem jih zaužila dvanajst, sem bila zatopljena v dokumente v tisti pisarni v drugem nadstropju. Veliko preveč časa sem porabila za opravljanje svojih del in nalog. Bila sem brez koncentracije in moji možgani so spali. Počutila sem se, da delujem nekako kot robot. S partnerji sem komunicirala in se dogovarjala, saj se brez njih ni dalo nadaljevati posla. Pred njimi sem dobro skrivala svoje počutje, v resnici sem ga prikrivala tudi sebi in si nisem priznala, da sem bolna. Trudila sem se delovati čim bolj samozavestno. Bilo je res strašno in grozno. No, tudi to se je končalo, zaključil se je vikend in spet sem bila v Idriji. Spomnim se, da so me preselili z zaprtega oddelka. Prišla sem na ženski odprti oddelek, kjer sem se počutila bolj svobodna. Postajala sem vedno bolj odprta do ljudi in manj sumničava do nekaterih. No, bila sem končno tam, pri primariju bolnice, ki je skrbel za nas, ženske iz odprtega oddelka. On je bil tisti, ki je odločal, katera izmed nas je lahko odpuščena za stalno ali pa katera izmed nas je lahko šla domov čez vikend. Spominjam se, da sem vedno v velikem pričakovanju čakala nanj. Ko so ga pripeljali na vizito, je bil vedno v spremstvu nekega možakarja in občudovala sem ga z vsemi svojimi močmi. Bil je res izjemen. Vsako izmed nas je zelo dobro spoznal, saj je imel nenavaden čut. Višja medicinska sestra mu je pokazala karton vsake pacientke in on je z neverjetno hitrostjo povedal prave besede prav vsaki od nas. Govoril je zelo diplomatsko in rahločutno, vedno nam je povedal kaj simpatičnega. Mislim, da mi je takrat on dajal moč in voljo za nadaljnje življenje, saj sem se počutila, kot da sem bila v sebi prazna, kot da sem lutka ali kot da me ni. Z njegovo prisotnostjo in njegovimi besedami, ki so bile vedno na pravem mestu, me je prav prevzemal. Odprti oddelek je bil zelo podoben zaprtemu. Razlika je bila v tem, da je imel odklenjena vrata, ki so se samo zvečer zaklepala ob določeni uri. Vhodna vrata so zaklepali, ob večernih urah so pa odklepali dostop na zaprti oddelek, tako da smo kadilke lahko kadile v kadilnici. Ko pa smo bile proste raznih obveznosti, smo se lahko sprehajale v neposredni bližini bolnišnice. Skratka, bilo je poskrbljeno za vse. Velikokrat smo bile zaposlene s kakšnimi terapijami, kot so pogovori, glasba, telovadba, sprehodi, knjige, šivanje, pletenje, kvačkanje, klekljanje in še mnogo drugih stvari. Moje misli so bile vsak dan bliže domu in mojim obveznostim, ki so me takrat še čakale. Res da sem imela ob vikendih izhode za službene namene, ampak mene je službena dolžnost vseeno vedno skrbela. Spomnim se, da smo lahko opravljali telefonske pogovore samo v popoldanskem času, pa tja do večernih ur. Moj telefon je bil takrat precej zaseden. Res je bilo potrebno dati vse od sebe, kljub občutku nemoči, saj sem dnevno jemala precej različnih vrst zdravil. Vedno sem svoj odmerek zaužila brez kakršnih koli zapletov. Prijazna sem bila z vsemi, otroško naivna pa s tistimi, ki sem jim dovolila v svojo bližino. No, po mesecu dni novega okolja, sem dobila odpustno pismo v roke in bila sem odpuščena iz Psihiatrične bolnice Idrija in se počasi vrnila v vsakdanje trenutke življenja.



Dolores Peroša


Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric!

Sanjalka mavric


Preberite še:

Šentanel, Lidija Polak

Kruha in soli, Zarja Trkman


Ladijski dnevnik, Mojca Zelenko


December 2016, Nika Korsič

Kenge, Niko Slana










Zlomljena v realnost, napisala: Dolores Peroša, december 2016

objavljeno: 21. dec. 2016 16:27 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. dec. 2016 23:59 ]


Delovala sem kot robot, nisem več čutila nobenih čustev. 



Slika: Obzidje, Dolores Peroša, maj 2007 


8. 
Zlomljena v realnost  



Spomnim se, da sem v spremstvu medicinskega tehnika presenečeno vesela odšla na terapevtski oddelek. Prišli smo ven, na zrak in moji občutki so se precej spremenili. Počutila sem se svobodna, obdana z lepim parkom z zasneženimi drevesi, okoli katerega so bile same zgradbe. Ampak samo za trenutek, kajti že smo bili v eni od teh ustanov. Hodila sva po stopnicah, ki jih je bilo res veliko in prišla sva do najvišjega nadstropja, kjer je bila delovna terapija. Bil je dolg, ozek hodnik, z mnogimi vrati levo in desno, pred katerimi so se zbirali bolniki z ženskega in moškega oddelka. Nekateri so bili z zaprtega, drugi pa z odprtega oddelka. Na enih vratih je pisalo Knjižnica, na naslednjih Glasbena terapija, pa Likovna terapija. Bližala sem se vratom, ki so bila odprta. Tam so sedeli moški različnih starosti. Eni so igrali šah, nekateri so kartali, drugi pa so bili pri računalnikih. In že sva prišli do sobe, kjer so sedele ženske pri raznih delih. Nekatere sem že poznala, saj so bile z mojega oddelka. Drugih pa ne, zame so bile nove, prihajale so z odprtega oddelka. Nekaj časa sem strmela vanje in jih opazovala pri njihovih opravilih. Pletenje, kvačkanje, pa šivanje in seveda klekljanje je bila njihova skrb. Prijazna terapevtka, tista, ki nas je zjutraj vodila pri razgibavanju, me je povabila k terapiji. Ponudila mi je vso njihovo izbiro in odločila sem se za branje knjige. V knjižnici je bilo veliko različnih knjig, kjer sem izbrala knjigo o Titu. Bližala se je ura kosila in strokovno osebje nas je skrbno in varno privedlo na zaprti oddelek, kjer smo se počasi začele zbirati v jedilnici. Hrana je bila zelo dobra, postrežba je bila kot v hotelu. Moj pogled se je večkrat ustavil na nebogljenih osebah, ki jim je hrana kar tekla iz ust po bradi. Bile so res nemočne in brez energije. Veliko zdravil so imele v sebi, pa še vsaka svojo zgodbo. Bilo mi je neprijetno in vesela sem bila, ko je bilo obeda konec. Na vrsto so prišla še zdravila in sledil je počitek. Vso zatopljeno in nepremično sta me našla mama in bivši mož, ko sta vstopila v sobo. Delovala sta prestrašeno in bila sta polna sočustvovanja, saj iz mene ni prihajalo kaj dosti besed. Bila sem res nemočna, shujšana in zelo prizadeta. Celotna situacija in učinki zdravil so pač naredili svoje. Nista se dosti zadržala in kmalu sem ostala spet sama. Najbrž sta imela pogovor z zdravnico ali pa nista imela kaj početi z menoj, saj sem bila zelo odsotna. Ležala sem na postelji in strmela v prazno, počutila sem se tako grozno. Vendar nisem imela moči, da bi karkoli storila. Delovala sem kot robot, nisem več čutila nobenih čustev. V sebi sem se počutila še vedno nekako zvezana, bila sem utesnjena. Borila sem se s svojo notranjostjo, sicer na drugačen način kot pred prejemom zdravil. V tistem času sem bila zelo odsotna in zamišljena ter previdna. Pa vendar, še vedno so se mi po glavi podile divje misli. Kmalu so me premestili v drugo sobo, kjer so se zdravile še druge pacientke. Večkrat sem se tam zadrževala. Brala sem veliko knjig in veliko sem premišljevala. Ko pa je bila jedilnica prosta, sem tam prisedla k mizi in večkrat pisala razne pozitivne misli. Velikokrat je bila vključena televizija in ob njej so se zbirale pacientke. Takrat sem se odmaknila in se pridružila skupini žensk v kadilnici, kjer me ni bilo več strah. Tako sem se počasi vključila v sistem bolnišnice in začela sem komunicirati z nekaterimi ženskami. Velikokrat sem se počutila, kot da sem v zaporu, vsaj na začetku zdravljenja je bilo tako. Spomnim se, da prvih deset dni hospitalizacije nisem imela samostojnega izhoda, kar je pomenilo, da sem bila samo na zaprtem oddelku. Edini stik s svežim zrakom in zunanjostjo je potekal v terminih, ko so me peljali na delovno terapijo, ki se je nahajala v drugi stavbi. To je bilo zame precej travmatično, vendar nisem pokazala čustev ali kakor koli protestirala. No, prišel je dan, ko sem dobila prost izhod samo za pet minut, v tisti lepi park, ki sem ga do tedaj občudovala samo skozi okno. Bila je zima in počutila sem se kot v pravljici, saj je bilo veliko snega. Svojo petminutno svobodo sem izkoristila tako, da sem tekala okoli parka, najhitreje kar sem zmogla. In kmalu so mi podaljšali čas izhodov, vsak dan za pet minut več, kar je zadnji dan na zaprtem oddelku zneslo celih dvajset minut.


Dolores Peroša


Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric!

Sanjalka mavric



Preberite še:

December 2016, Nika Korsič

Kenge, Niko Slana

Ženska prtljaga, Mojca Zelenko



Nenormalnost v normalnostDolores Peroša

Jadranje, Mojca Zelenko







Nenormalnost v normalnost, napisala: Dolores Peroša, december 2016

objavljeno: 15. dec. 2016 00:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. dec. 2016 06:41 ]



Sprijaznila sem se z dejstvom, da bom umrla. 




          Slika: Il ballo, Dolores Peroša 


7. 
Nenormalnost v normalnost 


Zbudila sem se ob zori, še vedno sem bila odsotna. Kmalu je vstopila medicinska sestra. Bil je čas bujenja. Izmerila mi je temperaturo in mi razlagala njihove navade. Sledilo je vstajanje in umivanje. Na hodniku je nastala gneča, saj smo imele vse isto opravilo. Ena pacientka je tekala gola po hodniku, nekatere ženske so kričale. Bile so tudi bolnice, ki niso hotele vstati in tudi takšne, ki se niso rade umivale ali pa take, ki so še preveč uporabljale vodo. Medicinske sestre so imele res pestro delo. Urejale so postelje in posteljnino ter skrbele za vsako nemočno pacientko. Prihajal je čas zajtrka in treba se je bilo priključiti skupini žensk iz zaprtega oddelka. Prisedla sem k mizi, kjer je bilo prosto mesto in opazovala bolnice okoli sebe. Nekatere mlade, druge starejše. Skratka, bile smo v jedilnici, zbrane za mizami, ženske vseh starosti. Nekatere so jedle počasi, saj so bile zelo omamljene. Druge, ki so bile manične, so hitele. Tretje pa so jedle v normalnem ritmu. Polna jedilnica pacientk z različnimi diagnozami. Po zajtrku smo dobile še vsaka svoj odmerek zdravil, sledil je čas telovadbe. Nisem se dosti razgibavala, saj sem bila še vedno brez moči in še mišice so me bolele od upiranja prejšnji dan. Bila sem precej zmedena in opazovala sem delovno terapevtko. Vodila je telovadbo. Zdela se mi je polna sočutja do nas in je v okolico razširjala zelo pozitivno energijo. Bila je prijazna in takoj sem jo vzljubila. Takrat sem bila prepričana, da je ena izmed mojih ljudi, takšnih, ki mi skušajo pomagati. Sledila je vizita, ki je potekala enkrat na dan. Zbirale smo se v jedilnici, kjer je bilo že vse pripravljeno za nas. Stoli in mize so bili na svojih mestih, kjer so se ženske počasi posedle. Sledila sem jim. Nekatere so prihajale z zamudo, ker so se zadrževale v kadilnici. No, vstopila je medicinska sestra v spremstvu višje sestre, moje psihiatrinje in psihiatra, ki je takrat delal na tem oddelku. Vizita se je začela. Soba je bila polna. Nekatere so kar stale, ker nas je bilo toliko. Opazovala sem, kako je strokovno osebje, v ospredju, za mizami, sledilo nam, pacientkam. Z nekaterimi bolnicami je govorila psihiatrinja, z drugimi pa psihiater. Ene so komaj kaj odgovarjale, druge so jecljale, nekatere so kričale, ker so bile jezne. Bile so tudi ženske, ki so se zaprle v tišino. No, nekatere pa so delovale normalno. Med njimi sem bila tudi jaz, ki sem se predstavila množici, saj sem bila nova na tem oddelku. Psihiatrinja mi je omenila, da bom opravila še neki pregled. Bila sem še vedno prepadena nad tem, kar sem doživela v zadnjem dnevu in kar sem doživljala v tistem trenutku ter bila zelo zaskrbljena. Moje misli se še vedno niso povsem umirile. Razmišljala sem vse mogoče stvari, predvsem pa sem pozorno opazovala svojo okolico. Vizita se je končala. Sama sem dobila nekaj vtisov o ženskah, ki so bile z menoj zaprte na istem oddelku. Večkrat sem čutila poglede na sebi, saj sem bila nova in sveža v tem okolju. Čakal me je pregled. Spet v spremstvu medicinskega tehnika, z odklepanjem pa zaklepanjem vrat in že sva se bližala spodnjim prostorom. V temačnemu hodniku so moje misli spet zašle v čudne vode. Vstopila sva v sobo. Zdela se mi je kot laboratorij, kjer me je strokovna delavka posedla k računalniku in mi na glavo postavila žičke ter jih prilepila na določene točke. Prepričana sem bila, da me bodo usmrtili in spet sem potiho ponavljala osem Svetih pravilnosti. Bila sem precej umirjena. Sprijaznila sem se z dejstvom, da bom umrla. Vendar so mi samo merili električne impulze. In pregled se je kmalu končal.


Dolores Peroša


Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric!

Sanjalka mavric


Preberite še:


Violončelist, Niko Slana

Jadranje, Mojca Zelenko

Na vsakem listu strup, Lidija Polak


Raziskovanje nenormalnega, Dolores Peroša









Raziskovanje nenormalnega, napisala: Dolores Peroša, december 2016

objavljeno: 7. dec. 2016 23:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. dec. 2016 00:11 ]



Počutila sem se, kot da sem v vojni, saj sem na nek način res bila. Vsaj v meni se je vojna res odvijala. 


Slika: Mavrično mestece, Dolores Peroša 


6. 
 Raziskovanje nenormalnega 


Dovolili so mi, da se sprehodim po zaprtem oddelku. Bil je dolg hodnik, s številnimi vrati, ena so vodila v odklenjene sobe, druga v kopalnice, tretja v wc-je. Potem pa so sledili delovni prostori bolnišnice, kjer so se zbirale medicinske sestre in medicinski tehniki, pa tudi zdravniki. En del prostorov je bil zastekljen, tako da se je videlo skoznje. Sedeli so in nekaj pisali. Šla sem mimo njih in prišla do izhoda, kjer sem zagledala še ena vrata, skozi katera sem zaslišala smeh in klepet. Na vratih je pisalo: Kadilnica, poleg pa je bil še en napis: Nečisto. In to me je ustavilo, da si nisem upala vstopiti, saj sem bila prepričana, da je ta prostor namenjen samo nečistim osebam. Roke sem potisnila v žep halje, kjer sem otipala škatlico cigaret in vžigalnik. Vleklo me je kaditi. Kar naenkrat so se vrata kadilnice odprla in izstopila je starejša pacientka. Na hitro sem se izmuznila noter. Slonela sem pri vratih in opazovala okolico. Bila je dolga soba, na koncu katere so sedele nekatere ženske, ki so v eni roki držale cigareto, v drugi pa plastičen kozarec s kavo. Kar nekaj žensk je stalo. Gledale so me začudeno, saj sem bila zelo prestrašena in nemirna, pa še poznale me niso. Kljub vsemu sem ostala tam in si prižgala cigareto. Povlekla sem nekaj dimov, sledila vratom in v enem trenutku so se vrata odprla. Vstopila je nova kadilka. Oblil me je mrzel pot, prestrašila sem se v prepričanju, da mi ima namen škoditi. V hipu sem ugasnila cigareto kar na jeziku, s svojo slino. Vrgla sem čik v velik pepelnik proti sedečim ženskam in stekla ven, proti sobi, ki so mi jo dodelili. Nič, nobene bolečine nisem začutila od cigaretnega ogorka, samo res močno sem se prestrašila. Čez nekaj časa je vstopila medicinska sestra in mi povedala, da želi primarij bolnišnice govoriti z menoj. V spremstvu medicinske sestre sem odšla iz zaprtih prostorov. Spet je sledilo odklepanje in zaklepanje. Hodili sva po stopnicah, nekam proti pritličju in v temačnem hodniku sem spet pomislila na krvave dogodke iz raznih filmov ali iz resničnosti ter postala previdna. V tisti omami, s katero sem se borila po svojih najboljših močeh, da ostanem prisebna, sva vstopili v pisarno. Gledala je na čudovit park, z rožami na oknih in z veliko lepimi umetninami na stenah. Tam je sedel gospod srednjih let, z nasmejanim obrazom in velikimi očali. Takoj sem pomislila na Tita. Ne vem zakaj, ampak spominjal me je nanj. Ker sem sama miselno zašla, me je prešinilo, kako se naše energije lahko selijo. Medicinska sestra me je predstavila in odšla. Ostala sem sama s tem neverjetnim človekom, saj je bil že takoj poln navdiha in skrbi zame, pa še na invalidskem vozičku je bil. Kmalu sem opazila, da lahko premika le glavo. Vprašal me je nekaj podatkov in počutila sem se kot doma, saj je imel neverjetno energijo, polno ljubezni, prijaznosti in spoštljivosti do mene. Kar presenečena sem bila, saj sem v zadnjih nekaj urah ali pa v zadnjem dnevu bila deležna zelo veliko neprijetnih doživetij. Skratka, primarij me je takoj prevzel in bila sem precej otroška do njega. Rekla sem mu, da »nekaj vem, pa ne povem«. Pa se je nasmejal. Mislila sem, da je Tito, pa sem to obdržala kar zase. Počutila sem se, kot da sem v vojni, saj sem na nek način res bila. Vsaj v meni se je vojna res odvijala. Nato so me ponovno odpeljali na zaprt oddelek, kjer me je čakal pogovor s psihiatrinjo, ki so mi jo dodelili. Počakala sem nekaj trenutkov, da je vstopila. Bila je zelo posebna ženska, najbrž mešanega rodu, saj me je spominjala na Azijko, mogoče Kitajko. Delovala je zelo umirjeno in samozavestno in mi na zelo prefinjen način razložila situacijo. Pojasnila mi je, zakaj sem prejela toliko zdravil naenkrat. Povedala je, da so mislili, da sem težak primer, ker sem bila privedena v prisilnem jopiču in s policijskim spremstvom, zato so mi temu primerno dali tudi zelo močan odmerek zdravil. Omenila mi je tudi, da se bom zdravila najmanj pet let. No, recimo da sem razumela in zadevo vsaj mirno sprejela, čeprav sem v sebi čutila, kot da sem resetirana ali prazna. Takrat sem to razumela, kot da bo čas pogoltnil ves ta hrup, ki se je dogajal v meni in okoli mene. Odtavala sem v svojo sobo, ulegla sem se na posteljo in se zazrla v neko točko. Pravzaprav nisem ničesar razumela in kmalu sem zaspala. 

Dolores Peroša


Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric!

Sanjalka mavric


Preberite še:



"Zarota tišine", Zarja Trkman

Ladijska kuhinja, Mojca Zelenko

P kot Pahor, Viktorija Wit


Cafee Kamelija, Niko Slana

Zaklenjene mavriceDolores Peroša

Čarobna megla, Lidija Polak

De mortuis, Andrej Kos

Dotore Rudi, Mojca Zelenko

Vena, velika dama, Alenka Prelc





aziskovanje

Zaklenjene mavrice, napisala: Dolores Peroša, december 2016

objavljeno: 1. dec. 2016 00:43 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. dec. 2016 04:15 ]


Ves čas se mi je zdelo, da sem storila nekaj zelo hudega, v glavi sem bila še vedno v svojih »fleših« — v svojem svetu. 

                                Vrata v neskončnost, Dolores Peroša 


5. 
Zaklenjene mavrice 


Najprej sem bila sprejeta v sprejemni oddelek. 

Tam sta bili sprejemni sestra in zdravnica. Nista me veliko spraševali, samo rešili sta me prisilnega jopiča in povedali, da bom sprejeta v bolnišnico. Podpisati sem morala, da se strinjam s hospitalizacijo, čeprav se v resnici nisem strinjala, vendar tega nisem pokazala. Bila sem res nemočna, brez moči in energije, tako da se niti upirati nisem več ne mogla ne znala. Počutila sem se tako sama in nebogljena, kot majhen otrok. Niti pomisliti nisem smela, da sem v Idriji, ker se nikakor nisem mogla sprijazniti s tem dejstvom. Peljali so me na ženski zaprti oddelek. Tam sta bila medicinska sestra in medicinski tehnik, za katerega sem pozneje ugotovila, da je takrat samo zaradi mene delal na ženskem zaprtem oddelku, ker sem bila zanje težaven primer. Bila sta ves čas ob meni in sta odklepala in zaklepala vrata. Ves čas se mi je zdelo, da sem storila nekaj zelo hudega, v glavi sem bila še vedno v svojih »fleših« — v svojem svetu. Stopili smo na dolg, ozek hodnik in vrata so se zaklenila. Čeprav sem vedela, da sem v norišnici, kjer so tudi strokovne osebe, so se v moji glavi vseeno odvijali filmi raznih umorov, saj sem se počutila zelo kriva nečesa neznanega. Nihče me ves ta čas ni vprašal ne kako se počutim, ne kdaj sem nazadnje jedla ali spala, ne kako sem zadnje čase živela. Vedeli so le, da sem se pred nekaj meseci ločila od moža, da nimam otrok, da sem samostojna podjetnica in da živim sama. Mislili so, da sem nesrečna zaradi tega, vendar je moji žalosti najbolj botrovalo dejstvo, da s partnerjem ne bova imela otrok. Stara sem bila 33 let in to me je spravilo v neko zelo hudo stanje, potolklo me je tako, da sem nekaj mesecev veliko zahajala v naravo. Dolina Dragonja in Strunjanski zaliv sta mi bila drugi dom, kjer sem veliko meditirala, saj sem si tako želela pomagati. No, tukaj je bila še moja stresna služba, ki je tudi pripomogla k mojemu nenavadnemu počutju. Bila sem računovodkinja, delovne navade so bile moja svetla točka, tako da sem precej časa namenila službi, vendar pa tudi domu in zabavam. Imela sem veliko energije, bila sem precej sposobna in vzdržljiva. Ampak le do nekega trenutka. Strokovnjaki so samo poglabljali svoja stališča, svoja mnenja, ne da bi pred tem slišali kakšno mojo besedo. Vsi so bili prepričani, da sem nagnjena k samouničenju na kakršen koli način, vsi so bili najbolj pametni. 

Pa vendar, bila sem notri, v norišnici, na zaprtem oddelku, kjer je bilo vse pod ključi in maksimalnim nadzorom. Polegli so me v sobo, kjer sta bila ob meni dva medicinska tehnika in nekaj medicinskih sester. Ležala sem na postelji in ponujali so mi kozarec z neko tekočino, najbrž je bilo zdravilo. Notranje sem se na moč upirala temu načinu zdravljenja, zdravilom namreč, v prepričanju, da potrebujem samo nego, hrano, počitek in morda pogovor. Ko sem razumela, kaj se dogaja okoli mene, sem vso tekočino, ki so mi jo dali, izpljunila po zidu in po medicinski sestri. Razburili so se, me privezali na posteljo in mi dali injekcijo, od katere me je kar dolgo bolela mišica. To pa zato, ker sem se na vso moč upirala. Bilo je kot v filmu Terminator, vsaj tako sem to dojemala takrat. Pa vendar psihiatrinje, ki je dežurala na zaprtem oddelku, do takrat še nisem srečala. Zdravila sem namreč dobila po njenem telefonskem dogovoru z osebjem. Bila sem vsa nebogljena, privezana na posteljo, v sebi omamljena od tablet — štiri vrste sem jih imela v sebi: Risperdal, Moditen, Akineton in Apaurin, ki so mi jih dali v obliki injekcije. Nastanili so me v sobo, kjer sem nekaj časa samevala, saj sem potrebovala mir. Vrata so bila odprta na hodnik, po katerem so se sprehajale razne ženske. Nenehno so kar hodile gor pa dol po hodniku, nad čimer sem bila prepadena in spet so se mi v glavi začeli odvijati razni kruti prizori. Bilo je res grozno, privezana sem bila na posteljo s plenico na sebi, in z ugotovitvijo, da je bil njihov namen, pustiti me zavezano kar nekaj ur. Roke sem imela privezane z rešilnim pasom. Pas, na katerem je bil ključ, je zaklepal obe roki. Noge pa sem imela narazen, privezane na posteljo. Po­čutila sem se kot morilka. Zopet sem se borila z umirjenostjo v sebi in si še naprej ponavljala osem Svetih pravilnosti ter globoko dihala. Tu pa tam je vstopila medicinska sestra, pogledala, če je vse v redu in odšla. Bila sem med štirimi zidovi, ujeta na postelji. No, zdravila so začela delovati in počasi sem se umirjala ter odplavala v spanec. Čez nekaj časa sem se predramila, ob sebi zagledala medicinsko sestro, ki se je pripravljala, da me odveže. Bila sem že zelo omamljena in umirjena. 

Odvezana, na nek način svobodna, sem se počutila zelo srečna in sem kar z rokami začela mahati.

Dolores Peroša


Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric!

Sanjalka mavric



Preberite še:

Čarobna megla, Lidija Polak

De mortuis, Andrej Kos

Dotore Rudi, Mojca Zelenko

Vena, velika dama, 
napisala: 
Alenka Prelc

Nori orkester in Kamišibaj v Izoli
, 
napisal: 
Spletni čas

7. primorski pravljični festival, 
napisal: 
Spletni čas

Blog, ki z vami deli osebne izkušnje, 
napisala: 
Monika Kubelj

Planinsko cvetje, napisala: Lidija Polak





Temačno in drugačno, avtorica: Dolores Peroša, november 2016

objavljeno: 23. nov. 2016 23:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. nov. 2016 23:44 ]


Razlikovala sem in prepoznala čustva, tista namreč, ki so povzročila, da nisem več razmišljala, kot razmišljajo drugi ljudje. 




4. 
Temačno in drugačno 


Bila sem nemočna, brez besed, zmedena ter prizadeta in počutila sem se tako nizkotno, manjvredno privezana, v tistem prisilnem jopiču. 

Čutila sem, da me bodo nekam odpeljali, kar so mi nakazovali tudi obrazi mojih sorodnikov in sosedov. Dogajalo se je nekaj hudega in žalostnega. Nekateri so jokali, drugi so bili prestrašeni, tretji pa niso pokazali svojih občutkov. Odnesli so me ven, na ulico, kjer me je čakal reševalni avtomobil. Mama se je pogovarjala z reševalcem in pozneje še s policistom. Opazila sem, kako je slednji odkimal z glavo ter prišel v avto in sedel k meni. Mimoidoči ljudje pa so se kar ustavljali in strmeli vame. Vsi zaskrbljeni, najbolj pa mama, so ostali na ulici, medtem ko so mene nekam odpeljali. Razlikovala sem in prepoznala čustva, tista namreč, ki so povzročila, da nisem več razmišljala, kot razmišljajo drugi ljudje. Zdelo se mi je, da vse to sanjam. V avtu so bili voznik, reševalec in policist. Opazovala sem najprej enega, potem drugega, nato tretjega, da bi lahko sklepala, kaj nameravajo z menoj. Nisem razumela, kam me peljejo, tako zvezano, nemočno, tistega lepega, sončnega dne.  S pogledom sem večkrat merila na policista in bila sem precej zaskrbljena, saj sem mislila, da me bodo umorili. Spomnila sem se nekega krutega dogodka, ko so nekoga pokončali in truplo pustili na samotni zemlji. Bila sem precej zbegana in sem se trudila umiriti. Tu pa tam sem slišala policista: »Umirite se gospa!«, saj sem večkrat zelo globoko dihala. In res sem se po svojih najboljših močeh skušala umiriti. 

V mislih sem si ponavljala osem Svetih pravilnosti: Pravilnega razmišljanja, Pravilnega razumevanja, Pravilnega govorjenja, Pravilnih dejanj, Pravilnega življenja, Pravilne vztrajnosti, Pravilne pozornosti in Pravilne duhovne zbranosti. Te misli so bile res pogosto v moji glavi. Vozili smo se in vozili, sonce je sijalo v avtomobil in zdelo se mi je, da te vožnje nikoli ne bo konec. Zagledala sem se v zaščitni znak zdravstva: križ z ovito kačo. Domišljala sem si, da bo kača vsak trenutek oživela in čakala sem, da bo prilezla do mene. Res sem velikokrat pomislila na najhujše, ampak vsakič sem se znala ustaviti in umiriti. No, končno je reševalni avtomobil obstal in prišli smo nekam na vrh, kjer me je obdajal park in veliko zgradb. Vse skupaj me je spominjalo na vojašnico. Videla sem medicinsko sestro, ki je prihajala proti meni, saj mi je policist že odprl vrata avtomobila in rekel: »No, pa smo prišli na cilj.« Zagledala sem se v napis medicinske sestre, na katerem je pisalo: Psihiatrična bolnišnica Idrija. No, šele takrat se mi je začelo mešati, ko sem dojela, kam so me pripeljali, saj se nisem počutila nora. Hitro sem si začela ponovno šepetati osem Svetih pravilnosti in jih potiho večkrat ponavljala ter globoko dihala, saj sem zvezana v tistem prisilnem jopiču ob spoznanju, kam sem prišla, začutila povsem negativna razmišljanja in občutke. 

Položili so me na bolniško posteljo in kar vozili do ustanove, saj so me imeli za hud primer, ker sem bila v spremstvu policista in zvezana v prisilnem jopiču.


Dolores Peroša


Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric!

Sanjalka mavric


Preberite še:


Blog, ki z vami deli osebne izkušnje, Monika Kubelj

Planinsko cvetje, napisala: Lidija Polak

Jadralske zgodbe, napisala: Mojca Zelenko


November 2016, napisala: Nika Korsič

Sevanje nenavadne energije, napisala: Dolores Peroša

Zdravniki pa stavkajo, napisala: Vanja Čibej

Rojstvo in zavest, napisal: Svit Valovnik






Sevanje nenavadne energije, avtorica: Dolores Peroša, november 2016

objavljeno: 16. nov. 2016 23:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia


Počutila sem se polna energije in neke notranje moči.  


                                          Slika: Dolores Peroša, Idila, risba na papir s barvnimi svinčniki, 2005 


3. 
Sevanje nenavadne energije 


Kmalu zatem smo bile vse tri v zdravstvenem domu, kjer me je sprejela osebna zdravnica. Ni me veliko spraševala, saj niti govoriti nisem več mogla, bila sem že čisto utrujena in zmedena, pa najbrž sem tudi zelo slabo izgledala. 

Zdravnica je odločila, da sem za specialista in me je napotila na psihiatrični oddelek v zgornjem nadstropju, kjer me je sprejela mlada psihiatrinja. Takoj sem jo prepoznala, saj sva se kot mladostnici družili z istimi ljudmi. Ampak nič ji nisem pokazala ali rekla, bila sem nekam odsotna in precej zaprta do nje. Nekaj me je spraševala ter mi predlagala, naj grem na počitnice. Sama sem si predstavljala, da bom šla v hišo svoje none ali babice, tako da sem bila kar zadovoljna, saj sem bila res že utrujena. Ko sem prišla na hodnik zdravstvenega doma, sta me tam čakali mama in svakinja. Mama me je prosila za ključe stanovanja. Ubogljivo sem jih ji izročila in odšla je proti izhodu. Ostala sem sama s svakinjo. Kar naenkrat mi je začelo primanjkovati zraka. Stopila sem k oknu ter ga odprla, nakar me je nekaj streslo in dobila sem občutek, kot da me želi nekdo poriniti skozi okno. Neka višja sila ali moč, pa čeprav ni bilo nikogar za mano. Prestrašila sem se ter stekla ven. Svakinja je pritekla za menoj na ulico, me poklicala, jaz sem ji pa na ves glas odvrnila: »Vsi moramo biti pozitivni!« in sem stekla naprej proti svojemu domu. Na ulici, pod svojim stanovanjem, sem zagledala mamo ter ji grobo rekla, naj mi vrne ključe. Mislila sem, da je moja sovražnica. Bila je presenečena in seveda tudi prestrašena, saj ni vedela, zakaj se tako vedem. Vrnila mi je ključe in stekla sem v našo vežo. Počutila sem se polna energije in neke notranje moči. Moje misli so bile domišljijsko obarvane, ampak vedno s pozitivnim pridihom. Občutki so se pa le pomešali, predvsem do določenih oseb. Ko sem stopala po stopnišču, sem se odločila, da grem do sosedov, za katere sem mislila, da so moja družina. Pozvonila sem in vstopila in pri njih zagledala tudi drugo sosedo, ki me je prestrašena opazovala. Vsi so z začudenjem zrli vame, jaz pa sem se zbegano sprehajala po kuhinji. Tu pa tam sem pogledala skozi okno, kjer sta bila dva golobčka in mahala sem z rokama. Zdelo se mi je, da lahko postanem ptiček, vendar nisem imela nobenega namena skočiti skozi okno ali kaj podobnega. Samo globoko sem dihala in opazovala okolico okoli sebe, ki je delovala prestrašeno. Nihče me ni razumel. Mislili so, da si hočem kaj hudega narediti, ampak jaz sem bila naravnana zelo pozitivno. Moje misli so bile skoraj otroške, naivne. Na stopnišču sem zaslišala ropot. Tudi brat me je klical, želel mi je pomagati. Meni pa so sovražne misli begale na njihove poglede, ki so prestrašeno čakali na hodniku. Kar naenkrat je v stanovanje vstopil policist in mirno na nekaj čakal. Koža se mi je kar naježila, saj so me uniforma in pogledi sosedov zelo vznemirjali. Opazovale so me samo odrasle osebe, na srečo so bili njihovi otroci v spalnici. Prosila sem policista, ali se lahko odmakne, ker mi povzroča nemir, pa je kulturno odvrnil, da ne sme, češ da le opravlja svojo dolžnost. Nato je vstopila skupina moških, izmed katerih se mi je eden približeval in v rokah držal prisilni jopič. Začela sem se na vso moč upirati, vendar so me polegli na tla, jaz pa sem brcala, kolikor sem mogla. 

Nekako so me ustavili in me privezali ter odnesli po stopnišču proti izhodu. 


Dolores Peroša


Zaklenjeni svetovi, avtorica: Dolores Peroša, november 2016

objavljeno: 13. nov. 2016 07:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. nov. 2016 07:10 ]

 
Ampak sledila sem svojim čustvom in občutkom.  



2. 
Zaklenjeni svetovi  


Počutila sem se polna energije, ki me je še naprej vodila v neznane, čudne in nenavadne reči. Zdelo se mi je, da sem nabita z energijo, čeprav že kar nekaj dni nisem spala. Moja pot je bila kot odprta knjiga. Doma sem se spet zatopila v 15 papirje in mejnike. Najbolj so me zanimali Buda in osem Svetih pravilnosti. 

Medtem me je predramil zvonec na vratih. Odprla sem jih ter zagledala mamo in sestro. Najprej ju nisem hotela sprejeti, ker sem mislila, da je v njunih telesih druga energija. Bilo je tik pred volitvami in v moji glavi so se podili politiki. Verjela sem, da je v mami energija enega, v sestri pa energija drugega politika, vendar tega nisem omenjala. Ko sta me lepo prosili za vstop v stanovanje, sem privolila, ampak samo do hodnika, ki je bil na začetku vhoda. Utesnjene v tisti predsobi smo se prepirale, saj nisem hotela iti z njima ali pa ju sprejeti v stanovanje. Opazila sem, kako sta trpeli in me nista razumeli, saj se tudi sama v bistvu nisem kaj preveč.
 Ampak sledila sem svojim čustvom in občutkom. Spomnim se, da sem bila v sebi zelo vznemirjena, vendar tega nisem pokazala. Mama in sestra sta mi hoteli pomagati, vendar sama sem se upirala. Odprla sem vhodna vrata ter čakala, da odideta, saj sem bila prepričana, da mi hočeta škoditi. Zaskrbljeni in prizadeti sta naposled le odšli. Vrnila sem se v stanovanje, kjer sem spet odplavala v svoje papirje. Minilo je nekaj časa, ko se je ponovno oglasil zvonec vhodnih vrat. Bila je bratova žena in meni se je zdela v tistem trenutku, ko sem bila v svojem svetu, zelo dobrodošla, čeprav sem si mislila, da je tudi ona povezana s politiko. Vstopila je v dnevni prostor, sedla na termoakumulacijsko peč. Nič ni pokazala, da bi jo presenetil kaos, ki sem ga naredila doma. Previdno je govorila z menoj, saj sem najverjetneje katastrofalno izgledala. V kratkem času sem namreč shujšala kar nekaj kilogramov, pa še neprespana sem bila in sestradana. Govorili sva o mojem počutju in sama sem kar naenkrat začela razglabljati o terorističnem napadu na dvojčka nekaj mesecev prej in se krivila, da sem na nek način vpletena v to. Pri pregledovanju predalnikov sem pač našla neko svojo številko, ki se je nekako ujemala s tistim datumom in uro. Takrat sem bila trdno prepričana, da so me neke sile povezale z omenjenim dogodkom. Res mi je primanjkovalo spanja, pa hrane, vendar tega nisem prav nič občutila. Svakinja je nekoga poklicala, najbrž mamo. 

In res, prišla je mama s čajem, kavo in z dvema sendvičema. Z veseljem sem vse to pojedla in popila, saj sem bila zelo lačna in domenile smo se, da se pripravim za odhod k zdravniku. 


Dolores Peroša


1-10 of 13