Sredi belega dne, med letom pristane in se ustavi na moji glavi galeb. 

V sebi sem občutila veliko praznino in, še huje, kot da sem notranje zavezana, priklenjena na nekaj ali pa na neki na­čin mrtva. Počutila sem se kot robot brez čustev, ki deluje na ukaz oziroma na gumb. V službi sem delala veliko bolj počasi in precej nezbrano. Za vsako stvar sem potrebovala veliko več časa kot sicer. Zelo sem se borila sama s seboj in z zdravili, ki sem jih jemala. Tudi moji koraki, med hojo, so bili upočasnjeni in brezvoljni. Nihče me ni razumel. Večina ljudi se z mano ni več pozdravljala, veliko je bilo takih, ki so se mi izogibali, odkar sem prišla iz norišnice, ali pa so se delali, da me ne poznajo. Najbrž so se me bali in morda me niso razumeli. Taka spoznanja so mi povzročala še več težav, saj sem izgubila zaupanje v ljudi in se jim posledično začela umikati. Večkrat so me kritizirali in obrekovali, saj so me jemali kot sebi enako. Verjetno ni nihče pomislil, da z mano ni vse v redu, da sem mogoče res bolna, saj sem bila omamljena od tolikih zdravil. Govorili so mi, da sem slabša kot petletni otrok, ker dostikrat nisem dojela bistva ali razumela osnovnih stvari. Res je bilo hudo, počutila sem se zelo prazna in ničvredna. 

Že drugi vikend sem bila odpuščena, saj me je doma čakalo veliko dela. Bila sem zasebnica in sama sem opravljala vse službene obveznosti. Že takoj naslednji dan po sprejemu v bolnišnico sem vse svoje stranke obvestila o svojem zdravstvenem stanju. Nekateri poslovni partnerji mojega stanja niso razumeli. Prestrašili so se in me zapustili, saj niso želeli, da bi jim nora ženska vodila dokumente, delala bilance ali pa svetovala, kako odpraviti razne težave, ki so se pojavljale pri delu. Spomnim se, da mi ni bilo prijetno, in nekateri so svoj odnos do mene precej spremenili. Prezirali so me in bili do mene nesramni. Ampak na srečo niso bili vsi takšni. Pozneje sem spoznala, da so odšli od mene samo tisti, ki so me na neki način izkoriščali. Bodisi mojo dobroto in znanje, ki sem ga takrat imela, tako pri poravnavanju svojih obveznosti do mene, ali pa sem jih zapustila sama zaradi nekorektnega odnosa. Zamujali so s plačili ali pa mi niso sploh nikoli plačali. Bilo je pestro, saj je bil december, čas zaključnih računov, bilanc in raznih poročil. Spomnim se, da sem začela z obračuni plač. V tisti omami, v sebi polna zdravil, na dan sem jih zaužila dvanajst, sem bila zatopljena v dokumente v tisti pisarni v drugem nadstropju. Veliko preveč časa sem porabila za opravljanje svojih del in nalog. Bila sem brez koncentracije in moji možgani so spali. Počutila sem se, da delujem nekako kot robot. S partnerji sem komunicirala in se dogovarjala, saj se brez njih ni dalo nadaljevati posla. Pred njimi sem dobro skrivala svoje počutje, v resnici sem ga prikrivala tudi sebi in si nisem priznala, da sem bolna. Trudila sem se delovati čim bolj samozavestno. Bilo je res strašno in grozno. No, tudi to se je končalo, zaključil se je vikend in spet sem bila v Idriji. Spomnim se, da so me preselili z zaprtega oddelka. Prišla sem na ženski odprti oddelek, kjer sem se počutila bolj svobodna. Postajala sem vedno bolj odprta do ljudi in manj sumničava do nekaterih. No, bila sem končno tam, pri primariju bolnice, ki je skrbel za nas, ženske iz odprtega oddelka. On je bil tisti, ki je odločal, katera izmed nas je lahko odpuščena za stalno ali pa katera izmed nas je lahko šla domov čez vikend. Spominjam se, da sem vedno v velikem pričakovanju čakala nanj. Ko so ga pripeljali na vizito, je bil vedno v spremstvu nekega možakarja in občudovala sem ga z vsemi svojimi močmi. Bil je res izjemen. Vsako izmed nas je zelo dobro spoznal, saj je imel nenavaden čut. Višja medicinska sestra mu je pokazala karton vsake pacientke in on je z neverjetno hitrostjo povedal prave besede prav vsaki od nas. Govoril je zelo diplomatsko in rahločutno, vedno nam je povedal kaj simpatičnega. Mislim, da mi je takrat on dajal moč in voljo za nadaljnje življenje, saj sem se počutila, kot da sem bila v sebi prazna, kot da sem lutka ali kot da me ni. Z njegovo prisotnostjo in njegovimi besedami, ki so bile vedno na pravem mestu, me je prav prevzemal. Odprti oddelek je bil zelo podoben zaprtemu. Razlika je bila v tem, da je imel odklenjena vrata, ki so se samo zvečer zaklepala ob določeni uri. Vhodna vrata so zaklepali, ob večernih urah so pa odklepali dostop na zaprti oddelek, tako da smo kadilke lahko kadile v kadilnici. Ko pa smo bile proste raznih obveznosti, smo se lahko sprehajale v neposredni bližini bolnišnice. Skratka, bilo je poskrbljeno za vse. Velikokrat smo bile zaposlene s kakšnimi terapijami, kot so pogovori, glasba, telovadba, sprehodi, knjige, šivanje, pletenje, kvačkanje, klekljanje in še mnogo drugih stvari. Moje misli so bile vsak dan bliže domu in mojim obveznostim, ki so me takrat še čakale. Res da sem imela ob vikendih izhode za službene namene, ampak mene je službena dolžnost vseeno vedno skrbela. Spomnim se, da smo lahko opravljali telefonske pogovore samo v popoldanskem času, pa tja do večernih ur. Moj telefon je bil takrat precej zaseden. Res je bilo potrebno dati vse od sebe, kljub občutku nemoči, saj sem dnevno jemala precej različnih vrst zdravil. Vedno sem svoj odmerek zaužila brez kakršnih koli zapletov. Prijazna sem bila z vsemi, otroško naivna pa s tistimi, ki sem jim dovolila v svojo bližino. No, po mesecu dni novega okolja, sem dobila odpustno pismo v roke in bila sem odpuščena iz Psihiatrične bolnice Idrija in se počasi vrnila v vsakdanje trenutke življenja.

---

---

Spomnim se, da sem v spremstvu medicinskega tehnika presenečeno vesela odšla na terapevtski oddelek. Prišli smo ven, na zrak in moji občutki so se precej spremenili. Počutila sem se svobodna, obdana z lepim parkom z zasneženimi drevesi, okoli katerega so bile same zgradbe. Ampak samo za trenutek, kajti že smo bili v eni od teh ustanov. Hodila sva po stopnicah, ki jih je bilo res veliko in prišla sva do najvišjega nadstropja, kjer je bila delovna terapija. Bil je dolg, ozek hodnik, z mnogimi vrati levo in desno, pred katerimi so se zbirali bolniki z ženskega in moškega oddelka. Nekateri so bili z zaprtega, drugi pa z odprtega oddelka. Na enih vratih je pisalo Knjižnica, na naslednjih Glasbena terapija, pa Likovna terapija. Bližala sem se vratom, ki so bila odprta. Tam so sedeli moški različnih starosti. Eni so igrali šah, nekateri so kartali, drugi pa so bili pri računalnikih. In že sva prišli do sobe, kjer so sedele ženske pri raznih delih. Nekatere sem že poznala, saj so bile z mojega oddelka. Drugih pa ne, zame so bile nove, prihajale so z odprtega oddelka. Nekaj časa sem strmela vanje in jih opazovala pri njihovih opravilih. Pletenje, kvačkanje, pa šivanje in seveda klekljanje je bila njihova skrb. Prijazna terapevtka, tista, ki nas je zjutraj vodila pri razgibavanju, me je povabila k terapiji. Ponudila mi je vso njihovo izbiro in odločila sem se za branje knjige. V knjižnici je bilo veliko različnih knjig, kjer sem izbrala knjigo o Titu. Bližala se je ura kosila in strokovno osebje nas je skrbno in varno privedlo na zaprti oddelek, kjer smo se počasi začele zbirati v jedilnici. Hrana je bila zelo dobra, postrežba je bila kot v hotelu. Moj pogled se je večkrat ustavil na nebogljenih osebah, ki jim je hrana kar tekla iz ust po bradi. Bile so res nemočne in brez energije. Veliko zdravil so imele v sebi, pa še vsaka svojo zgodbo. Bilo mi je neprijetno in vesela sem bila, ko je bilo obeda konec. Na vrsto so prišla še zdravila in sledil je počitek. Vso zatopljeno in nepremično sta me našla mama in bivši mož, ko sta vstopila v sobo. Delovala sta prestrašeno in bila sta polna sočustvovanja, saj iz mene ni prihajalo kaj dosti besed. Bila sem res nemočna, shujšana in zelo prizadeta. Celotna situacija in učinki zdravil so pač naredili svoje. Nista se dosti zadržala in kmalu sem ostala spet sama. Najbrž sta imela pogovor z zdravnico ali pa nista imela kaj početi z menoj, saj sem bila zelo odsotna. Ležala sem na postelji in strmela v prazno, počutila sem se tako grozno. Vendar nisem imela moči, da bi karkoli storila. Delovala sem kot robot, nisem več čutila nobenih čustev. V sebi sem se počutila še vedno nekako zvezana, bila sem utesnjena. Borila sem se s svojo notranjostjo, sicer na drugačen način kot pred prejemom zdravil. V tistem času sem bila zelo odsotna in zamišljena ter previdna. Pa vendar, še vedno so se mi po glavi podile divje misli. Kmalu so me premestili v drugo sobo, kjer so se zdravile še druge pacientke. Večkrat sem se tam zadrževala. Brala sem veliko knjig in veliko sem premišljevala. Ko pa je bila jedilnica prosta, sem tam prisedla k mizi in večkrat pisala razne pozitivne misli. Velikokrat je bila vključena televizija in ob njej so se zbirale pacientke. Takrat sem se odmaknila in se pridružila skupini žensk v kadilnici, kjer me ni bilo več strah. Tako sem se počasi vključila v sistem bolnišnice in začela sem komunicirati z nekaterimi ženskami. Velikokrat sem se počutila, kot da sem v zaporu, vsaj na začetku zdravljenja je bilo tako. Spomnim se, da prvih deset dni hospitalizacije nisem imela samostojnega izhoda, kar je pomenilo, da sem bila samo na zaprtem oddelku. Edini stik s svežim zrakom in zunanjostjo je potekal v terminih, ko so me peljali na delovno terapijo, ki se je nahajala v drugi stavbi. To je bilo zame precej travmatično, vendar nisem pokazala čustev ali kakor koli protestirala. No, prišel je dan, ko sem dobila prost izhod samo za pet minut, v tisti lepi park, ki sem ga do tedaj občudovala samo skozi okno. Bila je zima in počutila sem se kot v pravljici, saj je bilo veliko snega. Svojo petminutno svobodo sem izkoristila tako, da sem tekala okoli parka, najhitreje kar sem zmogla. In kmalu so mi podaljšali čas izhodov, vsak dan za pet minut več, kar je zadnji dan na zaprtem oddelku zneslo celih dvajset minut.

Zbudila sem se ob zori, še vedno sem bila odsotna. Kmalu je vstopila medicinska sestra. Bil je čas bujenja. Izmerila mi je temperaturo in mi razlagala njihove navade. Sledilo je vstajanje in umivanje. Na hodniku je nastala gneča, saj smo imele vse isto opravilo. Ena pacientka je tekala gola po hodniku, nekatere ženske so kričale. Bile so tudi bolnice, ki niso hotele vstati in tudi takšne, ki se niso rade umivale ali pa take, ki so še preveč uporabljale vodo. Medicinske sestre so imele res pestro delo. Urejale so postelje in posteljnino ter skrbele za vsako nemočno pacientko. Prihajal je čas zajtrka in treba se je bilo priključiti skupini žensk iz zaprtega oddelka. Prisedla sem k mizi, kjer je bilo prosto mesto in opazovala bolnice okoli sebe. Nekatere mlade, druge starejše. Skratka, bile smo v jedilnici, zbrane za mizami, ženske vseh starosti. Nekatere so jedle počasi, saj so bile zelo omamljene. Druge, ki so bile manične, so hitele. Tretje pa so jedle v normalnem ritmu. Polna jedilnica pacientk z različnimi diagnozami. Po zajtrku smo dobile še vsaka svoj odmerek zdravil, sledil je čas telovadbe. Nisem se dosti razgibavala, saj sem bila še vedno brez moči in še mišice so me bolele od upiranja prejšnji dan. Bila sem precej zmedena in opazovala sem delovno terapevtko. Vodila je telovadbo. Zdela se mi je polna sočutja do nas in je v okolico razširjala zelo pozitivno energijo. Bila je prijazna in takoj sem jo vzljubila. Takrat sem bila prepričana, da je ena izmed mojih ljudi, takšnih, ki mi skušajo pomagati. Sledila je vizita, ki je potekala enkrat na dan. Zbirale smo se v jedilnici, kjer je bilo že vse pripravljeno za nas. Stoli in mize so bili na svojih mestih, kjer so se ženske počasi posedle. Sledila sem jim. Nekatere so prihajale z zamudo, ker so se zadrževale v kadilnici. No, vstopila je medicinska sestra v spremstvu višje sestre, moje psihiatrinje in psihiatra, ki je takrat delal na tem oddelku. Vizita se je začela. Soba je bila polna. Nekatere so kar stale, ker nas je bilo toliko. Opazovala sem, kako je strokovno osebje, v ospredju, za mizami, sledilo nam, pacientkam. Z nekaterimi bolnicami je govorila psihiatrinja, z drugimi pa psihiater. Ene so komaj kaj odgovarjale, druge so jecljale, nekatere so kričale, ker so bile jezne. Bile so tudi ženske, ki so se zaprle v tišino. No, nekatere pa so delovale normalno. Med njimi sem bila tudi jaz, ki sem se predstavila množici, saj sem bila nova na tem oddelku. Psihiatrinja mi je omenila, da bom opravila še neki pregled. Bila sem še vedno prepadena nad tem, kar sem doživela v zadnjem dnevu in kar sem doživljala v tistem trenutku ter bila zelo zaskrbljena. Moje misli se še vedno niso povsem umirile. Razmišljala sem vse mogoče stvari, predvsem pa sem pozorno opazovala svojo okolico. Vizita se je končala. Sama sem dobila nekaj vtisov o ženskah, ki so bile z menoj zaprte na istem oddelku. Večkrat sem čutila poglede na sebi, saj sem bila nova in sveža v tem okolju. Čakal me je pregled. Spet v spremstvu medicinskega tehnika, z odklepanjem pa zaklepanjem vrat in že sva se bližala spodnjim prostorom. V temačnemu hodniku so moje misli spet zašle v čudne vode. Vstopila sva v sobo. Zdela se mi je kot laboratorij, kjer me je strokovna delavka posedla k računalniku in mi na glavo postavila žičke ter jih prilepila na določene točke. Prepričana sem bila, da me bodo usmrtili in spet sem potiho ponavljala osem Svetih pravilnosti. Bila sem precej umirjena. Sprijaznila sem se z dejstvom, da bom umrla. Vendar so mi samo merili električne impulze. In pregled se je kmalu končal.

Dovolili so mi, da se sprehodim po zaprtem oddelku. Bil je dolg hodnik, s številnimi vrati, ena so vodila v odklenjene sobe, druga v kopalnice, tretja v wc-je. Potem pa so sledili delovni prostori bolnišnice, kjer so se zbirale medicinske sestre in medicinski tehniki, pa tudi zdravniki. En del prostorov je bil zastekljen, tako da se je videlo skoznje. Sedeli so in nekaj pisali. Šla sem mimo njih in prišla do izhoda, kjer sem zagledala še ena vrata, skozi katera sem zaslišala smeh in klepet. Na vratih je pisalo: Kadilnica, poleg pa je bil še en napis: Nečisto. In to me je ustavilo, da si nisem upala vstopiti, saj sem bila prepričana, da je ta prostor namenjen samo nečistim osebam. Roke sem potisnila v žep halje, kjer sem otipala škatlico cigaret in vžigalnik. Vleklo me je kaditi. Kar naenkrat so se vrata kadilnice odprla in izstopila je starejša pacientka. Na hitro sem se izmuznila noter. Slonela sem pri vratih in opazovala okolico. Bila je dolga soba, na koncu katere so sedele nekatere ženske, ki so v eni roki držale cigareto, v drugi pa plastičen kozarec s kavo. Kar nekaj žensk je stalo. Gledale so me začudeno, saj sem bila zelo prestrašena in nemirna, pa še poznale me niso. Kljub vsemu sem ostala tam in si prižgala cigareto. Povlekla sem nekaj dimov, sledila vratom in v enem trenutku so se vrata odprla. Vstopila je nova kadilka. Oblil me je mrzel pot, prestrašila sem se v prepričanju, da mi ima namen škoditi. V hipu sem ugasnila cigareto kar na jeziku, s svojo slino. Vrgla sem čik v velik pepelnik proti sedečim ženskam in stekla ven, proti sobi, ki so mi jo dodelili. Nič, nobene bolečine nisem začutila od cigaretnega ogorka, samo res močno sem se prestrašila. Čez nekaj časa je vstopila medicinska sestra in mi povedala, da želi primarij bolnišnice govoriti z menoj. V spremstvu medicinske sestre sem odšla iz zaprtih prostorov. Spet je sledilo odklepanje in zaklepanje. Hodili sva po stopnicah, nekam proti pritličju in v temačnem hodniku sem spet pomislila na krvave dogodke iz raznih filmov ali iz resničnosti ter postala previdna. V tisti omami, s katero sem se borila po svojih najboljših močeh, da ostanem prisebna, sva vstopili v pisarno. Gledala je na čudovit park, z rožami na oknih in z veliko lepimi umetninami na stenah. Tam je sedel gospod srednjih let, z nasmejanim obrazom in velikimi očali. Takoj sem pomislila na Tita. Ne vem zakaj, ampak spominjal me je nanj. Ker sem sama miselno zašla, me je prešinilo, kako se naše energije lahko selijo. Medicinska sestra me je predstavila in odšla. Ostala sem sama s tem neverjetnim človekom, saj je bil že takoj poln navdiha in skrbi zame, pa še na invalidskem vozičku je bil. Kmalu sem opazila, da lahko premika le glavo. Vprašal me je nekaj podatkov in počutila sem se kot doma, saj je imel neverjetno energijo, polno ljubezni, prijaznosti in spoštljivosti do mene. Kar presenečena sem bila, saj sem v zadnjih nekaj urah ali pa v zadnjem dnevu bila deležna zelo veliko neprijetnih doživetij. Skratka, primarij me je takoj prevzel in bila sem precej otroška do njega. Rekla sem mu, da »nekaj vem, pa ne povem«. Pa se je nasmejal. Mislila sem, da je Tito, pa sem to obdržala kar zase. Počutila sem se, kot da sem v vojni, saj sem na nek način res bila. Vsaj v meni se je vojna res odvijala. Nato so me ponovno odpeljali na zaprt oddelek, kjer me je čakal pogovor s psihiatrinjo, ki so mi jo dodelili. Počakala sem nekaj trenutkov, da je vstopila. Bila je zelo posebna ženska, najbrž mešanega rodu, saj me je spominjala na Azijko, mogoče Kitajko. Delovala je zelo umirjeno in samozavestno in mi na zelo prefinjen način razložila situacijo. Pojasnila mi je, zakaj sem prejela toliko zdravil naenkrat. Povedala je, da so mislili, da sem težak primer, ker sem bila privedena v prisilnem jopiču in s policijskim spremstvom, zato so mi temu primerno dali tudi zelo močan odmerek zdravil. Omenila mi je tudi, da se bom zdravila najmanj pet let. No, recimo da sem razumela in zadevo vsaj mirno sprejela, čeprav sem v sebi čutila, kot da sem resetirana ali prazna. Takrat sem to razumela, kot da bo čas pogoltnil ves ta hrup, ki se je dogajal v meni in okoli mene. Odtavala sem v svojo sobo, ulegla sem se na posteljo in se zazrla v neko točko. Pravzaprav nisem ničesar razumela in kmalu sem zaspala. 

aziskovanje

---

Najprej sem bila sprejeta v sprejemni oddelek. 

Bila sem nemočna, brez besed, zmedena ter prizadeta in počutila sem se tako nizkotno, manjvredno privezana, v tistem prisilnem jopiču.