MENU > Sanjalka mavric >
Objave-Sanjalka mavric
Hvaležen šok, avtorica: Dolores Peroša, maj 2019
Sredi belega dne, med letom pristane in se ustavi na moji glavi galeb. Zdi se, kot da mi leti na glavo veliko in težko letalo. Za galeba je znano, da zelo dobro leti in ima natančen spust na tla, saj odlično oceni razdaljo. Res je tudi to, da ima na tačkah plavalno kožico. Tako je zanj pristanek najbrž lažji. Dejstvo je to, da sva oba v slepi točki in tako se ne vidiva. Galebovi nogi, z vso silo, ustavita njegov let na kar štirih točkah moje glave. Njegov težki zalet v zgornji del moje lobanje, kjer se ustavlja kar nekajkrat in končuje let, ter me potegne nekaj korakov nazaj. Njegova sila je močna kot huda ter hitra burja. Šok. Ljudje, ki dogodek vidijo, njih ni več. So šli kar mimo, brez besed. Ostajava sama z galebom in kar nekaj časa se presenečeno in hkrati hvaležno gledava. Sreča je res na moji strani, saj galeb ima lahko velike kremplje, če jih iztegne ven in še ogromen je. Preberite še: |
Nekaj misli, avtorica: Dolores Peroša, december 2016
V življenju se moramo vedno spreminjati, ker drugače bi nas čas povozil. Čas moramo izkoristiti, saj nikoli se ne povrne. Izkoristiti ga na tak način, da ga ne izrabljamo, temveč da z njim rastemo. Rastemo tako, da ne škodimo sebi in drugim. Koper, 25.08.2016 18:21 Zakaj večina ljudi ocenjuje po videzu človeka, redko kdo, se spušča v njegovo razmišljanje in sposobnosti? Zakaj je množica oseb tako nevoščljiva za uspeh posameznika in neprestano išče napake na drugih? Zakaj v določenem človeku ni razvite ljubezni, ki jo nekje skriva v sebi? Globoka slaba navada! Spremeni jo, še imaš čas. Koper, 28.08.2016 14:15 Množica je tudi kaos. Verjame vse, kar vidi, sliši in bere. Ne sledi pravi resnici in ve več o meni in tebi. Posamezniki so lahko biser. Premislijo, kar se govori, kaj se sliši in ne verjamejo vsega, kar se bere. Iščejo sami resnico in jo po navadi najdejo. Izjemni so. Koper, 02.09.2016 13:13 Ne pričakuj ničesar od drugih. Nasloni se nase, v svoje sposobnosti, ki jih sam najboljše poznaš. Dobiš moč in greš naprej. Na koncu boš presenečen, ker boš tako neverjetno in edinstveno srečen. Koper, 13.10.2016 Vsaka težja stvar nas nekaj novega nauči. Bodimo učenci in tako postanemo mojstri tudi za to. Koper, 31.10.2016 13:38 Ni nujno, da človek kar pove in pokaže v trenutnem času ... je to njegova slika. Obstajajo tudi ljudje, ki samo sledijo, opazujejo in se ne vključijo v debate kaj dosti. Ampak to še ne pomeni, da so nevedni. Morda so rajši opazovalci in vedo lahko več kot vsi tisti, ki so vključeni v pogovor. Osebo spoznati zares, ni kar tako. Koper, 15.11.2016 12:11 Glasba je največje darilo iz vesolja. Dolores Peroša Preberite še: Tudi zvezde niso moje, Jože Brenčič Šentanel, Lidija Polak Kruha in soli, Zarja Trkman Križev pot, prvič, Andrej Kos Ladijski dnevnik, Mojca Zelenko |
Zid, SM, avtorica: Dolores Peroša, oktober 2016
![]() Zid Ljudem ste vzeli imena, obraze, usode, zgodbe in prihodnost. Ampak nekateri se ne damo in pustimo ... včasih ste mi vzeli tudi dostojanstvo, pa le za nekaj trenutkov ali nekaj ur. Zdaj prevzemam odgovornost na tak način, da iščem pravico in govorim resnico, ki je zelo kruta. Preveč let sem bila omamljena od vaših nepravilnih dejanj do mene. Omama počasi izginja. Ni v meni sovraštva in volje po maščevanju. Je zbledelo, izginilo v prah, ki je nekje ostal. Koper, 06.08.2016 ob 10:48 V življenju se moramo vedno spreminjati. V življenju se moramo vedno spreminjati, ker drugače bi nas čas povozil. Čas moramo izkoristiti, saj nikoli se ne povrne. Izkoristiti ga na tak način, da ga ne izrabljamo, temveč, da z njim rastemo. Rastemo tako, da ne škodimo sebi in drugim. Koper, 25.08.2016 18:21 Ne pričakuj ničesar od drugih. Ne pričakuj ničesar od drugih. Nasloni se nase, v svoje sposobnosti, ki jih sam najbolje poznaš. Dobiš moč in greš naprej. Na koncu boš presenečen, ker boš tako neverjetno in edinstveno srečen. Koper, 12.10.2016 08:42 Moja resnična zgodba - ZID Prvič sem sodelovala na literarnem natečaju Lapis Histriae - Forum Tomizza z zgodbo ZID in teme so bile: zgodovinski stereotipi, begunci, bodeča žica, resnični in mentalni zid ter novo nastajajoče meje. Na natečaju je sodelovalo več piscev iz različnih držav. Moja zgodba je bila izbrana v konkurenci. Gre za resnične dogodke, ki sem jih včasih preživela v našem mestu in okolici. Proza govori o resničnem in mentalnem zidu, ki je nastal med vami in mano. Stigmatizacija je bila dolgo let prisotna v meni. Ampak ne zato, ker bi jo sama gradila. Preprosto zato, ker ste jo Vi, zdravi ljudje, korak po koraku ... ure in dneve ... mesece in leta ... sevali vame. Srečo imam, da je to moja preteklost, ki je najbrž ne bo nikoli moč izbrisati. Nisem pisala proze zato, ker bi imela jaz težave z vami, temveč zato, ker bi rada pokazala, kakšni ste nekateri ljudje do določenih oseb, ki smo imeli včasih težave in do takšnih oseb, ki še danes doživljajo stigmo med vami, zdravimi ljudmi. Ne obsojam prav nobenega, pa vendar niste pravični do drugačnosti ljudi, ki so v stiski ... Besedilo sem napisala marca 2016. Prvič sem jo predstavila na Oživeli ulici v Kopru, nato na Obalni rimi KŠOK, v Centru mladih Koper. Zapisala: Dolores Peroša |
Različni svetovi, avtorica: Dolores Peroša, december 2016
Bila je drugačna. Njena bogata domišljija jo je vodila v neznane mavrične svetove. ![]() Slika: Svet mavric, Dolores Peroša, februar 2016 10. Različni svetovi • Bila je drugačna. Njena bogata domišljija jo je vodila v neznane mavrične svetove. Nato so prišli oni, ki so ji zaklenili mavrične sledi in jo priklenili na njihove svetove, ki so odsevali temačno in predvsem drugačno domišljijo. Proti strupom se je borila, se na trenutke zlomila in se, zvezana s posteljo, sprehodila po tujih svetovih. V temačnem hodniku jo je vodila njena bujna domišljija k svetlobi, kajti rešila se je teh bremen in osvobodila tistih vezi. Dolores Peroša Odziv bralca: Vse je v barvah Z neverjetno lahnostjo tečejo misli in besede Dolores Peroša, kot kakšnemu Pavčku ali Ketteju, pa vendar nimamo opravka s poezijo, ampak s pripovedjo, ki bralca najprej preseneti, ga s svojo mehko krutostjo, ki je morda čista realnost, skoraj prestraši, vendar niti za trenutek ne pusti ravnodušnega. Dolores je uspelo tisto, kar nekaterim nikoli ne bo, pa verjetno tega niti pogrešali ne bodo. Stopila je iz svoje podobe in se opazovala: natančno, premišljeno in predvsem zavestno, kar je še posebej težko. Niti z besedo ni skušala svojega notranjega védenja prenašati na svojo lastno sliko, ki ji je sledila skozi slab mesec, ki ga je preživela med takrat še neznanimi zvoki in barvami, ki jih ni občutila in razumela. Potem je prišla mavrica. Niti stavek več od tega, kar je napisano, ni potreben. Vse je na svojem mestu in Dolores poznam, čeprav je nikoli nisem videl. Moj poklon. Mef Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric! Preberite še: Šentanel, Lidija Polak Kruha in soli, Zarja Trkman Križev pot, prvič, Andrej Kos Ladijski dnevnik, Mojca Zelenko |
Zastrupljena v življenje, avtorica: Dolores Peroša, december 2016
Odprti oddelek je bil zelo podoben zaprtemu. ![]() 9. Zastrupljena v življenje Preberite še: Šentanel, Lidija Polak Kruha in soli, Zarja Trkman Križev pot, prvič, Andrej Kos Ladijski dnevnik, Mojca Zelenko |
Zlomljena v realnost, napisala: Dolores Peroša, december 2016
Delovala sem kot robot, nisem več čutila nobenih čustev. ![]() 8. Zlomljena v realnost Spomnim se, da sem v spremstvu medicinskega tehnika presenečeno vesela odšla na terapevtski oddelek. Prišli smo ven, na zrak in moji občutki so se precej spremenili. Počutila sem se svobodna, obdana z lepim parkom z zasneženimi drevesi, okoli katerega so bile same zgradbe. Ampak samo za trenutek, kajti že smo bili v eni od teh ustanov. Hodila sva po stopnicah, ki jih je bilo res veliko in prišla sva do najvišjega nadstropja, kjer je bila delovna terapija. Bil je dolg, ozek hodnik, z mnogimi vrati levo in desno, pred katerimi so se zbirali bolniki z ženskega in moškega oddelka. Nekateri so bili z zaprtega, drugi pa z odprtega oddelka. Na enih vratih je pisalo Knjižnica, na naslednjih Glasbena terapija, pa Likovna terapija. Bližala sem se vratom, ki so bila odprta. Tam so sedeli moški različnih starosti. Eni so igrali šah, nekateri so kartali, drugi pa so bili pri računalnikih. In že sva prišli do sobe, kjer so sedele ženske pri raznih delih. Nekatere sem že poznala, saj so bile z mojega oddelka. Drugih pa ne, zame so bile nove, prihajale so z odprtega oddelka. Nekaj časa sem strmela vanje in jih opazovala pri njihovih opravilih. Pletenje, kvačkanje, pa šivanje in seveda klekljanje je bila njihova skrb. Prijazna terapevtka, tista, ki nas je zjutraj vodila pri razgibavanju, me je povabila k terapiji. Ponudila mi je vso njihovo izbiro in odločila sem se za branje knjige. V knjižnici je bilo veliko različnih knjig, kjer sem izbrala knjigo o Titu. Bližala se je ura kosila in strokovno osebje nas je skrbno in varno privedlo na zaprti oddelek, kjer smo se počasi začele zbirati v jedilnici. Hrana je bila zelo dobra, postrežba je bila kot v hotelu. Moj pogled se je večkrat ustavil na nebogljenih osebah, ki jim je hrana kar tekla iz ust po bradi. Bile so res nemočne in brez energije. Veliko zdravil so imele v sebi, pa še vsaka svojo zgodbo. Bilo mi je neprijetno in vesela sem bila, ko je bilo obeda konec. Na vrsto so prišla še zdravila in sledil je počitek. Vso zatopljeno in nepremično sta me našla mama in bivši mož, ko sta vstopila v sobo. Delovala sta prestrašeno in bila sta polna sočustvovanja, saj iz mene ni prihajalo kaj dosti besed. Bila sem res nemočna, shujšana in zelo prizadeta. Celotna situacija in učinki zdravil so pač naredili svoje. Nista se dosti zadržala in kmalu sem ostala spet sama. Najbrž sta imela pogovor z zdravnico ali pa nista imela kaj početi z menoj, saj sem bila zelo odsotna. Ležala sem na postelji in strmela v prazno, počutila sem se tako grozno. Vendar nisem imela moči, da bi karkoli storila. Delovala sem kot robot, nisem več čutila nobenih čustev. V sebi sem se počutila še vedno nekako zvezana, bila sem utesnjena. Borila sem se s svojo notranjostjo, sicer na drugačen način kot pred prejemom zdravil. V tistem času sem bila zelo odsotna in zamišljena ter previdna. Pa vendar, še vedno so se mi po glavi podile divje misli. Kmalu so me premestili v drugo sobo, kjer so se zdravile še druge pacientke. Večkrat sem se tam zadrževala. Brala sem veliko knjig in veliko sem premišljevala. Ko pa je bila jedilnica prosta, sem tam prisedla k mizi in večkrat pisala razne pozitivne misli. Velikokrat je bila vključena televizija in ob njej so se zbirale pacientke. Takrat sem se odmaknila in se pridružila skupini žensk v kadilnici, kjer me ni bilo več strah. Tako sem se počasi vključila v sistem bolnišnice in začela sem komunicirati z nekaterimi ženskami. Velikokrat sem se počutila, kot da sem v zaporu, vsaj na začetku zdravljenja je bilo tako. Spomnim se, da prvih deset dni hospitalizacije nisem imela samostojnega izhoda, kar je pomenilo, da sem bila samo na zaprtem oddelku. Edini stik s svežim zrakom in zunanjostjo je potekal v terminih, ko so me peljali na delovno terapijo, ki se je nahajala v drugi stavbi. To je bilo zame precej travmatično, vendar nisem pokazala čustev ali kakor koli protestirala. No, prišel je dan, ko sem dobila prost izhod samo za pet minut, v tisti lepi park, ki sem ga do tedaj občudovala samo skozi okno. Bila je zima in počutila sem se kot v pravljici, saj je bilo veliko snega. Svojo petminutno svobodo sem izkoristila tako, da sem tekala okoli parka, najhitreje kar sem zmogla. In kmalu so mi podaljšali čas izhodov, vsak dan za pet minut več, kar je zadnji dan na zaprtem oddelku zneslo celih dvajset minut. Preberite še: December 2016, Nika Korsič Kenge, Niko Slana Ženska prtljaga, Mojca Zelenko Gospod predsednik in Zgodba o živalskem vrtu, Mojca Zelenko Katja Škorjanc, portret Nenormalnost v normalnost, Dolores Peroša Jadranje, Mojca Zelenko |
Nenormalnost v normalnost, napisala: Dolores Peroša, december 2016
Sprijaznila sem se z dejstvom, da bom umrla. ![]() 7. Nenormalnost v normalnost Preberite še: Violončelist, Niko Slana Jadranje, Mojca Zelenko Na vsakem listu strup, Lidija Polak Namibijski trikotnik, Niko Slana Raziskovanje nenormalnega, Dolores Peroša |
Raziskovanje nenormalnega, napisala: Dolores Peroša, december 2016
Počutila sem se, kot da sem v vojni, saj sem na nek način res bila. Vsaj v meni se je vojna res odvijala. ![]() Slika: Mavrično mestece, Dolores Peroša 6. Raziskovanje nenormalnega Dovolili so mi, da se sprehodim po zaprtem oddelku. Bil je dolg hodnik, s številnimi vrati, ena so vodila v odklenjene sobe, druga v kopalnice, tretja v wc-je. Potem pa so sledili delovni prostori bolnišnice, kjer so se zbirale medicinske sestre in medicinski tehniki, pa tudi zdravniki. En del prostorov je bil zastekljen, tako da se je videlo skoznje. Sedeli so in nekaj pisali. Šla sem mimo njih in prišla do izhoda, kjer sem zagledala še ena vrata, skozi katera sem zaslišala smeh in klepet. Na vratih je pisalo: Kadilnica, poleg pa je bil še en napis: Nečisto. In to me je ustavilo, da si nisem upala vstopiti, saj sem bila prepričana, da je ta prostor namenjen samo nečistim osebam. Roke sem potisnila v žep halje, kjer sem otipala škatlico cigaret in vžigalnik. Vleklo me je kaditi. Kar naenkrat so se vrata kadilnice odprla in izstopila je starejša pacientka. Na hitro sem se izmuznila noter. Slonela sem pri vratih in opazovala okolico. Bila je dolga soba, na koncu katere so sedele nekatere ženske, ki so v eni roki držale cigareto, v drugi pa plastičen kozarec s kavo. Kar nekaj žensk je stalo. Gledale so me začudeno, saj sem bila zelo prestrašena in nemirna, pa še poznale me niso. Kljub vsemu sem ostala tam in si prižgala cigareto. Povlekla sem nekaj dimov, sledila vratom in v enem trenutku so se vrata odprla. Vstopila je nova kadilka. Oblil me je mrzel pot, prestrašila sem se v prepričanju, da mi ima namen škoditi. V hipu sem ugasnila cigareto kar na jeziku, s svojo slino. Vrgla sem čik v velik pepelnik proti sedečim ženskam in stekla ven, proti sobi, ki so mi jo dodelili. Nič, nobene bolečine nisem začutila od cigaretnega ogorka, samo res močno sem se prestrašila. Čez nekaj časa je vstopila medicinska sestra in mi povedala, da želi primarij bolnišnice govoriti z menoj. V spremstvu medicinske sestre sem odšla iz zaprtih prostorov. Spet je sledilo odklepanje in zaklepanje. Hodili sva po stopnicah, nekam proti pritličju in v temačnem hodniku sem spet pomislila na krvave dogodke iz raznih filmov ali iz resničnosti ter postala previdna. V tisti omami, s katero sem se borila po svojih najboljših močeh, da ostanem prisebna, sva vstopili v pisarno. Gledala je na čudovit park, z rožami na oknih in z veliko lepimi umetninami na stenah. Tam je sedel gospod srednjih let, z nasmejanim obrazom in velikimi očali. Takoj sem pomislila na Tita. Ne vem zakaj, ampak spominjal me je nanj. Ker sem sama miselno zašla, me je prešinilo, kako se naše energije lahko selijo. Medicinska sestra me je predstavila in odšla. Ostala sem sama s tem neverjetnim človekom, saj je bil že takoj poln navdiha in skrbi zame, pa še na invalidskem vozičku je bil. Kmalu sem opazila, da lahko premika le glavo. Vprašal me je nekaj podatkov in počutila sem se kot doma, saj je imel neverjetno energijo, polno ljubezni, prijaznosti in spoštljivosti do mene. Kar presenečena sem bila, saj sem v zadnjih nekaj urah ali pa v zadnjem dnevu bila deležna zelo veliko neprijetnih doživetij. Skratka, primarij me je takoj prevzel in bila sem precej otroška do njega. Rekla sem mu, da »nekaj vem, pa ne povem«. Pa se je nasmejal. Mislila sem, da je Tito, pa sem to obdržala kar zase. Počutila sem se, kot da sem v vojni, saj sem na nek način res bila. Vsaj v meni se je vojna res odvijala. Nato so me ponovno odpeljali na zaprt oddelek, kjer me je čakal pogovor s psihiatrinjo, ki so mi jo dodelili. Počakala sem nekaj trenutkov, da je vstopila. Bila je zelo posebna ženska, najbrž mešanega rodu, saj me je spominjala na Azijko, mogoče Kitajko. Delovala je zelo umirjeno in samozavestno in mi na zelo prefinjen način razložila situacijo. Pojasnila mi je, zakaj sem prejela toliko zdravil naenkrat. Povedala je, da so mislili, da sem težak primer, ker sem bila privedena v prisilnem jopiču in s policijskim spremstvom, zato so mi temu primerno dali tudi zelo močan odmerek zdravil. Omenila mi je tudi, da se bom zdravila najmanj pet let. No, recimo da sem razumela in zadevo vsaj mirno sprejela, čeprav sem v sebi čutila, kot da sem resetirana ali prazna. Takrat sem to razumela, kot da bo čas pogoltnil ves ta hrup, ki se je dogajal v meni in okoli mene. Odtavala sem v svojo sobo, ulegla sem se na posteljo in se zazrla v neko točko. Pravzaprav nisem ničesar razumela in kmalu sem zaspala. Preberite še: UTD - Ekonomski model za spremembo družbe, Vanja Čibej "Zarota tišine", Zarja Trkman Ladijska kuhinja, Mojca Zelenko P kot Pahor, Viktorija Wit UTD je dobra nadgradnja "socialne države", Spletni čas Cafee Kamelija, Niko Slana Zaklenjene mavrice, Dolores Peroša Čarobna megla, Lidija Polak De mortuis, Andrej Kos Dotore Rudi, Mojca Zelenko | aziskovanje |
Zaklenjene mavrice, napisala: Dolores Peroša, december 2016
Ves čas se mi je zdelo, da sem storila nekaj zelo hudega, v glavi sem bila še vedno v svojih »fleših« — v svojem svetu. ![]() 5. Zaklenjene mavrice Tam sta bili sprejemni sestra in zdravnica. Nista me veliko spraševali, samo rešili sta me prisilnega jopiča in povedali, da bom sprejeta v bolnišnico. Podpisati sem morala, da se strinjam s hospitalizacijo, čeprav se v resnici nisem strinjala, vendar tega nisem pokazala. Bila sem res nemočna, brez moči in energije, tako da se niti upirati nisem več ne mogla ne znala. Počutila sem se tako sama in nebogljena, kot majhen otrok. Niti pomisliti nisem smela, da sem v Idriji, ker se nikakor nisem mogla sprijazniti s tem dejstvom. Peljali so me na ženski zaprti oddelek. Tam sta bila medicinska sestra in medicinski tehnik, za katerega sem pozneje ugotovila, da je takrat samo zaradi mene delal na ženskem zaprtem oddelku, ker sem bila zanje težaven primer. Bila sta ves čas ob meni in sta odklepala in zaklepala vrata. Ves čas se mi je zdelo, da sem storila nekaj zelo hudega, v glavi sem bila še vedno v svojih »fleših« — v svojem svetu. Stopili smo na dolg, ozek hodnik in vrata so se zaklenila. Čeprav sem vedela, da sem v norišnici, kjer so tudi strokovne osebe, so se v moji glavi vseeno odvijali filmi raznih umorov, saj sem se počutila zelo kriva nečesa neznanega. Nihče me ves ta čas ni vprašal ne kako se počutim, ne kdaj sem nazadnje jedla ali spala, ne kako sem zadnje čase živela. Vedeli so le, da sem se pred nekaj meseci ločila od moža, da nimam otrok, da sem samostojna podjetnica in da živim sama. Mislili so, da sem nesrečna zaradi tega, vendar je moji žalosti najbolj botrovalo dejstvo, da s partnerjem ne bova imela otrok. Stara sem bila 33 let in to me je spravilo v neko zelo hudo stanje, potolklo me je tako, da sem nekaj mesecev veliko zahajala v naravo. Dolina Dragonja in Strunjanski zaliv sta mi bila drugi dom, kjer sem veliko meditirala, saj sem si tako želela pomagati. No, tukaj je bila še moja stresna služba, ki je tudi pripomogla k mojemu nenavadnemu počutju. Bila sem računovodkinja, delovne navade so bile moja svetla točka, tako da sem precej časa namenila službi, vendar pa tudi domu in zabavam. Imela sem veliko energije, bila sem precej sposobna in vzdržljiva. Ampak le do nekega trenutka. Strokovnjaki so samo poglabljali svoja stališča, svoja mnenja, ne da bi pred tem slišali kakšno mojo besedo. Vsi so bili prepričani, da sem nagnjena k samouničenju na kakršen koli način, vsi so bili najbolj pametni. Pa vendar, bila sem notri, v norišnici, na zaprtem oddelku, kjer je bilo vse pod ključi in maksimalnim nadzorom. Polegli so me v sobo, kjer sta bila ob meni dva medicinska tehnika in nekaj medicinskih sester. Ležala sem na postelji in ponujali so mi kozarec z neko tekočino, najbrž je bilo zdravilo. Notranje sem se na moč upirala temu načinu zdravljenja, zdravilom namreč, v prepričanju, da potrebujem samo nego, hrano, počitek in morda pogovor. Ko sem razumela, kaj se dogaja okoli mene, sem vso tekočino, ki so mi jo dali, izpljunila po zidu in po medicinski sestri. Razburili so se, me privezali na posteljo in mi dali injekcijo, od katere me je kar dolgo bolela mišica. To pa zato, ker sem se na vso moč upirala. Bilo je kot v filmu Terminator, vsaj tako sem to dojemala takrat. Pa vendar psihiatrinje, ki je dežurala na zaprtem oddelku, do takrat še nisem srečala. Zdravila sem namreč dobila po njenem telefonskem dogovoru z osebjem. Bila sem vsa nebogljena, privezana na posteljo, v sebi omamljena od tablet — štiri vrste sem jih imela v sebi: Risperdal, Moditen, Akineton in Apaurin, ki so mi jih dali v obliki injekcije. Nastanili so me v sobo, kjer sem nekaj časa samevala, saj sem potrebovala mir. Vrata so bila odprta na hodnik, po katerem so se sprehajale razne ženske. Nenehno so kar hodile gor pa dol po hodniku, nad čimer sem bila prepadena in spet so se mi v glavi začeli odvijati razni kruti prizori. Bilo je res grozno, privezana sem bila na posteljo s plenico na sebi, in z ugotovitvijo, da je bil njihov namen, pustiti me zavezano kar nekaj ur. Roke sem imela privezane z rešilnim pasom. Pas, na katerem je bil ključ, je zaklepal obe roki. Noge pa sem imela narazen, privezane na posteljo. Počutila sem se kot morilka. Zopet sem se borila z umirjenostjo v sebi in si še naprej ponavljala osem Svetih pravilnosti ter globoko dihala. Tu pa tam je vstopila medicinska sestra, pogledala, če je vse v redu in odšla. Bila sem med štirimi zidovi, ujeta na postelji. No, zdravila so začela delovati in počasi sem se umirjala ter odplavala v spanec. Čez nekaj časa sem se predramila, ob sebi zagledala medicinsko sestro, ki se je pripravljala, da me odveže. Bila sem že zelo omamljena in umirjena. Odvezana, na nek način svobodna, sem se počutila zelo srečna in sem kar z rokami začela mahati. Dolores Peroša Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric! Preberite še: Čarobna megla, Lidija Polak De mortuis, Andrej Kos Dotore Rudi, Mojca Zelenko |
Temačno in drugačno, avtorica: Dolores Peroša, november 2016
Razlikovala sem in prepoznala čustva, tista namreč, ki so povzročila, da nisem več razmišljala, kot razmišljajo drugi ljudje. 4. Temačno in drugačno Čutila sem, da me bodo nekam odpeljali, kar so mi nakazovali tudi obrazi mojih sorodnikov in sosedov. Dogajalo se je nekaj hudega in žalostnega. Nekateri so jokali, drugi so bili prestrašeni, tretji pa niso pokazali svojih občutkov. Odnesli so me ven, na ulico, kjer me je čakal reševalni avtomobil. Mama se je pogovarjala z reševalcem in pozneje še s policistom. Opazila sem, kako je slednji odkimal z glavo ter prišel v avto in sedel k meni. Mimoidoči ljudje pa so se kar ustavljali in strmeli vame. Vsi zaskrbljeni, najbolj pa mama, so ostali na ulici, medtem ko so mene nekam odpeljali. Razlikovala sem in prepoznala čustva, tista namreč, ki so povzročila, da nisem več razmišljala, kot razmišljajo drugi ljudje. Zdelo se mi je, da vse to sanjam. V avtu so bili voznik, reševalec in policist. Opazovala sem najprej enega, potem drugega, nato tretjega, da bi lahko sklepala, kaj nameravajo z menoj. Nisem razumela, kam me peljejo, tako zvezano, nemočno, tistega lepega, sončnega dne. S pogledom sem večkrat merila na policista in bila sem precej zaskrbljena, saj sem mislila, da me bodo umorili. Spomnila sem se nekega krutega dogodka, ko so nekoga pokončali in truplo pustili na samotni zemlji. Bila sem precej zbegana in sem se trudila umiriti. Tu pa tam sem slišala policista: »Umirite se gospa!«, saj sem večkrat zelo globoko dihala. In res sem se po svojih najboljših močeh skušala umiriti. V mislih sem si ponavljala osem Svetih pravilnosti: Pravilnega razmišljanja, Pravilnega razumevanja, Pravilnega govorjenja, Pravilnih dejanj, Pravilnega življenja, Pravilne vztrajnosti, Pravilne pozornosti in Pravilne duhovne zbranosti. Te misli so bile res pogosto v moji glavi. Vozili smo se in vozili, sonce je sijalo v avtomobil in zdelo se mi je, da te vožnje nikoli ne bo konec. Zagledala sem se v zaščitni znak zdravstva: križ z ovito kačo. Domišljala sem si, da bo kača vsak trenutek oživela in čakala sem, da bo prilezla do mene. Res sem velikokrat pomislila na najhujše, ampak vsakič sem se znala ustaviti in umiriti. No, končno je reševalni avtomobil obstal in prišli smo nekam na vrh, kjer me je obdajal park in veliko zgradb. Vse skupaj me je spominjalo na vojašnico. Videla sem medicinsko sestro, ki je prihajala proti meni, saj mi je policist že odprl vrata avtomobila in rekel: »No, pa smo prišli na cilj.« Zagledala sem se v napis medicinske sestre, na katerem je pisalo: Psihiatrična bolnišnica Idrija. No, šele takrat se mi je začelo mešati, ko sem dojela, kam so me pripeljali, saj se nisem počutila nora. Hitro sem si začela ponovno šepetati osem Svetih pravilnosti in jih potiho večkrat ponavljala ter globoko dihala, saj sem zvezana v tistem prisilnem jopiču ob spoznanju, kam sem prišla, začutila povsem negativna razmišljanja in občutke. Položili so me na bolniško posteljo in kar vozili do ustanove, saj so me imeli za hud primer, ker sem bila v spremstvu policista in zvezana v prisilnem jopiču. Dolores Peroša Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric! Preberite še: 7. primorski pravljični festival, Spletni čas Planinsko cvetje, napisala: Lidija Polak Jadralske zgodbe, napisala: Mojca Zelenko Kako diši svoboda? Kakšne barve je mir?, napisala Zarja Trkman November 2016, napisala: Nika Korsič Sevanje nenavadne energije, napisala: Dolores Peroša Zdravniki pa stavkajo, napisala: Vanja Čibej Rojstvo in zavest, napisal: Svit Valovnik |
1-10 of 14