MENU‎ > ‎Sanjalka mavric‎ > ‎Objave-Sanjalka mavric‎ > ‎

Mešanje v glavi, avtorica: Dolores Peroša, november 2016

objavljeno: 2. nov. 2016 01:34 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. nov. 2016 02:06 ]

Dr. Jože Felc mi je pokazal, kako lahko človek živi, ne glede na svojo situacijo, v harmoniji z ljubeznijo in s svetom. 


Slika: Dolores Peroša, Soline, akril na platno, 2007


1. 
Mešanje v glavi 


Bil je lep, sončen dan in meni se je mešalo v glavi. Misli so mi begale in vsako stvar sem si razlagala po svoje, na nek čuden način. Prepričana sem bila, da smo ljudje nekako neuničljivi in pomešala sem občutke do resničnosti. Moja glava je tavala od misli do misli in od mesta do mesta. Večer pred tem sem se sprehajala po bližnjem trgu, v roki sem držala velik, še nov pepelnik. Sosed, ki sem ga srečala že na našem stopnišču, je hodil ob meni. Počutila sem se kot otrok. Prepevala sem eno od Kekčevih pesmi, saj sem mislila, da sem Kekec. Sosed me je v smehu vprašal: »Kje pa imaš sonce?« Pokazala sem na pepelnik, ki sem ga držala visoko nad svojo glavo ter naprej prepevala. Začudeno me je pogledal ter odšel svojo pot. Na srečo na trgu ni bilo veliko ljudi. Odtavala sem domov in bila sem že Trnuljčica, ker sem se med šivanjem nogavice zbodla v prst na roki. Medtem sem zaspala, pa čeprav samo za nekaj trenutkov. Prepričana sem bila, da smo vsi omamljeni. Skozi okno sem opazovala ljudi, ki so hodili mimo, po naši ulici. Zdeli so se mi nekako zaspani in omotični. Prestrašena sem bila, saj sem mislila, da sem jih začarala in počutila sem se res kot v pravljici. Verjela sem, da sem zelo sposobna in nadpovprečna. In spet sem tavala po svoje. Po stanovanju sem hodila iz enega prostora v drugega. Bila sem zelo resna in prestrašena, saj sem mislila, da sem nekaj več od ostalih. Počutila sem se zelo zbegano, saj nisem vedela, kako naj se obnašam. Nekaj trenutkov sem v tišini sedela na kavču in poskušala sem se zbrati. Nato sem prižgala televizor in bila sem prepričana, da govori meni. Kregala sem se nanj. Oglaševali so nože in sem kar podivjala, ker bi raje gledala meni prijetnejše stvari. No, v tistem nesporazumu s televizorjem sem poklicala mamo in jo povabila k sebi na kavo. 

Res je prišla. Spodaj je pozvonila, jaz pa sem ji govorila kar skozi okno, saj je nisem imela namena povabiti v stanovanje. Kar naprej sem ji nekaj nakladala, češ da se moram stuširati in da je ne morem sprejeti na kavo. Zaskrbljena se je vrnila domov. Sama sem pomešala občutke do resničnosti, ker tri dni nisem ne jedla ne spala, samo veliko vode sem pila in neprestano glodala lešnike. Mislim, da sem že nekaj časa živela v nekem svojem »flešu«, svetu in prepričanju, da se naša energija lahko seli iz človeka v človeka. Tako sem bila prepričana, da je moja družina moj sovražnik, nekateri sosedje pa moja družina. Ko sem bila spet sama s seboj, brez vključenega televizorja in zunanje okolice, sem premetavala stvari po predalih, listala po raznih mejnikih (Buda, Jezus, Einstein, Freud, Mozart, Nebo, Spreminjajoče se vesolje), ki so me takrat zanimali. Vztrajala sem pri premetavanju vseh štirih predalnikov, ki sem jih imela v tistem trenutku na razpolago. Kar na tla sem zlagala določene papirje, ki so se mi takrat zdeli zelo pomembni. Moj dom res ni bil več lep. Kar naenkrat je v njem zavladal cel kaos, saj nisi imel niti kam stopiti, toliko raznih papirjev in podatkov je bilo. V trenutku me je nekaj prešinilo, in odpravila sem se k sosedom, za katere sem tedaj mislila, da so moja družina. Pozvonila sem in kar vstopila v njihovo stanovanje, saj sem imela občutek, kot da sem doma. V kuhinji je bila soseda pri svojih gospodinjskih opravilih. Vprašala sem jo, kje ima moža in z začudenjem mi je odgovorila, da je v spalnici, kjer počiva. Odšla sem kar v spalnico, zagledala otroka in moža na postelji. Slednjega sem poljubila na lice, ker sem verjela, da je brat, se odpravila proti kuhinji in kar skočila na mizo ter z mize. Soseda je začudeno strmela vame.

Bila je brez besed. Nato sem stekla domov. 


Dolores Peroša