Zbudila sem se ob zori, še vedno sem bila odsotna. Kmalu je vstopila medicinska sestra. Bil je čas bujenja. Izmerila mi je temperaturo in mi razlagala njihove navade. Sledilo je vstajanje in umivanje. Na hodniku je nastala gneča, saj smo imele vse isto opravilo. Ena pacientka je tekala gola po hodniku, nekatere ženske so kričale. Bile so tudi bolnice, ki niso hotele vstati in tudi takšne, ki se niso rade umivale ali pa take, ki so še preveč uporabljale vodo. Medicinske sestre so imele res pestro delo. Urejale so postelje in posteljnino ter skrbele za vsako nemočno pacientko. Prihajal je čas zajtrka in treba se je bilo priključiti skupini žensk iz zaprtega oddelka. Prisedla sem k mizi, kjer je bilo prosto mesto in opazovala bolnice okoli sebe. Nekatere mlade, druge starejše. Skratka, bile smo v jedilnici, zbrane za mizami, ženske vseh starosti. Nekatere so jedle počasi, saj so bile zelo omamljene. Druge, ki so bile manične, so hitele. Tretje pa so jedle v normalnem ritmu. Polna jedilnica pacientk z različnimi diagnozami. Po zajtrku smo dobile še vsaka svoj odmerek zdravil, sledil je čas telovadbe. Nisem se dosti razgibavala, saj sem bila še vedno brez moči in še mišice so me bolele od upiranja prejšnji dan. Bila sem precej zmedena in opazovala sem delovno terapevtko. Vodila je telovadbo. Zdela se mi je polna sočutja do nas in je v okolico razširjala zelo pozitivno energijo. Bila je prijazna in takoj sem jo vzljubila. Takrat sem bila prepričana, da je ena izmed mojih ljudi, takšnih, ki mi skušajo pomagati. Sledila je vizita, ki je potekala enkrat na dan. Zbirale smo se v jedilnici, kjer je bilo že vse pripravljeno za nas. Stoli in mize so bili na svojih mestih, kjer so se ženske počasi posedle. Sledila sem jim. Nekatere so prihajale z zamudo, ker so se zadrževale v kadilnici. No, vstopila je medicinska sestra v spremstvu višje sestre, moje psihiatrinje in psihiatra, ki je takrat delal na tem oddelku. Vizita se je začela. Soba je bila polna. Nekatere so kar stale, ker nas je bilo toliko. Opazovala sem, kako je strokovno osebje, v ospredju, za mizami, sledilo nam, pacientkam. Z nekaterimi bolnicami je govorila psihiatrinja, z drugimi pa psihiater. Ene so komaj kaj odgovarjale, druge so jecljale, nekatere so kričale, ker so bile jezne. Bile so tudi ženske, ki so se zaprle v tišino. No, nekatere pa so delovale normalno. Med njimi sem bila tudi jaz, ki sem se predstavila množici, saj sem bila nova na tem oddelku. Psihiatrinja mi je omenila, da bom opravila še neki pregled. Bila sem še vedno prepadena nad tem, kar sem doživela v zadnjem dnevu in kar sem doživljala v tistem trenutku ter bila zelo zaskrbljena. Moje misli se še vedno niso povsem umirile. Razmišljala sem vse mogoče stvari, predvsem pa sem pozorno opazovala svojo okolico. Vizita se je končala. Sama sem dobila nekaj vtisov o ženskah, ki so bile z menoj zaprte na istem oddelku. Večkrat sem čutila poglede na sebi, saj sem bila nova in sveža v tem okolju. Čakal me je pregled. Spet v spremstvu medicinskega tehnika, z odklepanjem pa zaklepanjem vrat in že sva se bližala spodnjim prostorom. V temačnemu hodniku so moje misli spet zašle v čudne vode. Vstopila sva v sobo. Zdela se mi je kot laboratorij, kjer me je strokovna delavka posedla k računalniku in mi na glavo postavila žičke ter jih prilepila na določene točke. Prepričana sem bila, da me bodo usmrtili in spet sem potiho ponavljala osem Svetih pravilnosti. Bila sem precej umirjena. Sprijaznila sem se z dejstvom, da bom umrla. Vendar so mi samo merili električne impulze. In pregled se je kmalu končal.