MENU‎ > ‎Sanjalka mavric‎ > ‎Objave-Sanjalka mavric‎ > ‎

Raziskovanje nenormalnega, napisala: Dolores Peroša, december 2016

objavljeno: 7. dec. 2016 23:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. dec. 2016 00:11 ]


Počutila sem se, kot da sem v vojni, saj sem na nek način res bila. Vsaj v meni se je vojna res odvijala. 


Slika: Mavrično mestece, Dolores Peroša 


6. 
 Raziskovanje nenormalnega 


Dovolili so mi, da se sprehodim po zaprtem oddelku. Bil je dolg hodnik, s številnimi vrati, ena so vodila v odklenjene sobe, druga v kopalnice, tretja v wc-je. Potem pa so sledili delovni prostori bolnišnice, kjer so se zbirale medicinske sestre in medicinski tehniki, pa tudi zdravniki. En del prostorov je bil zastekljen, tako da se je videlo skoznje. Sedeli so in nekaj pisali. Šla sem mimo njih in prišla do izhoda, kjer sem zagledala še ena vrata, skozi katera sem zaslišala smeh in klepet. Na vratih je pisalo: Kadilnica, poleg pa je bil še en napis: Nečisto. In to me je ustavilo, da si nisem upala vstopiti, saj sem bila prepričana, da je ta prostor namenjen samo nečistim osebam. Roke sem potisnila v žep halje, kjer sem otipala škatlico cigaret in vžigalnik. Vleklo me je kaditi. Kar naenkrat so se vrata kadilnice odprla in izstopila je starejša pacientka. Na hitro sem se izmuznila noter. Slonela sem pri vratih in opazovala okolico. Bila je dolga soba, na koncu katere so sedele nekatere ženske, ki so v eni roki držale cigareto, v drugi pa plastičen kozarec s kavo. Kar nekaj žensk je stalo. Gledale so me začudeno, saj sem bila zelo prestrašena in nemirna, pa še poznale me niso. Kljub vsemu sem ostala tam in si prižgala cigareto. Povlekla sem nekaj dimov, sledila vratom in v enem trenutku so se vrata odprla. Vstopila je nova kadilka. Oblil me je mrzel pot, prestrašila sem se v prepričanju, da mi ima namen škoditi. V hipu sem ugasnila cigareto kar na jeziku, s svojo slino. Vrgla sem čik v velik pepelnik proti sedečim ženskam in stekla ven, proti sobi, ki so mi jo dodelili. Nič, nobene bolečine nisem začutila od cigaretnega ogorka, samo res močno sem se prestrašila. Čez nekaj časa je vstopila medicinska sestra in mi povedala, da želi primarij bolnišnice govoriti z menoj. V spremstvu medicinske sestre sem odšla iz zaprtih prostorov. Spet je sledilo odklepanje in zaklepanje. Hodili sva po stopnicah, nekam proti pritličju in v temačnem hodniku sem spet pomislila na krvave dogodke iz raznih filmov ali iz resničnosti ter postala previdna. V tisti omami, s katero sem se borila po svojih najboljših močeh, da ostanem prisebna, sva vstopili v pisarno. Gledala je na čudovit park, z rožami na oknih in z veliko lepimi umetninami na stenah. Tam je sedel gospod srednjih let, z nasmejanim obrazom in velikimi očali. Takoj sem pomislila na Tita. Ne vem zakaj, ampak spominjal me je nanj. Ker sem sama miselno zašla, me je prešinilo, kako se naše energije lahko selijo. Medicinska sestra me je predstavila in odšla. Ostala sem sama s tem neverjetnim človekom, saj je bil že takoj poln navdiha in skrbi zame, pa še na invalidskem vozičku je bil. Kmalu sem opazila, da lahko premika le glavo. Vprašal me je nekaj podatkov in počutila sem se kot doma, saj je imel neverjetno energijo, polno ljubezni, prijaznosti in spoštljivosti do mene. Kar presenečena sem bila, saj sem v zadnjih nekaj urah ali pa v zadnjem dnevu bila deležna zelo veliko neprijetnih doživetij. Skratka, primarij me je takoj prevzel in bila sem precej otroška do njega. Rekla sem mu, da »nekaj vem, pa ne povem«. Pa se je nasmejal. Mislila sem, da je Tito, pa sem to obdržala kar zase. Počutila sem se, kot da sem v vojni, saj sem na nek način res bila. Vsaj v meni se je vojna res odvijala. Nato so me ponovno odpeljali na zaprt oddelek, kjer me je čakal pogovor s psihiatrinjo, ki so mi jo dodelili. Počakala sem nekaj trenutkov, da je vstopila. Bila je zelo posebna ženska, najbrž mešanega rodu, saj me je spominjala na Azijko, mogoče Kitajko. Delovala je zelo umirjeno in samozavestno in mi na zelo prefinjen način razložila situacijo. Pojasnila mi je, zakaj sem prejela toliko zdravil naenkrat. Povedala je, da so mislili, da sem težak primer, ker sem bila privedena v prisilnem jopiču in s policijskim spremstvom, zato so mi temu primerno dali tudi zelo močan odmerek zdravil. Omenila mi je tudi, da se bom zdravila najmanj pet let. No, recimo da sem razumela in zadevo vsaj mirno sprejela, čeprav sem v sebi čutila, kot da sem resetirana ali prazna. Takrat sem to razumela, kot da bo čas pogoltnil ves ta hrup, ki se je dogajal v meni in okoli mene. Odtavala sem v svojo sobo, ulegla sem se na posteljo in se zazrla v neko točko. Pravzaprav nisem ničesar razumela in kmalu sem zaspala. 

Dolores Peroša


Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric!

Sanjalka mavric


Preberite še:



"Zarota tišine", Zarja Trkman

Ladijska kuhinja, Mojca Zelenko

P kot Pahor, Viktorija Wit


Cafee Kamelija, Niko Slana

Zaklenjene mavriceDolores Peroša

Čarobna megla, Lidija Polak

De mortuis, Andrej Kos

Dotore Rudi, Mojca Zelenko

Vena, velika dama, Alenka Prelc





aziskovanje