V sebi sem občutila veliko praznino in, še huje, kot da sem notranje zavezana, priklenjena na nekaj ali pa na neki na­čin mrtva. Počutila sem se kot robot brez čustev, ki deluje na ukaz oziroma na gumb. V službi sem delala veliko bolj počasi in precej nezbrano. Za vsako stvar sem potrebovala veliko več časa kot sicer. Zelo sem se borila sama s seboj in z zdravili, ki sem jih jemala. Tudi moji koraki, med hojo, so bili upočasnjeni in brezvoljni. Nihče me ni razumel. Večina ljudi se z mano ni več pozdravljala, veliko je bilo takih, ki so se mi izogibali, odkar sem prišla iz norišnice, ali pa so se delali, da me ne poznajo. Najbrž so se me bali in morda me niso razumeli. Taka spoznanja so mi povzročala še več težav, saj sem izgubila zaupanje v ljudi in se jim posledično začela umikati. Večkrat so me kritizirali in obrekovali, saj so me jemali kot sebi enako. Verjetno ni nihče pomislil, da z mano ni vse v redu, da sem mogoče res bolna, saj sem bila omamljena od tolikih zdravil. Govorili so mi, da sem slabša kot petletni otrok, ker dostikrat nisem dojela bistva ali razumela osnovnih stvari. Res je bilo hudo, počutila sem se zelo prazna in ničvredna.