MENU‎ > ‎Sanjalka mavric‎ > ‎Objave-Sanjalka mavric‎ > ‎

Sevanje nenavadne energije, avtorica: Dolores Peroša, november 2016

objavljeno: 16. nov. 2016 23:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

Počutila sem se polna energije in neke notranje moči.  


                                          Slika: Dolores Peroša, Idila, risba na papir s barvnimi svinčniki, 2005 


3. 
Sevanje nenavadne energije 


Kmalu zatem smo bile vse tri v zdravstvenem domu, kjer me je sprejela osebna zdravnica. Ni me veliko spraševala, saj niti govoriti nisem več mogla, bila sem že čisto utrujena in zmedena, pa najbrž sem tudi zelo slabo izgledala. 

Zdravnica je odločila, da sem za specialista in me je napotila na psihiatrični oddelek v zgornjem nadstropju, kjer me je sprejela mlada psihiatrinja. Takoj sem jo prepoznala, saj sva se kot mladostnici družili z istimi ljudmi. Ampak nič ji nisem pokazala ali rekla, bila sem nekam odsotna in precej zaprta do nje. Nekaj me je spraševala ter mi predlagala, naj grem na počitnice. Sama sem si predstavljala, da bom šla v hišo svoje none ali babice, tako da sem bila kar zadovoljna, saj sem bila res že utrujena. Ko sem prišla na hodnik zdravstvenega doma, sta me tam čakali mama in svakinja. Mama me je prosila za ključe stanovanja. Ubogljivo sem jih ji izročila in odšla je proti izhodu. Ostala sem sama s svakinjo. Kar naenkrat mi je začelo primanjkovati zraka. Stopila sem k oknu ter ga odprla, nakar me je nekaj streslo in dobila sem občutek, kot da me želi nekdo poriniti skozi okno. Neka višja sila ali moč, pa čeprav ni bilo nikogar za mano. Prestrašila sem se ter stekla ven. Svakinja je pritekla za menoj na ulico, me poklicala, jaz sem ji pa na ves glas odvrnila: »Vsi moramo biti pozitivni!« in sem stekla naprej proti svojemu domu. Na ulici, pod svojim stanovanjem, sem zagledala mamo ter ji grobo rekla, naj mi vrne ključe. Mislila sem, da je moja sovražnica. Bila je presenečena in seveda tudi prestrašena, saj ni vedela, zakaj se tako vedem. Vrnila mi je ključe in stekla sem v našo vežo. Počutila sem se polna energije in neke notranje moči. Moje misli so bile domišljijsko obarvane, ampak vedno s pozitivnim pridihom. Občutki so se pa le pomešali, predvsem do določenih oseb. Ko sem stopala po stopnišču, sem se odločila, da grem do sosedov, za katere sem mislila, da so moja družina. Pozvonila sem in vstopila in pri njih zagledala tudi drugo sosedo, ki me je prestrašena opazovala. Vsi so z začudenjem zrli vame, jaz pa sem se zbegano sprehajala po kuhinji. Tu pa tam sem pogledala skozi okno, kjer sta bila dva golobčka in mahala sem z rokama. Zdelo se mi je, da lahko postanem ptiček, vendar nisem imela nobenega namena skočiti skozi okno ali kaj podobnega. Samo globoko sem dihala in opazovala okolico okoli sebe, ki je delovala prestrašeno. Nihče me ni razumel. Mislili so, da si hočem kaj hudega narediti, ampak jaz sem bila naravnana zelo pozitivno. Moje misli so bile skoraj otroške, naivne. Na stopnišču sem zaslišala ropot. Tudi brat me je klical, želel mi je pomagati. Meni pa so sovražne misli begale na njihove poglede, ki so prestrašeno čakali na hodniku. Kar naenkrat je v stanovanje vstopil policist in mirno na nekaj čakal. Koža se mi je kar naježila, saj so me uniforma in pogledi sosedov zelo vznemirjali. Opazovale so me samo odrasle osebe, na srečo so bili njihovi otroci v spalnici. Prosila sem policista, ali se lahko odmakne, ker mi povzroča nemir, pa je kulturno odvrnil, da ne sme, češ da le opravlja svojo dolžnost. Nato je vstopila skupina moških, izmed katerih se mi je eden približeval in v rokah držal prisilni jopič. Začela sem se na vso moč upirati, vendar so me polegli na tla, jaz pa sem brcala, kolikor sem mogla. 

Nekako so me ustavili in me privezali ter odnesli po stopnišču proti izhodu. 


Dolores Peroša