Čutila sem, da me bodo nekam odpeljali, kar so mi nakazovali tudi obrazi mojih sorodnikov in sosedov. Dogajalo se je nekaj hudega in žalostnega. Nekateri so jokali, drugi so bili prestrašeni, tretji pa niso pokazali svojih občutkov. Odnesli so me ven, na ulico, kjer me je čakal reševalni avtomobil. Mama se je pogovarjala z reševalcem in pozneje še s policistom. Opazila sem, kako je slednji odkimal z glavo ter prišel v avto in sedel k meni. Mimoidoči ljudje pa so se kar ustavljali in strmeli vame. Vsi zaskrbljeni, najbolj pa mama, so ostali na ulici, medtem ko so mene nekam odpeljali. Razlikovala sem in prepoznala čustva, tista namreč, ki so povzročila, da nisem več razmišljala, kot razmišljajo drugi ljudje. Zdelo se mi je, da vse to sanjam. V avtu so bili voznik, reševalec in policist. Opazovala sem najprej enega, potem drugega, nato tretjega, da bi lahko sklepala, kaj nameravajo z menoj. Nisem razumela, kam me peljejo, tako zvezano, nemočno, tistega lepega, sončnega dne.  S pogledom sem večkrat merila na policista in bila sem precej zaskrbljena, saj sem mislila, da me bodo umorili. Spomnila sem se nekega krutega dogodka, ko so nekoga pokončali in truplo pustili na samotni zemlji. Bila sem precej zbegana in sem se trudila umiriti. Tu pa tam sem slišala policista: »Umirite se gospa!«, saj sem večkrat zelo globoko dihala. In res sem se po svojih najboljših močeh skušala umiriti. 

V mislih sem si ponavljala osem Svetih pravilnosti: Pravilnega razmišljanja, Pravilnega razumevanja, Pravilnega govorjenja, Pravilnih dejanj, Pravilnega življenja, Pravilne vztrajnosti, Pravilne pozornosti in Pravilne duhovne zbranosti. Te misli so bile res pogosto v moji glavi. Vozili smo se in vozili, sonce je sijalo v avtomobil in zdelo se mi je, da te vožnje nikoli ne bo konec. Zagledala sem se v zaščitni znak zdravstva: križ z ovito kačo. Domišljala sem si, da bo kača vsak trenutek oživela in čakala sem, da bo prilezla do mene. Res sem velikokrat pomislila na najhujše, ampak vsakič sem se znala ustaviti in umiriti. No, končno je reševalni avtomobil obstal in prišli smo nekam na vrh, kjer me je obdajal park in veliko zgradb. Vse skupaj me je spominjalo na vojašnico. Videla sem medicinsko sestro, ki je prihajala proti meni, saj mi je policist že odprl vrata avtomobila in rekel: »No, pa smo prišli na cilj.« Zagledala sem se v napis medicinske sestre, na katerem je pisalo: Psihiatrična bolnišnica Idrija. No, šele takrat se mi je začelo mešati, ko sem dojela, kam so me pripeljali, saj se nisem počutila nora. Hitro sem si začela ponovno šepetati osem Svetih pravilnosti in jih potiho večkrat ponavljala ter globoko dihala, saj sem zvezana v tistem prisilnem jopiču ob spoznanju, kam sem prišla, začutila povsem negativna razmišljanja in občutke. 

Položili so me na bolniško posteljo in kar vozili do ustanove, saj so me imeli za hud primer, ker sem bila v spremstvu policista in zvezana v prisilnem jopiču.