MENU‎ > ‎Sanjalka mavric‎ > ‎Objave-Sanjalka mavric‎ > ‎

Uvod v zgodbo, napisala: Dolores Peroša, oktober 2016

objavljeno: 19. okt. 2016 01:20 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. okt. 2016 02:11 ]
      





"Rada bi predstavila in objavila svojo zgodbo, iz knjige Izpišimo bolečino. Uvodno besedo sta napisali zelo pomembni osebi in strokovnjakinji, dr. psihiatrije Vesna Švab in naša mentorica Renata Ažman. Zgodba bo izhajala v več delih." 

Dolores Peroša



Antologija bolečine

Antologija Izpišimo bolečino je zbirka osebnih pripovedi ljudi, ki so se srečali z duševno motnjo, jo obvladali in izkušnjo uporabili za osebno rast in napredovanje.
Pričevanja pogosto govorijo o izkušnjah zlorab, ki so sprožile ali vplivale na nastanek duševne motnje. To sporočilo, ki je običajnim ljudem verjetno povsem logično, je psihiatrični in širše medicinski stroki nujno sporočiti zelo glasno. 
Stroka namreč ta aspekt problema pogosto in kronično (dolgotrajno), včasih prestrašeno, povsem zanemari ali odmisli in se ukvarja le z vidnimi znaki trpljenja (znaki bolezni), ki jih poskuša pripisati nekemu endogenemu, to je samorazvijajočemu se in samonastalemu kemijskemu in/ali električnemu neravnovesju v človekovih možganih. To res obstaja, je dokazljivo, vendar ne nastane brez povoda. Vsakomur od nas je po človeški plati razvidno, da bi opisano
trpljenje kdorkoli od nas težko predelal in obvladal brez duševne motnje. Psihoza je lahko način samozaščite, izraz osebne stiske, krivde, protesta, sporočilo drugim in še marsikaj. Ob tem je še vedno bolezen, ki jo je mogoče zdraviti, vendar jo je
potrebno tudi razumeti. Pot v svobodo, individualnost in povezanost z drugimi je vedno povsem osebna in razlike so neskončne. 


Knjiga je pomembna za »streznjenje« stroke

Knjiga je pomembna za »streznjenje« stroke, je pričevanje, ki lahko pomaga omejiti neznosno lahkost diagnosticiranja in predpisovanja zdravil ter površnih psihoterapevtskih ukrepov. Ko poskušamo pomagati trpečim, je potrebno razumeti tudi ozadje, zgodbo, ki je vplivala na pojav simptomov. Šele takrat je mogoče marsikatero trpljenje olajšati z besedo, pozornostjo in spoštljivim odnosom. Avtorjem se je mogoče zahvaliti za pogum, da so napisali svoje zgodbe in za prizanesljivost do strokovnjakov, ki so jih opozorili, da je za vidnim in opaženim vedenjem ali inhibiranostjo veliko več. Je življenjska zgodba, ki bi jo morali znati slišati in o njej povprašati. Pisci zgodb so preko opisovanja svojega doživljanja dosegali napredke in kompetence, ki jih tisti, ki izkušnje bolezni in trpljenja nismo imeli, ne bomo dosegli. Travmatske izkušnje in psihotična motnja so lahko priložnost za napredek, kot velja tudi za druge življenjske krize. Bogastvo osebnosti se lahko izraža na neskončno različne načine in zahteva od nas pozorno in rahločutno poslušanje ter branje. 


Knjiga bi lahko služila kot učno gradivo za študente medicine, socialnih ved, psihologije, zdravstvene nege, delovne terapije ...

Z uvodnim besedilom Renate Ažman, ki je pisanje profesionalno vodila, bi knjiga lahko služila kot učno gradivo za študente medicine, socialnih ved, psihologije, zdravstvene nege, delovne terapije ter za študente psihosocialne pomoči, pa tudi vse druge, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem z duševnimi motnjami. Pripomogla bi k zmanjšanju stigme in diskriminacije v strokovnih službah in končno prispevala k
bolj kakovostni in bolj spoštljivi obravnavi prizadetih.

Vesna Švab, psihiatrinja


Zgodba o zgodbah

V tej knjigi je veliko zgodb. Vsak je svojo čuval kot veliko skrivnost, ko pa smo jih dali na mizo, smo ugotovili, da so si vse bolj ali manj podobne. Različni smo si samo mi; ali jih pripovedujemo tragično ali s humorjem, ali smo žrtve ali zmagovalci. Žrtve zagotovo, zmagovalci pa tudi. Žrtve bolezni, ki je ozdravljiva samo z ljubeznijo do samega sebe in do drugih. Žrtve bolezni, ki je huda kot kuga, kužno znamenje ostane za vedno. Stigma psihiatrične diagnoze nas duši, mori, onemogoča nam normalno življenje. Pa si nismo sami krivi. Če bi sami izbirali, zagotovo ne bi izbrali te poti.

Ali pač?

Tudi jaz imam svojo zgodbo. Zgodbo o zločinih nad otrokom, zgodbo o zgodbi, ki ni našla svojega mesta nikjer na svetu, naposled pa mi jo je le uspelo spraviti na papir. Dala sem jo v branje strokovnjakom in nekaterim najbližjim. Sprejeli so me, mene in zgodbo, in takrat mi je odleglo za vsa ta leta za nazaj. Izpisala sem zgodbo
o psihični, fizični in spolni zlorabi, ki so se mi začele dogajati v zgodnjem otroštvu. Ko sem pisala, sem čutila strašno bolečino, prihajala sem v stik z najstrašnejšimi potlačenimi občutki ponižanja in sramote; incest je šel na papir. »Nisi kriva,« so rekli moji prijatelji, ko so prebrali zgodbo. »Nisem kriva,« sem sklenila tudi jaz, hvalabogu.Po tem sem brez diete in z veseljem shujšala 25 kg, se uredila,  polepšala, se sprejela in se začela imeti rada. Vse to zato, ker je moja zgodba našla svoje mesto. Zdaj ni več samo moja in tudi tako zelo grozljivo strašna ni več. Ko bom zmogla, jo objavim. Ko jo skrajšam in uredim. Ko izjočem zadnjo solzo. 

Avtorji zgodb in pesmi v tej knjigi so pogumni ljudje. Ljudje z diagnozami, ljudje na tabletah — krasni ljudje! Ponosna sem, da smo sodelovali pri tem projektu.
Vsem avtorjem se zahvaljujem za zaupanje in za pogum. Tudi založniki in uredniki in naši mentorji so pogumni ljudje. Podoba družbe, kakršno slikajo naše zgodbe, ni lepa, pa jo bodo vseeno objavili. Hvaljen, Jezus. Vedo, da nas lahko reši le resnica. Resnica osvobaja in kaže pot nam, vam, vsem. 

Hvala Celjski Mohorjevi družbi, direktorju Jožetu Faganelu, urednici knjige Tadeji Petrovčič Jerina, Društvu Ozara in mag. Bogdanu Dobniku ter moji mentorici, prof. Ann Davis z Univerze v Birminghamu. Hvala. Brez njih te knjige ne bi bilo.

Don Miguel Ruiz je zapisal: »Prvi korak k svobodi je zavest o nesvobodi.«

Naše zgodbe so šle na papir, da bi se jih osvobodili in uspelo nam je. Hura!

Renata Ažman


Moj svet
Rojena sem bila na poletni četrtek, 22. 6. 1967. Na svet sem privekala v Kopru, dobra dva meseca prezgodaj, leto in pol za sestro in nekaj starejšim bratom. Sem zadnja in tako najmlajša v naši družini.
Spominjam se, da sem bila živahna, pa vendar ubogljiva. Tako vrtec kot šole sem obiskovala v Kopru. Pravzaprav živim v starem mestu Kopra že vse življenje, kot da je moj svet umeščen v skrite, kamnite starodavne srednjeveške ulice. Številke so bile zame vedno izziv, ki me je skozi poklicno izobraževanje pripeljal v računovodske vode.

Imela sem svoj računovodski servis, kjer sem vztrajala štirinajst let. Prvih sedem let sem delovala uspešno, saj sem s svojim delom, znanjem in sposobnostjo prišla do treh čudovitih poslovnih prostorov v starem delu Kopra, v več kot 100-letni stavbi z visokimi stropi in kamnitimi zidovi. V sedmih letih se je moj svet v vsakdanjem življenju začel prelivati v naslednjo resničnost, meje med mavricami
so se zameglile. Trikrat sem bila hospitalizirana, vselej proti svoji volji. V času, ko sem se borila z boleznijo, so se mi zgodile še hude situacije, s katerimi se večina ljudi nikoli ne sreča. Tako mi je v požaru, za katerega nisem bila kriva, v celoti pogorela pisarna, in izgubila sem tudi ogromno premoženja. Kljub temu sem še naprej vztrajala z računovodskim servisom. Po zaslugi prijateljice sem začela risati na papir in kasneje slikati na platna. Na tak način sem si skušala pomagati in se sproščati, saj je bila služba precej stresna. 

Trenutno sem ukvarjam s pisanjem pa slikanjem. Doslej sem imela šestnajst slikarskih razstav, objavila sem pa tudi nekaj svojih slik, člankov in svojih misli v različnih revijah. Sem prostovoljka v društvih in neprofitnih organizacijah za pomoč ljudem. 


S slikanjem postajam svobodnejša, s pisanjem pa lažja.

Želim vam podati svojo osebno doživljanje in prebijanje skozi pasti nekega posebnega in neverjetnega stanja.

Iskreno se zahvaljujem svoji družini, posebej pa mami in prijateljem, saj mi še vedno stojijo ob strani, čeprav nas je življenje peljalo skozi zelo razburkane in nevihtne vode. Z vami mi ni bilo zmeraj lahko, pa tudi vam z mano, verjamem, da ne.
Zahvaljujem se svojemu zdravniku specialistu dr. Oliverju Dojčinovskemu, ki z mano v dobrem in slabem vztraja že dvanajsto leto, in njegovi medicinski sestri.
Posebej se zahvaljujem Minji, ki me je kar nekaj časa spodbujala k ustvarjanju z barvami. Odprl se mi je nov, rožnat svet. Renati se zahvaljujem za podporo, hkrati pa tudi Celjski Mohorjevi družbi in društvu Ozara, ki sta mi ponudila priložnost,
da svoje izkušnje izdam v knjižni obliki. Zahvala tudi dr. Vitu Flakerju za mnenje in čas, ki ga je posvetil branju moje zgodbe. Diani in Valdiju se hvaležna, ker sta to kar sta.


In nenazadnje se zahvaljujem …

Tebi, ki si poseben in drugačen.
Tebi, ker ti zaupam do dna.
Tebi, ki daješ mi moči in nove poti.
Tebi, ki zaznaš v genih dobroto in prijaznost.
Tebi, ker s tabo potujem v sanje.
Tebi, ker si.

Slika: Dolores Peroša, Na poti, 16.04.2005
 

Dolores Peroša