MENU‎ > ‎Sanjalka mavric‎ > ‎Objave-Sanjalka mavric‎ > ‎

Zaklenjene mavrice, napisala: Dolores Peroša, december 2016

objavljeno: 1. dec. 2016 00:43 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. dec. 2016 04:15 ]

Ves čas se mi je zdelo, da sem storila nekaj zelo hudega, v glavi sem bila še vedno v svojih »fleših« — v svojem svetu. 

                                Vrata v neskončnost, Dolores Peroša 


5. 
Zaklenjene mavrice 


Najprej sem bila sprejeta v sprejemni oddelek. 

Tam sta bili sprejemni sestra in zdravnica. Nista me veliko spraševali, samo rešili sta me prisilnega jopiča in povedali, da bom sprejeta v bolnišnico. Podpisati sem morala, da se strinjam s hospitalizacijo, čeprav se v resnici nisem strinjala, vendar tega nisem pokazala. Bila sem res nemočna, brez moči in energije, tako da se niti upirati nisem več ne mogla ne znala. Počutila sem se tako sama in nebogljena, kot majhen otrok. Niti pomisliti nisem smela, da sem v Idriji, ker se nikakor nisem mogla sprijazniti s tem dejstvom. Peljali so me na ženski zaprti oddelek. Tam sta bila medicinska sestra in medicinski tehnik, za katerega sem pozneje ugotovila, da je takrat samo zaradi mene delal na ženskem zaprtem oddelku, ker sem bila zanje težaven primer. Bila sta ves čas ob meni in sta odklepala in zaklepala vrata. Ves čas se mi je zdelo, da sem storila nekaj zelo hudega, v glavi sem bila še vedno v svojih »fleših« — v svojem svetu. Stopili smo na dolg, ozek hodnik in vrata so se zaklenila. Čeprav sem vedela, da sem v norišnici, kjer so tudi strokovne osebe, so se v moji glavi vseeno odvijali filmi raznih umorov, saj sem se počutila zelo kriva nečesa neznanega. Nihče me ves ta čas ni vprašal ne kako se počutim, ne kdaj sem nazadnje jedla ali spala, ne kako sem zadnje čase živela. Vedeli so le, da sem se pred nekaj meseci ločila od moža, da nimam otrok, da sem samostojna podjetnica in da živim sama. Mislili so, da sem nesrečna zaradi tega, vendar je moji žalosti najbolj botrovalo dejstvo, da s partnerjem ne bova imela otrok. Stara sem bila 33 let in to me je spravilo v neko zelo hudo stanje, potolklo me je tako, da sem nekaj mesecev veliko zahajala v naravo. Dolina Dragonja in Strunjanski zaliv sta mi bila drugi dom, kjer sem veliko meditirala, saj sem si tako želela pomagati. No, tukaj je bila še moja stresna služba, ki je tudi pripomogla k mojemu nenavadnemu počutju. Bila sem računovodkinja, delovne navade so bile moja svetla točka, tako da sem precej časa namenila službi, vendar pa tudi domu in zabavam. Imela sem veliko energije, bila sem precej sposobna in vzdržljiva. Ampak le do nekega trenutka. Strokovnjaki so samo poglabljali svoja stališča, svoja mnenja, ne da bi pred tem slišali kakšno mojo besedo. Vsi so bili prepričani, da sem nagnjena k samouničenju na kakršen koli način, vsi so bili najbolj pametni. 

Pa vendar, bila sem notri, v norišnici, na zaprtem oddelku, kjer je bilo vse pod ključi in maksimalnim nadzorom. Polegli so me v sobo, kjer sta bila ob meni dva medicinska tehnika in nekaj medicinskih sester. Ležala sem na postelji in ponujali so mi kozarec z neko tekočino, najbrž je bilo zdravilo. Notranje sem se na moč upirala temu načinu zdravljenja, zdravilom namreč, v prepričanju, da potrebujem samo nego, hrano, počitek in morda pogovor. Ko sem razumela, kaj se dogaja okoli mene, sem vso tekočino, ki so mi jo dali, izpljunila po zidu in po medicinski sestri. Razburili so se, me privezali na posteljo in mi dali injekcijo, od katere me je kar dolgo bolela mišica. To pa zato, ker sem se na vso moč upirala. Bilo je kot v filmu Terminator, vsaj tako sem to dojemala takrat. Pa vendar psihiatrinje, ki je dežurala na zaprtem oddelku, do takrat še nisem srečala. Zdravila sem namreč dobila po njenem telefonskem dogovoru z osebjem. Bila sem vsa nebogljena, privezana na posteljo, v sebi omamljena od tablet — štiri vrste sem jih imela v sebi: Risperdal, Moditen, Akineton in Apaurin, ki so mi jih dali v obliki injekcije. Nastanili so me v sobo, kjer sem nekaj časa samevala, saj sem potrebovala mir. Vrata so bila odprta na hodnik, po katerem so se sprehajale razne ženske. Nenehno so kar hodile gor pa dol po hodniku, nad čimer sem bila prepadena in spet so se mi v glavi začeli odvijati razni kruti prizori. Bilo je res grozno, privezana sem bila na posteljo s plenico na sebi, in z ugotovitvijo, da je bil njihov namen, pustiti me zavezano kar nekaj ur. Roke sem imela privezane z rešilnim pasom. Pas, na katerem je bil ključ, je zaklepal obe roki. Noge pa sem imela narazen, privezane na posteljo. Po­čutila sem se kot morilka. Zopet sem se borila z umirjenostjo v sebi in si še naprej ponavljala osem Svetih pravilnosti ter globoko dihala. Tu pa tam je vstopila medicinska sestra, pogledala, če je vse v redu in odšla. Bila sem med štirimi zidovi, ujeta na postelji. No, zdravila so začela delovati in počasi sem se umirjala ter odplavala v spanec. Čez nekaj časa sem se predramila, ob sebi zagledala medicinsko sestro, ki se je pripravljala, da me odveže. Bila sem že zelo omamljena in umirjena. 

Odvezana, na nek način svobodna, sem se počutila zelo srečna in sem kar z rokami začela mahati.

Dolores Peroša


Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric!

Sanjalka mavric



Preberite še:

Čarobna megla, Lidija Polak

De mortuis, Andrej Kos

Dotore Rudi, Mojca Zelenko

Vena, velika dama, 
napisala: 
Alenka Prelc

Nori orkester in Kamišibaj v Izoli
, 
napisal: 
Spletni čas

7. primorski pravljični festival, 
napisal: 
Spletni čas

Blog, ki z vami deli osebne izkušnje, 
napisala: 
Monika Kubelj

Planinsko cvetje, napisala: Lidija Polak