MENU‎ > ‎Sanjalka mavric‎ > ‎Objave-Sanjalka mavric‎ > ‎

Zastrupljena v življenje, avtorica: Dolores Peroša, december 2016

objavljeno: 28. dec. 2016 23:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 28. dec. 2016 23:55 ]

Odprti oddelek je bil zelo podoben zaprtemu.  



Slika. Extempore, Dolores Peroša, 2005 


9. 
Zastrupljena v življenje 


Že drugi vikend sem bila odpuščena, saj me je doma čakalo veliko dela. Bila sem zasebnica in sama sem opravljala vse službene obveznosti. Že takoj naslednji dan po sprejemu v bolnišnico sem vse svoje stranke obvestila o svojem zdravstvenem stanju. Nekateri poslovni partnerji mojega stanja niso razumeli. Prestrašili so se in me zapustili, saj niso želeli, da bi jim nora ženska vodila dokumente, delala bilance ali pa svetovala, kako odpraviti razne težave, ki so se pojavljale pri delu. Spomnim se, da mi ni bilo prijetno, in nekateri so svoj odnos do mene precej spremenili. Prezirali so me in bili do mene nesramni. Ampak na srečo niso bili vsi takšni. Pozneje sem spoznala, da so odšli od mene samo tisti, ki so me na neki način izkoriščali. Bodisi mojo dobroto in znanje, ki sem ga takrat imela, tako pri poravnavanju svojih obveznosti do mene, ali pa sem jih zapustila sama zaradi nekorektnega odnosa. Zamujali so s plačili ali pa mi niso sploh nikoli plačali. Bilo je pestro, saj je bil december, čas zaključnih računov, bilanc in raznih poročil. Spomnim se, da sem začela z obračuni plač. V tisti omami, v sebi polna zdravil, na dan sem jih zaužila dvanajst, sem bila zatopljena v dokumente v tisti pisarni v drugem nadstropju. Veliko preveč časa sem porabila za opravljanje svojih del in nalog. Bila sem brez koncentracije in moji možgani so spali. Počutila sem se, da delujem nekako kot robot. S partnerji sem komunicirala in se dogovarjala, saj se brez njih ni dalo nadaljevati posla. Pred njimi sem dobro skrivala svoje počutje, v resnici sem ga prikrivala tudi sebi in si nisem priznala, da sem bolna. Trudila sem se delovati čim bolj samozavestno. Bilo je res strašno in grozno. No, tudi to se je končalo, zaključil se je vikend in spet sem bila v Idriji. Spomnim se, da so me preselili z zaprtega oddelka. Prišla sem na ženski odprti oddelek, kjer sem se počutila bolj svobodna. Postajala sem vedno bolj odprta do ljudi in manj sumničava do nekaterih. No, bila sem končno tam, pri primariju bolnice, ki je skrbel za nas, ženske iz odprtega oddelka. On je bil tisti, ki je odločal, katera izmed nas je lahko odpuščena za stalno ali pa katera izmed nas je lahko šla domov čez vikend. Spominjam se, da sem vedno v velikem pričakovanju čakala nanj. Ko so ga pripeljali na vizito, je bil vedno v spremstvu nekega možakarja in občudovala sem ga z vsemi svojimi močmi. Bil je res izjemen. Vsako izmed nas je zelo dobro spoznal, saj je imel nenavaden čut. Višja medicinska sestra mu je pokazala karton vsake pacientke in on je z neverjetno hitrostjo povedal prave besede prav vsaki od nas. Govoril je zelo diplomatsko in rahločutno, vedno nam je povedal kaj simpatičnega. Mislim, da mi je takrat on dajal moč in voljo za nadaljnje življenje, saj sem se počutila, kot da sem bila v sebi prazna, kot da sem lutka ali kot da me ni. Z njegovo prisotnostjo in njegovimi besedami, ki so bile vedno na pravem mestu, me je prav prevzemal. Odprti oddelek je bil zelo podoben zaprtemu. Razlika je bila v tem, da je imel odklenjena vrata, ki so se samo zvečer zaklepala ob določeni uri. Vhodna vrata so zaklepali, ob večernih urah so pa odklepali dostop na zaprti oddelek, tako da smo kadilke lahko kadile v kadilnici. Ko pa smo bile proste raznih obveznosti, smo se lahko sprehajale v neposredni bližini bolnišnice. Skratka, bilo je poskrbljeno za vse. Velikokrat smo bile zaposlene s kakšnimi terapijami, kot so pogovori, glasba, telovadba, sprehodi, knjige, šivanje, pletenje, kvačkanje, klekljanje in še mnogo drugih stvari. Moje misli so bile vsak dan bliže domu in mojim obveznostim, ki so me takrat še čakale. Res da sem imela ob vikendih izhode za službene namene, ampak mene je službena dolžnost vseeno vedno skrbela. Spomnim se, da smo lahko opravljali telefonske pogovore samo v popoldanskem času, pa tja do večernih ur. Moj telefon je bil takrat precej zaseden. Res je bilo potrebno dati vse od sebe, kljub občutku nemoči, saj sem dnevno jemala precej različnih vrst zdravil. Vedno sem svoj odmerek zaužila brez kakršnih koli zapletov. Prijazna sem bila z vsemi, otroško naivna pa s tistimi, ki sem jim dovolila v svojo bližino. No, po mesecu dni novega okolja, sem dobila odpustno pismo v roke in bila sem odpuščena iz Psihiatrične bolnice Idrija in se počasi vrnila v vsakdanje trenutke življenja.



Dolores Peroša


Če še niste prebrali vseh objav avtorice, kliknite na Sanjalko mavric!

Sanjalka mavric


Preberite še:

Šentanel, Lidija Polak

Kruha in soli, Zarja Trkman


Ladijski dnevnik, Mojca Zelenko


December 2016, Nika Korsič

Kenge, Niko Slana