---

---

Spomnim se, da sem v spremstvu medicinskega tehnika presenečeno vesela odšla na terapevtski oddelek. Prišli smo ven, na zrak in moji občutki so se precej spremenili. Počutila sem se svobodna, obdana z lepim parkom z zasneženimi drevesi, okoli katerega so bile same zgradbe. Ampak samo za trenutek, kajti že smo bili v eni od teh ustanov. Hodila sva po stopnicah, ki jih je bilo res veliko in prišla sva do najvišjega nadstropja, kjer je bila delovna terapija. Bil je dolg, ozek hodnik, z mnogimi vrati levo in desno, pred katerimi so se zbirali bolniki z ženskega in moškega oddelka. Nekateri so bili z zaprtega, drugi pa z odprtega oddelka. Na enih vratih je pisalo Knjižnica, na naslednjih Glasbena terapija, pa Likovna terapija. Bližala sem se vratom, ki so bila odprta. Tam so sedeli moški različnih starosti. Eni so igrali šah, nekateri so kartali, drugi pa so bili pri računalnikih. In že sva prišli do sobe, kjer so sedele ženske pri raznih delih. Nekatere sem že poznala, saj so bile z mojega oddelka. Drugih pa ne, zame so bile nove, prihajale so z odprtega oddelka. Nekaj časa sem strmela vanje in jih opazovala pri njihovih opravilih. Pletenje, kvačkanje, pa šivanje in seveda klekljanje je bila njihova skrb. Prijazna terapevtka, tista, ki nas je zjutraj vodila pri razgibavanju, me je povabila k terapiji. Ponudila mi je vso njihovo izbiro in odločila sem se za branje knjige. V knjižnici je bilo veliko različnih knjig, kjer sem izbrala knjigo o Titu. Bližala se je ura kosila in strokovno osebje nas je skrbno in varno privedlo na zaprti oddelek, kjer smo se počasi začele zbirati v jedilnici. Hrana je bila zelo dobra, postrežba je bila kot v hotelu. Moj pogled se je večkrat ustavil na nebogljenih osebah, ki jim je hrana kar tekla iz ust po bradi. Bile so res nemočne in brez energije. Veliko zdravil so imele v sebi, pa še vsaka svojo zgodbo. Bilo mi je neprijetno in vesela sem bila, ko je bilo obeda konec. Na vrsto so prišla še zdravila in sledil je počitek. Vso zatopljeno in nepremično sta me našla mama in bivši mož, ko sta vstopila v sobo. Delovala sta prestrašeno in bila sta polna sočustvovanja, saj iz mene ni prihajalo kaj dosti besed. Bila sem res nemočna, shujšana in zelo prizadeta. Celotna situacija in učinki zdravil so pač naredili svoje. Nista se dosti zadržala in kmalu sem ostala spet sama. Najbrž sta imela pogovor z zdravnico ali pa nista imela kaj početi z menoj, saj sem bila zelo odsotna. Ležala sem na postelji in strmela v prazno, počutila sem se tako grozno. Vendar nisem imela moči, da bi karkoli storila. Delovala sem kot robot, nisem več čutila nobenih čustev. V sebi sem se počutila še vedno nekako zvezana, bila sem utesnjena. Borila sem se s svojo notranjostjo, sicer na drugačen način kot pred prejemom zdravil. V tistem času sem bila zelo odsotna in zamišljena ter previdna. Pa vendar, še vedno so se mi po glavi podile divje misli. Kmalu so me premestili v drugo sobo, kjer so se zdravile še druge pacientke. Večkrat sem se tam zadrževala. Brala sem veliko knjig in veliko sem premišljevala. Ko pa je bila jedilnica prosta, sem tam prisedla k mizi in večkrat pisala razne pozitivne misli. Velikokrat je bila vključena televizija in ob njej so se zbirale pacientke. Takrat sem se odmaknila in se pridružila skupini žensk v kadilnici, kjer me ni bilo več strah. Tako sem se počasi vključila v sistem bolnišnice in začela sem komunicirati z nekaterimi ženskami. Velikokrat sem se počutila, kot da sem v zaporu, vsaj na začetku zdravljenja je bilo tako. Spomnim se, da prvih deset dni hospitalizacije nisem imela samostojnega izhoda, kar je pomenilo, da sem bila samo na zaprtem oddelku. Edini stik s svežim zrakom in zunanjostjo je potekal v terminih, ko so me peljali na delovno terapijo, ki se je nahajala v drugi stavbi. To je bilo zame precej travmatično, vendar nisem pokazala čustev ali kakor koli protestirala. No, prišel je dan, ko sem dobila prost izhod samo za pet minut, v tisti lepi park, ki sem ga do tedaj občudovala samo skozi okno. Bila je zima in počutila sem se kot v pravljici, saj je bilo veliko snega. Svojo petminutno svobodo sem izkoristila tako, da sem tekala okoli parka, najhitreje kar sem zmogla. In kmalu so mi podaljšali čas izhodov, vsak dan za pet minut več, kar je zadnji dan na zaprtem oddelku zneslo celih dvajset minut.