Fotografija: Iztok Geister
Uvodna beseda
V dneh, ko vsak dan prebiramo novice o preseljevanju narodov - če begunsko krizo umestimo v zgodovinski okvir – najbrž ne pomislimo na vsakoletno selitev ptic. Na pot jih ne silijo medsebojni spopadi zaradi različnih prepričanj, prisiljene so se seliti zaradi podnebnih okoliščin, ko se življenjske razmere letnim časom primerno poslabšajo. Pravzaprav se jih večina odseli še v blagostanju, ko je jagodičja in žuželk še na pretek, pravimo, da se instinktivno ravnajo po notranji uri in jih imenujemo prave selivke. Druge se selijo glede na dane okoliščine, običajno potujejo le toliko kolikor je potrebno, da najdejo primerna prehranjevališča, imenujemo jih klateške selivke. Med pravimi selivkami najdemo takšne, katerih celotna populacija se odseli in takšne, pri katerih se odseli le del populacije, odvisno od zemljepisnega razširjenosti posamezne vrste. Prave selivke potujejo bodisi frontalno, bodisi po koridorjih, večinoma po isti poti tako jeseni kot spomladi, klateške selivke pa nemalokrat v krogu, pri čemer se pri nas pojavljajo bodisi spomladi bodisi jeseni. Spomladi, ko se selivke vračajo skozi naše kraje, jih lahko opazujemo kot preletnice, kar pomeni, da pri nas ne gnezdijo ali kot povratnice, kar pomeni, da so se iz prezimovanja vrnile v svoj gnezditveni okoliš. Prve ostanejo pri nas le toliko časa, da si opomorejo, kar lahko traja nekaj ur ali nekaj dni, druge seveda ostanejo. Glede na velikost našega ozemlja pa sicer velja, da se večina selivk namenjenih bolj ali manj na sever ali na vzhod pri nas niti ne ustavi, torej ne prekine svojega potovanja z namenom počitka. Tako seleče se osebke kot povratnike, govorimo o pravih selivkah, prepoznamo po vedenju. Utrujene čepijo na mestu ali pa se pospešeno prehranjujejo, kar oboje lahko počnejo v jatah ali raztreseno, pa tudi varnostna razdalja pred človekom je tedaj manjša kot običajno. So pa tudi vrste, ki že na preletu kažejo gnezditveno razpoloženje – s petjem ali druženjem v paru - četudi so še kako oddaljene od gnezditvenega okoliša. Vedno sem se spraševal, kako to, da si zanimivi dogodki v zvezi s selitvijo ptic ne zaslužijo medijske pozornosti. Mogoče ne bom nikoli dočakal, da bi se na naslovnici dnevnega časnika ali pri tv dnevniku pojavila novica, da se je ta ali ona vrsta ptic včeraj ali danes vrnila ali preletela naše kraje. Morda je štorklja izjema, ki potrjujejo pravilo, tako kot ta rubrika na straneh Spletnega Časa. Iztok Geister
*Opomba: vse fotografije so avtorsko zaščitene in iz arhiva avtorja
SIVA PASTIRICA Motacilla cinerea
Med prvimi povratnicami iz prezimovanja se k potokom in rekam vrnejo sive pastirice. Tiste, ki Evropo jeseni zapustijo prek Gibraltarja in Apeninskega polotoka prezimujejo pretežno v magrebski Afriki, nekatere celo prečkajo Saharo in zimo preživijo v podsaharskem predelu celine, tako so znane celo najdbe iz ekvatorialne Afrike. Tiste, ki se selijo prek Bližnjega vzhoda pa ob Nilu prodrejo tudi v Vzhodno Afriko. V gorovjih Magreba in Vzhodne Afrike prezimuje ob tamkajšnjih potokih. Posamezni osebki pozimi ostajajo tudi v Evropi, kar zadnje čase pripisujemo podnebnim spremembam, čeprav so taki primeri znani že dolgo časa. Prve povratnice se pojavijo na naših vodah že februarja. Najzgodnejšo vrnitev med našimi selivkami smemo sivi pastirici pripisati predvsem zgodnjemu preobraževalnemu ciklusu vrbnic, krilatih žuželk, ki so februarja in marca poglavitna hrana teh ptic. Pobirajo jih po obrežjih, balvanih in vejevju, velikokrat lahko tudi vidimo, kako jih spretno lovijo v zraku, saj so te žuželke slabe latalke. Ko pa kasneje lebde lovijo roječe muhe enodnevnice, je videti kot bi se igraje udeleževale njihovih obrednih plesov. Najljubši so jim predeli rek in potokov s hitro tekočo vodo, z mnogoterimi brzicami, pretržji in slapičji, kjer v strugi ne manjka balvanov in miniaturnih prodišč. Sivo pastirico videvamo tudi med vožnjo z avtomobilom po cestah speljanih ob rekah, kjer pobirajo žuželke tudi po asfaltu, predvsem pa rade gnezdijo v skalnatih usekih nad cesto Med vsakodnevno vožnjo po kakšni soteski lahko v obdobju skrbi za mladičev z lahkoto spoznamo, koliko parov teh prelepih ptic gnezdi na določeni relaciji, saj ničkolikokrat na dan v visokem ali nizkem preletu prečijo cesto.
I.G.
PRIBA Vanellus vanellus
Fotografija: Iztok Geister V zadnjih dneh februarja in v prvih dneh marca videvamo na mokrotnih travnikih prve pribe. Utrujene od dolge poti iz predelov, kjer so ob ne zamrznjenih vodah prezimovale, sprva negibno počivajo v majhnih jatah, čez čas pa oživijo in se raztreseno prehranjujejo. Vsakič, ko naletijo na kaj užitnega, se jim od vznemirjenja dvigne črna čopka na temenu. Kasneje, ko se pričnejo s širokimi črno belimi perutmi virtuozno spreletavati, šele vidimo, kako očarljive ptice so to, pa tudi na tleh so prelestnih barv, njihovo krovno perje se kovinsko leskeče v zelenih in cimetastih odtenkih. Priba prezimuje večidel v zahodni Evropi, pretežno na plitvih morskih obrežjih Atlantika, delno tudi v severozahodni Afriki. Selitvena smer je jeseni tipično zahodna, spomladi pa v nasprotni smeri, tako da so pri nas opazovane vračajoče se pribe namenjene na evropski vzhod. Vendar naj bi ob selitvi veljalo nepisano pravilo, da se pri nas gnezdeče pribe vrnejo pred tistimi, ki nadaljujejo pot na vzhod. Na tej poti jih mnogo pogine, saj jih nemalokrat presenetijo neugodne vremenske razmere kot so snežni meteži ali nenadna nočna ohladitev, ko se zbudijo z nogami ukleščenimi v led. Čeprav pripada veliki družini deževnikov, je priba od vseh sorodnih ptic še najmanj vezana na vodo. To dokazuje pogosto gnezdenje na prostranih travnikih in celo na njivah, daleč stran od voda, kar jo uvršča med tako imenovane kulturne slednike. Na obsežnih krompirjevih njivah gnezdi na grebenih vzdolž razorov, tako da je gnezdo z jajci varno tudi med kmetijskimi opravili. Med selitvijo jo videvamo tudi ob avtocestnih odcepih, torej tudi na majhnih travnatih površinah, še posebno, če se tam pase živina. Staro slovensko ime za pribo je vivek, ni pa edino.
Fotografija: Iztok Geister
Prvi teden v marcu lahko izpod neba zaslišimo zateglo odmevajoče oglašanje in ko se ozremo navzgor, uzremo jato velikih ptic, s temnim podperutnim perjem in svetlo glavo, ki s počasnim zamahi peruti v klinu prečijo nebo. To so žerjavi, malodane bajeslovna bitja, znana iz mnogih ljudskih izročil, pesmi in pripovedk, upodobljeni na mnogih zgodovinskih slikah in posneti v sodobnih dokumentarnih filmih. Če imamo to srečo, da nameravajo pristati, lahko vidimo, kako z bingljajočimi nogami v zdaj že razpuščeni formaciji krožijo nad močvirnatim travnikom ali z ozimnim žitom posejani njivi, a se tudi premislijo in odletijo drugam, če nismo skriti v obdajajočem gozdu ali v avtu. Njihov legendarni obredni ples lahko opazujemo le na močvirnatih rastiščih severne in vzhodne Evrope. Ko poletijo s počivališča, se v krogih dvigujejo do primerne višine, hkrati pa se vse bolj oddaljujejo v smeri nameravanega nadaljevanja poti.
Žerjavi se v strnjenih jatah selijo prek morja, torej drugače kot štorklje, ki raztreseno potujejo vzdolž gorskih grebenov. Prezimujejo pretežno v močvirjih Sredozemlja, čeprav so znani tudi podatki o prečenju Sahare. Vzdolž Nila potujejo do morskih obrežij Eritreje in visokih travnatih planot Sudana. Skandinavska populacija se seli prek Gibraltarja, preostala severnoevropska prek Jadrana, vzhodnoevropska prek Bližnjega vzhoda. V zadnjih letih množično ostajajo tudi v Evropi, tako je v minulih zimah več tisoč žerjavov prezimovalo na žitnih poljih ob umetnih jezerih v francoski pokrajini Champagne, kjer s pomočjo evropskih sredstev kmetje ne orjejo njiv pred 25. decembrom (za ozimna žita) oziroma 15. marcem (za jara žita). Žerjavi torej niso vedenja spremenili zaradi podnebnih sprememb, temveč zaradi pticam naklonjene kmetijske politike.
»Leteči žerjavi,« pripoveduje Fran Erjavec, »bude v nas otožne občutke, opominjajo nas na premeno in minljivost vsega posvetnega. Ko jih jeseni vidimo leteti v dolgi vrsti v neizmerni višavi ali pa samo slišimo njihove hripave glasove, vemo, da se približuje zima, na pomlad pa nam naznanjajo prihod zelenega mladoletja. Starim Slovanom je bil žerjav božanstvu sonca posvečen ptič, ki spomladi oznanja sonce, ko pa zima začne soncu jemati moč, odleti v toplejše kraje.«
Fotografija: Iztok Geister
Ko prične na jablani pred oknom nekaj škripati kot slabo podmazan vprežni voz, se sprašujem ali se mi blede ali pa sem se prav zares vrnil v čas svojega otroštva. Takrat se namreč kmetje niso vozili s traktorji, marveč z živo konjsko ali volovjo vprego. Na vrtu poje škorec, ki se je bil pravkar vrnil iz nekih drugih časov. Ti drugi časi so še živi marsikje v Sredozemlju, kjer ta klateška ptica prezimuje. Slovenske selitvene najdbe so pretežno iz Italije, kar nekaj jih je tudi iz Francije, Španije, Tunizije, Alžirije in Maroka, večina teh škorcev, z redkimi izjemami, se po ulovu bržkone ni nikoli več vrnila v domovino. Najsrečnejši med njimi se je v letih od 1964 do 1970 kar sedemkrat podal v dežele, kjer ptice zagrinjajo mreže ali se nanje vsuva svinčen dež. Med škorci, ki se srečno vrnejo s prezimovanja je spomladi najti tudi ne malo invalidov, ptic s polovico kljuna, brez ene noge ali slepih na eno oko, kar priča o kalvariji na njihovi poti. Speljani mladiči prvega zaroda se ob košnji že pasejo v jatah na travnikih. Zatem obiskujejo zgodnje češnje in vse sadno drevje, gojeno in podivjano, kakor si sledi, vse do zadnjih darov jeseni, ne obranega grozdja in kakijev. Šele ko na pogrnjeni mizi vsega obilja zmanjka, se v potisočerjeni jati, odpravijo na jug. Nazaj prihajajo zdesetkani, v majhnih jatah, včasih nič večjih kot je število prstov na obeh rokah. Če le pomislimo na njihovo mučeništvo, jim moramo odpustiti vse njihovo priskledništvo v naših sadovnjakih in vinogradih.
BELA PASTIRICA Motacilla albaFotografija: Iztok Geister
Vsako pomlad, odkar živim v istrski vasi, me v prvih dneh marca zjutraj zvabi na baladur tisti ljubeznivi, nekolikanj razpotegnjeni klic »ci vi«. In res na slemenu sosedove hiše pokrite s korci zagledam stopicati pravkar iz prezimovanja vrnjeno belo pastirico. Seveda si ne domišljam, da me je kot stara znanka prišla pozdravit, predobro vem, da je ponavljajoči se samčevi klici namenjeni družici. Bela pastirica prezimuje v severni, podsaharski in vzhodni Afriki. Številne najdbe v tujini obročkanih ptic, pojasnjujejo delitev evropskih selitvenih poti, zahodno evropske pastirice se jeseni namenijo v Afriko prek Gibraltarja, srednjeevropske prek Apeninskega polotoka, vzhodno evropske pa prek Bližnjega vzhoda. Dve v Sloveniji obročkani ptici sta bili pozimi najdeni v Alžiriji, od katerih je bila ena celo obročkana v gnezdu. Decembrska najdba bržkone pomeni, da je ptica tam prezimovala, februarska pa, da je bila mogoče že na preletu iz južnejšega prezimovališča. Bele pastirice prezimujejo tako na morskih obrežjih kot v notranjosti na visokih afriških planotah, ne le v divjini, tudi v človeških naseljih. Seveda pa tudi v naših istrskih mestih pozimi naletimo sem ter tja na kakšen osebek. V zadnjih sto letih se je bela pastirica iz obrežne ptice prelevila v kulturnega slednika, saj jo v obdobju gnezdenja najdemo v vsaki slovenski vasi in mestu, četudi daleč naokoli ni nobene tekoče vode. Ker je vse manj rečnih prodišč, si išče hrano po cestah, parkiriščih in strehah ter na pretirano košenih zelenicah, kjer čaka na dež, da ob lužah in po žlebovih poteši svojo izvorno nagnjenost. Kakor pove že njeno ime, je bila včasih pogosta na pašnikih, starejše ime pliska pa priča o njeni nekdanji navezanosti na vodo, ki pa jo je na pravem krasu najti le v naravnih škavnicah in v nadelanih kalih.
PROSNIK Saxicola rubicola
Fotografija: Iztok Geister
Sredi marca vidimo na nepokošenih travnikih in na zgodaj kopnih brežinah nasipov ob rekah in cestah posedati na suhih steblikah drobno ptico pevko z značilno črno obarvano glavo in vratom ter zamolklo oranžnim oprsjem, ki z vzvišenega mesta venomer pogleduje proti tlom. Ko pobere žuželko, se vrne na prežo, prejšnjo ali novo izbrano. Največ jih vidimo, kadar je kopna le cesta, takrat namreč oprezajo za hrano z obcestnih količkov z mačjimi očesi in z varnostne ograje. Vendar so zaradi vse pogostejših zim brez snega takšni prizori vse redkejši, je pa zato na cestah manj povoženih ptic.
Prosnik prezimuje v zahodni in južni Evropi, na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Kje natančneje prezimujejo naše gore listi, lahko samo ugibamo, kot tudi lahko le domnevamo, da so najzgodnejše povratnice naše gnezdilke. Prosnik gnezdi na tleh na nepokošenih travnatih površinah, najraje na nagnjenih brežinah, kjer ne manjka lanskoletnih suhih steblik.
Kako je skrivnostna prosnikova selitev, je tudi zagonetno njegovo ime. Morda bi si pri iskanju razlage smeli pomagati z bližnjo besedo prusec, ki je včasih pomenila pohodnega konja, a ta ne ponuja nikakršne logične povezave. Ali pa je kustos Henrik Freyer, ko si je v prvih desetletjih devetnajstega stoletja po Kranjskem zapisoval ljudska imena, ljudi samo narobe slišal, ko so govorili o brusniku. Ptica namreč poje, kot da bi brusila svojo pesmico. Zapisano ime prusnik se je zatem popačilo v prosnik, ki tudi ni od muh, saj se ptica venomer priklanja, kot da bi nekaj prosila.
TAŠČICA Erithacus rubeculaFotografija: Iztok Geister
Čeprav sem ter tja videvamo taščico tudi pozimi, postane marca več kot očitno, da se od nekod jemljejo, saj jih nenadoma videvamo na vsakem koraku, ne le v gozdu, tudi po parkih, vrtovih in dvoriščih. Ko odložimo metlo, da bi pomedli z zimo, se usede nanjo, ne da bi se nas pretirano bala. Marsikdo si ob tem prikliče v spomin Erjavčeve malodane pravljične besede ob poslušanju babičinih povesti: »Če je kaka beseda ušla, si tega kriva ti, ljuba taščica, ki si zraven naju, sedeč na kolovratu, z rjavim očescem po strani zvedavo pogledovala malo babico malo mene.« Srednje evropske taščice naj bi prezimovale pretežno v zahodni Evropi, severno in vzhodno evropske v celotnem Sredozemlju, vključno s severno Afriko. Tako je bila novembra v Ljubljani zaznamovana ptica najdena januarja na Balearih, kar jasno kaže jugozahodno smer jesenske selitve; marca v Ljubljani zaznamovana in najdena aprila v Smolensku v Rusiji prav tako nakazuje jesensko jugozahodno smer selitve; oktobra na Norveškem zaznamovana in najdena konec leta v Ljubljani dokazuje izrazito južno smer jesenske selitve in celo prezimovanje pri nas. Ptice se vedejo območno predvsem v obdobju gnezdenja, ko samci iz gnezditvenega območja izganjajo tekmece. Taščica pa se vede tako tudi v obdobju prezimovanja, ko brani svoj prehranjevalni okoliš. In samica celo poje, kot to počno sicer pri večini drugih vrst le samci v obdobju bližajoče se gnezditve. Začnejo zgodaj, na Valentinovo, in z gostolenjem razveseljujejo vse svetnike tja do izteka koledarske pomladi, v hribih pa še dlje, še posebno, če prvemu sledi še drugi zarod ali če prvo gnezdo propade.
POLJSKI ŠKRJANEC Alauda arvensisFotografija: Iztok Geister
Zgodnja vrnitev poljskega škrjanca je povezana tako z njegovim bližnjim prezimovanjem v južni in zahodni Evropi kot z njegovim življenjskim okoljem v gnezditvenem obdobju. V času njegove marčevske vrnitve trava komajda pričenja zeleneti, v njej je še veliko suhih slamnato obarvanih bilk in prav takšno , peščeno rjavo je škrjančevo krovno perje. Raztreseno prehranjujoča se jata je med selitvenim premorom malodane nevidna, tako jeseni na zapleveljeni, še ne preorani njivi kot spomladi na še ne ozeleneli ledini. Ko se dvigne, smo presenečeni, koliko ptic je bilo na paši. Kadar škrjanca preseneti pozni sneg, se beraškemu gnoju ogne na prekope, kopne krtine in škrlje, da ostane karseda neopazen.
Po desetletjih intenzivnega poljedelstva je škrjanec malodane izginil z naših polj. Z osiromašenjem kulturne pestrosti, združevanjem njiv in travnikov v monokulturno stepo, so s polj izginile tudi ozare, kjer je pretežno gnezdil, svoje pa je opravilo tudi kemično zatiranje žuželk. Vsakoletne več milijonske izgube v preteklih stoletjih, ko so škrjanca ob selitvi povsod v Evropi lovili, njegove populacije niso prizadele, sodobno kmetijstvo pa jo je prepolovilo. Pri nas je kolikor toliko pogost le še na kraških planjavah, kamor opustošenje ne seže, četudi se v preteklih desetletjih zastala paša že vrača. Le tu še med skopo travno rušo najde dovolj prostora tako za iskanje hrane kot za varno gnezdenje.
Ostala pa je bogata zapuščina ljudske domišljije. Fran Erjavec pravi, da škrjanec »drobi svojo nedolžno, rekel bi, pobožno pesem.« A kako naj si potem razlagamo kar pogost ljudski refren za škrjančevo petje med žvrgolečim vzpenjanjem pod nebo: » Boga bom ubil, boga bom ubil.«? Če je to zavist, potem je bila, kot je zdaj videti, uslišana. Kjer ni vere v naravo, tudi škrjanca in njegove pesmi ni.
ŠMARNICA Phoenicurus ochrurosFotografija: Iztok Geister V drugi polovici marca se na strehah po vaseh in mestih pojavi šmarnica. Zadostuje že, da jo na slemenu opazimo v silhueti, kajti brž jo prepoznamo po njeni pokončni drži, priklanjanju in potresavanju z repom. Prehranjuje se na tleh, z nizke preže. Dogajanje na tleh opazuje z najrazličnejših pritiklin in naprav na domačem dvorišču ali v mestnem parku. Ko se v mestnih središčih za hip ustavi promet, lahko prisluhnemo njenemu petju nekje visoko na strehi. V času epidemije njeno petje na praznih ulicah še toliko bolj odzvanja. Šmarnica prezimuje v Sredozemlju, predvsem v severni Afriki. Le redke prečijo Saharo, jih je pa pozimi videti tudi v oazah. Kot pozno selivko jo lahko opazujemo še ves november, če le ni prezgodnje zmrzali. Šmarnica je bila v srednji Evropi nekdaj predvsem visokogorska gnezdilka. Še danes gnezdi na planinskih pašnikih z mnogoterimi kamnitimi izdanki. Toda v dvajsetem stoletju se je zaradi zaraščanja pašnikov in izjemno povečanega števila zidanih novogradenj naselila tudi v nižinah. Tako nemalokrat najdemo njeno gnezdo v še nedokončanih stavbah, kjer le z veliko sreče izpeljejo zarod, za kar potrebujejo mesec dni. Ampak prilagajanje spremenjenim razmeram je kulturnim slednicam v krvi.
VRBJI KOVAČEK Philloscopus collybitaFotografija: Iztok Geister Prave selivke se spomladi vračajo večinoma po isti poti kot so jeseni odhajale, le da se jim spomladi veliko bolj mudi kot jeseni, ko so precej obotavljive. Ne redkokdaj se celo zgodi, da lahko na prvi pomladni dan opazujemo selivko, ki smo jo videli na ta dan že preteklo leto. Takšna zanesljiva znanilka koledarske pomladi je tudi vrbji kovaček, kar seveda lahko potrdi le ulov te, sicer tako pri nas kot drugod, pogosto obročkane ptice. Kljub temu selitvena odisejada vrbjega kovačka, ene naših najmanjših ptic iz rodu listnic, še vedno ni dokončno razjasnjena. Tradicionalno vedenje o njegovem prezimovanju v podsaharski Afriki nas navdaja s precejšnim začudenjem, da tam prezimujejo skupaj vse tri evropske podvrste, sicer živeče od zahoda proti vzhodu stare celine. Pa ne samo to, vse tri podvrste prezimujejo v opaznem številu tudi v Angliji, kar bi najraje pripisali podnebnim spremembam, vendar so prvi podatki o tem stari že več kot sto let. Slovenske najdbe so iz Italije, Malte in Tunizije, kar govori o selitveni poti prek Apeninskega polotoka, zimska opazovanja pa so redka. Samci se vrnejo nekaj tednov pred samicami. Spola se sicer na pogled ne razlikujeta, ampak glasno petje, značilno tudi za seleče se samce, je ne spregledljivo. Vračajoče se ptice se prehranjujejo z žuželkami na zgodaj cvetočem ali zgodaj ozelenelem drevju in grmovju. Ime je ptica dobila po tem, da njihovo udarno zveneče petje spominja na udarjanje kovinskega tolkalca na nakovalce.
REGLJA Anas querquedulaFotografija: Iztok Geister
Reglja je edina prava selivka med starosvetnimi racami. Odgovora, zakaj je tako, ne ve nihče. Po jesenskem prečenju Sahare in Sahela prezimuje v velikih zborih v zahodni Afriki, predvsem v Senegalu in Nigeriji. Tjakaj leti zahodno, prek Maroka, nazaj grede pa vzhodneje, prek Tunizije, tako da se seli v krogu. Vrača se zgodaj, sredi marca že videvamo majhne jate po nekaj osebkov na naših rekah, kjer pa ne ostanejo dolgo, po nekaj dneh počitka nadaljujejo svojo dokaj obotavljivo pot v gnezditvena območja severno in vzhodno od nas. Najoddaljenejša v Sibiriji dosežejo šele konec aprila.
Reglja je samotarska gnezdilka. V manjših močvirjih se naseli en sam par. V srednji Evropi ni nikjer posebno pogosta, tudi pri nas je znanih le nekaj bolj ali manj občasnih gnezditev. Par se izoblikuje že med prezimovanjem in si ostaja zvest vso dolgo pot vrnitve in zaradi samotarske narave, v nasprotju z večino drugih rac, tudi med gnezdenjem. Vali le samica, samec pa je na straži nedaleč stran, kar poznamo tudi pri drugih racah. Po gnezditvi se prek poletja reglje zbirajo v večje jate na t.i. golitvenih vodah, ki so lahko daleč stran od gnezdišč, kjer varno menjajo perje pred jesensko selitvijo. Slovensko ime reglja je onomatopoetsko, saj se raca oglaša kot raglja. Prvi naš živalski sistematik Heinrich Freyer jo imenuje krepljica, ker je krepljeti svojčas pomenilo 'okrepčati se, odpočiti se'. V slovenski Istri pa najdemo tudi ime marčenica, ki se prek italijanskega marziola navezuje na čas njenega pojavljanja.
KOSTANJEVKA Aythya nyrocaFotografija: Iztok Geister
Za razliko od neprimerno pogostejše sorodnice čopaste črnice Aythya fuligula je kostanjevka izrazita selivka. Obe sta potapljaški raci, kar pomeni, da si hrano iščeta s potapljanjem, čopasta črnica se prehranjuje z mehkužci, kostanjevka pretežno z rastlinsko hrano. Konec marca ali v prvi polovici aprila se na naših vodah poleg klateških čopastih črnic v jati, pojavijo posamezne kostanjevke. Ko takole opazujemo druge poleg drugih, niti ne pomislimo, da je za kostanjevko že tisoče kilometrov dolgo potovanje, ki pa še niti ni končano.
Po meni perja na Aralskem in Kaspijskem jezeru ter Črnem morju se evrazijske kostanjevke napotijo na prezimovanje v Sredozemlje in na indijski podkontinent, sorazmerno malo pa jih prezimuje v podsaharski Afriki, še največ v Sudanu.
Kostanjevka je pri nas zelo redka gnezdilka. Komaj opazno živi v gosto zaraslih sladkovodnih močvirjih s posameznimi vodnimi okenci. Poznanih je le nekaj gnezditvenih lokalitet predvsem s severovzhodne Slovenije. Potrditev, da gnezdi tudi na Cerkniškem jezeru smo pred desetletji dobili šele po tem, ko so bili najdeni negodni mladiči ob požiralniku prezgodaj odtekajoče vode. Ime je dobila po rjasto rjavi barvi perja.
TOGOTNIK Philomachus pugnaxFotografija: Iztok Geister
Marca in aprila se na plitvinah ob morju, jezerih in rekah ter na poplavljenih travnikih pojavljajo jate togotnikov. V prvem preletnem valu domnevno prevladujejo samci, v drugem samice in drugoletni mladostniki, vsi pa so v rjavo grahastem perju. Spolno zrele zamudniške samce z obarvano glavo je pri nas videti zelo redko, saj je večina medtem že v gnezditvenem arealu, kjer se na rastiščih pričenjajo togotni spopadi za gnezditvena območja. V tednih po vrnitvi, do takrat, ko se jim pridružijo samice, jim na zatilju in na vratu krog in krog glave zraste bujno svatbeno perje bele, črne ali rjaste barve, lica pa se jim obarvajo oranžno. Njihovi slikoviti spopadi spominjajo na turnirske viteške boje v razkošni bojni opravi.
Togotniki že pozno poleti zapustijo palearktični gnezditveni areal. Jesen in zimo v velikih jatah preživijo v podsaharski Afriki, kjer se ob Čadskem jezer zbere več kot milijon teh ptic. Najdemo pa jih tudi v ekvatorialni Afriki in celo v Južnoafriški republiki. Jeseni se prehranjujejo v travnatih savanah, pozimi pa na poljih riža, pšenice in prosa, kjer pobirajo odpadlo seme. Že ob počitku na preletu in kasneje med gnezdenjem, pa se prehranjujejo z živalsko hrano.
Zmagovalni samci se na rastiščih parijo z več samicami, tako da v primerjavi z drugimi pobrežniki ne moremo govoriti o parih, saj spola tako rekoč ne sodelujeta pri gnezditvi. Okrog rastišča tako gnezdi več samic, ki same skrbijo za zarod in kasneje skupaj z mladiči odletijo v Afriko. Samci se že prej odselijo proti zahodu in nekateri tudi prezimijo v zahodni Evropi. Spolna sestava v Afriki prezimujočih togotnikov kaže veliko prevlado samic, ki se tudi po velikosti razlikujejo od večjih samcev.
KUPČAR Oenanthe oenantheFotografija: Iztok Geister
Aprila se iz prezimovanja vrne kupčar. Kako to, se bo vprašal vsakdo, ki ve, da te ptice gnezdijo pri nas predvsem nad gozdno mejo, kjer pa so razmere aprila običajno še povsem zimske. Najprej moramo vedeti, da na severu Evrope kupčar živi predvsem v nižini, tudi ob morskih obrežjih, kjer je takoj po vrnitvi že mogoče gnezditi. Hkrati domnevamo, da se naši kupčarji vrnejo kasneje kot severnjaški, čeprav naj bi to bilo v nasprotju s pravilom, da se južnejše razširjen del populacije vrne prej kot severnjaški. Velja namreč pravilo, da se severni del populacije jeseni seli prej in dlje na jug in se zato tudi kasneje vrne.
Kupčar prezimuje v stepskih predelih Sahela od Senegala do Etiopije. Če vemo, da se kupčarjev gnezditveni areal v Evraziji razteza na 25 milijonih kvadratih kilometrov je afriško prezimovalni areal trikrat manjši, vendar se vanj zgrne kakšnih 125 milijonov teh ptic. Čeprav ob selitvi vidimo pri nas skoraj na vsaki njivi kakšnega kupčarja, je to le kaplja v tem neizmernem selitvenem morju. Povprečna poletna temperatura v njegovem gnezditvenem arealu je marsikje le nekaj stopinj nad ničlo, tako na visokem severu kot visoko v gorah, povprečna temperatura v prezimovalnem pasu pa je več kot dvajset stopinj nad ničlo, kar bi lahko pospremili z besedami, da prezimujejo v vročini, gnezdijo pa v mrazu.
Kupčarjevo gnezditveno prebivališče so pri nas visokogorske trate z kamnitimi izdanki. Kako rad opreza za hrano z vzvišenih mest, lahko vidimo tudi ob selitvi, ko se na travniku spreletava s krtine na krtino in na njivi z razora na razor. To dvojnost izraža tudi njegovo poimenovanje, tako staro ime kamenjar kot novejše kupčar.
ČRNOGLAVKA Sylvia atricapillaFotografija: Marjan Cigoj
Poleg vrbjega kovačka je v prvih spomladanskih dneh po naših vrtovih in gozdnih obronkih črnoglavka najpogostejša selivka. V tem zgodnjem vegetacijskem obdobju oba iščeta žuželke na cvetočem drevju in grmovju in med prvimi listnimi poganjki.
Črnoglavka prezimuje v celotni ekvatorialni Afriki v 20 stopinj širokem pasu okrog ekvatorja, čeprav nekatere ostanejo tudi v Sredozemlju. Zadnja leta naj bi v Franciji celo redno prezimovala, kar naj bi pomenilo, da je v zgodovinsko zelo kratkem obdobju spreminjanja podnebja prišlo do genske mutacije selitvenega vedenja. Seli se predvsem po dveh poteh, zahodni prek Gibraltarja in vzhodni prek Sinaja. V Afriki se pozimi prehranjuje predvsem s sadeži puščavskega datlja Belanites in čičimaka Ziziphus. Glede na njeno pogostost v Evropi ocenjujejo, da v Afriki prezimuje kar 380 milijonov teh ptic.
Črnoglavka je spolno prepoznavna, samica ima namreč za razliko od samca rjavo teme. Čeprav v predmestnih naseljih pogosto gnezdi v živih mejah, redko naletimo na človeka, ki ve povedati, da je ognjevito ptičje petje, ki ga zjutraj prebuja, črnoglavkino. To je še posebno obžalovanja vredno, ko vidimo, kako ti mali posestniki brezbrižno obrezujejo živo mejo ravno v času gnezdenja, to je maja in junija.
VELIKI SKOVIK Otus scopsFotografija: Marjan Cigoj
V prvih aprilskih, včasih celo v zadnjih toplih marčevskih dneh, spet zaslišimo razpotegnjeno melodično oglašanje »ćiiiuk«, ki smo ga pogrešali vse od lanskega poletja. Po edinstvenem oglašanju lahko prepoznavni veliki skovik je najbolj izrazita selivka med evropskimi sovami, kar je povezano z njenim prehranjevanjem. Tako je zgodnja vrnitev ptice, ki se prehranjuje predvsem z veliki žuželkami pravzaprav presenetljiva, saj se te pojavijo veliko kasneje. Druge vrste evropskih sov so bodisi stalnice bodisi klateži, nekatere tudi delne selivke, vendar zaradi prehranjevanja s sesalci in pticami prezimujejo znotraj Palearktike. Južnoevropski skoviki v manjši meri ostanejo tudi pozimi v južnem Sredozemlju, glavnina evropske populacije pa seli v podsaharsko Afriko vse do ekvatorja.Velikega skovika lahko podnevi vidimo le izjemoma. V varovalni barvi perja, oponašajoči drevesno skorjo, s privzdignjenimi ušesnimi čopki čemi tesno prižet ob drevesno deblo, da je videti kot drevesni štrcelj. Tako prevara celo ptice pevke, ki ga sicer poskušajo pregnati in izdati, tako kot se to dogaja tudi drugim sovam. Umetno ime skovik je ponesrečeno, ljudsko, onomatopejsko, čuk je ustreznejše, a je žal dodeljeno čuku Athene noctua, ki pa se oglaša s skovikanjem. Ker je bila ptica v 18. stoletju prvič znanstveno opisana po primerku s tedanje Kranjske, za kar je zaslužen idrijski rudniški zdravnik G .A. Scopoli, so jo v nemščini svoj čas imenovali kar kranjska sova.
BELA ŠTORKLJA Ciconia ciconiaFotografija: Iztok GeisterVrnitev belih štorkelj je poleg mestnih in kmečkih lastovk zagotovo med najbolj zaznavnimi, saj vse te ptice pri nas gnezdijo na stavbah. Seveda se lahko vprašamo, kje pa so gnezdile pred uporabo sodobnih človeških bivališč. Bele štorklje so takrat gnezdile po drevju, kakor sicer to marsikje po svetu počno še danes, lastovke pa v skalovju.
Selitvena pot belih štorkelj se v Evropi v pasu okrog 13 stopinj zemljepisne dolžine cepi na zahodno, ki poteka prek Gibraltarja in vzhodno prek Bosporja. To pomeni, da se slovenske štorklje selijo po vzhodni poti, vendar so znane tudi izjeme, tako se je na Ljubljanskem barju izvaljena štorklja odselila po zahodni poti. Bele štorklje se selijo le podnevi, najpogosteje v jutranjih urah po sončnem vzhodu in le kratek čas v večernih po sončnem zahodu, izkoriščajoč pri tem vzgornjik, ki je najmočnejši vzdolž gorskih grebenov. Selijo se v velikih jatah, tako so nekoč na Sinaju našteli 30.000 teh ptic v uri in pol.
Zahodno evropske štorklje prezimujejo v zahodni Afriki med 13 in 17 stopinjami severne širine, vzhodnoevropske pa bolj vzhodno in tudi precej globlje v tropski predelih celine, nekatere celo v Južni Afriki. Prehranjujejo se predvsem s kobilicami. V Evropo se spomladi vračajo po isti poti, kot so se jeseni odselile.
Bela štorklja je v pri nas vse bolj razširjena. Pred petdesetimi leti je gnezdila le v vzhodni Sloveniji, zdaj pa gnezdi tudi na Ljubljanskem barju, na Gorenjskem in na Notranjskem. Kot kulturna sledilka se odlično prilagaja za ptice sicer vse bolj pogubnim razmeram v našem kmetijstvu. Pomanjkanje dvoživk v prehrani je nadomestila z glodavci. K sreči tudi uporaba kemikalij v boju s kobilicami selkami v Afriki bele štorklje ni občutno prizadela.
I.G.
MALI MARTINEC Actitis hypoleucosFotografija: Iztok Geister
Ko komaj dodobra odcveti lapuh, se iz tropov k našim rekam vrne mali martinec. Tega živahnega pobrežnika nikakor ne moremo spregledati, saj se s sovrstniki nemudoma prične spopadati za gnezditveno območje. Glasno razgrajajoč se tekmovalni samci spreletavajo nad deročimi vodami vzdolž rečnih obrežij.
Zahodnoevropski martinci se selijo v zahodno Afriko, največ najdb je z obrežij ob Gvinejskem zalivu, vzhodnoevropski pa v ekvatorialna področja in še dlje, vse do južne Afrike. Prezimujejo tako v nižavjih kot v višavjih, ob tamkajšnjih rekah in gorskih potokih. Naši gnezdilci se odselijo že sredi poletja, najprej samice, ki skrb za begavce prepustijo samcem. Kot potrjujeta dve najdbi iz Slovenije, se sredi avgusta pri nas pojavijo že ptice iz Skandinavije. Kljub temu lahko še pozno jeseni opazujemo na slovenskem morskem obrežju posamezne osebke neznanega izvora.
Mali martinec gnezdi na rečnih prodiščih v pionirski zarasti bele vrbe, topola in črne jelše, pa tudi v loški podrasti regačice. V lokah si najpogosteje izbere zamuljena ustja loških potokov, kjer se mladiči varno privajajo na nevarnosti ptičjega življenja.
SMRDOKAVRA Upupa epopsFotografija: Iztok Geister
Ptico včasih preseneti zgodnje spomladanski sneg in jo primora, da si ob vrnitvi išče suhe južine pod napušči hiš. Ko odpremo vežna vrata, se kot frfotajoč metulj spreleti med brstečimi, s snegom obteženimi vejami, a nanje seveda ne sede, se raje kot žolna oprime debla, dvigne perjanico in si ponovno poišče kakšen kopen pristanek. Z občudovanja vredno zanesljivostjo iz tal izvleče žuželko ali nižjo žival, jo v kljunu premeče in zadovoljno pogoltne. Smrdokavra prezimuje v savanah in akacijevih sestojih južno od Sahare, od Senegala prek Nigerije do Sudana, v manjšem številu tudi v Sredozemlju in ekvatorialni Afriki. Največ hrane najde na erodiranih tleh, dovolj vlažnih, a ne premokrih. Glede na njeno zgodnjo odselitev, v drugi polovici avgusta, se presenetljivo zgodaj vrne, v zadnji dneh marca ali v prvih dneh aprila v naših krajih že lahko naletimo nanjo. Sicer namreč velja, da se zgodnje selivke vračajo pozno, pozne pa zgodaj. Ko se vremenske razmere umirijo, lahko v jasnih jutrih slišimo tudi njen ponavljajoč se trizložni napev: »upu-pu-pup«, a le če vstanemo dovolj zgodaj.Stara onomatopejska imena udeb, udep ali odap najdemo tudi v ljudskih pesmih. Tako so nekdaj otroci na Štajerskem, ko so v mladem letu zagledali to ptico prepevali: »Up, up, udep, / maš zgušen rep, / vendar vse veš,/ pa nič ne poveš.« V Istri mu zaradi perjanice na glavi pravijo petelinc, ponekod drugod tudi petelinc usranc, tako pa zaradi smradu, ki ga, da bi odvrnili plenilce, izločajo negodni mladiči v drevesnem duplu ali razpoki v suhem zidu.
KMEČKA LASTOVKA Hirundo rusticaFotografija: Iztok Geister
Kmečka lastovka bi v javnomnenjski anketi zagotovo dobila največ glasov na vprašanje, katero ptico selivko poznaš. Čeprav ta kulturna sledilka ni sledila socialnim spremembam tako dosledno, da bi hlev zamenjala za garažo, pa bo vendarle ostala za vekomaj zapisana kot prinašalka pomladi. Pregovor prva lastovka še ne prinese pomladi, potrjuje tudi njeno vračanje, ki se razteza od zadnjih marčevskih dni še čez ves april. Ko naše lastovke že gnezdijo, se severnjakinje še vedno selijo.
Zaradi pogostosti kmečke lastovke, povezane z naraščanjem človeških naselbin v zgodovinskem času, je njena selitvena razširjenost v zimskem času od vseh ptic najbolj poznana. Le manjšina selitvene populacije prezimuje severno od ekvatorja. Večina se zadržuje v tropski in južni Afriki, kjer so že pred pol stoletja poročali celo o več deset in celo več sto tisočglavih jatah, v nekem trstišču v Transvaalu pa so med prenočevanjem našteli celo milijon teh ptic. Z obročkanjem je bilo ugotovljeno, da lastovke z nekaj sto kilometrov velikega gnezditvenega območja prezimujejo skupaj, na kar lahko sklepamo tudi po tem, da se lastovke pozno poleti zbirajo v velike jate.
V Sloveniji je bilo v letih od 1926 do 1982 obročkanih 24.471 kmečkih lastovk, najdbi pa le dve, od leta 1983 do 2008 pa kar 418.190, najdb pa veliko. Za odgovor na vprašanje, kje v Afriki prezimujejo slovenske kmečke lastovke so pomembni izključno podatki v gnezdu obročkanih mladičev (v letih 1983-2008 jih je bilo 1908) ali gnezdečih odraslih ptic. Od teh sta bili povedni le dve najdbi in sicer v pokrajini Lobaye v Centralni Afriški republiki (mladič) in v pokrajini Cape v Južno Afriški Republiki (odrasla ptica).
Kmečke lastovke so v predzgodovinskem obdobju gnezdile po votlinah, v zgodovinskem v hlevih, v sodobnem pa se prilagajajo novim kmetijskim praksam. Kako bodo kulturne slednice pri tem uspešne, bo pokazal čas.
KUKAVICA Cuculus canorus Fotografija: Iztok Geister
Ko po nižinah in dolinah olisteni drevje zaslišimo iz bližnjega gozda odmevno kukavičje petje, za katerega Fran Erjavec pravi, da »vsebuje nekaj ljubeznivega, nagajivega in prisrčnega«. Včasih pa nas ta sicer zelo plaha ptica v gozdu preseneti; kadar samec glasno zakuka v krošnji nad našo glavi se zdrznemo, kadar pa se samica nepričakovano zahiheta kje v bližini, se celo prestrašimo. Te dni me iz letos na hitro ozelenelega gozda že pošteno priganja naj vendarle že oznanim njeno vrnitev.
O prezimovanju v Afriki vemo bolj malo, saj se ptica pozimi ne oglaša s kukanjem, zadržuje pa se pretežno v krošnjah dreves. Prepoznavanje otežuje tudi domorodna afriška vrsta kukavice. Največ podatkov iz obdobja prezimovanja je iz tropske zahodne in južne Afrike, več pa iz obdobja, ko je še na selitveni poti, se pravi iz severne in podsaharske Afrike. Vrsta se vrača v Evropo ves april.
Samica se pari z različnimi samci, v vsako gostiteljevo gnezdo odloži po eno jajce. Jajca so bo barvi in vzorcu prilagojena gostiteljevim, saj si kukavica izbira gostitelja po svojih krušnih starših. Pri velikosti pa je kukavičje jajce nekoliko večje, gostitelji so namreč neprimerno manjše ptice pevke. Kukavičji mladič se izleže pred gostiteljevimi ali najkasneje, ko so mladiči še goli in takoj in zatem vsa jajca ali goliče izrine iz gnezda, kar mu ni težko, saj je precej večji in močnejši od njih. Bioenergetsko gledano pri parazitiranju ne gre za izgubo, saj je količina hrane, ki bi jo použili gostiteljevi mladiči enaka količini hrane prinesene podtaknjenemu kukavičjemu mladiču.
SLAVEC Luscinia megarynchosFotografija: Marjan CigojSvoje petje pričenja s tresočim, skorajda jokajočim glasom, ki se zatem vse bolj dviga in razvnema do strastnega petja. Pa vendar ga poslušalec z očmi nemalokrat zaman išče v grmovju in drevju okrog sebe, čeprav je prepričan, da poje povsem blizu. Povsem nevpadljivo obarvan, slavec rad prepeva na kakšni suhi vejici blizu debla, v obrisu komajda prepoznaven, če ga ne bi izdajal med petjem globoko razprt kljun. Slavec prezimuje v tropski Afriki od Senegala na zahodu prek Nigerije do severne Tanzanije na vzhodu. Za razliko od večine drugih ptic pevk se vede območno tudi pozimi in vneto poje od novembra do marca. Evropska populacija se seli v jugozahodni smeri, kar potrjuje tudi najdba v Sloveniji zaznamovane ptice v Španiji, četudi že na povratku. Slavec je priljubljena literarna figura in privlačen poetski simbol. »Noben jezik«, pravi Fran Erjavec,« nima besed, s katerimi bi se lahko ustrezno opisala milina in ljubkost njegovega glasu. Vsi narodi so ga že od nekdaj cenili kakor pevskega mojstra in ni ga morebiti pesnika, ki ne bi opeval njegove slave.« Pa vendar skoraj noben poslušalec ne ve, kakšna je ptica videti v naravi, tega pravzaprav ne vedo niti pesniki.
MALI DEŽEVNIK Charadrius dubiusFotografija: Iztok Geister
V drugi polovici aprila se k slovenskih rekam vrne najznačilnejši pernati prebivalec prodišč. Če ptice ne poznamo in je zato ne pričakujemo, je med prvomajskim prečenjem prodišča ne bomo niti opazili. S svojo sivobelo obarvanostjo je mali deževnik stoječ med prodniki skorajda neopazen, ko pa se premakne, se nam zazdi, da se je zganil od tisočletnega oblizovanja sploščen kamen in si nemara rečemo, da je bil to le privid.
Mali deževnik prezimuje v širokem pasu prek celotne Afrike do petnajst stopinj nad ekvatorjem, največ v poplavnih območjih, vendar tudi v suhih travnatih predelih s presihajočimi lužami, kjer se druži z domorodnimi vrstami deževnikov. Afriških najdb je zelo malo, med njimi ni nobene v Sloveniji obročkane ptice. Mali deževniki z naših prodišč izginejo že konec julija, severnjaški selivci pa se ustavljajo predvsem v rečnih ustjih Sredozemlja.
Ker je zaradi rečnih uravnav in verižne gradnje elektrarn prodišč vedno manj, je mali deževnik prisiljen iskati gnezdišča tudi stran od rek, na peščenih njivah in v urbanih območjih na gramoznih nasutjih. Seveda so takšna gnezdišča pretežno kratkega veka, predvsem pa se ne obnavljajo tako kot v naravnih okoljih, kjer zato poskrbijo poplave. Slovensko ime deževnik je povzeto po nemškem Regenpfeifer, kar dobesedno pomeni deževni piskač.
POLOJNIK Himantopus himantopusFotografija: Iztok Geister
V drugi polovici aprila se v večja močvirja, tako sladkovodna kot somornična, iz prezimovanja vrne polojnik, zaradi dolgih rdečih nog, ki spominjajo na hodulje, nezamenljiv sicer črno bel pobrežnik. Le ustavljajoče se preletne ptice počivajo v jatah, povratnice pa se pričnejo takoj po vrnitvi družiti v pare in se tudi prepirljivo spopadati za gnezditvena območja.
Evropski polojniki prezimujejo v podsaharski Afriki od Senegala do Sudana, največ menda v Gani in Nigeriji. Ker je vrsta marsikje v Afriki tudi gnezditveno razširjena, je v takšnih predelih prezimujoče osebke skoraj nemogoče razlikovati od stalno naseljenih. Poleg nominatne podvrste (himantopus), ki gnezdi v Evropi in Afriki in jugovzhodni Aziji, razlikujemo še podvrste v Severni, Srednji in Južni Ameriki (mexicanus), v južni Južni Ameriki (melanurus), na Hawajih (knudseni) in v Avstraliji (leucocephalus), kar polojnika uvršča med redke kozmopolitske ptice.
Populacijsko eksplozijo v svetu pripisujemo predvsem kulturnemu sledništvu na povečanih kmetijskih površinah namenjenih gojenju riža. V Sloveniji gnezdi v Sečoveljskih solinah, ki so somornično močvirje, v Ormoških lagunah, ki so sladkovodno močvirje in v Škocjanskem zatoku, ki je oboje hkrati. Slovensko ime izhaja iz besede poloj, ki pomeni izmenjaje polavljeno in okopnelo obrežje.
POGORELČEK Phoenicurus phoenicurusFotografija: Marjan Cigoj
Razlikovanje šmarnice in pogorelčka spravlja marsikoga v zadrego, še posebno ker ljudje na podeželju zamenjujejo njuni imeni. Vendar je pogorelček, če govorimo o samcu, po prsih zamolklo rdeč, šmarnica pa črna, oba pa krasi rjasto rdeč rep. Samec pogorelčka ima belo čelo, šmarnice pa belo ogledalce v peruti. Samici pa sta si veliko bolj podobni, čeprav pri šmarnici prevladuje siva, pri pogorelčku pa peščena barva. Pogorelček se najraje zadržuje v starih sadovnjakih, šmarnica pa okrog hiš in gospodarskih poslopij.
Pogorelček prezimuje pretežno v podsaharski Afriki v pasu do 15 stopinj severne širine nad ekvatorjem, sod Senegala do Sudana, medtem ko je v Etiopiji in Somaliji redkeje opažen. Izbira grmovnate pokrajine z dovolj sence, kjer s tal pobira predvsem pajke in stonoge.
Pogorelček je v primerjavi z vse pogostejšo šmarnico postal v zadnjih desetletjih v Sloveniji zelo redek. Nazadovanje si je mogoče razložiti predvsem s premeno visokodebelnih senožetnih sadovnjakov v nizkodebelne plantažne nasade. Pogorelček namreč gnezdi v drevesnih duplih. Ime pa si je bržkone prislužil s pogoriščnimi barvami perja, pa smo spet tam, kjer se zdi zamenjava s šmarnico dokaj opravičljiva.
HUDOURNIK Apus apusFotografija: Marjan Cigoj
Ne samo v obmorskih, tudi v nekaterih drugih mestih v Sloveniji se nad strehami vrtoglavo spreletavajo na prvi pogled lastovkam podobne črne ptice in se kasneje, ko odrastejo mladiči, vrešče podijo nad ulicami. Vendar hudourniki niso le večji kakor lastovke, prepoznamo jih tudi po srpastih perutih, za razliko od lastovk pa nikdar ne sedejo na tla. Lahko bi rekli, da so pravcati zrakoplovci.
Hudourniki prezimujejo v Afriki vse od 10 stopinj severne širine do 30 stopinj južne širine. Čeprav jih tam lahko opazujemo v zraku kadarkoli, pa vendar najbolj navdušujejo velikanske jat teh ptic ob nevihtah, ko se jih lahko združi več deset tisoč. Prehranjujejo se z letečimi žuželkami, kadar nanese priložnost tudi z roječimi termiti. Naše kraje zapustijo avgusta, vrnejo se aprila, lahko pa še ves maj opazujemo severnejše preletnike.
Zaradi izredno dolgih peruti in izjemno kratkih nog hudournik ne more zleteti s tal. Ob gnezdu v skalni ali strešni špranji se v pokončni drži oprime roba, odda hrano mladičem in se vzvratno odvrne od zidu. Prehranjuje se v zraku, vodo zajema letaje, spi in pari se med letom. Ob ohladitvah, ko zmanjka zračnega planktona, se področna populacija za nekaj dni odseli, mladiči pa medtem otrpnejo. Ob nevihtah se hudourniki družijo v jate, od tod po hudi uri tudi njih ime.
NAVADNA ČIGRA Sterna hirundoFotografija: Iztok Geister
V primerjavi z nekoliko neokretnimi galebi, zavesljaji njihovih peruti so počasni, so čigre v zraku gibke, s hitrimi zamahi peruti v letu spominjajo na lastovke. Pri nas najpogostejša navadna čigra za hip polebdi v zraku, preden strmoglavi v vodo za plenom. Neutrudno se spreletava nekaj metrov nad vodo, sicer pa tudi počiva na otočkih in čereh, vsakršnih izpostavljenih mestih nad vodo.
Selitvena pota čiger so zaradi njihovih izjemnih letalnih sposobnosti še vedno precejšna uganka. Čeprav domnevamo, da se zahodno evropske navadne čigre selijo v zahodno, skandinavske in srednje evropske pa v vzhodno Afriko, edina najdba v Sloveniji na gnezdu obročkane ptice tega ne potrjuje, saj je bila najdena v Senegalu. Evropske navadne čigre so bile ničkolikokrat ugotovljene tudi na skrajnem jugu Afrike. Še več, najdene so bile celo v Avstraliji.
Navadna čigra gnezdi na muljastih otočkih ob morskem obrežju, v somorničnih in sladkovodnih močvirjih, v celinski Sloveniji tudi v poplavljenih gramoznicah. Brez obotavljanja sprejme tudi umetno pripravljena gnezdišča. Čeprav naj bi družno gnezdenje zagotavljalo večjo varnost, pa lahko v primeru okopnitve ob poletni suši, kopenski plenilci ogrozijo celotno naselbino.Ime zvezi praslovansko, lahko je onomatopejsko, saj se oglaša »čiii-gra-gra«, vendar ne gre prezreti niti starega imena čiga za veter. Čigrino drugo ime je mahavka, pač v zvezi z na začetku omenjenimi zamahi peruti.
KVAKAČ Nycticorax nyctycoraxFotografija: Iztok Geister
Čeprav vse čaplje videvamo občasno stati na drevju, pa med vsemi kvakač največ časa prečemi med vejami. Za marsikoga je to tudi naša najlepša čaplja, četudi so tako lepo pepelnato modri le spolno zreli osebki, mladostniki pa so nevpadljivo grahasto rjavi. In čeprav naj bi lovil predvsem ponoči, ga posebno ob selitvi lahko opazujemo tudi podnevi.
Kvakači prezimujejo v tropskem pasu od 8 do 15 stopinj severne širine in kot je mogoče sklepati po najdbah zahodnoevropski osebki v zahodni, srednjeevropski v osrednji in vzhodnoevropski v vzhodni Afriki. Slovenske izkušnje so zgolj regionalne, najdbe na Češkem in Madžarskem na gnezdu obročkanih mladičev.Kvakač po navadi gnezdi v družbi z drugimi vrstami čapelj. Največje evropske naselbine so ob riževih poljih v severni Italiji. V Sloveniji je kvakač redka in občasna gnezdilka, ob selitvi pa ga maja videvamo marsikje ob vodah, tako na drevju kot ob zamočvirjenih obrežjih. Ime posnema njegovo oglašanje, ki pa ne spominja na žabo, temveč na krokarja, zato so ga starejša imena sem ter tja tudi tako opisovala: kavran, kavronoč in nočni vran.
RJAVA ČAPLJA Ardea purpureaFotografija: Iztok Geister
Vse čaplje imajo dolge vratove, ampak rjava ima v primerjavi s telesom zagotovo najdaljšega. Kakor kača opazuje okolico z naprej iztegnjenim vratom, ki je nad močvirskimi travami videti kor periskop. Čeprav je velika in dokaj neokretna, se spretno premika tudi v zavetju trstnih steblik.
Rjava čaplja prezimuje nad ravnikom od Senegala do Etiopije. Tako kot pri nas neprimerno bolj običajna siva čaplja (ker jo videvamo tudi pozimi, preradi pozabljamo, da je severno in vzhodno evropski del populacije selitven), je tudi rjava čaplja počasna selivka. Za prelet Sahare potrebuje ob ugodnem vetru v hrbet trideset ur in ob neugodnem v prsi še enkrat toliko. Za takšen podvig v enem zamahu, so potrebne precejšnje maščobne zaloge. Sicer pa je rjava čaplja v primerjavi s sivo veliko bolj vezana na močvirsko življenjsko okolje, tako med prezimovanjem kot med gnezditvijo in ob selitvi ni nič drugače. Rjava čaplja neredno gnezdi tudi v Sloveniji, jo pa redno videvamo ob selitvi. S svojim purpurnim leskom je ob selitvi naredila na stare Egipčane nepozaben vtis, imenovali so jo boinu, kar pomeni »svetiti, vzhajati«. Verjeli so, da zvečer s soncem zatone, zjutraj pa z njim ponovno vzide. Grki so iz tega simbola nesmrtnosti ustvarili mit o Feniksu. In res: kdor rjavo čapljo nekaj časa opazuje, se lahko prepriča, da ptica daje vtis neustavljive volje do preživetja.
ČAPLJICA Ixobrychus minutusFotografija: Iztok Geister
Najmanjša med našimi čapljami, komaj golobje velikosti, se vrne z majsko pošiljko selivk. Samec z razprtimi perutmi v letu učinkuje v precej kontrastno črno belo, čeprav je sicer bolj peščenih barv. Rad postopa po povešenih steblikah trsta in trstenike nad vodo, po njih previdno hodi in spretno pleza.
Čapljica prezimuje v podsaharski Afriki, od zahodne do vzhodne, kjer se njena zimska razprostranjenost nadaljuje skozi ekvatorialni pas vse do Južne Afrike, kar je edinstveno v družini čapelj. In kako si razlagati najdbo iz začetka avgusta v ustju Rižane konec maja istega leta v ustju Žrnovice v srednji Dalmaciji obročkane ptice? Je bila čapljica pozno spomladi še na poti v bolj severno ležeča gnezdišča in se je zgodaj poleti že vračala skozi naše kraje? Sta mar bila dobra dva meseca dovolj za dvorjenje, gnezdenje in vzrejo mladičev? Si je ta samec pravočasno našel družico v našem primorju ali pa se je le razočarano klatil sem ter tja po trstiščih vzdolž jadranskih obrežij? Tako vznemirljiva in zapletena vprašanja odpirajo najdbe obročkanih ptic selivk.
Čapljica je gnezdilka večjih močvirij bogatih s trstišči. V nevarnosti se postavi v prikrito držo z navpično iztegnjenim vratom, posebno samica je pri tem, zahvaljujoč tudi svoji varovalni rjavo grahasti barvi, kar se da uspešna.
KOBILAR Oriolus oriolusFotografija: Iztok Geister
Težko bi govorili o petju, prej o požvižgavanju, ki pa je izjemno melodično. Iz prezimovanja se vrača v zadnjih aprilskih dnevih in kadar pomlad zamuja je pravzaprav še najboljša priložnost, da se ga nagledamo, saj se kasneje s svojo zlato rumeno barvo kar izgubi v ozelenelih krošnjah, samica pa je sploh zelena.
Kobilar prezimuje tako v tropski kot v Južni Afriki, pri čemer domnevamo, da se zahodno evropska populacija seli v zahodne, vzhodno evropska v vzhodne predele celine, srednje Evropska pa nemara v osrednjo Afriko, kot morda potrjuje tudi najdba v Sloveniji v gnezditvenem obdobju obročkane ptice v Kongu.
Marsikdo se sprašuje zakaj je kobilar dobil takšno ime. Ljudski pesniki so ga slišali oglašati se »siv kobil«. Ponekod mu pravijo vuga, kar zna biti v zvezi s staro sorto vinske trte imenovano vugava, čeprav se odseli še preden je grozdje zrelo, ampak kasnejši preletniki si žejo zagotovo tešijo v vinogradnih. Kobilar je namreč strasten jedec sadja, še posebno fig, zato mu na Krasu pravijo tudi figojeu, v Istri pa papafigo.
REPALJŠČICA Saxicola rubetraFotografija: Iztok Geister
Zelo zvedava ptičica! Vsaj tako je videti, ko se z vrha grma ali suhe steblike s postrani nagnjeno glavo z enim očesom ozira za plenom pri tleh. Na prvi pogled je podobna svojemu sorodniku prosniku, ki se je iz tropov vrnil že pred mesecem dni, vendar jo zlahka prepoznamo po beli nadočesni marogi.
Repaljščica se seli v tropsko Afriko, zahodna palearktična populacija je najpogostejša je od Gambije do Nigerije. V Čadu in Darfurju je pogostejša ob spomladanski selitvi, kar pomeni, da se vzhodna palearktična populacija seli še globlje v tropsko Afriko. Prezimuje v travnatih stepah, savanah in kultiviranih pokrajinah. V Evropi gnezdi od tri do štiri milijone teh ptic, vrne se jih približno tri četrtine.
Repaljšica je prebivalka prostranih vlažnih travnikov z redkim grmovjem. Prilagodila se je tudi življenju v okolju z ekstenzivnim poljedelstvom, izgublja pa bitko v pokrajini z intenzivnim kmetijstvom. Zato velja tudi pri nas za eno najbolj ogroženih travniških ptic, še najpogostejša je na Ljubljanskem barju. Ime izhaja najverjetneje od ogrščice ali repe, saj rada poseda na cvetočih steblih te sicer kultivirane, vendar pogosto podivjane rastline.
RAKAR Acrocephalus arundinaceusFotografija: Iztok Geister
Ko se v pozno aprilskih dneh sprehajamo ob zamočvirjenemu jezerskemu obrežju ali ob vodnem jarku zaraslem s trstičjem, slišimo kot litanije ponavljajoč refren »kara-kara-kit-kit-kit«. V trstišča se je iz prezimovanja pravkar vrnila največja izmed naših trstnic, škorčevsko velik rakar. Večina teh, ki bodo prepevali še dobršen del maja, bo pot nadaljevala v prebivališča na severu Evrope.
Rakar prezimuje v zahodni Afriki, od Kenije do Rodezije in v južni zahodni Afriki. Razen ob vodah se v prezimovališčih zadržuje tudi v grmovnatih savanah, kar za trstnice niti ni nenavadno, saj jih ob selitvi videvamo tudi na poljih. V nekatera najbolj južna prezimovališča prispejo šele novembra, torej je njihova selitev dokaj obotavljiva, če pomislimo, da Evropo zapustijo že avgusta, najkasneje septembra, ko tudi Slovenijo prečijo zadnji skandinavski rakarji.
Kakor vse trstnice tudi rakar obesi svoje iz travnih bilk spleteno gnezdo v obliki lončka na trstne steblike. Peti prične v notranjosti trstišča ali bližnjega grma, od koder se postopno, vse bolj razvneto prepevajoč, vzpenja do trstnega klasa ali ovršja grma. S takšnega razgledišča spreletaje lovi metulje in kačje pastirje. Ime je bržkone premetenka njegovega petja.
PODHUJKA Caprimulgus europaeusFotografija: Marjan Cigoj
Ste že kdaj doživeli, da se je ponoči v soju žarometov med vožnjo po gozdni cesti z makadama dvignila marogasta dolgokrila ptica, nekaj časa vijugala pred vami in izginila na prvi jasi? Pa tudi podnevna srečanja niso nemogoča, posebno ob selitvi, ko se med hojo splašena premakne le nekaj metrov stran. To je podhujka, naša zagotovo najbolj skrivnostna in neobičajna ptica, poleg sov naša edina nočna ptica.
Evrazijska vrsta podhujke prezimuje v Afriki v ozkem pasu okrog desetih stopinj severne širine nad ekvatorjem prek celotne celine, v zahodnem ekvatorialnem pasu in v vsej južni Afriki od desetih stopinj severne širine navzdol vse do Rta dobre nade. Jeseni se seli v zahodni, spomladi v vzhodni smeri. V Sloveniji je bila spomladi najdena podhujka obročkana prejšnjo pomlad v Kaliningradskem okrožju v Rusiji.
Podhujka živi pri nas predvsem v svetlih gozdih bora in hrasta, še posebno na obronkih. Gnezda si ne zgradi, jajci izleže na iglice, mladičema pa nudi skromno ugodje suh hrastov list. Prehranjuje se z nočnimi metulji, ki jih lovi tako med spretnim obletavanjem drevesnih krošenj kot na čistini. Zaradi nočnega obletavanja hlevov so včasih verjeli, da molze drobnico, od tod tudi zgodovinski imeni kozomolza in kozodoj.
DIVJA GRLICA Streptopelia turturFotografija, Iztok Geister
Za prvi maj se iz tropov vrne v naše kraje divja grlica. Tega zaradi vse letne navzočnosti njene sorodnice turške grlice marsikdo niti ne opazi. Zavoljo rjavo grahastega hrbta in treh črt na vratu bi lahko rekli, da gre za bolj pisano različico. Je pa ta poljska vrsta grlice neprimerno bolj plaha od svoje urbane sorodnice. Zato tudi opozorilo, da je v razprtem repu pravkar vzletele ptice opazno veliko črnine, tako da so vrhovi peres videti kot čipkasta obroba.
Divja grlica je med zrnojedimi pticami ena redkih evropskih selivk. Zakaj naj bi bila selitev sploh potrebna, lahko le ugibamo, saj kljub snežni odeji mnogo zrnojedih ptic vztraja na severni polobli, povrhu pa je tudi njena selitvena pot polna skrivnosti. Tako je še pred sto leti veljalo, da se po prečenju Sredozemlja za njo izgubi vsaka sled, pred petdesetimi leti pa smo lahko prebrali, da se je v Senegalu v februarju na požetih poljih riža pojavilo več sto tisoč teh ptic. V velikih jatah sicer zimo preživlja v akacijevih stepah podsaharske Afrike od Senegambije do Rdečega morja.
Divja grlica živi pri nas po logih in gozdnih obronkih, pri čemer se prehranjuje na polju, gnezdi pa na drevju. Njeno gnezdo je golobje zanikrno. Kot zrnojeda ptica potrebuje v bližini tudi vodo in je to morda najgloblji razlog njene selitve, četudi večletne suše v prezimovališčih najbolj prizadenejo prav njeno populacijo. Zimska družabnost je v gnezditvenem obdobju skrčena na življenje v paru, značilno za vse golobje sorodstvo.
SRŠENAR Pernis apivorusFotografija: Dejan Grohar
Sršenar se od kanje loči po drobnejši in okroglejši, lahko bi rekli kar golobji glavi sive barve in ta barva pri odraslih pticah prevladuje tudi po hrbtu. Spodaj je ptica v zraku videti precej svetlejša kot kanja, vendar barvne variante obeh ujed otežujejo določanja v zraku. Za razliko od kanje, ki pozimi ostaja na stari celini, je sršenar zaradi načina prehranjevanja izrazita selivka, ki nas razveseljuje le od maja do avgusta.
Za sršenarja je značilna množična selitev prek morskih ožin, ki povezujejo Evropo in Afriko. Tako v Gibraltarju na zahodni poti koti v Elatu na vzhodni ruti je med selitvijo v nekaj urah mogoče opazovati več deset tisoč teh ujed. Če sklepamo po jesenski najdbi spomladi v Tuniziji obročkane ptice v Mariboru, se sršenar seli tudi prek Apeninskega polotoka oziroma Malte. Prezimuje v ekvatorialni Afriki od 10 stopinj severne do 20 stopinj južne širine.
Sršenar prebiva v svetlih gozdnih obronkih, kjer gnezdi na drevju. Prehranjuje se predvsem z ličinkami kožekrilcev (os in sršenov), do katerih pride tako, da razdira osirje teh žuželk. In prav pri tem zamudnem plenilskem početju ga največkrat zalotimo ob usekih gozdnih cest. Seveda pa kot spretna ujeda pleni tudi gnezda golobov in ptic pevk, ne odreka pa se niti plazilcem in dvoživkam.
RJAVI SRAKOPER Lanius collurioFotografija: Iztok Geister V prvi tretjini maja se iz prezimovanja vrne rjavi srakoper, ena naših za opazovanje najbolj hvaležnih ptic pevk, saj vselej postava po najbolj izpostavljenih vejah drevja in grmovja, od koder opreza za žuželkami na tleh. S plenom v kljunu se vrne na prežo, kar večkrat ponovi, sčasoma pa se le prestavi na drug grm. Rjavi srakoperji iz zahodne Evrope se v nasprotju z večino ptic pevk selijo proti vzhodu, večidel po balkanski poti. To potrjujejo tudi najdbe pri nas obročkanih ptic v Grčiji, na Cipru in v Egiptu, kakor tudi pri nas najdenih osebkov iz Nizozemske in Švedske, kar pomeni, da je Slovenija zanje selitveno vozlišče. Rjavi srakoper prezimuje v Južni Afriki, predvsem v Botsvani, Zambiji, Rodeziji in Mozambiku. Je pa zanimivo, da se vrača bolj vzhodno, predvsem skozi Somalijo in po Arabskem polotoku, torej po bližnjevzhodni poti.
Rjavi srakoper je bil zaradi plenjenja gnezd ptic pevk dolgo na slabem glasu, toda preganjali ga niso kmetje, marveč predvsem tako imenovani ljubitelji ptic, ki se nikakor niso mogli sprijazniti z nekaterimi osnovnimi zakonitostmi v naravi. Mednje zagotovo sodi tudi medvrstna tekmovalnost ali povedano z drugimi besedami: pustimo pticam naj se same zmenijo med sabo! Kako zlonamerno so včasih gledali na srakoperja tudi izobraženi ljudje, pove tudi Erjavčeva prispodoba o grmu, kjer srakoper na trn nabode kakšno odvečno uplenjeno žuželko, da je »včasih popolnoma mesnici podoben«. Angleži so šli v tem pretiravanju še dlje, saj so ga zato svoj čas kar Butcher (mesar) imenovali.
RUMENA PASTIRICA Motacilla flavaFotografija: Iztok Geister
Tri mesece za sivo in dva meseca za belo pastirico se vrne v slovenska gnezdišča rumena pastirica. Prepoznamo jo po jajčno rumenem oprsju in potrebušju, torej sta si s sivo pastirico na prvi pogled podobni. Vendar rumena nima črnega grla, pa tudi rep je znatno krajši.
Z lahkoto prepoznavne podvrste rumene pastirice omogočajo tudi dokaj natančno ugotavljanje prezimovališč v Afriki. Poimenska podvrsta, ki gnezdi v srednji in vzhodni Evropi prezimuje v vzhodni Afriki od Sudana do Transvaala, skandinavsko sibirska podvrsta pa presenetljivo v zahodni in Južni Afriki od Konga do Rta dobre nade. V Sloveniji gnezdeči podvrsti se ne selita tako daleč na jug Afrike, apeninska (s sivo glavo, črnim licem in belim grlom) ostaja v zahodni tropski Afriki (Liberija, Slonokoščena obala), balkanska (s črno glavo in rumenim grlom) pa v vzhodni Afriki od Sudana do Kenije.
Ptice se ob selitvi včasih vrnejo preveč na sever in se morajo potem vračati v domicilno gnezditveno področje. Tako je bila 1. maja pri Kranju obročkana rumena pastirica, 12. maja ugotovljena pri Riminiju, kar pomeni, da se je po vrnitvi v Evropo, vračala proti jugu. Če lahko sklepamo po eni sami najdi na Finskem obročkane ptice, se rumene pastirice jeseni selijo tudi prek Slovenije.
Rumena pastirica gnezdi na mokrotnih travnikih, na morskem obrežju tudi v sestoju slanuš. Njeno nekdanje ime ovčarica, govori o njeni navezanosti na pašnike, kjer jo lahko opazujemo zlasti ob selitvi, ko več osebkov hkrati pobira žuželke okrog pasoče se živine.
SIVI MUHAR Muscicapa striataFotografija: Iztok Geister
Še en pozni povratnik, ta sivi muhar, pa še tako neopazen povrhu. Običajno ga odkrijemo na vrtu šele takrat, ko že hrani mladiče in se zaradi mačke svarilno oglaša. Sploh ni tako redek, kot bi nemara sklepali po tem, da ga tako slabo poznamo – v vsaki slovenski vasi ga lahko odkrijemo, če se le večkrat zazremo po slemenih hiš.
Pozno vrnitev lahko opraviči z res dolgo selitveno potjo. Prezimuje namreč v tropski in južni Afriki od 8 do 30 stopinj južne širjave. Pozimi naj bi bil pogost tako v deželah ob Gvinejskem zalivu kot v Rodeziji, kjer velja v tem letnem času za najpogostejšega muharja.
Sivi muhar se prehranjuje tako, da v zraku lovi leteče žuželke. Po kratkem spreletu se vrne na izhodiščno prežo na kaki suhi veji. Kot kulturni slednik si rad napravi gnezdo na brajdi v vinogradu ali na senčnici ob hiši, včasih celo na cvetličnem lončku v kaki niši pod napuščem, dovolj oddaljeni od tal. Vendar nas tihi gost razveseljuje le kratek čas, že avgusta se brez besed za dolgih devet mesecev poslovi.
BELOPERUTA ČIGRA Chlidonias leucopterusFotografija: Iztok Geister
V zgodnjih majskih dneh se nad stoječimi in počasi tekočimi vodami virtuozno spreletava črno belo obarvana ptica kosove velikosti. Po načinu prehranjevanja z ribami, četudi le najmanjšimi, strmoglavljenju v vodo, vemo da gre za čigro, vendar lovi tudi žuželke v zraku, kar počnejo samo močvirske, ne pa tudi prave čigre. Zato jo ob selitvi lahko vidimo, kako se nizko spreletava nad travniki.
Beloperuta čigra je razširjena v vzhodni Evropi, od koder se jeseni seli proti zahodu prek Gibraltarja v zahodno Afriko in dalje proti jugu vse do juga celine, od koder se vrača po vzhodni strani v Evropo in takrat jo lahko opazujemo tudi pri nas
Beloperuta čigra pri nas ne gnezdi, čeprav gnezdi sem ter tja v Slavoniji in Lombardiji. Ker je na velikih rekah primernih naravnih gnezdišč vse manj, privzema tudi gnezdišča iz druge roke: ribnike in riževa polja. Če smemo presojati po človeških merilih, bi ji pri nas še najbolj ustrezalo Cerkniško jezero. A jim to doslej zaman dopovedujem.
KOSEC Crex crex Fotografijja: Iztok Geister Verjetnost, da bi to travniško ptico vsaj za hip videli je zelo majhna, čeprav pogosto slišimo njeno oglašanje tako v nižinah kot ponekod v višjih legah. Njeno rezko oglašanje spominja na klepanje kose, vendar je v sedanjem času odvratnih kosilnic ta poetični kulturni spomin povsem preslišan. Sicer pa je ptica videti kot dobro operjen piščanec in tudi teče tako, kadar mora prečiti sveže pokošen travnik, kajti njegov domov so visoke trave in bohotne zeli. Kosec se seli frontalno, se pravi prek celotnega Sredozemskega morja in Sahare naprej v ekvatorialno in južno Afriko. Kot je mogoče sklepati po najdbah francoski kosci prezimujejo v Angoli, nemški, škotski in švedski pa v Kongu. Ker pa je največ koscev pozimi videti v Tanzaniji, Mozambiku, Zambiji, Malaviju in Botsvani, smemo domnevati, da so ti vzhodno evropskega izvora. Zanimivo, da ta v Evropi vlagoljubna ptica, sistematsko namreč sodi k tukalicam in ne k poljskim kuram, prezimuje v najbolj suhih predelih črne celine. Kosec velja v zahodni in srednji Evropi, tudi pri nas, za eno najbolj ogroženih ptic, kar pripisujemo predvsem izsuševanju mokrotnih travnikov. V vzhodni Evropi naj bi bil še pogost gnezdilec. Tradicionalni lov na selivke v Egiptu (hkrati s prepelicami) opazno ne vpliva na koščevo populacijo, četudi vsako leto podavijo okrog deset tisoč teh ptic. Poleg opisnega umetnega imena kosec, poznamo tudi več oglašanje oponašajočih ljudski imen, kakor hrestač, strgar, škrget, derež in krkljica, kar pove, da sta se svoj čas kmet in kosec dobro razumela.
PREPELICA Coturnix coturnixFotografija: Iztok Geister
Tako kot kosca tudi prepelico prej slišimo kot vidimo. Njeno petje marsikoga spominja na otroško čtivo o goskici, ki se je učila peti, posnemajoči tudi prepeličin »pet pedi, pet pedi«. In kako lep stavek ji je namenil Fran Erjavec, rekoč, da »prepeluje v pšenici, ki se je ravno pričela vreteniti v klasje.« Prepelica je edina selivka med našimi kurami, iz prezimovanja pa se vrne v začetku maja.
Prepelica se iz Evrope seli v Afriko seli v treh poglavitnih smereh: gibraltarsko maroški, malteško tunizijski in ciprsko egiptovski. Prezimuje v Sahelu na južnem obrobju Sahare od Senegala do Sudana, v nižavju, kjer se raztezajo suhe akacijeve savane. Povsem drugačne razmere pa so na abesinski planoti na nadmorski višini 1700-2400 m, kjer prepelica prezimuje na vlažnih travnikih, kar dopušča domnevo, da gre za sibirsko populacijo. V vsej severni Afriki je zaradi lahkega načina ulova (z mrežami nizko pri tleh) najbolj priljubljena lovna perjad. Samo iz Egipta so konec 19. stoletja izvozili 2 milijona ujetih ptic, v začetku dvajsetega 1,2 milijona in leta 1926 le še pol milijona, vendar bi prehitro sklepali, če bi za upad v letih, ko je bila tovrstna perjad tržno zanimiva, krivili zgolj lov. Populacijska dinamika je namreč precej bolj zapletena.
Sodobna obdelava polj prepelici zagotovo ni naklonjena, vendar so leta, ko se kljub temu njena evropska populacija nepričakovano znatno poveča, kar se dogaja, ko se preveč namnoži ne seleči se del palearktične populacije v Sredozemlju in zatem preplavi Evropo. Takšne priseljene prepelice ostajajo potem pozimi v Sredozemlju. Ni pa nobenega dokaza, da bi na spremembo prezimovanja vplivale podnebne spremembe, čeravno bi daljše gnezditveno obdobje prepelici samo koristilo.V imenu se skriva pozabljeni glagol prepeleti za ptičje suho kopanje v pesku. Glas posnemajoča pa so ljudska imena popodak, podprda in pumprnca.
BIČJA TRSTNICA Acrocephalus schoenobenusFotografija: Iztok Geister
Za najzgodnejšim rakarjem se v prvi polovici maja vrnejo še preostale vrste trstnic, med njimi tudi bičja, ki se od vseh evropskih trstnic seli najvišje na sever, saj je razširjena po celotni Skandinaviji. Prepoznamo jo po bledorumeni nadočesni marogi. Njeno melodično petje na trenutke spominja na slavčevo.
Bičja trstnica prezimuje od osrednje do južne Afrike v pasu od 20 stopinj severne do 30 stopinj južne širjave, kjer se zadržuje v najrazličnejših rastlinskih združbah ob vodah. Znanih je nekaj zanimivih, če ne kar presenetljivih najdb te izjemne selivke: ptica, ki je bila še 21. aprila ob Čadskem jezeru, je bila mesec dni kasneje najdena severovzhodno od Moskve; ob jesenski selitvi, ki ne slovi po hitrosti, pa je bičja trstnica porabila s Finske do Slovenije (1192 km) le tri dni, kar pomeni, da je na dan preletela skoraj 400 km; ptica polna maščobnih zalog pa je iz južne Anglije jeseni preletela Saharo v enem samem neprekinjenem letu.
Bičja trstnica pri nas ni pogosta gnezdilka. Domovanje te severnjaške vrste do primorja niti ne seže. Za razliko od rakarja in srpične trstnice, je v njenem življenjske okolju več grmovja. Ker naseljuje tudi poplavljene gramoznice jo lahko prištevamo h kulturnim slednicam.
RDEČENOGA POSTOVKA Falco vespertinusFotografija: Marjan Cigoj
Med zadnjimi selivkami se v drugi polovici maja pojavijo na preletu rdečenoge postovke, lahko v majhnih skupinah po nekaj osebkov ali v večjih po nekaj deset ali sto ptic, vendar nikoli tesno skupaj, temveč raztreseno nad travniki. Če je ob cesti daljnovod , rade posedajo po žicah, od koder se spuščajo v lov za žuželkami na tleh, čeprav jih sicer spretno lovijo tudi v zraku.
Rdečenoga postovka je razširjena predvsem v vzhodni Evropi od Madžarske do južne Rusije, prezimuje pa v zahodnem delu južne Afrike, torej v Angoli, Namibiji in Botsvani, kar pomeni, da se seli v jugozahodni smeri. Vendar je jeseni pri nas ne videvamo, spomladi pa se vrača bolj zahodno, tako, da se na preletu pojavlja tudi v srednji in celo v zahodni Evropi.
Rdečenoga postovka je za opazovanje zelo hvaležna ptica. Od vseh ujed se najmanj boji človeka. Nič kaj nič dosti se ne meni za opazovalca, prav nič se ne pusti motiti pri svojem lovu na žuželke, tako da je vsako srečanje s to prelepo ptico nepozabno doživetje.
ČEBELAR Merops apiasterFotografija: Iztok Geister
Bržkone je čebelar na prvi pogled naša najbolj eksotična ptica. Ne le tropska barvitost, tudi nenavaden izrez repnih peres, igrivo vedenje in sladkobno oglašanje prispevajo k mitski podobi te ptice v naših krajih. Iz prezimovanja v tropih se vrača pozno, praviloma v drugi polovici maja.
Zahodno evropska populacija čebelarja prezimuje v zahodni Afriki, v deželah ob Gvinejskem zalivu, vzhodnoevropska pa v južni Afriki. Vendar se prav tu srečujemo tudi z nekim za ptičji svet neobičajnim gnezditvenim dogajanjem. Del v južni Afriki prezimujoče populacije čebelarja se je namreč sčasoma prilagodila biološkemu ritmu, značilnemu za južno poloblo. Ti čebelarji namreč tam gnezdijo od septembra do januarja, na kar se februarja odselijo neznano kam, tako da so ornitologi sprva domnevali, da gre za palearktične selivke, ki gnezdijo dvakrat na leto.
Čebelar gnezdi v naravnih spodjedenih peščenih stenah ob rekah, pa tudi v najrazličnejših peščenih usekih antropogenega izvora, kjer si izkoplje gnezdilni rov. Ker se takšne gnezditvene priložnosti iz leta v leto spreminjajo, čebelarji pogosto ne gnezdijo dlje časa na istem kraju. Lahko bi celo rekli, da so gnezditveni klateži. Prehranjujejo se z najrazličnejšimi letečimi žuželkami, razen s čebelami in osami tudi s hrošči in kačjimi pastirji.
KRATKOPERUTI VRTNIK Hippolais polyglotta Fotografija: Iztok Geister
Poleg slavca zagotovo najvztrajnejši pevec v pernatem svetu. Toda tako kot slavec najraje prepeva v senci in polmraku, pa še to vedno v zavetju drevesne krošnje, tako se kratkoperuti vrtnik ognjevito razkazuje v opoldanski svetlobi in pripeki na najbolj izpostavljeni veji ali celo na samem vrhaču.
Prezimovališča so omejena na zahodno Afriko, pravzaprav na dežele ob Gvinejskem zalivu. Tako sorazmerno majhno prezimovalno področje je mogoče pojasniti z omejeno razširjenostjo te vrste, najdemo jo le v jugozahodni Evropi, kjer je Apeninski polotok njena zahodna meja, in v magrebski Afriki. Ptica se vrne iz prezimovanja med zadnjimi, v drugi polovici maja, in nas do konca avgusta zapusti.
Kratkoperuti vrtnik je gnezdilec jugozahodne Slovenije. Ustrezajo mu z grmovjem zaraščajoči se suhi travniki, tudi robinijeva zarast na opuščenih njivah, tako v nižinah kot v gričevnatih predelih. Kot vrsta na obrobju svoje razširjenosti pri nas ni kaj preveč stanoviten gnezdilec, po letih, ko je bil v Istri in na Krasu pogost, ga zdaj marsikje pogrešamo, čeprav naj bi si zaradi podnebnih sprememb obetal svetlo prihodnost.
SPREMENLJIVI PRODNIK Calidris alpinaFotografija: Iztok Geister Najbrž ste kdaj med sprehodom po morskem obrežju doživeli, da se je jata drobnih ptic kakor ploha usula izpod neba in obstala na mestu in so se selivke stoječe na eni nogi utrujene predale dremavici, ne glede na valovanje morja in ne oziraje se na našo nič kaj oddaljeno navzočnost. To so bili bržkone prodniki, verjetno najpogostejši med njimi, spremenljivi prodniki. Skandinavska populacija spremenljivega prodnika prezimuje pretežno v zahodni Evropi (Severno morje). Skozi naše kraje se seli predvsem sibirska populacija, ki prezimuje ob Kaspijskem morju, v Sredozemlju in severovzhodni Afriki. Selivke dosežejo svoja gnezditvena območja šele konec maja ali v začetku junija in vse do takrat jih lahko opazujemo še pri nas, saj kot vzdržljivi letalci v nekaj dneh premagajo velike razdalje. Samice že po nekaj tednih prepustijo skrb za pravkar izvaljene mladiče samcem in se odselijo v golitvena zbirališča (Wattenmeer, Kaspijsko morje), kjer se jim kasneje pridružijo tudi samci, mladostni osebki pa se selijo razpršeno prek Evrope in Bližnjega vzhoda. Spolno nezreli drugoletni osebki se spomladi ne selijo v gnezditvena območja, temveč letujejo kjer koli v Evropi ali na Bližnjem vzhodu, jeseni pa se, tedaj že spolno zreli, pridružijo večletnim osebkom. Prodniki so prebivalci bibavičnega pasu na morskih obrežjih. Prehranjujejo se na poloju, tistem delu morskega obrežja, ki je ob oseki kopno, ob plimi pa pod vodo, kar se dogaja dvakrat dnevno. Takšno dogajanje ponuja neizčrpen vir prehrane za najrazličnejše pobrežnike. In prav nanje moramo pomisliti, ko govorimo o plaži, malomarno prepričani, da je morsko obrežje namenjeno le turizmu.
ŠKRLATEC Carpodacus erythrinusFotografija: Iztok Geister
Eden zadnjih povratnikov v domače loge je pri nas zelo redek škrlatec. Poleg grilčka je edini palearktični selivec iz družine ščinkavcev. Samca prepoznamo po edinstveno škrlatno obarvanem perju, ki pa nikakor ni edina lastnost, zaradi katere si ta ptica zasluži zaključno uvrstitev v našo rubriko.
Škrlatec je poleg malega muharja in črnoglavega strnada edina slovenska ptica, ki prezimuje na Indijskem podkontinentu, oziroma od Irana do jugovzhodne Kitajske. Iz prezimovanja se vrne šele konec maja, konec julija pa naše kraje že zapusti. Čeprav velja pravilo, da je ptica doma tam, kjer gnezdi, takšna dvomesečna rezidenca upravičeno dviguje obrvi.
Edino stalno gnezditveno prebivališče škrlatca pri nas je na Cerkniškem jezeru, kjer gnezdi na okopnelih travnikih z grmišči ive in krhlike. To je nedvomno zelo prvobitno prebivališče, vrsta pa hkrati prav tu doseže najjužnejšo točko strnjene poseljenosti v Evropi. Iz nikdar docela pojasnjenih razlogov je vrsta v prejšnjem stoletju v severni Evropi doživela neverjeten razmah. Tako je bilo na Finskem leta 1940 okrog 10.000, leta 1950 50.000, leta 1970 pa že 450.000 in leta 1980 neverjetnih 580.000 parov. Pri nas pa smo srečni, ko vidimo, da tistih nekaj parov od bog ve kdaj vztraja na Cerkniškem jezeru.
Sklepna beseda
Tako, pomlad se izteka, velika večina ptic selivk se je iz prezimovanja že vrnila v gnezditvena območja, le nekaj se jih bo, najvišje na severu, vrnila v naslednjih dneh. V juniju in prek poletja se bodo pojavljali letujoči osebki, ki bodo z vrnitvijo v severneje ali vzhodneje ležeča gnezditvena območja še počakali leto ali več, dokler spolno ne dozorijo. V gnezditvenem obdobju pa se bodo pojavljali tudi posamezni gnezditveno razpoloženi osebki, ki iščejo par, ker so pač nekje drugje spolni višek. Koledarsko poletje se bo komaj dobro začelo, ko se bodo v juliju že pojavljali prvi iz severnih gnezditvenih prebivališč vračajoči se pobrežniki. Samice martincev in prodnikov namreč že nekaj dni po izvalitvi prepustijo skrb za mladiče samcem. Avgusta se bo nekaj vročičnih selivk že odpravilo proti jugu, večina jim bo sledila septembra in oktobra, zadnje pa še novembra. Seveda pa se jeseni srečujemo tudi s klateži, ki se iščoč hrano, največkrat v jatah pomikajo iz kraja v kraj, pri čemer se globlje proti jugu kot v Sredozemlje niti ne selijo. Lahko bi sicer rekli, da se selivke jeseni vračajo v svoja prezimovalna območja, vendar je pojem vrnitve vendarle vezan predvsem na domovanje, ki pa je za ptice tam, kjer gnezdijo, pa čeprav gre v primerjavi s prezimovalnim obdobjem včasih res le za zelo kratek čas. Ja, tako potepuške so nekatere ptice, ki kar deset mesecev na leto prebijejo z doma.
Medtem, ko bodo selivke nekje v tropih obračale liste na koledarju, tudi sam njihove vrnitve ne bom čakal križem rok. Želim si, da bi se to pomlad na straneh SpletnegaČasa objavljeni zapisi, pomnoženi in obogateni prihodnjo pomlad vrnili v knjižni obliki.
Iztok Geister
favnistika@siol.net
| |
