MENU‎ > ‎

Selivke se vračajo




Selivke se vračajo, avtor: Iztok Geister

objavljeno: 16. feb. 2020 10:45 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno ]

Rubrika, v kateri tedensko objavljamo besedila, ki nam približajo skrivnostna potovanja ptic selivk. 




Uvodna beseda 


V dneh, ko vsak dan prebiramo novice o preseljevanju narodov - če begunsko krizo umestimo v zgodovinski okvir – najbrž ne pomislimo na vsakoletno selitev ptic. Na pot jih ne silijo medsebojni spopadi zaradi različnih prepričanj, prisiljene so se seliti zaradi podnebnih okoliščin, ko se življenjske razmere letnim časom primerno poslabšajo. Pravzaprav se jih večina odseli še v blagostanju, ko je jagodičja in žuželk še na pretek, pravimo, da se instinktivno ravnajo po notranji uri in jih imenujemo prave selivke. Druge se selijo glede na dane okoliščine, običajno potujejo le toliko kolikor je potrebno, da najdejo primerna prehranjevališča, imenujemo jih klateške selivke. Med pravimi selivkami najdemo takšne, katerih celotna populacija se odseli in takšne, pri katerih se odseli le del populacije, odvisno od zemljepisnega razširjenosti posamezne vrste. Prave selivke potujejo bodisi frontalno, bodisi po koridorjih, večinoma po isti poti tako jeseni kot spomladi, klateške selivke pa nemalokrat v krogu, pri čemer se pri nas pojavljajo bodisi spomladi bodisi jeseni.

Spomladi, ko se selivke vračajo skozi naše kraje, jih lahko opazujemo kot preletnice, kar pomeni, da pri nas ne gnezdijo ali kot povratnice, kar pomeni, da so se iz prezimovanja vrnile v svoj gnezditveni okoliš. Prve ostanejo pri nas le toliko časa, da si opomorejo, kar lahko traja nekaj ur ali nekaj dni, druge seveda ostanejo. Glede na velikost našega ozemlja pa sicer velja, da se večina selivk namenjenih bolj ali manj na sever ali na vzhod pri nas niti ne ustavi, torej ne prekine svojega potovanja z namenom počitka.

Tako seleče se osebke kot povratnike, govorimo o pravih selivkah, prepoznamo po vedenju. Utrujene čepijo na mestu ali pa se pospešeno prehranjujejo, kar oboje lahko počnejo v jatah ali raztreseno, pa tudi varnostna razdalja pred človekom je tedaj manjša kot običajno. So pa tudi vrste, ki že na preletu kažejo gnezditveno razpoloženje – s petjem ali druženjem v paru - četudi so še kako oddaljene od gnezditvenega okoliša.

Vedno sem se spraševal, kako to, da si zanimivi dogodki v zvezi s selitvijo ptic ne zaslužijo medijske pozornosti. Mogoče ne bom nikoli dočakal, da bi se na naslovnici dnevnega časnika ali pri tv dnevniku pojavila novica, da se je ta ali ona vrsta ptic včeraj ali danes vrnila ali preletela naše kraje. Morda je štorklja izjema, ki potrjujejo pravilo, tako kot ta rubrika na straneh SpletnegaČasa.

Iztok Geister


*Opomba: vse fotografije so iz arhiva avtorja


SIVA PASTIRICA Motacilla cinerea


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/selivke-se-vracajo/selivke-se-vracajo/DSC_0360%20copy_web.jpg


Med prvimi povratnicami iz prezimovanja se k potokom in rekam vrnejo sive pastirice. Tiste, ki Evropo jeseni zapustijo prek Gibraltarja in Apeninskega polotoka prezimujejo pretežno v magrebski Afriki, nekatere celo prečkajo Saharo in zimo preživijo v podsaharskem predelu celine, tako so znane celo najdbe iz ekvatorialne Afrike. Tiste, ki se selijo prek Bližnjega vzhoda pa ob Nilu prodrejo tudi v Vzhodno Afriko. V gorovjih Magreba in Vzhodne Afrike prezimuje ob tamkajšnjih potokih. Posamezni osebki pozimi ostajajo tudi v Evropi, kar zadnje čase pripisujemo podnebnim spremembam, čeprav so taki primeri znani že dolgo časa. Prve povratnice se pojavijo na naših vodah že februarja.

Najzgodnejšo vrnitev med našimi selivkami smemo sivi pastirici pripisati predvsem zgodnjemu preobraževalnemu ciklusu vrbnic, krilatih žuželk, ki so februarja in marca poglavitna hrana teh ptic. Pobirajo jih po obrežjih, balvanih in vejevju, velikokrat lahko tudi vidimo, kako jih spretno lovijo v zraku, saj so te žuželke slabe latalke. Ko pa kasneje lebde lovijo roječe muhe enodnevnice, je videti kot bi se igraje udeleževale njihovih obrednih plesov. Najljubši so jim predeli rek in potokov s hitro tekočo vodo, z mnogoterimi brzicami, pretržji in slapičji, kjer v strugi ne manjka balvanov in miniaturnih prodišč.

Sivo pastirico videvamo tudi med vožnjo z avtomobilom po cestah speljanih ob rekah, kjer pobirajo žuželke tudi po asfaltu, predvsem pa rade gnezdijo v skalnatih usekih nad cesto Med vsakodnevno vožnjo po kakšni soteski lahko v obdobju skrbi za mladičev z lahkoto spoznamo, koliko parov teh prelepih ptic gnezdi na določeni relaciji, saj ničkolikokrat na dan v visokem ali nizkem preletu prečijo cesto.

I.G.




PRIBA Vanellus vanellus




zadnjih dneh februarja in v prvih dneh marca videvamo na mokrotnih travnikih prve pribe. Utrujene od dolge poti iz predelov, kjer so ob ne zamrznjenih vodah prezimovale, sprva negibno počivajo v majhnih jatah, čez čas pa oživijo in se raztreseno prehranjujejo. Vsakič, ko naletijo na kaj užitnega, se jim od vznemirjenja dvigne črna čopka na temenu. Kasneje, ko se pričnejo s širokimi črno belimi perutmi virtuozno spreletavati, šele vidimo, kako očarljive ptice so to, pa tudi na tleh so prelestnih barv, njihovo krovno perje se kovinsko leskeče v zelenih in cimetastih odtenkih.

Priba prezimuje večidel v zahodni Evropi, pretežno na plitvih morskih obrežjih Atlantika, delno tudi v severozahodni Afriki. Selitvena smer je jeseni tipično zahodna, spomladi pa v nasprotni smeri, tako da so pri nas opazovane vračajoče se pribe namenjene na evropski vzhod. Vendar naj bi ob selitvi veljalo nepisano pravilo, da se pri nas gnezdeče pribe vrnejo pred tistimi, ki nadaljujejo pot na vzhod. Na tej poti jih mnogo pogine, saj jih nemalokrat presenetijo neugodne vremenske razmere kot so snežni meteži ali nenadna nočna ohladitev, ko se zbudijo z nogami ukleščenimi v led.

Čeprav pripada veliki družini deževnikov, je priba od vseh sorodnih ptic še najmanj vezana na vodo. To dokazuje pogosto gnezdenje na prostranih travnikih in celo na njivah, daleč stran od voda, kar jo uvršča med tako imenovane kulturne slednike. Na obsežnih krompirjevih njivah gnezdi na grebenih vzdolž razorov, tako da je gnezdo z jajci varno tudi med kmetijskimi opravili. Med selitvijo jo videvamo tudi ob avtocestnih odcepih, torej tudi na majhnih travnatih površinah, še posebno, če se tam pase živina. Staro slovensko ime za pribo je vivek, ni pa edino.

I.G.





ŽERJAV Grus grus


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/selivke-se-vracajo/selivke-se-vracajo/Grus%20grus_web.jpg

Prvi teden v marcu lahko izpod neba zaslišimo zateglo odmevajoče oglašanje in ko se ozremo navzgor, uzremo jato velikih ptic, s temnim podperutnim perjem in svetlo glavo, ki s počasnim zamahi peruti v klinu prečijo nebo. To so žerjavi, malodane bajeslovna bitja, znana iz mnogih ljudskih izročil, pesmi in pripovedk, upodobljeni na mnogih zgodovinskih slikah in posneti v sodobnih dokumentarnih filmih. Če imamo to srečo, da nameravajo pristati, lahko vidimo, kako z bingljajočimi nogami v zdaj že razpuščeni formaciji krožijo nad močvirnatim travnikom ali z ozimnim žitom posejani njivi, a se tudi premislijo in odletijo drugam, če nismo skriti v obdajajočem gozdu ali v avtu. Njihov legendarni obredni ples lahko opazujemo le na močvirnatih rastiščih severne in vzhodne Evrope. Ko poletijo s počivališča, se v krogih dvigujejo do primerne višine, hkrati pa se vse bolj oddaljujejo v smeri nameravanega nadaljevanja poti.

Žerjavi se v strnjenih jatah selijo prek morja, torej drugače kot štorklje, ki raztreseno potujejo vzdolž gorskih grebenov. Prezimujejo pretežno v močvirjih Sredozemlja, čeprav so znani tudi podatki o prečenju Sahare. Vzdolž Nila potujejo do morskih obrežij Eritreje in visokih travnatih planot Sudana. Skandinavska populacija se seli prek Gibraltarja, preostala severnoevropska prek Jadrana, vzhodnoevropska prek Bližnjega vzhoda.  V zadnjih letih množično ostajajo tudi v Evropi, tako je v minulih zimah več tisoč žerjavov prezimovalo na žitnih poljih ob umetnih jezerih v francoski pokrajini Champagne, kjer s pomočjo evropskih sredstev kmetje ne orjejo njiv pred 25. decembrom (za ozimna žita) oziroma 15. marcem (za jara žita). Žerjavi torej niso vedenja spremenili zaradi podnebnih sprememb, temveč zaradi pticam naklonjene kmetijske politike.

»Leteči žerjavi,« pripoveduje Fran Erjavec, »bude v nas otožne občutke, opominjajo nas na premeno in minljivost vsega posvetnega. Ko jih jeseni vidimo leteti v dolgi vrsti v neizmerni višavi ali pa samo slišimo njihove hripave glasove, vemo, da se približuje zima, na pomlad pa nam naznanjajo prihod zelenega mladoletja. Starim Slovanom je bil žerjav božanstvu sonca posvečen ptič, ki spomladi oznanja sonce, ko pa zima začne soncu jemati moč, odleti v toplejše kraje.«

I.G.





ŠKOREC Sturnus vulgaris

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/selivke-se-vracajo/selivke-se-vracajo/4_Sturnus%20vulgaris_web.jpg

Ko prične na jablani pred oknom nekaj škripati kot slabo podmazan vprežni voz, se sprašujem ali se mi blede ali pa sem se prav zares vrnil v čas svojega otroštva. Takrat se namreč kmetje niso vozili s traktorji, marveč z živo konjsko ali volovjo vprego. Na vrtu poje škorec, ki se je bil pravkar vrnil iz nekih drugih časov. Ti drugi časi so še živi marsikje v Sredozemlju, kjer ta klateška ptica prezimuje.

Slovenske selitvene najdbe so pretežno iz Italije, kar nekaj jih je tudi iz Francije, Španije, Tunizije, Alžirije in Maroka, večina teh škorcev, z redkimi izjemami, se po ulovu bržkone ni nikoli več vrnila v domovino. Najsrečnejši med njimi se je v letih od 1964 do 1970 kar sedemkrat podal v dežele, kjer ptice zagrinjajo mreže ali se nanje vsuva svinčen dež. Med škorci, ki se srečno vrnejo s prezimovanja je spomladi najti tudi ne malo invalidov, ptic s polovico kljuna, brez ene noge ali slepih na eno oko, kar priča o kalvariji na njihovi poti.

Speljani mladiči prvega zaroda se ob košnji že pasejo v jatah na travnikih. Zatem obiskujejo zgodnje češnje in vse sadno drevje, gojeno in podivjano, kakor si sledi, vse do zadnjih darov jeseni, ne obranega grozdja in kakijev. Šele ko na pogrnjeni mizi vsega obilja zmanjka, se v potisočerjeni jati, odpravijo na jug. Nazaj prihajajo zdesetkani, v majhnih jatah, včasih nič večjih kot je število prstov na obeh rokah. Če le pomislimo na njihovo mučeništvo, jim moramo odpustiti vse njihovo priskledništvo v naših sadovnjakih in vinogradih.

I.G.





BELA PASTIRICA Motacilla alba

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/selivke-se-vracajo/selivke-se-vracajo/Motacilla%20alba-WEB.jpg

Vsako pomlad, odkar živim v istrski vasi, me v prvih dneh marca zjutraj zvabi na baladur tisti ljubeznivi, nekolikanj razpotegnjeni klic »ci vi«. In res na slemenu sosedove hiše pokrite s korci zagledam stopicati pravkar iz prezimovanja vrnjeno belo pastirico. Seveda si ne domišljam, da me je kot stara znanka prišla pozdravit, predobro vem, da je ponavljajoči se samčevi klici namenjeni družici.

Bela pastirica prezimuje v severni, podsaharski in vzhodni Afriki. Številne najdbe v tujini obročkanih ptic, pojasnjujejo delitev evropskih selitvenih poti, zahodno evropske pastirice se jeseni namenijo v Afriko prek Gibraltarja, srednjeevropske prek Apeninskega polotoka, vzhodno evropske pa prek Bližnjega vzhoda. Dve v Sloveniji obročkani ptici sta bili pozimi najdeni v Alžiriji, od katerih je bila ena celo obročkana v gnezdu. Decembrska najdba bržkone pomeni, da je ptica tam prezimovala, februarska pa, da je bila mogoče že na preletu iz južnejšega prezimovališča. Bele pastirice prezimujejo tako na morskih obrežjih kot v notranjosti na visokih afriških planotah, ne le v divjini, tudi v človeških naseljih. Seveda pa tudi v naših istrskih mestih pozimi naletimo sem ter tja na kakšen osebek.

V zadnjih sto letih se je bela pastirica iz obrežne ptice prelevila v kulturnega slednika, saj jo v obdobju gnezdenja najdemo v vsaki slovenski vasi in mestu, četudi daleč naokoli ni nobene tekoče vode. Ker je vse manj rečnih prodišč, si išče hrano po cestah, parkiriščih in strehah ter na pretirano košenih zelenicah, kjer čaka na dež, da ob lužah in po žlebovih poteši svojo izvorno nagnjenost. Kakor pove že njeno ime, je bila včasih pogosta na pašnikih, starejše ime pliska pa priča o njeni nekdanji navezanosti na vodo, ki pa jo je na pravem krasu najti le v naravnih škavnicah in v nadelanih kalih.

I.G.




PROSNIK Saxicola rubicola



Sredi marca vidimo na nepokošenih travnikih in na zgodaj kopnih brežinah nasipov ob rekah in cestah posedati na suhih steblikah drobno ptico pevko z značilno črno obarvano glavo in vratom ter zamolklo oranžnim oprsjem, ki z vzvišenega mesta venomer pogleduje proti tlom. Ko pobere žuželko, se vrne na prežo, prejšnjo ali novo izbrano. Največ jih vidimo, kadar je kopna le cesta, takrat namreč oprezajo za hrano z obcestnih količkov z mačjimi očesi in z varnostne ograje. Vendar so zaradi vse pogostejših zim brez snega takšni prizori vse redkejši, je pa zato na cestah manj povoženih ptic.

Prosnik prezimuje v zahodni in južni Evropi, na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Kje natančneje prezimujejo naše gore listi, lahko samo ugibamo, kot tudi lahko le domnevamo, da so najzgodnejše povratnice naše gnezdilke. Prosnik gnezdi na tleh na nepokošenih travnatih površinah, najraje na nagnjenih brežinah, kjer ne manjka lanskoletnih suhih steblik.

Kako je skrivnostna prosnikova selitev, je tudi zagonetno njegovo ime. Morda bi si pri iskanju razlage smeli pomagati z bližnjo besedo prusec, ki je včasih pomenila pohodnega konja, a ta ne ponuja nikakršne logične povezave. Ali pa je kustos Henrik Freyer, ko si je v prvih desetletjih devetnajstega stoletja po Kranjskem zapisoval ljudska imena, ljudi samo narobe slišal, ko so govorili o brusniku. Ptica namreč poje, kot da bi brusila svojo pesmico. Zapisano ime prusnik se je zatem popačilo v prosnik, ki tudi ni od muh, saj se ptica venomer priklanja, kot da bi nekaj prosila.

I.G.






TAŠČICA Erithacus rubecula


Čeprav sem ter tja videvamo taščico tudi pozimi, postane marca več kot očitno, da se od nekod jemljejo, saj jih nenadoma videvamo na vsakem koraku, ne le v gozdu, tudi po parkih, vrtovih in dvoriščih. Ko odložimo metlo, da bi pomedli z zimo, se usede nanjo, ne da bi se nas pretirano bala. Marsikdo si ob tem prikliče v spomin Erjavčeve malodane pravljične besede ob poslušanju babičinih povesti: »Če je kaka beseda ušla, si tega kriva ti, ljuba taščica, ki si zraven naju, sedeč na kolovratu, z rjavim očescem po strani zvedavo pogledovala malo babico malo mene.«

Srednje evropske taščice naj bi prezimovale pretežno v zahodni Evropi, severno in vzhodno evropske v celotnem Sredozemlju, vključno s severno Afriko. Tako je bila novembra v Ljubljani zaznamovana ptica najdena januarja na Balearih, kar jasno kaže jugozahodno smer jesenske selitve; marca v Ljubljani zaznamovana in najdena aprila v Smolensku v Rusiji prav tako nakazuje jesensko jugozahodno smer selitve; oktobra na Norveškem zaznamovana in najdena konec leta v Ljubljani dokazuje izrazito južno smer jesenske selitve in celo prezimovanje pri nas.

Ptice se vedejo območno predvsem v obdobju gnezdenja, ko samci iz gnezditvenega območja izganjajo tekmece. Taščica pa se vede tako tudi v obdobju prezimovanja, ko brani svoj prehranjevalni okoliš. In samica celo poje, kot to počno sicer pri večini drugih vrst le samci v obdobju bližajoče se gnezditve. Začnejo zgodaj, na Valentinovo, in z gostolenjem razveseljujejo vse svetnike tja do izteka koledarske pomladi, v hribih pa še dlje, še posebno, če prvemu sledi še drugi zarod ali če prvo gnezdo propade.

I.G.





POLJSKI ŠKRJANEC Alauda arvensis


Zgodnja vrnitev poljskega škrjanca je povezana tako z njegovim bližnjim prezimovanjem v južni in zahodni Evropi kot z njegovim življenjskim okoljem v gnezditvenem obdobju. V času njegove marčevske vrnitve trava komajda pričenja zeleneti, v njej je še veliko suhih slamnato obarvanih bilk in prav takšno , peščeno rjavo je škrjančevo krovno perje. Raztreseno prehranjujoča se jata je med selitvenim premorom malodane nevidna, tako jeseni na zapleveljeni, še ne preorani njivi kot spomladi na še ne ozeleneli ledini. Ko se dvigne, smo presenečeni, koliko ptic je bilo na paši. Kadar škrjanca preseneti pozni sneg, se beraškemu gnoju ogne na prekope, kopne krtine in škrlje, da ostane karseda neopazen.

Po desetletjih intenzivnega poljedelstva je škrjanec malodane izginil z naših polj. Z osiromašenjem kulturne pestrosti, združevanjem njiv in travnikov v monokulturno stepo, so s polj izginile tudi ozare, kjer je pretežno gnezdil, svoje pa je opravilo tudi kemično zatiranje žuželk. Vsakoletne več milijonske izgube v preteklih stoletjih, ko so škrjanca ob selitvi povsod v Evropi lovili, njegove populacije niso prizadele, sodobno kmetijstvo pa jo je prepolovilo. Pri nas je kolikor toliko pogost le še na kraških planjavah, kamor opustošenje ne seže, četudi se v preteklih desetletjih zastala paša že vrača. Le tu še med skopo travno rušo najde dovolj prostora tako za iskanje hrane kot za varno gnezdenje.

Ostala pa je bogata zapuščina ljudske domišljije. Fran Erjavec pravi, da škrjanec »drobi svojo nedolžno, rekel bi, pobožno pesem.« A kako naj si potem razlagamo kar pogost ljudski refren za škrjančevo petje med žvrgolečim vzpenjanjem pod nebo: » Boga bom ubil, boga bom ubil.«? Če je to zavist, potem je bila, kot je zdaj videti, uslišana. Kjer ni vere v naravo, tudi škrjanca in njegove pesmi ni.

I.G.





ŠMARNICA Phoenicorus ochruros


V drugi polovici marca se na strehah po vaseh in mestih pojavi šmarnica. Zadostuje že, da jo na slemenu opazimo v silhueti, kajti brž jo prepoznamo po njeni pokončni drži, priklanjanju in potresavanju z repom. Prehranjuje se na tleh, z nizke preže. Dogajanje na tleh opazuje z najrazličnejših pritiklin in naprav na domačem dvorišču ali v mestnem parku. Ko se v mestnih središčih za hip ustavi promet, lahko prisluhnemo njenemu petju nekje visoko na strehi. V času epidemije njeno petje na praznih ulicah še toliko bolj odzvanja.

Šmarnica prezimuje v Sredozemlju, predvsem v severni Afriki. Le redke prečijo Saharo, jih je pa pozimi videti tudi v oazah. Kot pozno selivko jo lahko opazujemo še ves november, če le ni prezgodnje zmrzali.

Šmarnica je bila v srednji Evropi nekdaj predvsem visokogorska gnezdilka. Še danes gnezdi na planinskih pašnikih z mnogoterimi kamnitimi izdanki. Toda v dvajsetem stoletju se je zaradi zaraščanja pašnikov in izjemno povečanega števila zidanih novogradenj naselila tudi v nižinah. Tako nemalokrat najdemo njeno gnezdo v še nedokončanih stavbah, kjer le z veliko sreče izpeljejo zarod, za kar potrebujejo mesec dni. Ampak prilagajanje spremenjenim razmeram je kulturnim slednicam v krvi.

I.G.




VRBJI KOVAČEK Philloscopus collybita


Prave selivke se spomladi vračajo večinoma po isti poti kot so jeseni odhajale, le da se jim spomladi veliko bolj mudi kot jeseni, ko so precej obotavljive. Ne redkokdaj se celo zgodi, da lahko na prvi pomladni dan opazujemo selivko, ki smo jo videli na ta dan že preteklo leto. Takšna zanesljiva znanilka koledarske pomladi je tudi vrbji kovaček, kar seveda lahko potrdi le ulov te, sicer tako pri nas kot drugod, pogosto obročkane ptice.

Kljub temu selitvena odisejada vrbjega kovačka, ene naših najmanjših ptic iz rodu listnic, še vedno ni dokončno razjasnjena. Tradicionalno vedenje o njegovem prezimovanju v podsaharski Afriki nas navdaja s precejšnim začudenjem, da tam prezimujejo skupaj vse tri evropske podvrste, sicer živeče od zahoda proti vzhodu stare celine. Pa ne samo to, vse tri podvrste prezimujejo v opaznem številu tudi v Angliji, kar bi najraje pripisali podnebnim spremembam, vendar so prvi podatki o tem stari že več kot sto let. Slovenske najdbe so iz Italije, Malte in Tunizije, kar govori o selitveni poti prek Apeninskega polotoka, zimska opazovanja pa so redka.

Samci se vrnejo nekaj tednov pred samicami. Spola se sicer na pogled ne razlikujeta, ampak glasno petje, značilno tudi za seleče se samce, je ne spregledljivo. Vračajoče se ptice se prehranjujejo z žuželkami na zgodaj cvetočem ali zgodaj ozelenelem drevju in grmovju. Ime je ptica dobila po tem, da njihovo udarno zveneče petje spominja na udarjanje kovinskega tolkalca na nakovalce.

I.G.




REGLJA Anas querquedula


Reglja je edina prava selivka med starosvetnimi racami. Odgovora, zakaj je tako, ne ve nihče. Po jesenskem prečenju Sahare in Sahela prezimuje v velikih zborih v zahodni Afriki, predvsem v Senegalu in Nigeriji. Tjakaj leti zahodno, prek Maroka, nazaj grede pa vzhodneje, prek Tunizije, tako da se seli v krogu. Vrača se zgodaj, sredi marca že videvamo majhne jate po nekaj osebkov na naših rekah, kjer pa ne ostanejo dolgo, po nekaj dneh počitka nadaljujejo svojo dokaj obotavljivo pot v gnezditvena območja severno in vzhodno od nas. Najoddaljenejša v Sibiriji dosežejo šele konec aprila.

Reglja je samotarska gnezdilka. V manjših močvirjih se naseli en sam par. V srednji Evropi ni nikjer posebno pogosta, tudi pri nas je znanih le nekaj bolj ali manj občasnih gnezditev. Par se izoblikuje že med prezimovanjem in si ostaja zvest vso dolgo pot vrnitve in zaradi samotarske narave, v nasprotju z večino drugih rac, tudi med gnezdenjem. Vali le samica, samec pa je na straži nedaleč stran, kar poznamo tudi pri drugih racah. Po gnezditvi se prek poletja reglje zbirajo v večje jate na t.i. golitvenih vodah, ki so lahko daleč stran od gnezdišč, kjer varno menjajo perje pred jesensko selitvijo. Slovensko ime reglja je onomatopoetsko, saj se raca oglaša kot raglja. Prvi naš živalski sistematik Heinrich Freyer jo imenuje krepljica, ker je krepljeti svojčas pomenilo 'okrepčati se, odpočiti se'. V slovenski Istri pa najdemo tudi ime marčenica, ki se prek italijanskega marziola navezuje na čas njenega pojavljanja.

I.G.



KOSTANJEVKA Aythya nyroca


Za razliko od neprimerno pogostejše sorodnice čopaste črnice Aythya fuligula je kostanjevka izrazita selivka. Obe sta potapljaški raci, kar pomeni, da si hrano iščeta s potapljanjem, čopasta črnica se prehranjuje z mehkužci, kostanjevka pretežno z rastlinsko hrano. Konec marca ali v prvi polovici aprila se na naših vodah poleg klateških čopastih črnic v jati, pojavijo posamezne kostanjevke. Ko takole opazujemo druge poleg drugih, niti ne pomislimo, da je za kostanjevko že tisoče kilometrov dolgo potovanje, ki pa še niti ni končano.

Po meni perja na Aralskem in Kaspijskem jezeru ter Črnem morju se evrazijske kostanjevke napotijo na prezimovanje v Sredozemlje in na indijski podkontinent, sorazmerno malo pa jih prezimuje v podsaharski Afriki, še največ v Sudanu.

Kostanjevka je pri nas zelo redka gnezdilka. Komaj opazno živi v gosto zaraslih sladkovodnih močvirjih s posameznimi vodnimi okenci. Poznanih je le nekaj gnezditvenih lokalitet predvsem s severovzhodne Slovenije. Potrditev, da gnezdi tudi na Cerkniškem jezeru smo pred desetletji dobili šele po tem, ko so bili najdeni negodni mladiči ob požiralniku prezgodaj odtekajoče vode. Ime je dobila po rjasto rjavi barvi perja.

I.G.




TOGOTNIK Philomachus pugnax


Marca in aprila se na plitvinah ob morju, jezerih in rekah ter na poplavljenih travnikih pojavljajo jate togotnikov. V prvem preletnem valu domnevno prevladujejo samci, v drugem samice in drugoletni mladostniki, vsi pa so v rjavo grahastem perju. Spolno zrele zamudniške samce z obarvano glavo je pri nas videti zelo redko, saj je večina medtem že v gnezditvenem arealu, kjer se na rastiščih pričenjajo togotni spopadi za gnezditvena območja. V tednih po vrnitvi, do takrat, ko se jim pridružijo samice, jim na zatilju in na vratu krog in krog glave zraste bujno svatbeno perje bele, črne ali rjaste barve, lica pa se jim obarvajo oranžno. Njihovi slikoviti spopadi spominjajo na turnirske viteške boje v razkošni bojni opravi.

Togotniki že pozno poleti zapustijo palearktični gnezditveni areal. Jesen in zimo v velikih jatah preživijo v podsaharski Afriki, kjer se ob Čadskem jezer zbere več kot milijon teh ptic. Najdemo pa jih tudi v ekvatorialni Afriki in celo v Južnoafriški republiki. Jeseni se prehranjujejo v travnatih savanah, pozimi pa na poljih riža, pšenice in prosa, kjer pobirajo odpadlo seme. Že ob počitku na preletu in kasneje med gnezdenjem, pa se prehranjujejo z živalsko hrano.

Zmagovalni samci se na rastiščih parijo z več samicami, tako da v primerjavi z drugimi pobrežniki ne moremo govoriti o parih, saj spola tako rekoč ne sodelujeta pri gnezditvi. Okrog rastišča tako gnezdi več samic, ki same skrbijo za zarod in kasneje skupaj z mladiči odletijo v Afriko. Samci se že prej odselijo proti zahodu in nekateri tudi prezimijo v zahodni Evropi. Spolna sestava v Afriki prezimujočih togotnikov kaže veliko prevlado samic, ki se tudi po velikosti razlikujejo od večjih samcev.

I.G.






https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/favnistika/


favnistika@siol.net







1-1 of 1