Za vrati je moja varnost, zasebnost in dom. Skoraj tri leta sem preživel "brez doma", streha nad glavo so bile podrtije, kozolci, krošnje in hrepenenje. Izpostavil sem se, kajti nihče mi ni znal odgovoriti "kdo sem" in kaj naj bi počel na tem svetu. Nasveti naj bi se izšolal, imel svoj poklic, status v družbi, imel družino itd., niso odgovarjali na zastavljeno vprašanje. Tako sem "nespameten" pošiljal v-eter vprašanje. Nekega jasnega dne me je prešinil odgovor, vse celice mojega telesa so ga zaznale. Dobil sem stik "s Kristusovo zavestjo." Pravzaprav je v moj ateistični nazor vstopila skozi vrata iniciacije odrešilna izkušnja. Od takrat, nepripaden kateremukoli "izmu" vzpostavljam sintezo le teh. 

Čeprav zvezd ni mogoče prešteti, pa mi ta, najbližja sporoča:

"Grejem vsakogar, ne glede na raso, spol in prepričanje ..."

Po tem dogodku sem intenzivno iskal kraj in prostor kjer bi se naselil, kajti vedel sem, da moram mesto, družbo in okoliščine zapustiti. Leta 1970, bil je mrzel december, sem do-končno zapustil posteljo, ki je bila koš za gnoj na robu Strahinjskega gozda in pozvonil na vratih kartuzijanskega samostana. Sprejeli so me brez ugovorov in pogojev. V štirih mesecih, ki sem jih preživel pri gostoljubnih puščavnikih, sem si opomogel in si postavil vprašanje: “Kaj pa, če morda nisem poklican za meniha?” V sanjah sem dobil odgovor: stal sem pred velikimi, umetelno izrezljanimi lesenimi vrati v svetišče, izza katerih je bilo slišati božansko petje, toda nisem mogel vstopiti, kajti vrata niso imela kljuke, samodejno pa se niso odprla.

Po tem sem šel v šempaško komuno in z Markom Pogačnikom, njegovo družino in še z nekaj posamezniki preživel tam skoraj tri leta.


Zdaj živim na Vratih Čepovanske doline.


Svit Valovnik