Ko pripadniki neke religije okličejo pripadnike druge religije za »nevernike« je na delu skrajna nestrpnost.
Po duhovnikih se verniki ravnajo, torej so ključni v medverskih razmerjih. Ker svečeniki skrbijo, kako bodo uspešno vplivali na svoje slednike, bodo naredili vse, da ohranijo njihovo pozornost. Čeprav se eminence sem in tja srečujejo in se pred kamerami javno objemajo, češ, »bog je en«, pa, ko so vsak sebi, ostajajo na svojih izključujočih stališčih. Strahovito sovraštvo med irskimi kristjani se je še nedavno manifestiralo v bombnih napadih, hkrati pa kler s prižnic nagovarja vernike, da je Kristus ena sama ljubezen, kar seveda je, toda kar oni počnejo je višek dvoličnosti. Po atentatu v Sarajevu sta stali nasproti dve krščanski vojski, duhovniki obeh armad so blagoslavljali borce in orožje in prosili Kristusa za uspeh spopada, a je lahko kaj bolj neumno in izprijeno? Talibi so tokrat pobili 132 otrok, najbrž misleč, da je Alahu to všeč, ti ljudje so duševno moteni, mi, opazovalci pa gledamo dogajanja, kot da smo v sanatoriju za mentalno zdravje hote ali ne soudeleženi. Vzroki naših kolektivnih ravnanj se manifestirajo kot filmska predstava, ki pa, na žalost, ni fikcija.
Miroljubnost je »voda, ki odžeja«, uparjena opeče, zmrznjena uklešči.