Po hipijevskem obdobju, ki zajema, ve se kaj vse, sem v letih 71-74 preživel v »šempaški komuni,« tam nisem kadil, nisem užival drog, ne alkohola.

Ko se je skupina OHO razšla, je Marko Pogačnik z družino kupil posestvo na šempaškem polju, 2 km izven vasi, na »Gmajni« se je reklo. Na začetku je bilo zraven nekaj članov skupine, pozneje ne več. Začeli so prihajati drugi ljudje, mladi predvsem, med njimi tudi jaz.

V tistem obdobju je bila hiša brez elektrike, svetili smo s svečami, z ostanki voska, ki sem ga dobival iz župnišča in od drugje, delali smo sveče na potop.

Imeli smo trop ovac, koz, iz skupnega mleka je Marika delala izvrsten sir. Strigli smo ovce, predli volno, Marika je tudi tkala. V kovačiji je Marko koval to in ono, predvsem stvari, ki jih je uporabil za različne umetniške inštalacije, saj je akademski kipar.

Bile so tudi kokoši, pes, mačka in oslica. Nabirali smo razne plodove, delali marmelade, vlagali sadje in zelenjavo. Pekli smo kruh iz svoje moke, saj smo sejali pšenico in rž, zrnje smo tovorili na samarju in ga z oslico nosili v vaški mlin. Mesa, razen rib občasno, nismo uživali.

V hiši je bila soba za meditacijo, tkalnica, kovačija, kuhinja in dnevni prostor, na podstrehi pa so bila skupna ležišča, kjer je spal tudi Marko z ženo in s hčerami.

Na obiske so prihajali ljudje iz vsega sveta, oblast ni nikogar ovirala. Nekoč je prišel na obisk novinar »Ilustrovane politike« iz Beograda in z nami preživel teden dni. Napisal je odlično reportažo z naslovom: »Čupajte korov ali bez mržnje«, ki je preveden v naslovu.


Svit Valovnik