MENU‎ > ‎Svet fantazijskega romana‎ > ‎

Objave-fantasy-roman

#05 Fantazijski junak in fantazijski svet sta eno

objavljeno: 12. sep. 2018 00:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. sep. 2018 01:05 ]



#05 Fantazijski  junak in fantazij
ski 
svet sta eno

Ko prinesemo domov fantazijski roman s knjižne police, se začne naša pustolovščina in pred seboj imamo debelo uganko, ki nam jo je zastavil fantazijski roman in ta je samega sebe. Poln je pripetljajev, presenečenj, sanj in nenavadnih pojavov. Skoznje nas pa vodi edinstveni fantazijski junak, ki se nam je že predstavil v prejšnjem pisanju. Brez njega ne bi mogli spoznati fantazijskega sveta. Fantazijski junak pa ne bi mogel biti takšen, kot je brez fantazijskega sveta, ki ga izoblikuje. V prejšnjem poglavju smo spoznali zavedanje nestvarnega s strani glavnega junaka in Jakob J. Kenda nam je podal razlago o tem, da ko avtor položi to zavedanje v zgodbo glavnega junaka in mu na pot postavi učitelje in prijatelje, ki mu razložijo nadnaravne pojave, nam dovoli, da doživimo in spoznamo fantazijski svet, ki ga sicer ne bi mogli. Ko pisatelj piše fantazijski roman, mora junaka in svet ustvarjati skupaj, kajti ta dva poglavitna elementa, tesno povezana med seboj, in odvisna drug od drugega ter velikokrat podzavestna in samodejna, sta v resnici bistvena in se ju določi preden se začne sestavljati in prepletati zgodbo. Junak je sad fantazijskega sveta, pisatelj se mora zavedati, da mu v prvi vrsti prav svet da karakter in obliko, na drugi strani pa ostale lastnosti, kot so predmeti, ki jih uporablja, in odnosi, ki jih oblikuje z drugimi junaki. Vse to vpliva tudi na junakovo izpopolnjevanje kot posameznik v zgodbi tekom branja. 

Za razliko od pravljice, v moderni fantaziji, opazimo, da so tudi stranski junaki odlično zasnovani. Pravzaprav, avtorji zagovarjajo dejstvo, da je pri pisanju fantazijske zgodbe pozornost potrebno nameniti tudi oblikovanju stranskih junakov. Tudi ti morajo biti bralcu zanimivi in imeti svoje želje in zgodbe. Če te želje nasprotujejo ciljem glavnega junaka, je učinek še toliko boljši, saj na ta način ustvarja napetost v zgodbi. Jože Debevc še poudarja, da se v takem kontrastu rodijo konflikti, ki poživijo tekst. A je sploh potrebno izpostaviti junake Igre prestolov in spletke, ki se porajajo tudi ko že mislimo, da nas ne more nič presenetiti? Ko pomislimo, kako vrhunsko je oblikovan Jon Snow, pomislimo še na Cersei Lannister, Ario Stark in ostale junake. Vsak od njih ima do potankosti zasnovan karakter in svojo zgodbo. Četudi so psihološko in sociološko izdelani in po mnogih teorijah nam taki liki zlahka uidejo iz spomina, izstopajo po svojih edinstvenih lastnostih, po katerih si jih zapomnimo. Najlažje si zapomnimo splošne pravljične like, kot so lovec, kralj, kmet, saj so tipizirani in so jim pripisane le splošne značilnosti in le bežno pomagajo glavnemu junaku. V moderni fantaziji pa se tudi taki liki prelevijo v popolne karakterje. Avtorjeva naloga je, da vsakega obdari z edinstveno lastnostjo, ki jih bo ločila od drugih in nam tako ostala v spominu. Po čem prepoznamo Hermiono Granger? Hermiona je piflarka, je zelo nadarjena in cinična. Kaj je tisto, ki nas pritegne pri Daenerys Targaryen? Zapomnili smo si jo kot mati zmajev. Like naredijo edinstvene tudi njihove priljubljene fraze, vzdevki ali hiba. Takšni in podobni primeri se pojavljajo v moderni fantaziji.
Za konec tega poglavja dodajmo še, da oblikovanje lika izhaja iz povsem antropološkega vidika. Človek je človek tudi v fantaziji, čeprav ima lahko nadnaravno moč. Človek živi v svojem okolju in to okolje ga oblikuje. Ali imajo na primer Italijani enake navade kot Angleži? Vsako ljudstvo je razvilo svojo kulturo, oblikovalo je svoj teritorij in arhitekturo in dalo pomen spomenikom, vsako ljudstvo ima svoje prednike in izvore, svoje norme in jezik ali pa vsaj pregovore in simbole. Del tega sveta so tudi družinske vezi, ki vsakemu ljudstvu pomenijo drugače. Sem moramo uvrstiti tudi cilje za katere se določena skupnost bori, saj ima vsaka svojo vizijo razvoja in svoje interese. Ti elementi so drugačni v vsakem svetu in ravno zato jih ločimo med seboj. Na vprašanja, kako svet oblikuje fantazijskega junaka, je pa uganka, ki jo bomo reševali naslednjič.

Nadaljevanje prihaja …



Erika Gregorič



Vir: Internet, september 2018



Celoten sklop Erikinih člankov si lahko preberete s klikom na 

Svet fantazijskega romana


Preberite še: 


Poseben dan, Zarja Trkman


#04 Neizkušen fantazijski junak, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 10. avg. 2018 05:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. avg. 2018 05:11 ]


#04 Neizkušen fantazij
ski junak 

Zadnjič smo odprli temo o junakih fantazijskih romanov, ki so tako edinstveni, da so nam sposobni ukrasti srce. To dosežejo na več načinov. Da pa do tega lahko sploh pride, je potrebno veliko dela z avtorjeve strani, kajti on jih mora izklesati, da so tega lahko zmožni. Fantazijski junaki so potisnjeni v zgodbe, v katerih se pojavljajo neresnični dogodki, junaki sami, neresnična dogajalna okolja, elementi, domišljijske in nemogoče situacije, za katere ne moremo reči, da bi se lahko odvijale v resnici. Fantazijski junaki so lahko del zgodbe, ki se odvija v našem svetu, katerega pretrese nadnaravni dogodek in junaka potisne v njegove posledice. Lahko pa so protagonisti fantazijske zgodbe prebivalci v sekundarnem tipu sveta, torej v povsem drugačnemu od našega, kjer so prav tako potisnjeni v kolesje fantazijskih pripetljajev, ki posledično vzbudijo v njih najslabše ali najboljše. Elementa, ki definirata fantastično situacijo sta vdor nadnaravnega in čudežnega. S podobnimi pridevniki smo v zadnjem članku opisali fantazijske junake. In ravno taki morajo biti, da nas odpeljejo in zasanjajo. 

Trdno podlago študije o fantazijski književnosti je podal Tzvetan Todorov v svojem eseju Fantazijska književnost, v katerem nas seznani s pomembnimi dejstvi fantazijske književnosti na katerih sloni fantazijski roman. Sedaj pa napnimo ušesa, oziroma berimo počasi, kajti presenetila nas bo ugotovitev, da pogoj, da fantazijski roman deluje kot takšen, je ta, da mora bralec obravnavati junake kot živeče osebe in med branjem oklevati med naravno razlago o dogodkih, o katerih bere in med nadnaravno, saj se fantazijski učinek ustvari ravno med napetostjo med realnim in irealnim svetom, na meji med znanim in neznanim. Posledično tudi glavni junak niha med tema dvema dejstvoma, saj je v prvi vrsti ravno glavni junak tisti, ki dvomi in se čudi pripetljajem v svetu v katerem živi. Kar seveda ni nič nenavadnega, če fantazijski elementi vdirajo v realen svet in ga obrnejo na glavo. V takem primeru se junak ne more odzvati drugače. Kako pa to utemeljiti in razložiti za junaka v sekundarnem tipu fantazijskega sveta, v katerem živi in ga pozna ter se ne bi nikakor smel čuditi (ne)običajnim dogodkom v svojem svetu? Ali ne bi bilo čudno, da bi se mi čudili kakšen ogromen ptič neki je to, ko bi zagledali letalo? Pomislite dobro, pomislite na vse fantazijske romane, ki ste jih prebrali. Ali je glavni junak vedel v kaj se spušča? Je bil sposoben najti razlago za neobičajne in nove dogodke, ki so se pričeli odvijati okrog njega? Ne gre? Pa poglejmo takole … kakšno vlogo imata Haggrid in Albus Dumbledore v Harry Potterjevih zgodbah? Če ste pomislili na to, da vodita Harryja in ga učita o novem svetu, v katerem se je znašel, ste zadeli v terno. Glavni junak ne pozna fantazijskih pripetljajev, ki pretresejo njegov vsak dan, zato potrebuje učitelje in prijatelje, ki mu pomagajo skozi zgodbo. 

Fotografija: Internet, avgust 2018

Ta preprosta lastnost fantazijske književnosti je glavni mehanizem, ki služi, da fantazijski svet spoznamo tudi mi. Predstavljajmo si, kako bi bilo videti branje, če bi glavni junak že vse vedel in se podal v lastnosti in zakone svojega sveta kot v samoumevne. Težko bi nam bilo razumeti fantazijski svet, saj ne bi spoznali, kako je videti in zakaj se stvari zgodijo. S tem, da avtor položi to zavedanje nestvarnega, kot ga poimenuje Jakob Kenda, v zgodbo glavnega junaka in mu na pot postavi učitelje in prijatelje, ki mu razložijo nadnaravne pojave, nam dovoli, da doživimo in spoznamo fantazijski svet, ki ga sicer ne bi mogli. Ta pa s svojimi zakoni in posebnostmi, ki jih bomo spoznali naslednjič, oblikuje glavnega junaka in ga napravi tako edinstvenega.


Nadaljevanje prihaja …



Erika Gregorič

Preberite Erikin Portret.


Preberite še: 

Lepi pot 2001 (Jurij Hudolin)









Natečaj za kratko zgodbo

#03 Srce fantazijskega romana - pripovedovalec, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 9. jul. 2018 14:55 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. jul. 2018 14:58 ]



#03 Srce Fantazijskega
 
romana - pripovedovalec 


»Ime mi je Kvothe. Reševal sem princese iz rok spečih pokopaliških vladarjev. Požgal sem mesto Trebon. Preživel sem noč s Felurijanko in jo odnesel živ ter pri pameti. Z Univerze so me vrgli, še ko sem bil mlajši od večine fazanov. V mesečini sem stopal po krajih, o katerih drugi nočejo govoriti niti podnevi. Govoril sem z božanstvi, ljubil ženske in pisal melodije, ob katerih začno pevcem liti solze. Nemara ste slišali zame.« (Patrick Rothfuss: Ime vetra, 1. del trilogije Kraljemorčeve kronike) 

Tako bi zvenel naš fantazijski roman, če bi ga pisali v prvi osebi. Ko beremo tovrstne fantazijske romane, se z lahkoto poistovetimo z glavnim junakom, dihamo z njim, na nas prenese svoje občutke in večkrat se zgodi, da nas kdo zaloti, kako se nezavedno smehljamo ob branju ali povesimo obraz ob kakšni junakovi bridki izkušnji, saj nam ta iz prve roke pripoveduje o svojih izkušnjah in svojo zgodbo. Take fantazijske mojstrovine imamo najraje. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da smo pri branju vselej omejeni na pogled glavnega junaka. Njegov glas je pripovedovalčev glas, ki nas vodi skozi pripoved. V primeru takih fantazijskih romanov lahko avtor izrazi le toliko, kolikor ve in pozna glavni junak. Pisatelj torej uporabi zorni kot glavnega junaka, posledično pa je njegovo znanje omejeno na junakovo znanje. Ta zorni kot je lahko fiksen, če besedo prepustimo le glavnemu pripovedovalcu in na zgodbo gledamo le iz njegovega zornega kota. Lahko je pa tudi spremenljiv, če se zorni kot pomika od junaka do junaka, ki na podlagi tega sestavlja zgodbo. Dober primer zadnje trditve je vsem znana Pesem ledu in ognja, bolje poznana kot Igra prestolov, kjer George R. R. Martin vsako poglavje posebej posveti enemu junaku in tako iz več zornih kotov tvori celotno zgodbo. 

https://www.google.si/search?biw=1920&bih=915&tbm=isch&sa=1&ei=gXk8W_OaKa2QmwWK5rDoCA&q=fantasy+characters&oq=fantasy+characters&gs_l=img.3..0i19k1l10.4907.5273.0.5613.3.3.0.0.0.0.119.315.1j2.3.0....0...1c..64.img..0.3.314...0i30i19k1j0i5i30i19k1.0.V-hpSLCC_M0#imgrc=64mW4GWmWZFAXM:
Vir: Internet, julij 2018

V tem primeru seveda ne gre za pripoved v prvi osebi, ampak v tretji, pisatelj pa v takih pripovedih prevzame vlogo vsevednega pripovedovalca. V takem pripovedovanju ima avtor več znanja kot katerikoli junak, ki se nahaja v zgodbi. Avtor se lahko poglobi v junakovo dušo in podzavest še bolj, kot se lahko junak sam. Ve, česar junaki ne vejo, vidi, česar junaki ne vidijo, zato lahko pripovedovalec napove dogodke, ki se bodo zgodili in ustvari napetost ter pričakovanje. Bralci pa ob tem želimo izvedeti, kako se bo glavni junak odzval na to.

Je pa pomembno poudariti, da se moramo pri pisanju v tretji osebi posvetiti tudi junakom samim in jim dati dovolj prostora, da izražajo sami kar jim leži na duši, saj se na ta način bralec lažje poistoveti z njimi. S tem naredimo junake bolj človeške in pristne, kar lahko avtor ustvari na več načinov. Lahko citira junakove misli, lahko jih obdari z kvalitetnimi monologi, ali pa tekom misli. Zelo dobro se junaki izražajo in odražajo svojo osebnost skozi dialoge, kajti vsak junak ima svojo govorico, ki ga naredi edinstvenega in ga loči od drugih. Navdušenci fantazijske literature vemo, da so fantazijski junaki vselej zelo kompleksni in delujejo neverjetno resnično. Slednji oksimoron (neverjetno resnično) pridevnikov, ki opisujeta junake, je bistven, saj ravno to nihanje med neverjetnim in resničnim ustvari fantazijsko pristnost, ki nam ukrade srce. In to krajo bomo zagovarjali naslednjič ☺



Nadaljevanje prihaja …



Erika Gregorič

Preberite Erikin Portret.




#02 Prvo pravilo: Papir in pisalo vedno na dosegu roke, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 13. jun. 2018 01:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. jun. 2018 01:25 ]



#02 Prvo pravilo:
 
Papir in pisalo vedno na dosegu roke 


»Hitro, hitro, da mi zamisel ne zbeži iz glave, pa ni edina, še mnogo več jih je …« se pisateljem večkrat zgodi. Dejstvo je, da mora misel takoj na papir, sicer starejša kot je, bolj se oddaljuje od svojega izvora.  


Fotografija: internet, junij 2018

J.K.K. Rowling na primer, je idejo o mladem čarovniku Harryju dobila leta 1990, ko je ravno čakala vlak na železniški postaji, ki bi jo moral pripeljati iz Manchestra na londonsko postajo King's Cross. Usoda pa je hotela, da pri sebi ni imela ne papirja ne pisala, da bi domislico takoj varno shranila na papir, preden bi jo ta popihala. Rowlingova je bila tudi preveč sramežljiva, da bi koga vprašala za pisalo in papir, zato ji ni preostalo drugega, kot da je štiri ure vožnje izkoristila za premišljevanje in premlevanje o knjigi oziroma knjigah, v katerih bi nastopal mladi čarovnik Harry Potter. V njenih mislih so letele sove, leteli so čarovniki na metlah. Skrbno je negovala te misli, dokler le ni prišla domov in se marljivo lotila zapisovanja teh misli in idej. Od takrat naprej je rokopis ves čas nosila s seboj in ga dopolnjevala, ko je dobivala nov navdih. 


Fotografija: internet, junij 2018

Nikoli torej ne vemo, kdaj nas bo doletel tisti pravi navdih. Mnogo avtorjev spodbuja, da zgodbe črpamo iz lastnih sanj. Sanje so tako edinstvene, da so težko podobne ostalim zgodbam. Poudarek, da je treba zamisel takoj zapisati, preden jo pozabimo, je pri zgodbah iz sanj bistvenega pomena, saj njihove podrobnosti, pristno energijo in občutke, ki so se med sanjanjem ustvarili, tekom dneva z lahkoto pozabimo. Zato v takih primerih avtorji svetujejo, da imamo vedno, ampak res vedno beležko in svinčnik pri sebi. No, v dobi tehnologije si lahko zapišemo tudi v tablico ali telefon.

Osebno bi želela izpostaviti, da sta me doletela oba primera. Nekoč se mi je med delom utrnila zamisel nove poezije in sem si verze 5 kitične poezije ves čas ponavljala v glavi, da jih nisem pozabila in sem jih zapisala šele na avtobusu na stare avtobusne karte. V drugem primeru pa se je tako rodil krajši roman, ki je še v nastajanju in bi žanrsko sodil v magični realizem, ter moj fantazijski prvenec, kjer sem sanjala eno epizodo, ki se je razvlekla na dobrih 400 strani (še ne objavljenega) dela. Takrat sem si prizor zapisala in narisala junake, kasneje pa dopolnjevala, zakaj je do sanjskega pripetljaja prišlo, kakšne so bile posledice te prigode, kdo jih je najbolj občutil, skratka ideja na idejo.

Čisto sveža zamisel, torej, je takoj ranljiva in potrebuje nujen oporni steber, na katerem lahko sloni, da ima čvrste korenine. Ta oporni steber so v večini nove zamisli in ideje o tem, kako se je ta zgodbica, ki nam ni dala miru, sploh prikradla v našo dušo. Pisatelj ob tem išče razloge, zakaj: »Pojavila se je vila in mi misel vcepila v glavo, mene je izbrala z razlogom … Ne, pravzaprav, imel sem videnje …« in podobno. Predstavljajmo si, da je avtorjeva duša kot prazen kozarec, v katerega je pravkar nalil majhno količino vode. To je izvorna misel. Nato pa je tej izvorni misli dodajal novo tekočino domislic, ki smo jih našteli. Kozarec ni brez dna, prej ali slej se bo napolnil in tekočina se bo polila. Točno to se dogaja v pisateljevi glavi, ko se loti pisanja nečesa izjemnega. Ko je zamisli preveč, morajo ven in rojevajo se prvi osnutki, ki se brez težav prelevijo v zgodbo epskih razsežnosti. Kdor misli, da je to dovolj, se krepko moti, saj je to le vrh ledene gore. Podpiram, da moramo zamisli takoj spraviti na varno na papir, kaj pa se zgodi, ko počasi izpuhtijo? Nobena misel in ideja nista dovolj močni, da bi lahko sami ustvarili fantazijski roman, kakršnega poznamo iz knjižnih polic. Brez stebrov, ki smo jih omenili, in ki jih bomo izpostavljali, predstavlja naša zgodba v prvi fazi le razmetane in razvlečene, neurejene ideje, ki jih moramo kasneje nujno prevesti v smiseln in urejen knjižni jezik. Na začetku se pravilom pisanja sledi zvesto, kasneje pa z izkušnjami postanejo avtomatska. Raziskovanje in eksperimentiranje dovoljujeta pisateljem, da se opazujejo v ogledalu in razvijejo samokritičnost. Ko stresemo prve misli na papir, sledi tehnično pisanje. Iz vsega kar se je nabralo na papirju izluščimo bistvo in povzamemo v obnovi, ki ji sledi shema ali kazalo vsebin, ključnih dogodkov in prehodov, ki smo jih do sedaj zabeležili. Dokaj hitro pa se moramo odločiti v kateri osebi bo pisan roman in zorni kot.

Nadaljevanje prihaja …



Erika Gregorič

Preberite Erikin Portret.




#01 Pozdravljeni, Jaz pa sem fantazijski roman …, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 21. maj 2018 02:44 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. maj 2018 02:44 ]


#01 Pozdravljeni, Jaz pa sem fantazijski roman

Že ko jo vzamemo v roke med knjižnimi policami, se v nas takoj prebudi sladek nemir, saj si želimo skrivnostno debelotar'co takoj prebrati, saj vemo, da nas bo njena zgodba pritegnila, vživeli se bomo v junake, ki se nam zdijo tako resnični, da bi lahko zares obstajali in ne nazadnje, k temu navdušenju pripomoreta tudi barvita skrivnostna platnica in sam obseg dela. 

Se vam je kdaj zgodilo, da ste bili na avtobusu, k vam je prisedla dijakinja (ali pa dijak), vi ste iz svoje torbe povlekli ven ciglo od knjige, soseda pa vas je debelo pogledala …? No, meni se to je in takoj sem pomislila na dvoje: ali jo je presenetil obseg knjige? Naj povem, da je bila to ne žepna izdaja fantazijskega romana Ime vetra avtorja Patricka Rothfussa, knjiga, do katere sem se komaj dokopala, saj je bila venomer izposojena v knjižnici. Drugo vprašanje pa je bilo: ali sem ji zdela jaz malo čez les, da vlačim tako bukvo okoli. Kakorkoli že, od tistega dneva dalje sem želela ugotoviti, kaj je tisto, kar nas navdušuje ob branju fantazije, kaj je tisto, kar nam ne pusti, da bi knjigo izpustili iz rok in kaj privede do takega občudovanja vrednega obsega.

Fotografija: internet, maj 2018

Podvig v lovu za informacijami se je spremenil v magistrsko delo in v preizkus, da napišem fantazijski roman tudi sama, saj imam glavo prepolno domišljije, katere elementi se porodijo že iz malenkosti. Malenkost na malenkost pa tvori ta skupek, ki nam ne pusti spati. Fantazijski roman ima to moč, da nas posrka vase že v prvih nekaj straneh, kar predstavlja prvo nujno zlo, da lahko sploh uzre luč sveta. Če te magije ni, bo roman težko postal best seller oziroma bo težko prišel med nas. Naslednja čarobnost fantazijskega romana je v tem, da nam nikakor ne dovoli, da bi ga izpustili iz rok. In tako smo po celodnevnem prebiranju že toliko izmučeni, da smo kot ožete cunje in izpustimo debelotar'co iz roke le zato, ker ne zmoremo več, in ne, ker ne bi bila zanimiva. Prisežem, fantazijski romani niso uročeni, da jih zaradi tega prebiramo, kot nori. Uporabljajo poseben mehanizem, o katerem bom pisala v poglavju, ki bo temu namenjen.

Teme v zgodbah se navezujejo na bitja in prizore, ki v nas vzbudijo zasanjanost in raznorazne spomine, ter misteriozni pridih starih skrivnostnih časov že z uvodnimi besedami in zgodbo samo, kjer srečujemo pogumne heroje, mogočne čarovnike, neusmiljene coprnice, vile, škrate, vilince, orke, čarovnijo, pogumne viteze, dame v nevarnosti, mitološka bitja, pustolovščine in številna druga bitja, ki prebivajo v takih pripovedih in so podlaga zgodbam, ki temeljijo na prijateljstvu, pravičnosti, pogumu in ponosu. Fantazija ima obsežno zgodovino in se je seveda razvila iz mita in pravljice, njena osnova pa je pustolovščina, postavljena v imaginarni svet, navdihnjen po srednjem veku, mitologiji ali gotiki, kjer se junaki borijo s hladnim orožjem ali magijo. Katero od dveh uporabljajo, pa predstavlja bistveni pomen, v katero zvrst fantazije bo roman uvrščen.

Fotografija: internet, maj 2018

Vendar nismo nikoli pomislili, kakšen svet se skriva onkraj obsežnega izdelka, ki ga z veseljem preberemo in smo nad njim navdušeni. Avtorjeva domišljija služi kot odskočna deska skupaj z navdihom, ko mora zamisel takoj na papir, vendar ti dve prvini zdaleč nista dovolj. Tako kot se za zidom Nočne straže v Igri Prestolov skriva popolnoma nov in neznan svet, ki ga je treba raziskati, tako se za prečudovitim branjem skriva kompleksen mehanizem pisanja takega romana, ki bo deloval do potankosti in bil pristen le, če bo avtor upošteval nekaj pravil, poleg tega, da bo sledil svoji domišljiji. 

Fotografija: internet, maj 2018

Jože Debevc je zapisal, da ko človek prevzame vlogo (fantazijskega) pisatelja se za to odloči predvsem zaradi težnje po sporočanju svojih misli, ki jih ne more več zadrževati v sebi. Te misli so največkrat spomini, doživljaji, katerim ti ljudje podajajo nov globlji pomen, ki ga predelajo skozi namišljene zgodbe, svetove, v družbi nenavadnih bitij... Ko ne zmorejo več zadrževati v sebi teh misli, je edina pot le navzven. Pojavljati se začnejo prve napisane misli iz katerih se razvije fantazijski roman. Kot tak bo seveda ponudil čudovito zgodbo, ki bo zasanjala bralca.


Se nadaljuje …

Spoznajmo svet fantazijskega romana, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 8. maj 2018 02:24 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. maj 2018 02:41 ]



 

»Sem fantazijski roman, ne pustim ti spati, ne pustim ti, 
da bi me izpustil iz rok, prisilim te, 
da o meni govoriš še dolgo po tem, ko si me prebral. 
Ne veš pa, zakaj imam tako moč … 
me veseli, 
da sva se spoznala  …«



Tako kot se za Zidom Nočne straže v Igri prestolov skriva popolnoma nov in neraziskan svet, tako se tudi za fantazijskim romanom skriva svet pisanja te literarne zvrsti. 


Spoznajmo svet fantazijskega romana


V novi rubriki »Spoznajmo svet fantazijskega romana« bomo skozi niz člankov postopoma odkrivali svet, ki se skriva onkraj fantazijskega romana, debelotar'ce, ki nas vselej tako prevzame zaradi obsega samega in privlačnih skrivnostnih platnic. Sprehajali se bomo med kolesjem celotnega mehanizma tega sveta in videli, zakaj za pisanje takega obsežnega dela avtorjeva domišljija sama po sebi ni dovolj. Na tem pohodu pa se bomo srečevali tudi z vsemi elementi, bitji in mehanizmi, ki pripomorejo k temu, da se lahko mi bralci potopimo v besedno estetske užitke ob prebiranju, h katerim sodijo temelji pisanja fantazijskega romana ter seveda lastnosti fantazijske književnosti in njenega sveta. 


Rubriko vodim Erika Gregorič, magistrica italijanistike. Za svoje magistrsko delo »Pisanje fantazijskega romana Legenda o Swordrei; od izkušnje v sanjah do knjižnega dela« sem prejela nagrado Srečko Kosovel Univerze na Primorskem za izjemne dosežke pri pripravi magistrskega dela.



Erika G.



Fotografija: internet, maj 2018


Preberite še Erikin Portret.



1-6 of 6