MENU‎ > ‎Svet fantazijskega romana‎ > ‎

Objave-fantasy-roman

#012 Fantazija mitologije, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 17. apr. 2019 01:13 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. apr. 2019 01:25 ]

#012 Fantazija mitologije


Na koncu se vedno vrnemo na začetek, kjer se je vse začelo. Minilo je leto, odkar spoznavamo svet fantazijskega romana in vsakič, ko zaključujemo krog, se znajdemo na začetku. Tako tudi v fantazijskih zgodbah. Na začetku je naš neizkušeni in vedoželjni fantazijski junak doma, od koder se odpravi na dodeljeno nalogo in odkrivanje svojega sveta, na koncu pa se vedno vrne domov z nagrado.
Tudi mi smo se neizkušeni in vedoželjni podali na pot odkrivanja sveta fantazijskega romana in odkrivali, kako se porajajo zamisli za pisanje fantazijskih zgodb, spoznali smo, iz kakšnega testa je fantazijski junak, kako ustvariti fantazijski svet in razvejali fantazijsko književnost ter spoznali njene glavne vrsti in podzvrsti. Da bi zaključili krog in se vrnili nazaj domov, ampak polni novega znanja, nam manjkajo še zadnje strani našega potovanja skozi svet fantazijskega romana, in te so izvori njegovih zgodb. 


Vir: Internet, april 2019 

Na prvih straneh naše pustolovščine smo omenili, da fantazijske zgodbe izvirajo iz pravljic, mitov in legend ter da jih sodobna fantazija prosto variira in dodaja svoje elemente ter predelave. Ko smo opisovali visoko fantazijo, smo videli v kolikšni meri sodobna fantazija odstopa od pravljice. Ostala sta nam še dva elementa; mit in legenda, ki sta že po svoje zelo fantazijska, prevedena v sodobnost pa pridobita še večje epske in fantazijske razsežnosti. Miti in legende so nas vselej privlačili in nekatere njihove zgodbe so površinske, nedokončane, ali nepojasnjene. Ljudem so pomagali, da so razumeli nerazumljive pojave in osmisliti življenje. Preneseni v fantazijsko književnost pa so odličen steber njenim zgodbam.
Kako deluje fantazija mitologije? Na več plasteh. Pomislimo na film o Thoru, romane Percy Jackson in Olimpijci, sago o Somraku. Zgodbe se osredotočajo na mitološkega junaka in mitološka bitja ter jih postavijo v povsem novo zgodbo ali v sodoben čas. Junakom lahko dodelijo nove lastnosti, sposobnosti in vrednote, lahko pa ohrani izvorne in jih prenese v popolnoma nov kontekst, ki se oddaljuje od izvornega mitološkega.

Po drugi strani lahko prikazuje mitološko zgodbo ali legendo in je zvesta izvorni zgodbi s tem, da ji pri ključnih dogodkih doda tiste elemente, ki te dogodke poudarijo. Naj še izpostavimo, da lahko izvorni zgodbi doda povsem novo dinamiko, s tem ko zapolni vrzeli v prostorskem, časovnem in dogajalnem elementu. Pri tem pa je najbolj pomembno, da tipizirane junake spremeni v prave karakterje. Zanimivo postane, da lahko mitu ali legendi po tem mehanizmu določimo njegov izvor, morda skrivnost, ki ni bila še nikoli razkrita. Zakaj je do tega mita prišlo? In če nadaljujemo v tem slogu, mu lahko tudi določimo nov konec in posledice. Sodobna fantazija lahko ravno zaradi svojih številnih možnosti preoblikovanja izvornih elementov, zapolni vrzeli v najbolj preprostih mitih in legendah.


Vir: Internet, april 2019 

Izpostaviti je še mogoče, da se mitološka fantazija poslužuje tudi samo določenih elementov mitologije. Da bi zapolnila zgodbo, na primer romantične fantazije, lahko iz nabora mitoloških bitij izbere enega ali več, ki bodo popestrili zgodbo. Lahko glavni junakinji doda mitološko žival kot zvestega spremljevalca ali magični mitološki predmet. Poskusimo si predstavljat, kako bi bilo videti, če bi Thorovo kladivo vihtela mogočna bojevnica? Kako bi morali predelati zgodbo, da bi ta sprememba delovala pristno?
Na ta način se sodobna fantazija kreativno in drzno poigrava z elementi, ki jih ima na voljo. Kot se pri kreativnem pisanju pisatelj poigrava in poslužuje raznoraznih tehnik, da popestri svojo pisateljsko žilico in ustvarja nove zgodbe, tako sodobna fantazija črpa, združuje, predeluje, zapolni vrzeli, dodaja, poudarja elemente, variira preproste in kompleksne mite ali legende ter jim doda novo vrednost umeščeno v ustrezen podžanr. 


Vir: Internet, april 2019 



»To je bil moj svet. Svet fantazijskega romana. Razkril sem ti svoje skrivnosti, približal svoje srce in anatomijo svoje duše. Spoznal si, kako živim in kaj me ohranja pri življenju. Sedaj veš, zakaj ti ne pustim spati, ko me prebereš. Sedaj razumeš, zakaj me ne moreš odložiti, ko me začneš prebirati. Sedaj si spoznal, da nisem le plod gole domišljije, ampak sad neumornega dela fantazijskega pisatelja. Me veseli, da sva se spoznala.«

#011 Kompleksnost ljubezni, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 14. mar. 2019 03:44 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. mar. 2019 03:50 ]


#011 Kompleksnost ljubezni

Ko prebiramo fantazijske zgodbe ali gledamo filme, je vselej v središču dogajanja boj za oblast, junakov boj, da bi opravil pomembno nalogo, boj med dobrim in zlim, boj za prisvojitev ozemlja, boj za pravico, boj proti tiranom, boj za povrnitev svobode in miru. Redkokdaj pa je v ospredje postavljena ljubezenska zgodba. Če odmislimo sago o Somraku, ki je izrazit romantičen, sodoben in mitološki fantasy, o katerem bomo razmišljali naslednjič, moramo poudariti, da ljubezenske zgodbe niso glavna tema fantazijskih romanov. Epska fantazija, na primer Igra prestolov, ne bo vključevala veliko elementov romantičnega fantasyja. 


Vir: Internet, marec 2019 

Elementi ljubezni in romantike se pojavljajo v ozadju ali se razvijejo šele na koncu po predhodnih pokazateljih, da je med junakoma nekaj kemije, kar lahko zasledimo v mitološkem sodobnem Percy Jackson, v visoki fantaziji Gospodarja prstanov, v Hobitu med škratom Kilijem in vilinko Tauriel. Kljub temu, pa fantazijska književnost pozna tudi žanr romantični fantasy. Najbrž ste sedaj vsi pomislili »Kako romantičen fantasy, ko pa je še nekaj vrstic nazaj pisalo, da ni ljubezenskih in romantičnih zgodb?« Čarobnost je v tem, da ko govorimo o romantičnem fantasyju, imamo v mislih fantazijske zgodbe, kjer je glavni junak in heroj nihče drug kot ženska, največkrat zelo mlada, še večkrat celo najstnica. V grobem lahko rečemo, da ta vrti kolesje zgodbe, je neustrašna in bojevita, ter nikakor ne potrebuje podpore moških herojev, da bi jo branili, saj je močna, samostojna in samozavestna. Če se pojavi v vlogi princese, bo uporniška, ne bo dvorna dama, ampak bojevnica, ki se bo urila v uporabi orožja in ga bo spretno tudi vihtela. V zgodbi bo delovala in se borila sama, ker pa gre za romantični fantasy, se bo prepletala tudi strastna ljubezenska zgodba.


Vir: Internet, marec 2019 

Če se bolje poglobimo, pa ugotovimo, da so te zgodbe veliko bolj kompleksne, kot delujejo iz prejšnjega odstavka. Junakinje niso le postavljene v vlogo »fajterke«. Da pridejo do tega, se jim mora zgoditi nekaj pomembnega, sprožiti se mora mehanizem, ki jih potisne v to. Sedaj pa pomislite na zgodbe, ki ste jih brali ali videli v filmu, kjer nastopa bojevita ženska junakinja, pa četudi ni fantazijskega žanra. Najbrž vam bo blizu Electra, sodobni mitološki Podzemlje, Stekleni prestol, sodobni Razcepljeni z nekaj elementi znanstvene fantastike, in Igre lakote. Junakinjam je skupna izguba doma, družine ali položaja v družbi iz takšnih ali drugačnih razlogov, zato je sprejeta v novo družbo, od doma pa je v velikih primerih primorana zbežati. V fantazijskih zgodbah bo vzrok povezan z njeno družino ali močjo, ki jo le ta ima in junakinja sama z njo ni seznanjena. Sovražnik ji bo družino ubil, zavzel dom, na primer grad, oblast, status in čarobno moč. Junakinja se bo zatekla na varno, sprejeta bo v novi družbi, se nanjo navadila in se trmasto ter vztrajno urila, da si povrne dom in uniči sovražnika. V novi skupini bo razvijala socialne, globoke prijateljske odnose, svojo skrito, največkrat magično in bojevniško moč, in seveda ljubezen. Ta se razvije ravno med junakinjo in glavnim junakom, ki ji pomaga pri urjenju in jo spodbuja ter tudi sam poseduje magične in bojevniške spretnosti, vendar v bistveno manjši meri kot jih ima junakinja, kar se izkaže tekom zgodbe.
Magija se v teh zgodbah pojavlja kot nežen element in je običajno prirojena, v nasprotju z drugimi žanri fantazije, kjer je večkrat tudi dodeljena, pridobljena in naučena. Njena moč je načeloma nežna, vsekakor ne zastrašujoča. Seveda obstajajo izjeme, ko junakinja toliko razvije svojo prirojeno magijo in moč, da ji lahko brez zadržkov rečemo, da je res zastrašujoča. Poleg naštetih lastnosti so značilne še močna intuicija s strani junakov, empatija, moč vstopanja v misli ali sanje drugega junaka. Ko se junakinja izuri, je močnejša od svojega učitelja in skupaj se podata na pot, da junakinji povrneta življenje. Na tej poti odkrijeta, da sta edina, ki lahko rešita nastali zaplet in povrneta izgubo glavne junakinje ravno zaradi njune moči, medsebojnega zaupanja in učenja drug od drugega. Junaka tekom zgodbe razvijeta svojo osebnost. Junakinja postane še bolj neodvisna in močna, junak pa se nauči, kako ji stati ob strani, pri čemer, poudarjam, junakinja ni povsem odvisna od njega. Ker gre za ljubezensko razmerje, bodo zgodbe vsebovale tudi elemente in podobe, ki bodo prikazovale seks med junakoma, vendar bo ta izražen posredno.


Vir: Internet, marec 2019

Romantični fantasy se pojavlja v prepletu z ostalimi žanri in od njih je odvisno, v kolikšni meri bo zgodba dinamična, napeta ali umirjena. Če se bo prepletala z žanrom visoke fantazije, bo pravljična, junaki se bodo razvijali in krepili vezi, bo umirjena in zasanjana, vendar napeta v kočljivih trenutkih. Tukaj lahko dodamo tudi mitološki fantasy. Če bo zgodba slonela na stebrih žanra sword in sourcey (meč in čarovnija), pa bomo priča bolj dinamičnim odnosom, večji bojevitosti in manjšemu poudarku na odnose. V takih primerih bo nasilje bolj izraženo in podrobneje opisano.





Napisala: Erika Gregorič



Celoten sklop Erikinih člankov si lahko preberete s klikom na










#10 Heroji, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 14. feb. 2019 10:52 avtor: Spletni čas - Inovelmedia


#10 Heroji
Heroje poznamo že od nekdaj. Mame so svojim hčeram pripovedovale o pogumnih herojih, ki jih bodo rešili, ko se bodo znašle v nevarnosti, kajti ti rešujejo princese in vse hčere so princese. Tudi fantje so poslušali pripovedi o pogumnih in mogočnih herojih, ki so se bojevali z zvermi, premagovali gorovja in nevarnosti, prehodili milje in milje, da bi prišli do zastavljenega cilja. Te pripovedi so bile epskih razsežnosti, njihova zgodovina pa sega daleč nazaj. Spomnimo se Epa o Gilgamešu in pa Iliade in Odiseje. Našteto sodi v daljšo pripoved, ki opisuje junakovo potovanje in premagovanje ovir in nalog za dosego cilja.  
Ta klasična shema se v fantazijskem žanru tekom časa prelevi v modernejše pojmovanje epske pripovedi, ki ji fantazijski književnosti rečemo epska ali herojska fantazija. Skupni imenovalec temu pod žanru so dolge fantazijske pripovedi, ki obravnavajo načeloma le enega junaka in ta je mogočni heroj, ki ob sebi ne potrebuje skupine, ki bi mu pomagala na poti. Je mogočen in rešuje dame v nevarnosti, bori se s pošastmi, mečevanje mu je mala malica in pokoritev zmajev in ostalih zveri pa kot sprehod. Že ta prvi opis nam da vedeti, da se bo herojska ali epska fantazija zelo razlikovala od visoke, ki smo jo opisovali zadnjič. Če je v visoki fantaziji prevladovalo kolektivno dojemanje potovanja, naloge in nevarnosti junakov, pa tukaj ne gre spregledati, kako je junak sam in na svoji poti in ne potrebuje nikogar, ki bi mu svetoval, ga varoval pred nevarnostjo ali mu pomagal in ga učil o nenavadnih pojavih znotraj fantazijskega sveta. Junak je seveda lahko v skupini, kar se zgodi le redko, razen če se nahajamo v Marvelovih Avengerjih, kjer je vsak od junakov skupine heroj. Ne bo pa potreboval pomoči skupine in med njimi bo vzajemnost temeljila, bolj kot ne, na obvezi, da morajo potovati skupaj, ker je bilo tako določeno in ne zato, ker bi si sami tako želeli. Če še malo primerjamo opisovani žanr z visoko fantazijo, moramo poudariti, da za razliko od visoke fantazije, kjer se odločilna bitka konča s pomočjo magije, se pri epski fantaziji vselej konča s pomočjo hladnega orožja, ki je vir moči in herojskih potez glavnega junaka. Zgodbe epske fantazije se odvijajo v okolju, ki spominja na srednji vek in gotiko, spopadi med junaki pa temeljijo na boju iz prsi v prsi s pomočjo hladnega orožja. Spopadi in spletke med dobrim in zlim, ki v ospredje zgodbe potiskajo boje za zavzetje prestola ali zemlje, so zelo pogosti element herojske fantazije. Oče tega žanra je brez dvoma Robert Ervin Howard s sago Conan, danes pa si te opise najlažje predstavljamo z Igro prestolov, ki sodi v ta žanr fantazije. Resda je v zgodbi veliko junakov, ampak delujejo posamično in tudi poglavja v knjigah, so poimenovana po njih in pripovedujejo zgodbo z vidika vsakega posameznega junaka (heroja) v tej epski pripovedi. Trdne skupine tekom zgodbe praktično ni, razen družine, pa še ta ima razdrte vezi. Vsak junak se lahko zanaša le sam nase in bori se sam. Naj izpostavimo še, kako iznajdljiv, pretkan, pogumen in močan mora biti junak, da lahko sam bojuje svojo bitko, kar se več kot odlično kaže v omenjeni zgodbi.
V epsko fantazijo večkrat zaidejo tudi elementi visoke fantazije, s to razliko, da se prevedejo v manj pravljični jezik, ki se umakne bolj dovršenemu slogu s pridihom starega jezika, ki podarja neverjeten vtis knjige, kot bi jo napisal star modrec in jo pozabil na tisoče let na staremu podstrešju in je sedaj našla pot med nas, ki beremo o prigodah naravnost iz »tistega« časa. 


Vir: Internet, februar 2019



Napisala: Erika Gregorič



Celoten sklop Erikinih člankov si lahko preberete s klikom na






#09 Grem na pustolovščino!

objavljeno: 11. jan. 2019 23:59 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. jan. 2019 23:59 ]


#09 Grem na pustolovščino!

Fotografija: Internet, januar 2019 

»Kam tako hitiš, Bisagin?« »Grem na pustolovščino!« je zavpil Tolkienov hobit Bilbo Bogataj (Bisagin), ko je veselo tekel za druščino škratov, ki so se odpravljali na dolgo pot proti Samotni gori Erebor, katero je škratom, skupaj z njihovim zakladom, zasedel zmaj Smaug. V mnogih tovrstnih fantazijah, se glavni junak ravno ne veseli podviga, ki mu je bil zadan. Že v nadaljevanju, na primer, se Bilbov nečak Frodo odzove zmedeno, saj ga na potovanje potisnejo naključja in dodeljena posebna naloga.  
High fantasy, ali visoka fantazija, je po mnenju mnogih najbolj plemenit žanr, ki se je ustvaril v fantazijski književnosti, saj je najbolj povezan s pravljicami, starimi izročili, antično epiko in mitologijo. Visoka fantazija, namreč, tako po slogu kot po motivih spominja na pravljico, zato tudi njena dogajalna struktura izvira iz le te. Visoka fantazija črpa elemente iz pravljic, mitov in legend ter jih prosto variira. Bolj, ko se oddaljuje od izvirnega elementa in zgodbe, bolj je moderna. Kot mnoge zgodbe fantazijske književnosti tudi visoka fantazija obravnava teme, ki pripovedujejo o bojih med dobrim in zlim. Vladimir Propp je v svojem delu Morfologija pravljice izpostavil kar 31 funkcij, ki določajo pravljico in jih razvrstil, kot se nizajo v pravljični zgodbi. Iz teh lahko izvlečemo tudi dogajanje v sami visoki fantaziji. Poglejmo tole dogajalno strukturo na primeru mojstra Tolkiena in njegovih delih Hobit in Gospodar prstanov, saj ju vsi poznamo. V zgodbi se glavni junak, ki je povsem neizkušen in ne pozna dogajanja zunaj svojega kraja, kot smo izpostavili v članku 004, seznani s pomembnimi dejstvi svojega sveta, ki ga prizadene zlo. Prav tako ugotovi, da so njegov svet pretresli boji med dobrim in zlim. To spremembo v junakovem vsakdanjiku povzroči pomemben predmet (Edini Prstan oz Prstan Mogote, Sovragov prstan ali Isildurjeva gonoba), ki ga privede do pomembnega raziskovanja. Junak ugotovi, oziroma mu to povedo drugi ali njegov učitelj, da je edini, ki lahko premaga zle sile in povrne mir, čeprav se s tem še ne zna kosati. Da pa to lahko stori, mora na dolgo potovanje in izpolniti pomembno nalogo. Kot smo omenili, glavni junak je neizkušen, zato mu na poti pomagajo prijatelji in pomočniki, ki verjamejo vanj in ga branijo pred nevarnostjo, delijo z njim svoje izkušnje in nasvete. Poleg njih pa je nepogrešljiv tudi junakov učitelj, v našem primeru vešč Gandalf, ki junaka uči in svari pred nevarnostmi. Potovanje skupaj s prijatelji je najpomembnejši element visoke fantazije, in pridobi na svojem pomenu, ko je le to v družbi drugih, in če glavni junak živi za druge in z drugimi. Le z zaupanjem v prijatelje in ustvarjanjem trdne skupine so lahko nekatere ovire in nevarnosti premagane. Družba prijateljev, zbranih okrog glavnega junaka, so lahko v veliki večini različnih porekel. V visoki fantaziji so to škratje, vilinci, ljudje. Potovanje po eni strani pripomore k odkrivanju nečesa oziroma k najdbi pomembnega predmeta ali opravljeni nalogi, po drugi strani pa služi kot iskanje sebe in oblikovanju sebe. Kot primer lahko izpostavimo hobita Bilba, ki je bil na začetku potovanja zelo neroden in nespreten, kasneje pa pogumen, pri čemer mu je pomagalo potovanje, pustolovščine, pomoč druščine, njegova pomoč druščini, bitke in seveda Edini Prstan, ki ga je ukradel Golumu. Druščini na poti seveda pomagajo tudi drugi, ki imajo že izkušnje s premagovanjem zla in delijo junakom nasvete, jim pomagajo pri orožju, ščitih in urokih. Pot pa seveda ni postlana s cvetjem, saj se srečajo tudi z ogromno sovražniki, ki nasprotujejo glavnemu junaku in mu želijo preprečiti, da bi opravil nalogo, saj si tudi sami želijo osvojiti moč. Na tej strani najdemo hudobne čarovnike, orke, trole in ostale zle sile.
Pomemben element so tudi kruto in krvavo opisane ogromne bitke, ki jih bojuje gromozansko število bojevnikov. Cilj spopadov ni vselej osvojitev magične moči ali predmeta, temveč tudi posest, kot v primeru Hobita, ko se bitka petih vojska odvija tako za goro Erebor kot za zaklad v njej. Večkrat pa je magija tista, ki postavi piko na i in uniči boj. V primeru Hobita ni tako, saj Thorin in Legolas na koncu premagata glavna nasprotnika zgolj z orožjem. Poleg tega magija tudi dodeli moč, tako dobrim kot zlim junakom, povrh vsega pa zahteva ogromno znanja in tako fizične kot mentalne moči, da se jih lahko uporablja. Nepravilna uporaba magije pa lahko privede lahko do hudih posledic. Pomislimo na Froda, kakšno breme nosi na svojih ramenih s tem, ko se potuje do Mordorja, da bi uničil Prstan. Z junakovim potovanjem pa se odkriva še en zelo pomemben element zgodb visoke fantazije, in ta je neskončen in do potankosti opisan dogajalni svet, ki se najbolje odraža v filmski različici zgodbe. Fantazijski svetovi zgodb visoke fantazije so polni nepredvidljivih začaranih gozdov, porušenih svetišč in utrdb, kjer so si zatočišče našle zle sile. Spoznamo gorovja, kjer spi hudobija, ali so prepletena s podzemnimi mesti škratov, odkrijemo skrita gozdna kraljestva vilincev, čudovite doline, skrite zakladi, uročena mesta, kraljestva, zapuščene vasi …


Na koncu dobro vedno zmaga, terja kakšno žrtev med dobrimi junaki, glavni junak opravi nalogo in domov se vrne z nagrado. Bilbo se iz svoje pustolovščine vrne poln energije in zadovoljstva ter z edinim Prstanom, od katerega se bo moral kasneje ločiti. Frodu in njegovim prijateljem hobitom se iz hvaležnosti poklonil sam kralj in rešeno ljudstvo, zato to pomembno nalogo zapusti z nasmehom, saj se mu je odvalila skala od srca.

Fotografija: Internet, januar 2019



Napisala: Erika Gregorič


Celoten sklop Erikinih člankov si lahko preberete s klikom na





#008 Eksplozija fantazije

objavljeno: 12. dec. 2018 13:22 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. dec. 2018 13:28 ]


#08 Eksplozija fantazije
Preden skočim na naslednje poglavje fantazijske književnosti, sem želela nekaj besed posvetiti svoji izkušnji s tem žanrom in rojstvom mojega fantazijskega romana, ki trka na vrata raznim založnikom. Kako se je pravzaprav začelo, še sama točno ne vem. Verjamem pa, da gre nekaj zaslug tudi japonskim animejem, ki me spremljajo od malih nog. Vemo, da so te zgodbe polne fantazije, neverjetnih, magičnih trenutkov in nekateri dogodki so že samoumevni in jih niti ne pripisujemo kakršnemukoli žanru ali da bi bil značilen za fantazijo. Pa vendarle je temu tako. Risanka ali ne, tudi ta ima svojo zgodbo in rdečo nit, ki je umeščena v žanr. In nekaj teh dejstev se je v meni zasidralo v najstniško srce leta 2003, ki je bilo zagotovo prelomno. Ali natančneje povedano, poletje 2003, ki ga vselej opevam kot najlepše poletje mojega življenja. Verjamem, da je bilo za njim še kakšno lepše, ampak tako je bilo oklicano in tako bo poetično najbrž tudi ostalo. No, takrat sem kot najstnica spremljala japonski anime Gensomaden Saiyuki, ki se me je zelo dotaknil. Sicer je tematsko zelo nepovezan s tem, kar je kasneje postal moj roman, je pa bil povod zanj. Poleg tega animeja sem se posvetila gledanju Fushigi Yuugi, odkrila sem ilustratorko Yukirin in se zasanjala ob njenih fantazijskih ilustracijah, ki so včasih upodabljale tudi fantazijske bojevnike. Dan za dnem, dan za dnem, dokler neke noči nisem sanjala napetega prizora fantazijskega bojevanja pred obzidjem vasi, kjer manjša bojevniška skupinica premaga nasprotnikovo vojsko in se poda za njimi, svojo varovanko pa pusti na varnem v tisti vasi. Dekle seveda sluti, da prijateljem preti nevarnost in se takoj požene za njimi. Sanj se še sedaj spominjam do potankosti in tistega jutra, pravzaprav dopoldneva, le kdo poleti vstaja zjutraj?, sem si rekla, »Tole bo pa krasen strip!« Isti dan sem odpovedala plažo s takratno klapo in se posvetila risanju. Tako je nastalo nekaj skic, zrisala sem junake in nekaj prizorov, skozi katere sem začela ustvarjati zgodbo, ki se precej razlikuje od današnje. Naposled je ta zagnanost usahnila, ko sem spoznala, da se kopiči preveč zamisli, ki jim nisem uspela več slediti in povezovati. Projekt je ostal v zvezku, zvezek v predalu in nekaj let miroval ter čakal na svojo priložnost.


Dočakal jo je šele leta 2007, ko sem ponovno vzela drobce v roke in sestavila prvi osnutek za strip. In tako je ostalo. Na ta osnutek so se začeli lepiti novi drobci in začela sem sestavljati ... nadaljevanje! Tako sem poleti 2010 pisala nadaljevanje in risala prizore. Rezultat? Dobrih 200 strani zgodbe, ki je bila več kot le scenarij za strip, z zelo površnim začetkom. »Tako pa ne bo šlo. Začetek je potrebno tudi lepo napisati,« sem si rekla in 2011 začela popravljati začetek. »Huh, tole bo pa precej za risat,« je bila naslednja misel. »Kaj. ko bi jaz to dodelala v roman? In po svojih zmožnostih izpopolnjevala slovnico, slog, zgodbo in tudi risala. Hmmm, veliko narisanega materiala, kaj, ko bi vse skupaj povezala v roman z ogromno slikovnega materiala?« In kocka je padla. Sledilo je iskanje prvega bralca poleg fanta. Najboljši prijateljici sem pošiljala poglavje za poglavjem, in ko je po vsakem prebranem poglavju vedno bolj komaj čakala nadaljevanje, sem si rekla: »To je to ... ali?« Nisem bila prepričana in projekt je nekaj časa ponovno … počival.
Na magistrskem študiju smo dočakali dan, ko smo se pričeli pripravljati na teme, ki bi jih lahko obravnavali v magistrskem delu. Dan ali dva pred tem sem profesorici prinesla nekaj svojih poezij v italijanskem jeziku, da bi mi lahko podala kakšno mnenje. Še zdaj se ne spomnim, kako mi je to padlo na pamet. Med razglabljanjem o možnih temah, je tisti dan profesorica omenila »Erika, vi, ki imate umetniško žilico, bi lahko pisali o ...«, a sem jo miroljubno prekinila, saj sem namreč kar sramežljiva in četudi se je vedelo, da rišem, si tiste strasti še nisem želela deliti z ostalimi. Isti dan sem pisala profesorici in se opravičila, da sem jo tako prekinila in jo vprašala, kaj je želela predlagati s tisto spodbudo. In tako sem se na vajah pogovorila z bodočo mentorico Nives Zudič Antonič, kateri sem poezije tudi prinesla in sva razglabljali, kako bi jih lahko svoje prenesla v magistrsko delo, saj po pravilniku lahko študent predstavi tudi unikatno umetniško delo. Poezija, poezija, že res, da jih tu pa tam napišem, mislim pa, da niso moja najmočnejša plat. Pogovor je tekel dalje in opogumila sem se in razkrila, da pišem roman, ki ga moram izpopolniti. Odziv je bil še boljši kot za poezije. Odločili sva se, da predstavim svoj roman za magistrsko delo. Po vseh seminarskih delih in po diplomskem delu je bilo to nekaj povsem novega in nemir me je brezglavo gnal naprej, samo naprej, še sama nisem vedela kam. Roman je bil napisan v slovenščini in želela sem si ga prevesti v italijanščino. Vendar zaradi ogromne količine dela, in da bi ohranili delo na kvalitetnem nivoju, sva pristali, da lahko ostane v slovenščini, v italijanščini pa oddam analitični uvod v roman. Super. Sledilo je razbijanje glave, kako se lotiti analitičnega kratkega uvoda. Plavala sem v neznanih vodah. Priznam, še to, da sem pisala v fantazijskem žanru, mi je bila neznanka. »Moj roman je pustolovski,« sem dejala, kar ni zgrešeno, vendar je vse prej kot le pustolovski. »Morda spominja na Gospodarja prstanov,« sem se iskala, a tudi temu ni tako. Analitičnemu delu sem posvetila precej časa. Začela sem pri materialu, ki mi ga je priporočila profesorica, in od tam iskala dalje. Ena informacija je vodila v drugo in potopila sem se v svet fantazijske književnosti. Z literarnimi študijami iz tega žanra pri nas precej skoparimo, zato sem jih iskala vsepovsod, tudi v italijanščini in angleščini. Kvalitetne vsebine so me napolnile z novim zagonom, da sem lahko dopolnila svoj izvirnik, obenem pa sestavila analitični uvod, ki bi moral obsegati približno 25 strani ... Ampak me je zagnanost povlekla, da jih je naneslo na 100, roman pa se je zredil še za dobrih 230 strani in pustil odprti konec za nadaljevanje. Analitični del je bil pripravljen, roman sem dopolnila. Pregledala ga je somentorica in odločili sva se, da v magistrsko delo priloživa prva tri poglavja zaradi dolge vsebine in avtorskih pravic. Rečeno storjeno. Vse sem uredila in več kot pravočasno oddala. Morda je bila to edina stvar v življenju, ki sem jo uredila pred rokom, saj drugače lovim zadnje roke in delam pod pritiskom. Tudi zagovor je bil odličen in po odločbi komisije, moja ocena ne obstaja, saj so mi želeli dati več kot 10. Romana resda še ni na policah knjižnic in knjigarn, mi je pa vse skupaj podarilo čudovito izkušnjo, ki je sicer ne bi spoznala, obenem pa privedlo do Kosovelove nagrade Univerze na Primorskem. 





Napisala in ilustrirala: Erika Gregorič




Celoten sklop Erikinih člankov si lahko preberete s klikom na





#07 Kdaj smo slabi fantazijski bralci ali kdaj fantazijska pripoved ne deluje

objavljeno: 12. nov. 2018 00:56 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. nov. 2018 01:03 ]



#07 Kdaj smo slabi fantazijski bralci ali kdaj fantazijska pripoved ne deluje




Ker se srečujem z ljudmi, ki trdijo, da niso od fantazijskih romanov, zgodb in filmov, pa jih potem vseeno zalotim, da jih žanr kar potegne vase, me je zanimalo, kje tiči razlog, da jim taka zvrst ne odgovarja, oziroma kaj je tisto, ki jih nato prepriča v nasprotno.

V prvi vrsti me je zanimalo, zakaj fantazija nanje sploh nima učinka. Eni so preprosto dejali, da ne verjamejo v nadnaravne sile in da jim ni logično, kako lahko nekdo leti po zraku, kako je mogoče, da le z zamahom rok ustvari energijski val, ki ponese ljudi kilometre stran, pa do tega, da fantazijska bitja preprosto ne najdejo perfect matcha v njihovih glavah. V takih primerih ni nujno, da fantazija nima trdnih stebrov, na katerih bi pričela graditi svojo zgodbo. Nekaterim tak žanr res ni pogodu. In taki bralci ali gledalci komentirajo pripoved z izjavami, kot so »Ma ja, seveda!« ali »Zakaj je to tako?« »Zakaj pa tega ne razložijo?« »Kako je lahko glavni junak tako štorast in ne ve nič o svojih sposobnostih in kako jih uporabiti? Vse mu morajo drugi povedati!« ali »Zakaj ni glavni junak raje ta stranski, ki vse ve in mora s svojim znanjem pomagati glavnemu junaku, ki se venomer cmeri, preden ukrepa proti sovražniku?« Možnosti sta dve. Bralec ali gledalec se res ne vidi v žanru in takih dejstev ne vzame za samoumevna in nerelevantna. Po drugi strani pa je lahko taka fantazijska pripoved res nedovršena in pomanjkljiva.

Pa poglejmo od blizu, kje se je fantazija razbila ob izpostavljenih vprašanjih. »Ma ja, seveda!« je vzklik, ko se zgodi nekaj povsem nepričakovanega, ki v zgodbi ni bilo prej opisano kot možno. Do tu je bralec poznal fantazijski svet, junake, njihove sposobnost, možnost, da se lahko pojavijo fantazijska bitja … na lepem pa je nekaj zamajalo to njegovo gotovost in prepričanje v zgodbo. Eno od pravil fantazije je »Ne žanji, česar nisi posejal«, se pravi, »Ne podajaj nove informacije, če je prej nisi omenil ali napovedal.« Zato je mogoče zaslediti take izjave. Po drugi strani pa gre upoštevat tudi dejstvo, da je lahko tak vzklik tudi odraz tistega, čemur Tzvetan Todorov pravi fantazijski učinek. Torej, ko se srečata dve razlagi dogodka; naravna in nadnaravna razlaga. Ravno skozi to nihanje med naravnim in nadnaravnim se ustvari fantazijski učinek.

Druga izjava »Zakaj je to tako?« nam da misliti, da avtor ni najbolje poudaril ciljev glavnih junakov ali razložil določena dogajanja znotraj fantazijskega sveta. »Zakaj pa tega ne razložijo?« namiguje, da se je nakopičilo preveč odprtih vprašanj, ki še niso bila razrešena, in da avtor ni dal jasno vedeti, da v tistem trenutku ni pomembno, ali se to vprašanje reši ali ne. V tem primeru bralec čuti nelagodje, saj ga je tok informacij in dogajanj pripeljal do točke, ko pričakuje rešitev na težavo in okoliščine jasno namigujejo, da se bo problem rešil.

Izjavi »Kako je lahko glavni junak tako štorast in ne ve nič o svojih sposobnostih in kako jih uporabiti? Vse mu morajo drugi povedat!« in »Zakaj ni glavni junak raje ta stranski, ki vse ve in mora s svojim znanjem pomagat glavnemu junaku, ki se venomer cmeri, preden ukrepa proti sovražniku?« hodita z roko v roki. Pri takih izjavah ne gre toliko iskati grešnega kozla v avtorju, saj so ta dejstva temeljni draž fantazijskih pripovedi. Če se spomnite, smo izpostavili, da glavni junak nikoli ni popoln, je celo zelo štorast, neveden in preprost. Na njegovem potovanju mu pomagajo prijatelji, ki ga spodbujajo in svetujejo, saj imajo že podobne pridobljene izkušnje. Junaku pa tudi pomagajo učitelji, ki so mu celo določeno nalogo dodelili. V tem primeru gre za bralca, ki se še vpeljuje v fantazijski svet in je vajen akcijskih zgodb in pripovedi iz herojske fantazije, kjer je glavni junak mogočen in ne potrebuje pomočnikov, da bi ga vodili, kajti sam že vse zna, saj je vendarle heroj.

https://www.pinterest.fr/bonnie421/asian-exotic-and-beautiful/?lp=true

Ljudje smo si različni in s tem tudi bralci. Če nismo odrasli s fantazijskimi pripovedmi in res nismo od tega žanra, bomo imeli na začetku gotovo težave tudi pri best sellerjih. Lahko se podučimo in beremo literarne študije na temo fantazijske književnosti, kar odsvetujem, saj na ta način fantazije in romanov ne moremo več sproščeno brati. Sama se težko spravim brat knjigo, če ni strokovne narave ali pa berem roman s poklicno deformacijo in vsako lastnost, na katero naletim, povežem s teorijo iz prebrane literarne teorije. Moj nasvet je, da berete in uživate in se ne obremenjujete, kajti fantazijski roman je kot uganka, ki jo držimo v rokah in vedno poskrbi, da se na koncu vse smiselno poveže.

Erika Gregorič






#06 Svet nas oblikuje

objavljeno: 11. okt. 2018 00:16 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. okt. 2018 00:17 ]


#06 Svet nas oblikuje



V vsaki fantazijski zgodbi spremljamo glavnega junaka na poti po fantazijskem svetu. Videli smo, da je glavni junak tisti, ki fantazijski svet sproti odkriva, ker ga ne pozna do potankosti in nam na ta način da možnost, da lahko ta svet spoznamo tudi mi. Zadeva je pa tudi obratna in celo vzajemna. Fantazijski svet namreč predstavlja junaka in ga oblikuje. Posledično fantazijska zgodba odseva njuno soodvisnost. Davide Pinardi in Pietro De Angelis poudarjata, da sta junak in fantazijski svet med seboj tesno povezana, saj ju avtor lahko ustvari z enakimi metodami. Iz česa je pravzaprav sestavljen vsak svet, tudi resničen? Sestavljajo ga teritorij, zgodovinski spomin, skupne vrednote, jezik, družinske vezi, cilji določene skupnosti in čas, ki vse to povezuje.

Najbrž ste opazili, da so okolja, kraji in fantazijski svet vedno zelo natančno opredeljeni in opisani, da se nam zdi, da smo med branjem dejansko tam. Filmi, ki uprizarjajo fantazijske zgodbe, nas popeljejo naravnost v te čudežne svetove in nas pustijo zasanjane. Ti so mati zemlja in teritorij našega glavnega junaka, v zgodovini pa so vedno predstavljali vzrok za konflikte, saj je bila osvojitev tujega ozemlja pogosto temeljni cilj, za katerega so se junaki v fantazijskih zgodbah tudi borili. Skupnost pa svoje ozemlje brani z lastno krvjo. Tako kot je natančno opisan kraj dogajanja, pa mora biti prav tako do potankosti opisan tudi junak, v prvi vrsti, takrat ko se prvič pojavi v zgodbi. Kakšen je videti, kakšno vlogo ima? Seveda pa je opis tako junaka kot sveta lahko namensko bežen, da tekom zgodbe ustvari napetost. Že ta primer nam jasno pokaže, da se junaka in svet ustvarja na enak način.

Zgodovinski skupni spomin določenega ljudstva se lahko spremeni v pravo simbolno vrednost za to ljudstvo. V njem se namreč prepoznajo in slavijo skupne korenine preko izročila plesov, pesmi, knjig, zgodb. Tudi junak ima svoj spomin na pretekle dogodke in lahko jih seveda deli z ostalimi v skupnosti.

Vrednote, pravila in zakoni, ki vladajo v določenem svetu, so oblikovani s strani vodilnih in na položajih. V fantazijskih zgodbah gre velikokrat za mogočne prednike, ki so postavili temelje ljudstvu in so velikokrat povezani z legendami, vero in prerokbami, ki urejajo življenja posameznikov in jih kot taka lahko glavni junak sprejema ali zavrača. Lahko so v skladu z njegovimi mnenji in njegovimi prepričanji, ali pa jim močno nasprotuje, zato je pomembno, da avtor takoj na začetku zgodbe izpostavi v kaj verjamejo junaki in za kaj se borijo. Spomnimo se Viserysa Targaryena in kako je je George R. R. Martin takoj na začetku zgodbe izpostavil cilje in prepričanja tega junaka ter jih med zgodbo krepil.

Cilji določene skupnosti so lahko idealna tarča, h kateri stremi vsa skupnost in za dosego le teh lahko izvaja ekstremne ukrepe, saj so cilji v fantaziji večkrat povezani z religijo in legendami, ki predstavljajo luč za skupno dobro. Tudi junak ima svoje cilje, za katere se bori. Ti so lahko sorodni ciljem pripadajoče skupnosti, lahko pa odstopajo. Večkrat se zgodi, da se junakov cilj tekom zgodbe spremeni, saj se junak tekom zgodbe tudi izpopolnjuje in odrašča.

Vir: Internet, oktober 2018

Če si za hip zamislimo Hobitovo potovanje v Srednjem svetu, nam zagotovo ne zbeži pisan nabor fantazijskih jezikov. Jezik je namreč tisti element, ki v fantaziji ločuje med seboj ne samo mesta, skupnosti in svetove, temveč tudi skupnosti različnih bitij; vilince, orke, škrate, vile … Našteti nimajo nujno razvit samo svoj jezik, ki jih pomensko loči od ostalih, uporabljajo namreč tudi svoja narečja ali izraze za uroke in prerokbe. Ta vidik se dotika tudi junaka samega, kajti vsak ima na primer že svoje priljubljene fraze. »Lannister vedno poravna svoj dolg.« in seveda »Zima prihaja.«

Del življenja vsakega človeka so seveda tudi družinske vezi. V fantazijskih zgodbah ne gre le za krvne vezi, ampak za razpotegujoče se vezi v strukture, ki zajemajo vsakega, ki je blizu družine. Vsi smo velika družina, obstajajo pa tudi primeri, ko si družine nasprotujejo in na ta način ustvarijo dinamiko mi proti vam.

In na koncu, da vse to sploh obstaja in deluje, potrebujemo element časa. Čas ni ravno element, ki bi nujno oblikoval svet in junaka, je pa pogoj, da se odvijajo spremembe in zgodba, kajti slednji se ne morejo odviti drugače kakor v časovnem obdobju. Če ne bi bilo vladajočega časa, ne bi bilo sprememb, junaki bi bili vedno enako stari in zgodba bi se osredotočala le na enkratne zgodbice kot na primer v Miki Miški.


Erika Gregorič




Celoten sklop Erikinih člankov si lahko preberete s klikom na
http://www.inovelmedia.si/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo

#05 Fantazijski junak in fantazijski svet sta eno

objavljeno: 12. sep. 2018 00:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 2. okt. 2018 00:24 ]



#05 Fantazijski  junak in fantazij
ski 
svet sta eno

Ko prinesemo domov fantazijski roman s knjižne police, se začne naša pustolovščina in pred seboj imamo debelo uganko, ki nam jo je zastavil fantazijski roman in ta je samega sebe. Poln je pripetljajev, presenečenj, sanj in nenavadnih pojavov. Skoznje nas pa vodi edinstveni fantazijski junak, ki se nam je že predstavil v prejšnjem pisanju. Brez njega ne bi mogli spoznati fantazijskega sveta. Fantazijski junak pa ne bi mogel biti takšen, kot je brez fantazijskega sveta, ki ga izoblikuje. V prejšnjem poglavju smo spoznali zavedanje nestvarnega s strani glavnega junaka in Jakob J. Kenda nam je podal razlago o tem, da ko avtor položi to zavedanje v zgodbo glavnega junaka in mu na pot postavi učitelje in prijatelje, ki mu razložijo nadnaravne pojave, nam dovoli, da doživimo in spoznamo fantazijski svet, ki ga sicer ne bi mogli. Ko pisatelj piše fantazijski roman, mora junaka in svet ustvarjati skupaj, kajti ta dva poglavitna elementa, tesno povezana med seboj, in odvisna drug od drugega ter velikokrat podzavestna in samodejna, sta v resnici bistvena in se ju določi preden se začne sestavljati in prepletati zgodbo. Junak je sad fantazijskega sveta, pisatelj se mora zavedati, da mu v prvi vrsti prav svet da karakter in obliko, na drugi strani pa ostale lastnosti, kot so predmeti, ki jih uporablja, in odnosi, ki jih oblikuje z drugimi junaki. Vse to vpliva tudi na junakovo izpopolnjevanje kot posameznik v zgodbi tekom branja. 

Za razliko od pravljice, v moderni fantaziji, opazimo, da so tudi stranski junaki odlično zasnovani. Pravzaprav, avtorji zagovarjajo dejstvo, da je pri pisanju fantazijske zgodbe pozornost potrebno nameniti tudi oblikovanju stranskih junakov. Tudi ti morajo biti bralcu zanimivi in imeti svoje želje in zgodbe. Če te želje nasprotujejo ciljem glavnega junaka, je učinek še toliko boljši, saj na ta način ustvarja napetost v zgodbi. Jože Debevc še poudarja, da se v takem kontrastu rodijo konflikti, ki poživijo tekst. A je sploh potrebno izpostaviti junake Igre prestolov in spletke, ki se porajajo tudi ko že mislimo, da nas ne more nič presenetiti? Ko pomislimo, kako vrhunsko je oblikovan Jon Snow, pomislimo še na Cersei Lannister, Ario Stark in ostale junake. Vsak od njih ima do potankosti zasnovan karakter in svojo zgodbo. Četudi so psihološko in sociološko izdelani in po mnogih teorijah nam taki liki zlahka uidejo iz spomina, izstopajo po svojih edinstvenih lastnostih, po katerih si jih zapomnimo. Najlažje si zapomnimo splošne pravljične like, kot so lovec, kralj, kmet, saj so tipizirani in so jim pripisane le splošne značilnosti in le bežno pomagajo glavnemu junaku. V moderni fantaziji pa se tudi taki liki prelevijo v popolne karakterje. Avtorjeva naloga je, da vsakega obdari z edinstveno lastnostjo, ki jih bo ločila od drugih in nam tako ostala v spominu. Po čem prepoznamo Hermiono Granger? Hermiona je piflarka, je zelo nadarjena in cinična. Kaj je tisto, ki nas pritegne pri Daenerys Targaryen? Zapomnili smo si jo kot mati zmajev. Like naredijo edinstvene tudi njihove priljubljene fraze, vzdevki ali hiba. Takšni in podobni primeri se pojavljajo v moderni fantaziji.
Za konec tega poglavja dodajmo še, da oblikovanje lika izhaja iz povsem antropološkega vidika. Človek je človek tudi v fantaziji, čeprav ima lahko nadnaravno moč. Človek živi v svojem okolju in to okolje ga oblikuje. Ali imajo na primer Italijani enake navade kot Angleži? Vsako ljudstvo je razvilo svojo kulturo, oblikovalo je svoj teritorij in arhitekturo in dalo pomen spomenikom, vsako ljudstvo ima svoje prednike in izvore, svoje norme in jezik ali pa vsaj pregovore in simbole. Del tega sveta so tudi družinske vezi, ki vsakemu ljudstvu pomenijo drugače. Sem moramo uvrstiti tudi cilje za katere se določena skupnost bori, saj ima vsaka svojo vizijo razvoja in svoje interese. Ti elementi so drugačni v vsakem svetu in ravno zato jih ločimo med seboj. Na vprašanja, kako svet oblikuje fantazijskega junaka, je pa uganka, ki jo bomo reševali naslednjič.

Nadaljevanje prihaja …



Erika Gregorič



Vir: Internet, september 2018



Celoten sklop Erikinih člankov si lahko preberete s klikom na 

Svet fantazijskega romana


Preberite še: 


Poseben dan, Zarja Trkman

Natečaj za kratko zgodbo

#04 Neizkušen fantazijski junak, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 10. avg. 2018 05:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. avg. 2018 05:11 ]


#04 Neizkušen fantazij
ski junak 

Zadnjič smo odprli temo o junakih fantazijskih romanov, ki so tako edinstveni, da so nam sposobni ukrasti srce. To dosežejo na več načinov. Da pa do tega lahko sploh pride, je potrebno veliko dela z avtorjeve strani, kajti on jih mora izklesati, da so tega lahko zmožni. Fantazijski junaki so potisnjeni v zgodbe, v katerih se pojavljajo neresnični dogodki, junaki sami, neresnična dogajalna okolja, elementi, domišljijske in nemogoče situacije, za katere ne moremo reči, da bi se lahko odvijale v resnici. Fantazijski junaki so lahko del zgodbe, ki se odvija v našem svetu, katerega pretrese nadnaravni dogodek in junaka potisne v njegove posledice. Lahko pa so protagonisti fantazijske zgodbe prebivalci v sekundarnem tipu sveta, torej v povsem drugačnemu od našega, kjer so prav tako potisnjeni v kolesje fantazijskih pripetljajev, ki posledično vzbudijo v njih najslabše ali najboljše. Elementa, ki definirata fantastično situacijo sta vdor nadnaravnega in čudežnega. S podobnimi pridevniki smo v zadnjem članku opisali fantazijske junake. In ravno taki morajo biti, da nas odpeljejo in zasanjajo. 

Trdno podlago študije o fantazijski književnosti je podal Tzvetan Todorov v svojem eseju Fantazijska književnost, v katerem nas seznani s pomembnimi dejstvi fantazijske književnosti na katerih sloni fantazijski roman. Sedaj pa napnimo ušesa, oziroma berimo počasi, kajti presenetila nas bo ugotovitev, da pogoj, da fantazijski roman deluje kot takšen, je ta, da mora bralec obravnavati junake kot živeče osebe in med branjem oklevati med naravno razlago o dogodkih, o katerih bere in med nadnaravno, saj se fantazijski učinek ustvari ravno med napetostjo med realnim in irealnim svetom, na meji med znanim in neznanim. Posledično tudi glavni junak niha med tema dvema dejstvoma, saj je v prvi vrsti ravno glavni junak tisti, ki dvomi in se čudi pripetljajem v svetu v katerem živi. Kar seveda ni nič nenavadnega, če fantazijski elementi vdirajo v realen svet in ga obrnejo na glavo. V takem primeru se junak ne more odzvati drugače. Kako pa to utemeljiti in razložiti za junaka v sekundarnem tipu fantazijskega sveta, v katerem živi in ga pozna ter se ne bi nikakor smel čuditi (ne)običajnim dogodkom v svojem svetu? Ali ne bi bilo čudno, da bi se mi čudili kakšen ogromen ptič neki je to, ko bi zagledali letalo? Pomislite dobro, pomislite na vse fantazijske romane, ki ste jih prebrali. Ali je glavni junak vedel v kaj se spušča? Je bil sposoben najti razlago za neobičajne in nove dogodke, ki so se pričeli odvijati okrog njega? Ne gre? Pa poglejmo takole … kakšno vlogo imata Haggrid in Albus Dumbledore v Harry Potterjevih zgodbah? Če ste pomislili na to, da vodita Harryja in ga učita o novem svetu, v katerem se je znašel, ste zadeli v terno. Glavni junak ne pozna fantazijskih pripetljajev, ki pretresejo njegov vsak dan, zato potrebuje učitelje in prijatelje, ki mu pomagajo skozi zgodbo. 

Fotografija: Internet, avgust 2018

Ta preprosta lastnost fantazijske književnosti je glavni mehanizem, ki služi, da fantazijski svet spoznamo tudi mi. Predstavljajmo si, kako bi bilo videti branje, če bi glavni junak že vse vedel in se podal v lastnosti in zakone svojega sveta kot v samoumevne. Težko bi nam bilo razumeti fantazijski svet, saj ne bi spoznali, kako je videti in zakaj se stvari zgodijo. S tem, da avtor položi to zavedanje nestvarnega, kot ga poimenuje Jakob Kenda, v zgodbo glavnega junaka in mu na pot postavi učitelje in prijatelje, ki mu razložijo nadnaravne pojave, nam dovoli, da doživimo in spoznamo fantazijski svet, ki ga sicer ne bi mogli. Ta pa s svojimi zakoni in posebnostmi, ki jih bomo spoznali naslednjič, oblikuje glavnega junaka in ga napravi tako edinstvenega.


Nadaljevanje prihaja …



Erika Gregorič

Preberite Erikin Portret.


Preberite še: 

Lepi pot 2001 (Jurij Hudolin)









Natečaj za kratko zgodbo

#03 Srce fantazijskega romana - pripovedovalec, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 9. jul. 2018 14:55 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. jul. 2018 14:58 ]



#03 Srce Fantazijskega
 
romana - pripovedovalec 


»Ime mi je Kvothe. Reševal sem princese iz rok spečih pokopaliških vladarjev. Požgal sem mesto Trebon. Preživel sem noč s Felurijanko in jo odnesel živ ter pri pameti. Z Univerze so me vrgli, še ko sem bil mlajši od večine fazanov. V mesečini sem stopal po krajih, o katerih drugi nočejo govoriti niti podnevi. Govoril sem z božanstvi, ljubil ženske in pisal melodije, ob katerih začno pevcem liti solze. Nemara ste slišali zame.« (Patrick Rothfuss: Ime vetra, 1. del trilogije Kraljemorčeve kronike) 

Tako bi zvenel naš fantazijski roman, če bi ga pisali v prvi osebi. Ko beremo tovrstne fantazijske romane, se z lahkoto poistovetimo z glavnim junakom, dihamo z njim, na nas prenese svoje občutke in večkrat se zgodi, da nas kdo zaloti, kako se nezavedno smehljamo ob branju ali povesimo obraz ob kakšni junakovi bridki izkušnji, saj nam ta iz prve roke pripoveduje o svojih izkušnjah in svojo zgodbo. Take fantazijske mojstrovine imamo najraje. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da smo pri branju vselej omejeni na pogled glavnega junaka. Njegov glas je pripovedovalčev glas, ki nas vodi skozi pripoved. V primeru takih fantazijskih romanov lahko avtor izrazi le toliko, kolikor ve in pozna glavni junak. Pisatelj torej uporabi zorni kot glavnega junaka, posledično pa je njegovo znanje omejeno na junakovo znanje. Ta zorni kot je lahko fiksen, če besedo prepustimo le glavnemu pripovedovalcu in na zgodbo gledamo le iz njegovega zornega kota. Lahko je pa tudi spremenljiv, če se zorni kot pomika od junaka do junaka, ki na podlagi tega sestavlja zgodbo. Dober primer zadnje trditve je vsem znana Pesem ledu in ognja, bolje poznana kot Igra prestolov, kjer George R. R. Martin vsako poglavje posebej posveti enemu junaku in tako iz več zornih kotov tvori celotno zgodbo. 

https://www.google.si/search?biw=1920&bih=915&tbm=isch&sa=1&ei=gXk8W_OaKa2QmwWK5rDoCA&q=fantasy+characters&oq=fantasy+characters&gs_l=img.3..0i19k1l10.4907.5273.0.5613.3.3.0.0.0.0.119.315.1j2.3.0....0...1c..64.img..0.3.314...0i30i19k1j0i5i30i19k1.0.V-hpSLCC_M0#imgrc=64mW4GWmWZFAXM:
Vir: Internet, julij 2018

V tem primeru seveda ne gre za pripoved v prvi osebi, ampak v tretji, pisatelj pa v takih pripovedih prevzame vlogo vsevednega pripovedovalca. V takem pripovedovanju ima avtor več znanja kot katerikoli junak, ki se nahaja v zgodbi. Avtor se lahko poglobi v junakovo dušo in podzavest še bolj, kot se lahko junak sam. Ve, česar junaki ne vejo, vidi, česar junaki ne vidijo, zato lahko pripovedovalec napove dogodke, ki se bodo zgodili in ustvari napetost ter pričakovanje. Bralci pa ob tem želimo izvedeti, kako se bo glavni junak odzval na to.

Je pa pomembno poudariti, da se moramo pri pisanju v tretji osebi posvetiti tudi junakom samim in jim dati dovolj prostora, da izražajo sami kar jim leži na duši, saj se na ta način bralec lažje poistoveti z njimi. S tem naredimo junake bolj človeške in pristne, kar lahko avtor ustvari na več načinov. Lahko citira junakove misli, lahko jih obdari z kvalitetnimi monologi, ali pa tekom misli. Zelo dobro se junaki izražajo in odražajo svojo osebnost skozi dialoge, kajti vsak junak ima svojo govorico, ki ga naredi edinstvenega in ga loči od drugih. Navdušenci fantazijske literature vemo, da so fantazijski junaki vselej zelo kompleksni in delujejo neverjetno resnično. Slednji oksimoron (neverjetno resnično) pridevnikov, ki opisujeta junake, je bistven, saj ravno to nihanje med neverjetnim in resničnim ustvari fantazijsko pristnost, ki nam ukrade srce. In to krajo bomo zagovarjali naslednjič ☺



Nadaljevanje prihaja …



Erika Gregorič

Preberite Erikin Portret.




1-10 of 13