#008 Eksplozija fantazije

objavljeno: 12. dec. 2018 13:22 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. dec. 2018 13:28 ]

#08 Eksplozija fantazije
Preden skočim na naslednje poglavje fantazijske književnosti, sem želela nekaj besed posvetiti svoji izkušnji s tem žanrom in rojstvom mojega fantazijskega romana, ki trka na vrata raznim založnikom. Kako se je pravzaprav začelo, še sama točno ne vem. Verjamem pa, da gre nekaj zaslug tudi japonskim animejem, ki me spremljajo od malih nog. Vemo, da so te zgodbe polne fantazije, neverjetnih, magičnih trenutkov in nekateri dogodki so že samoumevni in jih niti ne pripisujemo kakršnemukoli žanru ali da bi bil značilen za fantazijo. Pa vendarle je temu tako. Risanka ali ne, tudi ta ima svojo zgodbo in rdečo nit, ki je umeščena v žanr. In nekaj teh dejstev se je v meni zasidralo v najstniško srce leta 2003, ki je bilo zagotovo prelomno. Ali natančneje povedano, poletje 2003, ki ga vselej opevam kot najlepše poletje mojega življenja. Verjamem, da je bilo za njim še kakšno lepše, ampak tako je bilo oklicano in tako bo poetično najbrž tudi ostalo. No, takrat sem kot najstnica spremljala japonski anime Gensomaden Saiyuki, ki se me je zelo dotaknil. Sicer je tematsko zelo nepovezan s tem, kar je kasneje postal moj roman, je pa bil povod zanj. Poleg tega animeja sem se posvetila gledanju Fushigi Yuugi, odkrila sem ilustratorko Yukirin in se zasanjala ob njenih fantazijskih ilustracijah, ki so včasih upodabljale tudi fantazijske bojevnike. Dan za dnem, dan za dnem, dokler neke noči nisem sanjala napetega prizora fantazijskega bojevanja pred obzidjem vasi, kjer manjša bojevniška skupinica premaga nasprotnikovo vojsko in se poda za njimi, svojo varovanko pa pusti na varnem v tisti vasi. Dekle seveda sluti, da prijateljem preti nevarnost in se takoj požene za njimi. Sanj se še sedaj spominjam do potankosti in tistega jutra, pravzaprav dopoldneva, le kdo poleti vstaja zjutraj?, sem si rekla, »Tole bo pa krasen strip!« Isti dan sem odpovedala plažo s takratno klapo in se posvetila risanju. Tako je nastalo nekaj skic, zrisala sem junake in nekaj prizorov, skozi katere sem začela ustvarjati zgodbo, ki se precej razlikuje od današnje. Naposled je ta zagnanost usahnila, ko sem spoznala, da se kopiči preveč zamisli, ki jim nisem uspela več slediti in povezovati. Projekt je ostal v zvezku, zvezek v predalu in nekaj let miroval ter čakal na svojo priložnost.


Dočakal jo je šele leta 2007, ko sem ponovno vzela drobce v roke in sestavila prvi osnutek za strip. In tako je ostalo. Na ta osnutek so se začeli lepiti novi drobci in začela sem sestavljati ... nadaljevanje! Tako sem poleti 2010 pisala nadaljevanje in risala prizore. Rezultat? Dobrih 200 strani zgodbe, ki je bila več kot le scenarij za strip, z zelo površnim začetkom. »Tako pa ne bo šlo. Začetek je potrebno tudi lepo napisati,« sem si rekla in 2011 začela popravljati začetek. »Huh, tole bo pa precej za risat,« je bila naslednja misel. »Kaj. ko bi jaz to dodelala v roman? In po svojih zmožnostih izpopolnjevala slovnico, slog, zgodbo in tudi risala. Hmmm, veliko narisanega materiala, kaj, ko bi vse skupaj povezala v roman z ogromno slikovnega materiala?« In kocka je padla. Sledilo je iskanje prvega bralca poleg fanta. Najboljši prijateljici sem pošiljala poglavje za poglavjem, in ko je po vsakem prebranem poglavju vedno bolj komaj čakala nadaljevanje, sem si rekla: »To je to ... ali?« Nisem bila prepričana in projekt je nekaj časa ponovno … počival.
Na magistrskem študiju smo dočakali dan, ko smo se pričeli pripravljati na teme, ki bi jih lahko obravnavali v magistrskem delu. Dan ali dva pred tem sem profesorici prinesla nekaj svojih poezij v italijanskem jeziku, da bi mi lahko podala kakšno mnenje. Še zdaj se ne spomnim, kako mi je to padlo na pamet. Med razglabljanjem o možnih temah, je tisti dan profesorica omenila »Erika, vi, ki imate umetniško žilico, bi lahko pisali o ...«, a sem jo miroljubno prekinila, saj sem namreč kar sramežljiva in četudi se je vedelo, da rišem, si tiste strasti še nisem želela deliti z ostalimi. Isti dan sem pisala profesorici in se opravičila, da sem jo tako prekinila in jo vprašala, kaj je želela predlagati s tisto spodbudo. In tako sem se na vajah pogovorila z bodočo mentorico Nives Zudič Antonič, kateri sem poezije tudi prinesla in sva razglabljali, kako bi jih lahko svoje prenesla v magistrsko delo, saj po pravilniku lahko študent predstavi tudi unikatno umetniško delo. Poezija, poezija, že res, da jih tu pa tam napišem, mislim pa, da niso moja najmočnejša plat. Pogovor je tekel dalje in opogumila sem se in razkrila, da pišem roman, ki ga moram izpopolniti. Odziv je bil še boljši kot za poezije. Odločili sva se, da predstavim svoj roman za magistrsko delo. Po vseh seminarskih delih in po diplomskem delu je bilo to nekaj povsem novega in nemir me je brezglavo gnal naprej, samo naprej, še sama nisem vedela kam. Roman je bil napisan v slovenščini in želela sem si ga prevesti v italijanščino. Vendar zaradi ogromne količine dela, in da bi ohranili delo na kvalitetnem nivoju, sva pristali, da lahko ostane v slovenščini, v italijanščini pa oddam analitični uvod v roman. Super. Sledilo je razbijanje glave, kako se lotiti analitičnega kratkega uvoda. Plavala sem v neznanih vodah. Priznam, še to, da sem pisala v fantazijskem žanru, mi je bila neznanka. »Moj roman je pustolovski,« sem dejala, kar ni zgrešeno, vendar je vse prej kot le pustolovski. »Morda spominja na Gospodarja prstanov,« sem se iskala, a tudi temu ni tako. Analitičnemu delu sem posvetila precej časa. Začela sem pri materialu, ki mi ga je priporočila profesorica, in od tam iskala dalje. Ena informacija je vodila v drugo in potopila sem se v svet fantazijske književnosti. Z literarnimi študijami iz tega žanra pri nas precej skoparimo, zato sem jih iskala vsepovsod, tudi v italijanščini in angleščini. Kvalitetne vsebine so me napolnile z novim zagonom, da sem lahko dopolnila svoj izvirnik, obenem pa sestavila analitični uvod, ki bi moral obsegati približno 25 strani ... Ampak me je zagnanost povlekla, da jih je naneslo na 100, roman pa se je zredil še za dobrih 230 strani in pustil odprti konec za nadaljevanje. Analitični del je bil pripravljen, roman sem dopolnila. Pregledala ga je somentorica in odločili sva se, da v magistrsko delo priloživa prva tri poglavja zaradi dolge vsebine in avtorskih pravic. Rečeno storjeno. Vse sem uredila in več kot pravočasno oddala. Morda je bila to edina stvar v življenju, ki sem jo uredila pred rokom, saj drugače lovim zadnje roke in delam pod pritiskom. Tudi zagovor je bil odličen in po odločbi komisije, moja ocena ne obstaja, saj so mi želeli dati več kot 10. Romana resda še ni na policah knjižnic in knjigarn, mi je pa vse skupaj podarilo čudovito izkušnjo, ki je sicer ne bi spoznala, obenem pa privedlo do Kosovelove nagrade Univerze na Primorskem. 





Napisala in ilustrirala: Erika Gregorič




Celoten sklop Erikinih člankov si lahko preberete s klikom na