#02 Prvo pravilo: Papir in pisalo vedno na dosegu roke, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 13. jun. 2018 01:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. jun. 2018 01:25 ]


#02 Prvo pravilo:
 
Papir in pisalo vedno na dosegu roke 


»Hitro, hitro, da mi zamisel ne zbeži iz glave, pa ni edina, še mnogo več jih je …« se pisateljem večkrat zgodi. Dejstvo je, da mora misel takoj na papir, sicer starejša kot je, bolj se oddaljuje od svojega izvora.  


Fotografija: internet, junij 2018

J.K.K. Rowling na primer, je idejo o mladem čarovniku Harryju dobila leta 1990, ko je ravno čakala vlak na železniški postaji, ki bi jo moral pripeljati iz Manchestra na londonsko postajo King's Cross. Usoda pa je hotela, da pri sebi ni imela ne papirja ne pisala, da bi domislico takoj varno shranila na papir, preden bi jo ta popihala. Rowlingova je bila tudi preveč sramežljiva, da bi koga vprašala za pisalo in papir, zato ji ni preostalo drugega, kot da je štiri ure vožnje izkoristila za premišljevanje in premlevanje o knjigi oziroma knjigah, v katerih bi nastopal mladi čarovnik Harry Potter. V njenih mislih so letele sove, leteli so čarovniki na metlah. Skrbno je negovala te misli, dokler le ni prišla domov in se marljivo lotila zapisovanja teh misli in idej. Od takrat naprej je rokopis ves čas nosila s seboj in ga dopolnjevala, ko je dobivala nov navdih. 


Fotografija: internet, junij 2018

Nikoli torej ne vemo, kdaj nas bo doletel tisti pravi navdih. Mnogo avtorjev spodbuja, da zgodbe črpamo iz lastnih sanj. Sanje so tako edinstvene, da so težko podobne ostalim zgodbam. Poudarek, da je treba zamisel takoj zapisati, preden jo pozabimo, je pri zgodbah iz sanj bistvenega pomena, saj njihove podrobnosti, pristno energijo in občutke, ki so se med sanjanjem ustvarili, tekom dneva z lahkoto pozabimo. Zato v takih primerih avtorji svetujejo, da imamo vedno, ampak res vedno beležko in svinčnik pri sebi. No, v dobi tehnologije si lahko zapišemo tudi v tablico ali telefon.

Osebno bi želela izpostaviti, da sta me doletela oba primera. Nekoč se mi je med delom utrnila zamisel nove poezije in sem si verze 5 kitične poezije ves čas ponavljala v glavi, da jih nisem pozabila in sem jih zapisala šele na avtobusu na stare avtobusne karte. V drugem primeru pa se je tako rodil krajši roman, ki je še v nastajanju in bi žanrsko sodil v magični realizem, ter moj fantazijski prvenec, kjer sem sanjala eno epizodo, ki se je razvlekla na dobrih 400 strani (še ne objavljenega) dela. Takrat sem si prizor zapisala in narisala junake, kasneje pa dopolnjevala, zakaj je do sanjskega pripetljaja prišlo, kakšne so bile posledice te prigode, kdo jih je najbolj občutil, skratka ideja na idejo.

Čisto sveža zamisel, torej, je takoj ranljiva in potrebuje nujen oporni steber, na katerem lahko sloni, da ima čvrste korenine. Ta oporni steber so v večini nove zamisli in ideje o tem, kako se je ta zgodbica, ki nam ni dala miru, sploh prikradla v našo dušo. Pisatelj ob tem išče razloge, zakaj: »Pojavila se je vila in mi misel vcepila v glavo, mene je izbrala z razlogom … Ne, pravzaprav, imel sem videnje …« in podobno. Predstavljajmo si, da je avtorjeva duša kot prazen kozarec, v katerega je pravkar nalil majhno količino vode. To je izvorna misel. Nato pa je tej izvorni misli dodajal novo tekočino domislic, ki smo jih našteli. Kozarec ni brez dna, prej ali slej se bo napolnil in tekočina se bo polila. Točno to se dogaja v pisateljevi glavi, ko se loti pisanja nečesa izjemnega. Ko je zamisli preveč, morajo ven in rojevajo se prvi osnutki, ki se brez težav prelevijo v zgodbo epskih razsežnosti. Kdor misli, da je to dovolj, se krepko moti, saj je to le vrh ledene gore. Podpiram, da moramo zamisli takoj spraviti na varno na papir, kaj pa se zgodi, ko počasi izpuhtijo? Nobena misel in ideja nista dovolj močni, da bi lahko sami ustvarili fantazijski roman, kakršnega poznamo iz knjižnih polic. Brez stebrov, ki smo jih omenili, in ki jih bomo izpostavljali, predstavlja naša zgodba v prvi fazi le razmetane in razvlečene, neurejene ideje, ki jih moramo kasneje nujno prevesti v smiseln in urejen knjižni jezik. Na začetku se pravilom pisanja sledi zvesto, kasneje pa z izkušnjami postanejo avtomatska. Raziskovanje in eksperimentiranje dovoljujeta pisateljem, da se opazujejo v ogledalu in razvijejo samokritičnost. Ko stresemo prve misli na papir, sledi tehnično pisanje. Iz vsega kar se je nabralo na papirju izluščimo bistvo in povzamemo v obnovi, ki ji sledi shema ali kazalo vsebin, ključnih dogodkov in prehodov, ki smo jih do sedaj zabeležili. Dokaj hitro pa se moramo odločiti v kateri osebi bo pisan roman in zorni kot.

Nadaljevanje prihaja …



Erika Gregorič

Preberite Erikin Portret.