#03 Srce fantazijskega romana - pripovedovalec, avtorica: Erika Gregorič

objavljeno: 9. jul. 2018 14:55 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. jul. 2018 14:58 ]


#03 Srce Fantazijskega
 
romana - pripovedovalec 


»Ime mi je Kvothe. Reševal sem princese iz rok spečih pokopaliških vladarjev. Požgal sem mesto Trebon. Preživel sem noč s Felurijanko in jo odnesel živ ter pri pameti. Z Univerze so me vrgli, še ko sem bil mlajši od večine fazanov. V mesečini sem stopal po krajih, o katerih drugi nočejo govoriti niti podnevi. Govoril sem z božanstvi, ljubil ženske in pisal melodije, ob katerih začno pevcem liti solze. Nemara ste slišali zame.« (Patrick Rothfuss: Ime vetra, 1. del trilogije Kraljemorčeve kronike) 

Tako bi zvenel naš fantazijski roman, če bi ga pisali v prvi osebi. Ko beremo tovrstne fantazijske romane, se z lahkoto poistovetimo z glavnim junakom, dihamo z njim, na nas prenese svoje občutke in večkrat se zgodi, da nas kdo zaloti, kako se nezavedno smehljamo ob branju ali povesimo obraz ob kakšni junakovi bridki izkušnji, saj nam ta iz prve roke pripoveduje o svojih izkušnjah in svojo zgodbo. Take fantazijske mojstrovine imamo najraje. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da smo pri branju vselej omejeni na pogled glavnega junaka. Njegov glas je pripovedovalčev glas, ki nas vodi skozi pripoved. V primeru takih fantazijskih romanov lahko avtor izrazi le toliko, kolikor ve in pozna glavni junak. Pisatelj torej uporabi zorni kot glavnega junaka, posledično pa je njegovo znanje omejeno na junakovo znanje. Ta zorni kot je lahko fiksen, če besedo prepustimo le glavnemu pripovedovalcu in na zgodbo gledamo le iz njegovega zornega kota. Lahko je pa tudi spremenljiv, če se zorni kot pomika od junaka do junaka, ki na podlagi tega sestavlja zgodbo. Dober primer zadnje trditve je vsem znana Pesem ledu in ognja, bolje poznana kot Igra prestolov, kjer George R. R. Martin vsako poglavje posebej posveti enemu junaku in tako iz več zornih kotov tvori celotno zgodbo. 

https://www.google.si/search?biw=1920&bih=915&tbm=isch&sa=1&ei=gXk8W_OaKa2QmwWK5rDoCA&q=fantasy+characters&oq=fantasy+characters&gs_l=img.3..0i19k1l10.4907.5273.0.5613.3.3.0.0.0.0.119.315.1j2.3.0....0...1c..64.img..0.3.314...0i30i19k1j0i5i30i19k1.0.V-hpSLCC_M0#imgrc=64mW4GWmWZFAXM:
Vir: Internet, julij 2018

V tem primeru seveda ne gre za pripoved v prvi osebi, ampak v tretji, pisatelj pa v takih pripovedih prevzame vlogo vsevednega pripovedovalca. V takem pripovedovanju ima avtor več znanja kot katerikoli junak, ki se nahaja v zgodbi. Avtor se lahko poglobi v junakovo dušo in podzavest še bolj, kot se lahko junak sam. Ve, česar junaki ne vejo, vidi, česar junaki ne vidijo, zato lahko pripovedovalec napove dogodke, ki se bodo zgodili in ustvari napetost ter pričakovanje. Bralci pa ob tem želimo izvedeti, kako se bo glavni junak odzval na to.

Je pa pomembno poudariti, da se moramo pri pisanju v tretji osebi posvetiti tudi junakom samim in jim dati dovolj prostora, da izražajo sami kar jim leži na duši, saj se na ta način bralec lažje poistoveti z njimi. S tem naredimo junake bolj človeške in pristne, kar lahko avtor ustvari na več načinov. Lahko citira junakove misli, lahko jih obdari z kvalitetnimi monologi, ali pa tekom misli. Zelo dobro se junaki izražajo in odražajo svojo osebnost skozi dialoge, kajti vsak junak ima svojo govorico, ki ga naredi edinstvenega in ga loči od drugih. Navdušenci fantazijske literature vemo, da so fantazijski junaki vselej zelo kompleksni in delujejo neverjetno resnično. Slednji oksimoron (neverjetno resnično) pridevnikov, ki opisujeta junake, je bistven, saj ravno to nihanje med neverjetnim in resničnim ustvari fantazijsko pristnost, ki nam ukrade srce. In to krajo bomo zagovarjali naslednjič ☺



Nadaljevanje prihaja …



Erika Gregorič

Preberite Erikin Portret.