MENU‎ > ‎Tvoj trener pisanja‎ > ‎

Objave - Tvoj trener pisanja

Skupinski dnevnik, februar 2017

objavljeno: 1. feb. 2017 09:08 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. feb. 2017 09:32 ]

Mi se ne damo, nadaljujemo in iščemo različne možnosti, kako bi vas pridobili in spodbudili za sodelovanje, tudi s pomočjo kreativnega pisanja. Tako smo si omislili novo rubriko Na današnji dan, ki naj bi v bodočnosti postal nekakšen skupinski dnevnik. Že zdaj pa je v dnevni zabeležki vsak dan predpisana tudi tema za dnevno pisanje, po zgledu 365 tem za kreativno pisanje. 


Kaj se dogaja danes? 


Vabimo vas k soustvarjanju skupinskega dnevnika Na današnji dan. Ker pa je dnevnik lahko zelo intimen, ni nujno, da avtorja tudi razkrijemo z imenom in priimkom. Odločitev je stvar pisca. 

Svinčnik v roke ... in pišimo, kar nam veleva srce. Prepustimo se sanjskemu času in eksperimentirajmo. To je dober trening za pisanje. 


Fotografija: Zahod v Piranu, Nika Korsič




Veselimo se vaših prispevkov. 

Pošljite nam jih na naslov:




 

Grška bajka, Jazon in Medeja, oktober 2016

objavljeno: 28. okt. 2016 19:56 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. okt. 2016 05:50 ]


Umrl je stari kralj in zapustil dva sinova. Starejši je bil Ajzon, mlajši pa Pelias. Starejši sin bi moral naslediti očeta na prestolu. Toda komaj so odzveneli pogrebni spevi in so starega kralja sežgali na grmadi, se je prekanjeni in kruti Pelias polastil prestola in Ajzona pregnal iz mesta.1 (...) 

Tako se začenja bajka o Jazonu in Medeji. Bajka je dolga, pa jo bomo skrajšali, ne da bi pri tem izgubili podrobnosti in jo preveč osiromašili. 

Ajzon je imel sina Jazona in ker se je bal, da ga bo hudobni brat ubil, je razglasil Jazonovo smrt, in ga na skrivaj poslal v gore h kentavru, Hironu, ki je bil napol konj, napol človek. Kentaver je Jazona uril, tako telesno kot duhovno, saj je bil znan po svoji modrosti in moči. 

Jazon je pri dvanajstih letih zapustil Hirona, vrnil se je h kralju Peliasu, da bi prevzel prestol, ki ga je Pelias nasilno vzel njegovemu očetu. Na poti je Jazon prestal različne preizkušnje, tudi boginja Hera, Zeusova žena ga je preizkušala in ugotovila, da je mladenič dobrosrčen. 

Seveda pa Pelias ni želel predati prestola, Jazonu je postavil pogoj, da mu ga predal le, če mu prinese iz Kolhide zlato runo, saj ta pripada Grčiji. Jazon se je podal na dolgo in nevarno potovanje. Pri tem so se mu pridružili številni grški junaki, Herakles, Tezej, pa tudi Orfej in drugi. Ladjedelec Argos je zgradil ladjo Argo, ki je imela petdeset vesel.

Petdeset grških junakov, ki so se imenovali Argonavti, se je vkrcalo na ladjo in začelo se je potovanje po neznanih vodah, v vseh vremenskih prilikah, med brezvetrji in viharji, toda boginja Hera je varovala Jazona pred Heraklovimi puščicami. Potovali so dolgo, ko pa so včasih pristali na obali, da bi se oskrbeli s pitno vodo in hrano, so se jim dogodile različne prigode. Srečali so slepega starca, ki so mu strašne Harpije, s telesi jastreba in glavami stark, vedno znova trgale meso iz ust. Argonavti so jih pregnali, starčka pa nasitili. Starec Finej je imel preroški dar, v zahvalo jim je razkril pot in način, kako pripluti do Kolhide, kjer domuje Ajet in kjer je zemlja zlatega runa. Opozoril jih je, da je zlata runa v gradu, v gaju, ki je posvečen bogu vojne Aresu, in ki ga varuje zmaj, ki nikoli ne zaspi. Povedal pa jim je tudi, da je naloga težavna, da pa je izvedljiva, saj imajo na svoji strani boginjo Hero, pa tudi Afrodita, boginja ljubezni jim bo priskočila na pomoč.

Tako so se mornarji spet odpravili na pot, dokler niso prišli do dveh skal, ki sta kar naprej butali druga ob drugo, a pot do Kolhide je peljala ravno med njima. Spomnili so se nasveta starega Fineja, in spustili so golobico v trenutku, ko sta se skali oddaljili druga od druge. Golobica je srečno preletela med skali in to je bil znak za mornarje, da poženejo ladjo skozi nevarno ožino v trenutku, ko sta se skali razprli. Ladja je med vrtinčenjem in premetavanjem le zdrsela v mirno morje. Nadaljevali so potovanje in naleteli na Friksove sinove, ki so zbežali pred Ajetom, ki je veljal za zelo krutega kralja, toda doživeli so brodolom. Sinovi so bili daljni sorodniki Jazona in pridružili so se mornarjem.  

Tako so skupaj prispeli do prekrasne kraljeve palače in dvorišča z vrelci, iz katerih so pršeli mleko, vino, olje in voda, kakor takrat, ko je Friks prišel v ta kraj, s svojim zlatim runom. Prišleke je opazila Medeja, najmlajša hči kralja Ajeta in pogled ji je pritegnil postavni mladenič Jazon in vanj se je zaljubila na prvi pogled. 

Seveda je kralj Ajet sprejel Argonavte silno lepo, saj so rešili njegove vnuke, priredil jim je veliko gostijo, ko pa je slišal, da je Jazon prišel po zlato runo, se je močno razjezil. Čeprav ga je Jazon pomiril, da niso roparji in da so v zameno za zlato runo pripravljeni postati njegovi zavezniki in mu pomagati z lastnimi telesi in orožjem, če bi tako pomoč potreboval. Ajet pa ni želel privoliti na zamenjavo, Jazonu je predlagal preizkus hrabrosti, s pomočjo dveh divjih bikov naj tako kot on sam zorje polje in poseje zmajeve zobe, iz katerih zrastejo vojaki. Z njimi se mora spopasti in jih premagati. Tako bi mu dovolil, da vzame zlato runo. Jazon je privolil na kraljev pogoj.

Medeja pa je vedela, da bosta podivjana bika raztrgala Jazona, če mu ne pomaga. In bila je v precepu ali naj mu pomaga ali ne, saj bi tako dala prednost Jazonu pred očetom. Posvetovala se je s sestro Haliopo, ki je bila mati izgubljenih sinov in ta se je zbala, da bi njeni sinovi ponovno zbežali. Tako ji je svetovala, naj pomaga Jazonu. 

Vso noč je bila Medeja v precepu, obhajale so jo zle slutnje, toda proti jutru je pohitela proti templju, kjer jo je čakal Jazon in mu dala posodico z mazilom, s pomočjo katere bo za en dan postal močan kot nesmrtni bog. 

Naslednje jutro si je junak natrl telo s čudežno mastjo, ukrotil bika, s katerima je nato zoral njivo, potem je na njivo posadil za polno čelado zmajevih zob in med tem, ko se je okrepčal s hrano, so iz zemlje vzbrsteli vojščaki. Njiva se je naenkrat napolnila s samimi mišičastimi in oboroženimi možmi. Jazon se je spopadel z njimi in jih tudi premagal. 

Ajet je postal togoten in osumil je Medejo, da je Jazonu pomagala. Medeja pa je prav tako slutila, da jo je kralj spregledal in zbežala je na obalo h Grkom. Jazon ji je obljubil večno ljubezen. Z ladjo so odpluli h gaju, kjer je na starem hrastu žarelo zlato runo. Medeja je s pesmijo pomirila zmaja in se ga s čarovno bilko dotaknila. Zmaj je po dolgih letih prvič zaspal in pot do zlatega runa je bila odprta. 

Argonavti so pohiteli in z zlatim runom zapluli proti domu, vendar jih je Ajetova mornarica hitrih ladjic prehitela. Zahtevali so, naj Jazon izkrca Medejo na otok boginje Artemide, njihov kralj pa naj odloči, ali se mora Medeja vrniti k očetu ali lahko odpluje z Grki. Medeja je vnovič pomagala Jazonu, pa tudi sebi, in posredovala pri svojem bratu Absirtu, ki je vodil Kolhidsko mornarico. Bratu je ponudila pomoč, da bi dobili zlato runo spet nazaj, vendar ga je izdala. Pripravila je zasedo, iz katere je Jazon planil na Absirta in ga ubil. Argonavti so nato hitro odpluli na odprto morje. Mimo dveh skal skozi Simplegade so tokrat varno odpluli, saj nista več butali druga ob drugo. 

Pot pa tudi tokrat ni bila mirna. Pluli so mimo otoka s sirenami, ki so na skalah vabile s sladkim petjem in omamljale veslače, da so zavili proti nevarnim čerem, kjer bi se Argo lahko raztreščila kot orehova lupinica, vendar je tokrat priskočil na pomoč Orfej, ki je začel peti tako lepo, da je preglasil glasove siren. 

Na poti domov so nanje prežale še mnoge nevarnosti, pa vendar so uspešno pripluli v domovino. Vedeli so, da kralj kljub vsemu ne bo prepustil prestola kar tako. Tudi tokrat je Medeja pomagala. S svojim čarovniškim znanjem je prepričala kraljeve hčere, da zna zvariti čaroben opoj, ki vrača mladost, pri tem je vzbudila kraljevo pozornost, ki je želel postati spet mlad in močan, da bi se lahko bojeval z Jazonom. Kar sam je skočil v lonec, toda namesto, da bi se pomladil, je tam umrl.

Vsi meščani so se razveselili novice, da je kruti kralj mrtev in v mesto spustili Argonavte.

Toda Medeja v novi domovini ni bila srečna, kajti Jazon je pozabil na obljubo in se poročil z drugo nevesto. Medeja  je končno spoznala, da z izdajstvom in zločinom ne bo pridobila sreče na zemlji. Njena slutnja, ki jo je ves čas morila, se je namreč uresničila.

Iz obupa je pogubila še mlado nevesto. Po tem strašnem zločinu je Jazon iskal Medejo po palači, in ko je ni našel in je odšel, je zaslišal čuden hrup. Zagledal je Medejo na čarobni vpregi, njeni lasje so plapolali v zraku. Od takrat ni nihče več slišal zanjo.


Povzetek je napisan po knjigi Eduarda Petiška, Stare grške bajke, Jazon in Medeja. 

Konec mita pa ima več verzij. Po navedeni, Medeja umori mlado nevesto Krevzo in zbeži na čarobni vpregi, po drugi različici Medejina in Jazonova otroka pobijejo prebivalci Korinta, da bi maščevali smrt mlade Krevze, po tretji Medeja po pomoti usmrti svoja otroka ... Evripid pa jo predstavi kot maščevalno in hladno, preračunljivo morilko svojih otrok. 

Menda so Argonavti potovali tudi skozi ozemlje današnje Slovenije, natanko do Močilnika, kjer je izvir Ljubljanice. Argonavti so bežali pred zasledovalci iz Črnega morja, po Donavi so pluli do Save, nato naprej do Ljubljanice. V Močilniku naj bi se njihova pot končala. Jazon je bil besen zaradi mogočnih sten, ki so ovirale njihovo plovbo in je s pestjo udaril vanje. Odtis njegove pesti je v Močilniku viden še danes. (Domačini tem skalam pravijo Jazonove skale, pa tudi Hudičeve skale). Argonavti so ladjo razstavili in jo na ramenih prenesli proti Jadranskemu morju. Od tod je del posadke odplul domov, drugi del pa naj bi prav tam ostali in ustanovili Pulj. 

Kakorkoli že, mit o Jazonu in Medeji je navdihoval številne umetnike in filozofe. Morda navdahne tudi vas ...


Napisala: Vanja Čibej

Jazon prinaša zlato runo Peliasu, detajl z grške vaze, vir: Wikipedija, oktober 2006


1Jazon in Medeja, Stare grške bajke, Mladinska knjiga Založba d.d. 2014

Vrnitev, avtorica: Zarja Trkman, avgust 2016

objavljeno: 10. avg. 2016 01:13 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. avg. 2016 01:29 ]


VRNITEV 

Po mnogih letih  
je splezal na drevo v rojstnem kraju,  
da bi se dotaknil svojega otroštva. 


(Jurij Rustja, Nočni čuvaj) 


V mladih letih ni bilo drevesa, na katerega ne bi splezala. Pa naj si bo to kaki pred mojim domom, oreh pod sosedovim balkonom, cipresa pred osnovno šolo. Prav vse ovire na poti na vrh sem z lahkoto premagala. In z vrha se je prikazal čudovit pogled, bodisi na ulico, kjer sem preživljala svoja mladostna leta, na sosedin balkon, kjer sem pokramljala s sosedovimi otroki, mojimi prijatelji, ali na razred, v katerem je poučeval naš priljubljen učitelj, ki je pristopil k oknu in mi namenil nekaj besed. 

Ja, imeli smo ga radi tega "tovariša" biologije, ki ni bil samo to. Bil je tudi trener šolske ekipe deklet v rokometu, s katero smo dosegle naslov občinskih prvakinj. Pa ne zgolj to, bil je mlad, najbrž je bila to njegova prva služba. Prvi dan pouka se je pojavil vrh stopnic v avli šole, lep kot slika z obveznimi "čelentankami", skratka karizmatičen tip, v katerega smo se vse osmošolke zaljubile v hipu. Ja, mislim da prav vse. Očaral nas je, in to ne samo s svojo zunanjostjo, temveč tudi s pedagoškim znanjem podajanja snovi, s poskusi pri kemiji, po katerih je cela šola smrdela po gnilih jajcih, s svojim znanjem rokometa, ki ga je nesebično razdajal, nam "zaljubljenim" deklicam. Pa še nekaj, na plesih, ki smo jih prirejali osmošolci, je tudi zaplesal z nami. Ko me je prijel okoli pasu ob zvokih tedanjega hita "Let us go to San Francisco", sem se kar stopila od vznemirjenja, prvič sem plesala z moškim, moškim v pravem pomenu besede, ki nas je dobesedno začaral, upam si trditi, da prav vse osmošolke.

In ja, splezala sem na cipreso, ki je rasla pred učilnico kemije. In on, moj idol je stopil k oknu, mi namenil najlepši nasmešek na svetu ter izmenjal nekaj besed z mano. Vsa blažena sem se spustila s ciprese in še dolgo sanjala o njegovih, kot biseri lepih zobeh.

Tako je to bil v tistih davnih časih, kjer nobeno drevo ni predstavljalo ovire na poti do vrha.

In ja, z učiteljem sva postala dobra prijatelja in sva to prijateljstvo negovala še dolgo potem, ko je on postal ravnatelj ene osnovne šole v mojem mestu, jaz pa profesorica na srednji šoli.

Spomini ne zbledijo, ohraniš jih tudi tako, da nekaj napišeš na temo VRNITEV. In evo nastane neizbrisen spomin na karizmatičnega profesorja. Danilo mu je bilo ime.



Napisala: Zarja Trkman


Pripis uredništva: Zarja Trkman nam je poslala še eno besedilo po 365 temah za kreativno pisanje, ki jih v Spletnem času vsak dan objavljamo. Nastal je lep zapis, v katerem je dobro čutiti tok njenih misli - kot bi zgodbo nekomu pripovedovala in se spominjala svoje prve ljubezni, ki je nikoli ne pozabiš. Besedilo smo pustili nedotaknjeno, tako kot je nastalo. Vidi se, da se Zarja že dolgo ukvarja s pisanjem in da ji roka in misli gladko tečejo. Zahvaljujemo se Zarji za prispevek.

Hkrati pa vabimo tudi ostale pisce, da zberejo pogum in nam pošljejo svoja besedila. Z veseljem jih bomo objavili in jih delili med bralce Spletnega časa.







http://365tem.blogspot.si/

Delfin in morska deklica, avtor: Zarja Trkman, maj 2016

objavljeno: 4. maj 2016 22:08 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. maj 2016 22:16 ]




Zarja Trkman 
Delfin in morska deklica 


Nekoč, bilo je na obali otoka v Jadranskem arhipelagu, sta se na obrežju srečala delfin in mlado dekle. 

On, delfin, je, obkrožen z mirnim valovanjem morja, plaval, se igral, prevračal kozolce in se za trenutek ozrl na pomol, kjer je ugledal najlepše bitje na svetu. Bila je svetlolaska, z dolgimi pšeničnimi lasmi, z modrimi očmi in izklesano postavo. Svoje popolno telo je nastavljala sončnim žarkom, ko ga je ugledala. Vitkega, igrivega delfina, z biseri posuto svetlečo kožo in zvedavim pogledom. Plaval je v zalivu, se ji približeval na komaj meter, spuščal zaljubljene glasove in skušal vzbuditi njeno pozornost. 

Zgodilo se je, njune oči so se srečale in rodila se je ljubezen na prvi pogled. 

Vsak, prav vsak dan sta se srečala v zalivu in se spogledovala, se pogovarjala v neznanem jeziku, jeziku ljubezni, ki ju je zbliževala. Vsak dan sta tudi skupaj plavala. Deklica se je oprijela zgornje delfinove plavuti, zajahala je njegovo vitko telo, začutila pod sabo svilnato kožo. Uživala je ob teh dotikih, ki so ji nudili obilo pristnega užitka. Tudi On je bil srečen, ko se je stisnila k njemu in se ga oprijela z dolgimi nogami in resnično nežnimi rokami. Čutil je njene vihrajoče lase in isker pogled, ki mu je dajal pogum, da se je vedno bolj oddaljeval od obale, se vedno globlje potapljal s svojo divo na hrbtu. Bil je v ekstazi, deklica pa prav tako. Za trenutek si je zaželela, da bi za večno ostala z njim, pa ji je bilo vseeno, če bo to morala plačati z življenjem na kopnem. Le in zgolj zato, da bi bila njuna ljubezen kronana s poroko in otroki, ki bi bili pametni kot on in lepi ter iskri kot ona. Svojo misel je poslala med valove Jadranskega morja.

Nekega dne njuno igro med valovi opazi ribič, ki deklico pozna. Njenim staršem pove, kaj je videl. Seveda so ti popolnoma iz sebe, ko zvejo, kaj dekle počne v prostem času. Skušajo ji preprečiti, da bi se še naprej dobivala z delfinom in ji celo prepovejo odhode na obalo ter nadzorujejo njeno obnašanje.

Zaradi prepovedi videvanja z delfinom je deklica vsa iz sebe. Da bi se odrekla tej ljubezni, ki je bila vsak dan globlja, ji niti na misel ne pride. Odloči se, da se bo, prepovedi navkljub, vseeno družila z delfinom. Ponoči, ko vsi trdno spijo. In to tudi počne. S svojim srčnim izbrancem spoznava čar noči, ko je morje tako črno, a v njem vseeno migota od svetlečega planktona. Kresničke so kot zvezde na nebu, ki jih je polno vesolje, pa še to jo vzburja: ko plavaš med planktonom, imaš velik vpliv na gibanje le tega. Kar je njej in delfinu še dodaten izziv. Noč ima res svojo moč. Uživata v tej prepovedani ljubezni, si ne dovolita, da bi jo karkoli uničilo. Tu je še polna luna, ki se jima smeje s svojega prestola v črni temi in povzroča še dodatno čarobnost trenutka, ko se zaljubljenca predajata eden drugemu. Vrhunci njune sreče, ob polni luni, v zvezdnatem morju. Nič lepšega!

A tudi njuna srečanja ponoči ne ostanejo neopažena. Vidi ju mlad par, ki se predaja strastem na obali morja. Ker sta malce zavistna, nemudoma sporočita dekličinim staršem, ki sta nič hudega sluteč, mislila, da sta dekle spravila k pameti. Zgrožena ugotovita, da ni tako. Dekle pošljeta k sorodnikom na celino, misleč, da delfin ne bo odplaval zanjo tako daleč.

Deklica še poslednjič zbeži iz domače hiše, se dobi z delfinom in mu pove za odločitev staršev. Delfin je zgrožen, a dekletu zagotovi, da prav nič in nihče ne bo preprečil njune ljubezni. Nihče, nikoli in nikdar. Obljubi ji zvestobo do groba, pa tudi to, da jo bo našel, kjerkoli že bo. Rečeno- storjeno.

Deklico pošljejo na celino, kjer vsak dan poseda na obali in čaka na svojega izbranca. Prav vsak dan, ko se lahko izmuzne budnim očem svojih sorodnikov. A delfina ni in ni na spregled. Ko deklica misli, da jo je pozabil, je tako žalostna, da se odloči vzeti si življenje. Povzpne se na visoko pečino nad morjem in skoči v črno globino.

Prav tedaj pa priplava mimo njen izbranec, zaokroži okoli nje in ji ponudi svojo plavut. Presrečna deklica se ga oklene in si v tistem trenutku zaželi, da bi se spremenila v morsko deklico, ki bi se lahko poročila z delfinom in bi se jima v zakonu rodili otroci, ki bi bili tako pametni, kot je delfin in tako lepi kot je ona.

Ni še dobro spustila misli, se je že zgodilo nepredvidljivo. Njene dolge, vitke noge so se spremenile v dolg rep, posut s smaragdi. Postala je čudovita morska deklica. Svoj rep je ovila okoli njegovega telesa in skupaj sta nadaljevala pot v globine morja, ki ju je združilo.

Živela sta srečno do konca svojih dni. V zakonu sta se jima rodila čudovita morska deklica in prekrasen deček, delfinček. Srčna družinica nenavadnih bitij, ki je neizmerno uživala v plesu valov, čudovitih, v globine segajočih sončnih žarkih in v prekrasnem živalskem in rastlinskem svetu najlepšega morja na Zemlji, Jadrana.


Priplavam do njega,
trenutek bližine,
galeb odleti.

/haiku Zarja/

Nova Gorica, 1. maja 2016


Pripis uredništva:

Zarja nam je poslala razširjeno pravljico, ki jo je napisala po priporočilu iz 365 tem za kreativno pisanje. Tema pravljice je večna: ljubezen med mladima in nasprotovanje staršev njuni zvezi, ker si je njuna hči izbrala mladeniča, ki ne ustreza njihovi predstavi. Sama sem v pravljici zaznala še neko značilnost, ki me kot žensko nekoliko zmoti: moški je pameten, ženska je lepa. In ženska je tista, ki se v razmerju spremeni, prilagodi, kajti v pravljici se je spremenila v morsko deklico in se podala z njim v globine morja.
Čeprav sta delfin in morska deklica srečno živela do konca svojih dni in si ustvarila družino, ki pa je nenavadna, toda srčna, morska deklica včasih zahrepeni po svobodi ...

Čestitam Zarji za lepo pravljico!

V.Č.
 




Odziv na 365 tem, pravljica, avtor Vanja Čibej, maj 2016

objavljeno: 2. maj 2016 00:35 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 2. maj 2016 00:56 ]

Pravljico nam je poslala Zarja Trkman, ki jo je napisala po priporočilu iz 365 tem za kreativno pisanje.  


Zarja Trkman 
Delfin in morska deklica 
(pravljica) 


Nekoč, bilo je na obali otoka v šibeniškem arhipelagu, sta se na obrežju srečala delfin Svit in mlado dekle Zarja. 

Svit je, obkrožen z mirnim valovanjem morja, plaval, se igral, prevračal kozolce in se za trenutek ozrl na pomol, kjer je ugledal najlepše bitje na svetu. Bila je svetlolaska, z dolgimi pšeničnimi lasmi, z modrimi očmi in izklesano postavo. Svoje popolno telo je nastavljala sončnim žarkom, ko ga je ugledala. Vitkega, igrivega delfina z biseri posuto svetlečo kožo in zvedavim pogledom. Plaval je v zalivu, se ji približeval na komaj meter, spuščal zaljubljene glasove in skušal vzbuditi njeno pozornost.

Zgodilo se je, njune oči so se srečale in rodila se je ljubezen na prvi pogled.

Vsak, prav vsak dan sta se srečala v zalivu in se spogledovala, se pogovarjala v neznanem jeziku, jeziku ljubezni, ki ju je zbliževala. Vsak dan sta tudi skupaj plavala. Zarja se je oprijela zgornje Svitove plavuti, zajahala je njegovo vitko telo, začutila pod sabo svilnato kožo. Uživala je ob teh dotikih, ki so ji nudili obilo pristnega užitka. Tudi Svit je bil srečen, ko se je stisnila k njemu in se ga oprijela z dolgimi nogami in resnično nežnimi rokami. Čutil je njene vihrajoče lase in isker pogled, ki mu je dajal pogum, da se je vedno bolj oddaljeval od obale, se vedno globlje potapljal s svojo divo na hrbtu. Bil je v ekstazi, Zarja pa prav tako. Za trenutek si je zaželela, da bi za večno ostala z njim, pa ji je bilo vseeno, če bo to morala plačati z življenjem na kopnem. Le in zgolj zato, da bi bila njuna ljubezen kronana s poroko in otroki, ki bi bili pametni kot on in lepi ter iskri kot ona. Svojo misel je poslala med valove Jadranskega morja.

In zgodilo se je nepredvidljivo. Njene dolge, vitke noge so se spremenile v dolg rep, posut s smaragdi. Postala je čudovita morska deklica. Svoj rep je ovila okoli Svitovega telesa in skupaj sta nadaljevala pot v globine morja, ki ju je združilo in za večno sta si obljubila zvestobo.

Živela sta srečno do konca svojih dni. V zakonu sta se jima rodila čudovita morska deklica Pika in prekrasen deček, delfinček Andek. Srčna družinica nenavadnih bitij, ki je neizmerno uživala v plesu valov, čudovitih, v globine segajočih sončnih žarkov in v prekrasnem živalskem in rastlinskem svetu najlepšega morja na Zemlji, Jadrana.


Priplavam do njega,
trenutek bližine,
galeb odleti.
/haiku Zarja/

Nova Gorica, 1. maja 2016


365 tem za kreativno pisanje: 30. april

Živio!

Nekateri pisatelji si ne delajo načrtov, začnejo pisati in nadaljujejo ter se pustijo voditi svojim junakom. Zelo dobro, pa vendar ta način ni za novince v pisanju.

Priročna vaja je vaja iz pisanja pravljic.

Zelo preprost skelet pravljice ima naslednji format*:

1 Nekoč v davnem času ... (opiše osnovni nastavek)
2 Vsak dan ... (opiše pogoje na začetku zgodbe)
3 Nekega dne ... (opiše, kako vpliva majhna sprememba na vsakdanji potek, sprožilni, zasnutni moment)
4 Zaradi tega ... (opiše prvi konflikt, ki požene zgodbo)
5 Zaradi tega ... (opiše prvo reakcijo junaka)
6 Nadaljevanje ... (opiše osnovni konflikt in stopnjevanje razvoja, kako vpliva dogodek na junaka, kako se odziva in kako se bori in kako postaja zanj situacija vedno slabša in slabša)
7 Najvišja točka (vrh) konflikt, ko ... (opiše trenutek resnice, ko so stvari na tej točki, ko za junaka ni več vrnitve in usodno determinira zgodbo)
8 Vse do zaključka ... (opiše razrešitev konflikta)
9 Od takrat naprej ... (opiše novo stanje - kaj se je spremenilo? V pravljicah je nov status quo - živeli so srečno do konca svojih dni).
10 In nauk je ... (opiše temo; nauk je bolj značilen za basen)

Pišimo z veseljem :)


Tema dneva: Nekoč.


(Pišemo le 10 - 20 minut)


* Jurgen Wolff, Your writing coach, 2009



Pojasnitev


Pravljica, ki jo je poslala Zarja Trkman je jedrnata, tekoče berljiva in brez slovničnih napak in pisana v knjižni slovenščini. 

Morfologija ljudske pravljice je vse prej kot preprosta. Na delavnicah kreativnega pisanja smo se ji posvetili kar celo šolsko leto. 

Pri ljudski pravljici avtor ni znan, saj so se zgodbe prenašale z ustnim izročilom. Nastajale so skozi stoletja, tisočletja in se pri tem spreminjale, saj so jih pripovedovalci prilagodili po svoje, glede na poslušalce in razpoloženje. V vsaki različici je sad dolgotrajnega prenašanja svojevrstnosti poslušalcev, njihove osebne, družbene in zgodovinske kulture. 

Ena izmed glavnih značilnosti pravljice je, da bolj nakazuje, kot opisuje, da si lahko bralec poljubno ustvari vtise in razpoloženja. Bajke, pravljice in druge domišljijske zgodbe niso neresnične izmišljije, ampak prispodobe človekovega notranjega doživljanja. Resničen je način, na katerega obdelujejo stresne duševne okoliščine. Nagovarjajo nas v skrivnem, simbolnem jeziku, govorijo pa o vsakdanjih rečeh, s katerimi se srečujemo. Omogočajo nam, da se duhovno in družbeno razvijamo.

Običajno v ljudski pravljici ne zasledimo osebnih imen. 

Pravljica je po mnenjih nekaterih najtežja besedilna vrsta za pisanje. Če se želite resneje ukvarjati s pisanjem pravljic, priporočamo branje dveh knjig: Propp, V. J. Morfologija pravljice in Bettelheim, B. , Rabe čudežnega: O pomenu pravljic.



Dodaten izziv


Zarjina pravljica je odličen nastavek za t. i. umetno pravljico, ki jo pišejo avtorji v sodobnem času. Svetujem ji, naj napiše namen - kaj je hotela s pravljico povedati, in sicer tako, da jo pretvori v stvarni jezik, praviloma v nekaj stavkih. 

Nadalje naj se osredotoči predvsem na jedro pravljice. Deklica je glavna junakinja pravljice, ki naj bi bila podvržena neki značajski preizkušnji, kar dosežemo z zapleti. S pomočjo pomočnikov pride na kraj, kjer nalogo - lahko tudi s pomočjo pomočnikov opravi (vrh pravljice). Pravljica se nato razplete, ko uspešno odbije poskuse nasprotnika, da bi mu pridobljeno nalogo/stvar/osebo odvzame. 


Pozorna naj bo na naslednja splošna priporočila:


3 Nekega dne ... (opiše, kako vpliva majhna sprememba na vsakdanji potek, sprožilni, zasnutni moment)
4 Zaradi tega ... (opiše prvi konflikt, ki požene zgodbo)
5 Zaradi tega ... (opiše prvo reakcijo junaka)
6 Nadaljevanje ... (opiše osnovni konflikt in stopnjevanje razvoja, kako vpliva dogodek na junaka, kako se odziva in kako se bori in kako postaja zanj situacija vedno slabša in slabša)
7 Najvišja točka (vrh) konflikt, ko ... (opiše trenutek resnice, ko so stvari na tej točki, ko za junaka ni več vrnitve in usodno determinira zgodbo)
8 Vse do zaključka ... (opiše razrešitev konflikta)



Zarji čestitam za pravljico!



Nadaljujmo zgodbo z naslovom - Rekla je: Pomlad prihaja

objavljeno: 4. mar. 2016 00:19 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. mar. 2016 00:23 ]

Lanskega leta smo pisali skupinsko pesem na temo pomladi. Nastala je zanimiva pesem, ki jo objavljamo še enkrat (na desni strani). Če vas zanima, kako je pesem nastajala, kliknite na Rekla je: Pomlad prihaja.Tako kot lahko pišemo skupinske pesmi, tako lahko pišemo tudi prozo. Na delavnicah kreativnega pisanja smo vajo večkrat izvajali. Pri tem nastanejo zanimive kratke zgodbe, ki si jih lahko preberete na Kratke zgodbe, ki smo si jih med samo zamenjali. Pisali smo jih v skupinah po tri. 

Današnji izziv pa je nekoliko drugačen. Pišemo neurejeno, se ne čakamo, ne vemo, kdo in s kakšno vsebino bo pred nami objavil besedilo. Kaj bo iz tega nastalo? Vas zanima rezultat?

Razgibajmo prste in? - Pišimo na temo iz 365 tem, ki je bila predlagana 3.3. Ste jo danes že napisali?


Rekla je: Pomlad prihaja 


URL-ja pripomočka ni bilo mogoče najti.


Ujela sva korake med pozibavanjem zvončkov,

slišala najlepše melodije pomladi

ob igranju na zvonove želja.

CIN.CIN.

Božajoče sledi sredi mehkih poljan,

je segla po šminki igraje

in sedla na zelenečo preprogo, posuto z belimi biseri.

Res, vse je zeleno s kapljico bele.

Tedaj bova na tepihu zvončkov risala najine dotike.

Vtisnila jih v brezmadežno modro platno nad nama.

Oh, najine oči se bodo spojile v zeleno, belo in modro in ...

brez samotnih rjastih nebotičnikov

bova zrla v mavrične daljave.

CIN.CIN.

V prisluhe bova lovila šepetanje pomladi,
najini srci se bosta združili

imenovala ga bova: srčni kralj

na prestolu božajoče sape

Odziv na 365 tem, avtor: Vanja Čibej

objavljeno: 29. feb. 2016 22:50 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. feb. 2016 23:24 ]

Razveselili smo se odziva bralke na temo iz 365 tem za ustvarjalno pisanje, pa smo se odločili, da besedilo v celoti objavimo, ne da bi ga poskušali kaj preveč komentirati, ali celo popravljati. Glavni namen tem je spodbujanje spontanega pisanja, ne da bi pri tem pazili na slovnične napake, pa tudi ne da bi se pri tem ozirali na vsebino. 

S takim treningom na lažji način odkrijemo v sebi izvirne ideje, ki postanejo sprožilec nadaljnjih idej in tem, o katerih bi lahko napisali dobre zgodbe, ki jih bi z veseljem kdo prebral, ali pa že sama po sebi trdno stoji in je potreben le še en korak do dobre zgodbe: popravljanje, dopolnjevanje in piljenje besedila. 
 


Tema dneva: S prvo plačo si je Fermin de Torres kupil gizdalinski klobuk, nepremočljive čevlje in vztrajal, da naju z očetom povabi na obaro iz bikovega repa, ki so jo ob ponedeljkih pripravljali v restavraciji nekaj ulic stran od trga Monumental. (Carlos Ruiz Zafon, Senca vetra)



Nič kaj drugega ni ostalo, kot, da z očetom sprejmeva povabilo. Oče si je prav tako nadel klobuk. Bil je rjave barve in njegovi krajci so bili že rahko obledeli od starosti. Jaz sem oblekla krilo, ki je bilo tisti čas v modi. Zvončasto je padalo do gležnjev. Zraven sem izbrala bluzico kaki barve z dolgimi rokavi in čez oblekla suknjič v svetlo zeleni barvi krila. Bil mi je za dobro številko prevelik in zato sem ga stisnila s širokim pasom iste barve. Fermin naju je že nestrpen čakal pred vhodom restavracije. Ves ponosen se je šopiril, kakor mlad pav, pred namišljeno družico.
Vstopili smo in si izbrali mizo ob oknu. Ura je bila enajst in ob tem času je bila restavracija še skoraj prazna. Okrogel šef strežbe se je rahlo namrščil, ko je prišel do naše mize. A požrl pripombo, ki se mu je vrtela v mislih, da si nismo rezervirali mize. Kaj nam bi oponesel to, če je še toliko prostora. Z enim pogledom nas je ocenil in rahlo ironično vprašal: Boste tri porcije bikovega repa ali le eno? Spogledali smo se in Fermin je vljudno (malce preveč vljudno) odgovoril: Štiri bomo. Šef strežbe je prhnil skozi nos: Štiri? Ali se vam bo kdo še pridružil? Ne!, je odgovoril ostro Fermin. Ko smo naročili še pijačo se je odstranil. Z očetom sva pogledala Fermina: Kdo bo pojedel četrto porcijo? Ne skrbita, je bil skrivnosten Fermin.
Prinesli so štiri porcije bikovega repa. Šef strežbe ni vedel kam naj postavi četrto porcijo. Pa je mečkal na mestu, da se mu je salo treslo okoli pasu. Sedite g. šef strežbe, četrta porcija je za vas, je dejal Fermin. Ah dajte no, ne se šalit z mano, se je nakuril šef strežbe. Se vam zdim lačen? Ne, ne zdite se mi lačni. Pač pa želim, da pojeste ta rep znami vred. Če vam bo všeč in boste vse pojedli, bomo plačali vse štiri porcije. V nasprotnem primeru jih boste vi. Ne, ne. Jaz tega ne jem. In sploh sem sit. Ta mačkin rep pojejte vi, se mu je zagovorilo. A tako. Mačko ste nam podtaknili namesto bikovega repa. Kaj vi želite, da vas prijavim inšpekciji? Ne, ne. Seveda ne, se je skrčil šef strežbe. Veste, narobe sem rekel, bikov, ne mačkin rep. Fermin je vstal iza mize, se zravnal in izprsil. Šef strežbe je bil poleg njega kot poteča se kroglica masti, ki jo cvrejo. Ko mu je pred nosom pomahal z zeleno izkaznico, na kateri je pisalo višji inšpektor, se je samo še sesedel na stol pri mizi in začel srebati juho. Od gnusa kaj je, je zaprl oči. Fermin se je rahlo zasmejal: Dovolj, ni vam treba vsega pojesti. Zdaj pa odnesite to svinjarijo in nam pripravite dunajske zrezke. Pa pazite katero meso bo v njih. Jaz pa bom medtem izpisal prijavo.

Z očetom sva si oddahnila. Nihče od naju ni maral bikovih repov. In kar sva se pred tem spraševala, sva zdaj vedela. Fermin naju je lepo izkoristil v službene namene. Falot!!!


Dodaten izziv:

Odstranite Zafonovo uvodno besedilo in ga nadomestite s svojim, popravite nekaj slovničnih napak, premislite, ali bi lahko kakšen stavek odstranili, ker morda ni pomemben za zgodbo, morda pa bi kakšnega želeli še dodati. Ne pozabite tudi na naslov.

Besedilo ima vse kvalitete, da nastane dobra kratka zgodba, ki jo lahko objavimo v rubriki 5-minutna kratka zgodba.


Zahvaljujemo se vam za prispevek k 365 temam za kreativno pisanje.





Pišimo peterostišje, avtor: VČ

objavljeno: 20. jan. 2016 00:34 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. jan. 2016 00:41 ]

Peterostišje je kratka pesniška oblika, sestavlja ga pet verzov, prvi verz ima dva zloga, drugi štiri, tretji šest, četrti osem, zadnji spet dva zloga. Torej (2-4-6-8-2). Obliko si je domislila Adelaine Crapsey (1878 - 1914), ameriška pesnica, rojena v Brooklynu, New Yorku.

SNOW
(Adelaine Crapsey)

Look up…
From bleakening hills
Blows down the light, first breath
Of wintry wind…look up, and scent
The snow!

Tokrat se preizkusimo s pisanjem peterostišja. Ali se vam kdaj zgodi, da vam je kakšna beseda posebno lepa? Takšna se meni zdi beseda "peterostišje", kot kratek dih, ki vzbuja hrepenenje, beseda, ki ti ne gre in ne gre iz misli in si jo ponavljaš ves dan.

Predlagam temo, na katero bomo pisali peterostišje, ki je enaka, kot je današnja pri 365 temah za kreativno pisanjeBil je čas poljubov, tega pa nisi vedela. Nato pa jim dnevno sledimo, tako kot so objavljene.


 
Vabljeni k ustvarjanju.

Gremo pisat :)


URL-ja pripomočka ni bilo mogoče najti.



Vsak dan nova tema za pisanje, avtor: inovelmedia, 9.1.2016

objavljeno: 9. jan. 2016 02:01 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. jan. 2016 02:01 ]

http://365tem.blogspot.si/Z januarjem 2016 smo začeli objavljati širok spekter tem za kreativno pisanje. 365 tem je zasnovan v obliki spletnega dnevnika. Dnevna vaja vsebuje uvodno besedilo, ki spodbuja k ustvarjalnemu pisanju. Dnevni zapisek vsebuje priporočilo, ki je včasih motivacijsko, včasih pa ima izobraževalni namen.


Avtorica pravi, da večino priporočil ni neposredno povezanih s temo, saj želi spodbujati k asociativnemu pisanju. Prav tako priporoča le 10 do 20-minutno prostoročno pisanje.

Poglejte si današnjo temo s klikom na gumb 365 tem.




Pišimo verižni haiku, avtor: VČ, 3.5.2015

objavljeno: 3. maj 2015 01:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. maj 2015 01:37 ]

Pišimo verižni haiku 

Skupinsko pisanje je zabavno in navdihujoče, kajne? Do zdaj smo pisali haikuje, trenutno pišemo rengo, ki bo ostala odprta, vse dokler se je ne bomo naveličali. Rengo lahko pišemo tudi vse leto ali pa še dlje. Prav zanima me, koliko časa bo nastajala naša prva skupinska renga. Škoda le, ker jih pri pisanju ne sodeluje več.

Ena izmed različic haikujev je verižni haiku ali haiku pentlja, ki izhaja iz renge, ima pa naslednje pravilo:

Prvi napiše haiku, ki ga naslednji nadaljuje tako, da v svojem haikuju za prvi stih uporabi zadnji stih predhodnega. Verižico pišemo toliko časa, vse, dokler nekdo ne zaključi pesmi s prvim verzom prvega haikuja. 

Pri haikujih je težko biti posebno izviren, saj se je o naravi povedalo že malodane vse, zato se v tokratnem verižnem haikuju ne bomo togo držali omenjenega pravila, temveč bomo dopustili večjo svobodo pri izbiri tematike. 



Vljudno vabljeni k ustvarjanju.

Gremo pisat :)


URL-ja pripomočka ni bilo mogoče najti.





1-10 of 17