Delfin in morska deklica, avtor: Zarja Trkman, maj 2016

objavljeno: 4. maj 2016 22:08 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. maj 2016 22:16 ]



Zarja Trkman 
Delfin in morska deklica 


Nekoč, bilo je na obali otoka v Jadranskem arhipelagu, sta se na obrežju srečala delfin in mlado dekle. 

On, delfin, je, obkrožen z mirnim valovanjem morja, plaval, se igral, prevračal kozolce in se za trenutek ozrl na pomol, kjer je ugledal najlepše bitje na svetu. Bila je svetlolaska, z dolgimi pšeničnimi lasmi, z modrimi očmi in izklesano postavo. Svoje popolno telo je nastavljala sončnim žarkom, ko ga je ugledala. Vitkega, igrivega delfina, z biseri posuto svetlečo kožo in zvedavim pogledom. Plaval je v zalivu, se ji približeval na komaj meter, spuščal zaljubljene glasove in skušal vzbuditi njeno pozornost. 

Zgodilo se je, njune oči so se srečale in rodila se je ljubezen na prvi pogled. 

Vsak, prav vsak dan sta se srečala v zalivu in se spogledovala, se pogovarjala v neznanem jeziku, jeziku ljubezni, ki ju je zbliževala. Vsak dan sta tudi skupaj plavala. Deklica se je oprijela zgornje delfinove plavuti, zajahala je njegovo vitko telo, začutila pod sabo svilnato kožo. Uživala je ob teh dotikih, ki so ji nudili obilo pristnega užitka. Tudi On je bil srečen, ko se je stisnila k njemu in se ga oprijela z dolgimi nogami in resnično nežnimi rokami. Čutil je njene vihrajoče lase in isker pogled, ki mu je dajal pogum, da se je vedno bolj oddaljeval od obale, se vedno globlje potapljal s svojo divo na hrbtu. Bil je v ekstazi, deklica pa prav tako. Za trenutek si je zaželela, da bi za večno ostala z njim, pa ji je bilo vseeno, če bo to morala plačati z življenjem na kopnem. Le in zgolj zato, da bi bila njuna ljubezen kronana s poroko in otroki, ki bi bili pametni kot on in lepi ter iskri kot ona. Svojo misel je poslala med valove Jadranskega morja.

Nekega dne njuno igro med valovi opazi ribič, ki deklico pozna. Njenim staršem pove, kaj je videl. Seveda so ti popolnoma iz sebe, ko zvejo, kaj dekle počne v prostem času. Skušajo ji preprečiti, da bi se še naprej dobivala z delfinom in ji celo prepovejo odhode na obalo ter nadzorujejo njeno obnašanje.

Zaradi prepovedi videvanja z delfinom je deklica vsa iz sebe. Da bi se odrekla tej ljubezni, ki je bila vsak dan globlja, ji niti na misel ne pride. Odloči se, da se bo, prepovedi navkljub, vseeno družila z delfinom. Ponoči, ko vsi trdno spijo. In to tudi počne. S svojim srčnim izbrancem spoznava čar noči, ko je morje tako črno, a v njem vseeno migota od svetlečega planktona. Kresničke so kot zvezde na nebu, ki jih je polno vesolje, pa še to jo vzburja: ko plavaš med planktonom, imaš velik vpliv na gibanje le tega. Kar je njej in delfinu še dodaten izziv. Noč ima res svojo moč. Uživata v tej prepovedani ljubezni, si ne dovolita, da bi jo karkoli uničilo. Tu je še polna luna, ki se jima smeje s svojega prestola v črni temi in povzroča še dodatno čarobnost trenutka, ko se zaljubljenca predajata eden drugemu. Vrhunci njune sreče, ob polni luni, v zvezdnatem morju. Nič lepšega!

A tudi njuna srečanja ponoči ne ostanejo neopažena. Vidi ju mlad par, ki se predaja strastem na obali morja. Ker sta malce zavistna, nemudoma sporočita dekličinim staršem, ki sta nič hudega sluteč, mislila, da sta dekle spravila k pameti. Zgrožena ugotovita, da ni tako. Dekle pošljeta k sorodnikom na celino, misleč, da delfin ne bo odplaval zanjo tako daleč.

Deklica še poslednjič zbeži iz domače hiše, se dobi z delfinom in mu pove za odločitev staršev. Delfin je zgrožen, a dekletu zagotovi, da prav nič in nihče ne bo preprečil njune ljubezni. Nihče, nikoli in nikdar. Obljubi ji zvestobo do groba, pa tudi to, da jo bo našel, kjerkoli že bo. Rečeno- storjeno.

Deklico pošljejo na celino, kjer vsak dan poseda na obali in čaka na svojega izbranca. Prav vsak dan, ko se lahko izmuzne budnim očem svojih sorodnikov. A delfina ni in ni na spregled. Ko deklica misli, da jo je pozabil, je tako žalostna, da se odloči vzeti si življenje. Povzpne se na visoko pečino nad morjem in skoči v črno globino.

Prav tedaj pa priplava mimo njen izbranec, zaokroži okoli nje in ji ponudi svojo plavut. Presrečna deklica se ga oklene in si v tistem trenutku zaželi, da bi se spremenila v morsko deklico, ki bi se lahko poročila z delfinom in bi se jima v zakonu rodili otroci, ki bi bili tako pametni, kot je delfin in tako lepi kot je ona.

Ni še dobro spustila misli, se je že zgodilo nepredvidljivo. Njene dolge, vitke noge so se spremenile v dolg rep, posut s smaragdi. Postala je čudovita morska deklica. Svoj rep je ovila okoli njegovega telesa in skupaj sta nadaljevala pot v globine morja, ki ju je združilo.

Živela sta srečno do konca svojih dni. V zakonu sta se jima rodila čudovita morska deklica in prekrasen deček, delfinček. Srčna družinica nenavadnih bitij, ki je neizmerno uživala v plesu valov, čudovitih, v globine segajočih sončnih žarkih in v prekrasnem živalskem in rastlinskem svetu najlepšega morja na Zemlji, Jadrana.


Priplavam do njega,
trenutek bližine,
galeb odleti.

/haiku Zarja/

Nova Gorica, 1. maja 2016


Pripis uredništva:

Zarja nam je poslala razširjeno pravljico, ki jo je napisala po priporočilu iz 365 tem za kreativno pisanje. Tema pravljice je večna: ljubezen med mladima in nasprotovanje staršev njuni zvezi, ker si je njuna hči izbrala mladeniča, ki ne ustreza njihovi predstavi. Sama sem v pravljici zaznala še neko značilnost, ki me kot žensko nekoliko zmoti: moški je pameten, ženska je lepa. In ženska je tista, ki se v razmerju spremeni, prilagodi, kajti v pravljici se je spremenila v morsko deklico in se podala z njim v globine morja.
Čeprav sta delfin in morska deklica srečno živela do konca svojih dni in si ustvarila družino, ki pa je nenavadna, toda srčna, morska deklica včasih zahrepeni po svobodi ...

Čestitam Zarji za lepo pravljico!

V.Č.