Grška bajka, Jazon in Medeja, oktober 2016

objavljeno: 28. okt. 2016 19:56 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. okt. 2016 05:50 ]

Umrl je stari kralj in zapustil dva sinova. Starejši je bil Ajzon, mlajši pa Pelias. Starejši sin bi moral naslediti očeta na prestolu. Toda komaj so odzveneli pogrebni spevi in so starega kralja sežgali na grmadi, se je prekanjeni in kruti Pelias polastil prestola in Ajzona pregnal iz mesta.1 (...) 

Tako se začenja bajka o Jazonu in Medeji. Bajka je dolga, pa jo bomo skrajšali, ne da bi pri tem izgubili podrobnosti in jo preveč osiromašili. 

Ajzon je imel sina Jazona in ker se je bal, da ga bo hudobni brat ubil, je razglasil Jazonovo smrt, in ga na skrivaj poslal v gore h kentavru, Hironu, ki je bil napol konj, napol človek. Kentaver je Jazona uril, tako telesno kot duhovno, saj je bil znan po svoji modrosti in moči. 

Jazon je pri dvanajstih letih zapustil Hirona, vrnil se je h kralju Peliasu, da bi prevzel prestol, ki ga je Pelias nasilno vzel njegovemu očetu. Na poti je Jazon prestal različne preizkušnje, tudi boginja Hera, Zeusova žena ga je preizkušala in ugotovila, da je mladenič dobrosrčen. 

Seveda pa Pelias ni želel predati prestola, Jazonu je postavil pogoj, da mu ga predal le, če mu prinese iz Kolhide zlato runo, saj ta pripada Grčiji. Jazon se je podal na dolgo in nevarno potovanje. Pri tem so se mu pridružili številni grški junaki, Herakles, Tezej, pa tudi Orfej in drugi. Ladjedelec Argos je zgradil ladjo Argo, ki je imela petdeset vesel.

Petdeset grških junakov, ki so se imenovali Argonavti, se je vkrcalo na ladjo in začelo se je potovanje po neznanih vodah, v vseh vremenskih prilikah, med brezvetrji in viharji, toda boginja Hera je varovala Jazona pred Heraklovimi puščicami. Potovali so dolgo, ko pa so včasih pristali na obali, da bi se oskrbeli s pitno vodo in hrano, so se jim dogodile različne prigode. Srečali so slepega starca, ki so mu strašne Harpije, s telesi jastreba in glavami stark, vedno znova trgale meso iz ust. Argonavti so jih pregnali, starčka pa nasitili. Starec Finej je imel preroški dar, v zahvalo jim je razkril pot in način, kako pripluti do Kolhide, kjer domuje Ajet in kjer je zemlja zlatega runa. Opozoril jih je, da je zlata runa v gradu, v gaju, ki je posvečen bogu vojne Aresu, in ki ga varuje zmaj, ki nikoli ne zaspi. Povedal pa jim je tudi, da je naloga težavna, da pa je izvedljiva, saj imajo na svoji strani boginjo Hero, pa tudi Afrodita, boginja ljubezni jim bo priskočila na pomoč.

Tako so se mornarji spet odpravili na pot, dokler niso prišli do dveh skal, ki sta kar naprej butali druga ob drugo, a pot do Kolhide je peljala ravno med njima. Spomnili so se nasveta starega Fineja, in spustili so golobico v trenutku, ko sta se skali oddaljili druga od druge. Golobica je srečno preletela med skali in to je bil znak za mornarje, da poženejo ladjo skozi nevarno ožino v trenutku, ko sta se skali razprli. Ladja je med vrtinčenjem in premetavanjem le zdrsela v mirno morje. Nadaljevali so potovanje in naleteli na Friksove sinove, ki so zbežali pred Ajetom, ki je veljal za zelo krutega kralja, toda doživeli so brodolom. Sinovi so bili daljni sorodniki Jazona in pridružili so se mornarjem.  

Tako so skupaj prispeli do prekrasne kraljeve palače in dvorišča z vrelci, iz katerih so pršeli mleko, vino, olje in voda, kakor takrat, ko je Friks prišel v ta kraj, s svojim zlatim runom. Prišleke je opazila Medeja, najmlajša hči kralja Ajeta in pogled ji je pritegnil postavni mladenič Jazon in vanj se je zaljubila na prvi pogled. 

Seveda je kralj Ajet sprejel Argonavte silno lepo, saj so rešili njegove vnuke, priredil jim je veliko gostijo, ko pa je slišal, da je Jazon prišel po zlato runo, se je močno razjezil. Čeprav ga je Jazon pomiril, da niso roparji in da so v zameno za zlato runo pripravljeni postati njegovi zavezniki in mu pomagati z lastnimi telesi in orožjem, če bi tako pomoč potreboval. Ajet pa ni želel privoliti na zamenjavo, Jazonu je predlagal preizkus hrabrosti, s pomočjo dveh divjih bikov naj tako kot on sam zorje polje in poseje zmajeve zobe, iz katerih zrastejo vojaki. Z njimi se mora spopasti in jih premagati. Tako bi mu dovolil, da vzame zlato runo. Jazon je privolil na kraljev pogoj.

Medeja pa je vedela, da bosta podivjana bika raztrgala Jazona, če mu ne pomaga. In bila je v precepu ali naj mu pomaga ali ne, saj bi tako dala prednost Jazonu pred očetom. Posvetovala se je s sestro Haliopo, ki je bila mati izgubljenih sinov in ta se je zbala, da bi njeni sinovi ponovno zbežali. Tako ji je svetovala, naj pomaga Jazonu. 

Vso noč je bila Medeja v precepu, obhajale so jo zle slutnje, toda proti jutru je pohitela proti templju, kjer jo je čakal Jazon in mu dala posodico z mazilom, s pomočjo katere bo za en dan postal močan kot nesmrtni bog. 

Naslednje jutro si je junak natrl telo s čudežno mastjo, ukrotil bika, s katerima je nato zoral njivo, potem je na njivo posadil za polno čelado zmajevih zob in med tem, ko se je okrepčal s hrano, so iz zemlje vzbrsteli vojščaki. Njiva se je naenkrat napolnila s samimi mišičastimi in oboroženimi možmi. Jazon se je spopadel z njimi in jih tudi premagal. 

Ajet je postal togoten in osumil je Medejo, da je Jazonu pomagala. Medeja pa je prav tako slutila, da jo je kralj spregledal in zbežala je na obalo h Grkom. Jazon ji je obljubil večno ljubezen. Z ladjo so odpluli h gaju, kjer je na starem hrastu žarelo zlato runo. Medeja je s pesmijo pomirila zmaja in se ga s čarovno bilko dotaknila. Zmaj je po dolgih letih prvič zaspal in pot do zlatega runa je bila odprta. 

Argonavti so pohiteli in z zlatim runom zapluli proti domu, vendar jih je Ajetova mornarica hitrih ladjic prehitela. Zahtevali so, naj Jazon izkrca Medejo na otok boginje Artemide, njihov kralj pa naj odloči, ali se mora Medeja vrniti k očetu ali lahko odpluje z Grki. Medeja je vnovič pomagala Jazonu, pa tudi sebi, in posredovala pri svojem bratu Absirtu, ki je vodil Kolhidsko mornarico. Bratu je ponudila pomoč, da bi dobili zlato runo spet nazaj, vendar ga je izdala. Pripravila je zasedo, iz katere je Jazon planil na Absirta in ga ubil. Argonavti so nato hitro odpluli na odprto morje. Mimo dveh skal skozi Simplegade so tokrat varno odpluli, saj nista več butali druga ob drugo. 

Pot pa tudi tokrat ni bila mirna. Pluli so mimo otoka s sirenami, ki so na skalah vabile s sladkim petjem in omamljale veslače, da so zavili proti nevarnim čerem, kjer bi se Argo lahko raztreščila kot orehova lupinica, vendar je tokrat priskočil na pomoč Orfej, ki je začel peti tako lepo, da je preglasil glasove siren. 

Na poti domov so nanje prežale še mnoge nevarnosti, pa vendar so uspešno pripluli v domovino. Vedeli so, da kralj kljub vsemu ne bo prepustil prestola kar tako. Tudi tokrat je Medeja pomagala. S svojim čarovniškim znanjem je prepričala kraljeve hčere, da zna zvariti čaroben opoj, ki vrača mladost, pri tem je vzbudila kraljevo pozornost, ki je želel postati spet mlad in močan, da bi se lahko bojeval z Jazonom. Kar sam je skočil v lonec, toda namesto, da bi se pomladil, je tam umrl.

Vsi meščani so se razveselili novice, da je kruti kralj mrtev in v mesto spustili Argonavte.

Toda Medeja v novi domovini ni bila srečna, kajti Jazon je pozabil na obljubo in se poročil z drugo nevesto. Medeja  je končno spoznala, da z izdajstvom in zločinom ne bo pridobila sreče na zemlji. Njena slutnja, ki jo je ves čas morila, se je namreč uresničila.

Iz obupa je pogubila še mlado nevesto. Po tem strašnem zločinu je Jazon iskal Medejo po palači, in ko je ni našel in je odšel, je zaslišal čuden hrup. Zagledal je Medejo na čarobni vpregi, njeni lasje so plapolali v zraku. Od takrat ni nihče več slišal zanjo.


Povzetek je napisan po knjigi Eduarda Petiška, Stare grške bajke, Jazon in Medeja. 

Konec mita pa ima več verzij. Po navedeni, Medeja umori mlado nevesto Krevzo in zbeži na čarobni vpregi, po drugi različici Medejina in Jazonova otroka pobijejo prebivalci Korinta, da bi maščevali smrt mlade Krevze, po tretji Medeja po pomoti usmrti svoja otroka ... Evripid pa jo predstavi kot maščevalno in hladno, preračunljivo morilko svojih otrok. 

Menda so Argonavti potovali tudi skozi ozemlje današnje Slovenije, natanko do Močilnika, kjer je izvir Ljubljanice. Argonavti so bežali pred zasledovalci iz Črnega morja, po Donavi so pluli do Save, nato naprej do Ljubljanice. V Močilniku naj bi se njihova pot končala. Jazon je bil besen zaradi mogočnih sten, ki so ovirale njihovo plovbo in je s pestjo udaril vanje. Odtis njegove pesti je v Močilniku viden še danes. (Domačini tem skalam pravijo Jazonove skale, pa tudi Hudičeve skale). Argonavti so ladjo razstavili in jo na ramenih prenesli proti Jadranskemu morju. Od tod je del posadke odplul domov, drugi del pa naj bi prav tam ostali in ustanovili Pulj. 

Kakorkoli že, mit o Jazonu in Medeji je navdihoval številne umetnike in filozofe. Morda navdahne tudi vas ...


Napisala: Vanja Čibej

Jazon prinaša zlato runo Peliasu, detajl z grške vaze, vir: Wikipedija, oktober 2006


1Jazon in Medeja, Stare grške bajke, Mladinska knjiga Založba d.d. 2014