Pisanje po 365 temah

objavljeno: 16. maj 2020 23:46 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 28. maj 2020 00:00 ]

Tema dneva: Opis kavarne in dveh oseb (zmenek, srečanje prijateljev, poslovno srečanje ...)* 

(Pišemo le 10 - 20 minut)

V mislih prikličemo sliko prostora, po spominu; Odprimo vse svoje čute, iščimo po spominu. Ustvarimo pogoje, da vzpodbudimo nekakšen hipnotični priklic. Kaj nam pride na misel, ko pomislimo na prostor?
Tema v prostoru in kontrast svetlikanja in odsevov v zrcalih v ozadju bara, ki reflektira svetlobo iz ulice? Prah na tleh? Smešna karikatura na steni? Vonj po pečenih zrezkih in ribah?

Opišite prostor tako, da si bo bralec zaželel, da bi bil tam, pa ne na način kot bi mu želeli prodati turistični aranžma.


* Stephen King, On Writing, Pocket books a division of Simon and Schuster, Inc., New York, 2002.



***

Kavarna
(Mojca Bohte)

Prišla sva vsak iz svoje smeri. Ponudil mi je prednost in odprl vrata kavarne, iz katere je zadišalo po maslenih francoskih rogljičkih. Kako omamen vonj, pomislim, in na obrazu se mi zariše izraz, ki ga on opazi. Nasmeh, ki mi ga ob tem nameni, deluje toplo in to me še dodatno sprosti. Začutim, da mu lahko zaupam. Sedeva v zatemnjen kot, kjer solna svetilka romantično osvetljuje prostor. Najina pogleda govorita več od najinih besed. Prvi zmenek. Podraži me s smešno pripombo, na kar se hipoma odzovem in ga dregnem s komolcem. Nagajivo mi vrne, ob tem se začneva pomikati bližje drug drugemu. Tokrat dotik kolen, ki vztraja tekom nadaljnjega pogovora. Spoznam, kako močna sem jaz in kako nežen je on. Na fizioterapiji pri njem se je pod taktirko njegovih zdravilnih rok, moje telo usločilo kot lok in lahkotno valovilo kot morje. Z mehkobo in voljno. To je uspelo samo njemu, da je iz mene izvabil tako ljubeče odmeve. "Rad sem s teboj." Enako čutim. Kot da zunanji svet ne obstaja. Samo midva. Ko izgovori moje ime, začutim, kako se mehčam. Hvala, ker si. Potrebujem te. Želim te imeti ob sebi. Vse te občutke držim v sebi. Nato me presune z besedami: "V tvojih očeh vidim najine otroke." Nakar me poljubi in lep čas ostaneva v objemu ljubeče energije, ki naju združi. 

***

Prišla je z zamudo 
(Darja Hrovatič)

Prišla je z zamudo, tako kot vedno. Sedaj se zaradi tega ne razburjam več. Ko jo čakam, si ogledujem druge goste v kavarni. Tako na skrivaj, saj nihče ne mara, če ga nekdo odkrito opazuje. To me zabava in pomirja, ker tako zvem nekaj več o ljudeh, s katerimi sem skupaj v tem malem prostoru. Vedno se dobiva v tej kavarni na vogalu. Izbrala jo je ona. Od zunaj je prav neugledna, zlahka jo zgrešiš. A ko stopiš skozi vrata, ko te objame vonj sveže kave in pečenih rogljičkov, se počutiš domače in kar malo bolj veselo. Saj ne, da bi se jaz spomnil ali opazil vse te podrobnosti. Meni je precej vseeno, kje posedam. Jaz sem vedel le, da mi je tu čisto v redu. Vse to mi je razložila in pokazala ona. Jaz ne opazim takih malenkosti, kot so na primer zavese na oknih iz stare čipke. A če se potrudim in si poskušam zamišljati prostor brez njih, moram priznati, da res ne bi bilo isto. Ali pa fotografije na stenah, ki prikazujejo zanimive ljudi in kraje iz celega sveta, za katere pravi, da dajo prostoru pridih svetovljanskosti. Pa stoli, vsak malo drugačne oblike in barve. Jaz najraje sedim na rdečem, a je le redko prost. Uganka pa so mi šopki rož na mizah, vedno so tu, tudi pozimi. Ko se čudim, kdo jih nabira pod snegom, se mi smeji. Tudi ljudje, ki zahajajo sem so posebni, drugačni kot v vaških gostilnah, kamor me včasih zanese pot. In ko jih opazujem, si včasih domišljam, da sem tudi jaz malo poseben, da tudi mene nekdo na skrivaj opazuje in se mu zdim zanimiv. No, vsaj malo že moram biti, zakaj bi se drugače ona družila z menoj. Vedno se dobiva le v tej kavarni. Točno vem, kdaj vstopi, tudi če se ne ozrem, ko zacinglja zvonček nad vrati. To vem, ker vidim druge, ki se obrnejo, da bi jo videli. Tudi njihove začudene in zavistne poglede vidim, ko prisede k moji mizi. Ker vsakič prinese sonce s seboj. Večinoma govori ona, jaz bolj poslušam. Tokrat je ostala malo dlje kot po navadi. A prav kmalu se bo na hitro poslovila in odšla. Jaz pa bom začel čakati, da me spet pokliče. Kar tam, v kavarni.

Že zdaj sem sklenil, da bom prihajal sem tudi potem, ko me ne bo več klicala. Tu bom sedel na mojem rdečem stolu in se pretvarjal, da jo čakam. Kajti vedno pride z zamudo.



Besedila nastajajo v okviru delavnic na daljavo: Kreativno pisanje/Pisanje po 365 temah v VGC Morje Koper.