Vrnitev, avtorica: Zarja Trkman, avgust 2016

objavljeno: 10. avg. 2016 01:13 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. avg. 2016 01:29 ]

VRNITEV 

Po mnogih letih  
je splezal na drevo v rojstnem kraju,  
da bi se dotaknil svojega otroštva. 


(Jurij Rustja, Nočni čuvaj) 


V mladih letih ni bilo drevesa, na katerega ne bi splezala. Pa naj si bo to kaki pred mojim domom, oreh pod sosedovim balkonom, cipresa pred osnovno šolo. Prav vse ovire na poti na vrh sem z lahkoto premagala. In z vrha se je prikazal čudovit pogled, bodisi na ulico, kjer sem preživljala svoja mladostna leta, na sosedin balkon, kjer sem pokramljala s sosedovimi otroki, mojimi prijatelji, ali na razred, v katerem je poučeval naš priljubljen učitelj, ki je pristopil k oknu in mi namenil nekaj besed. 

Ja, imeli smo ga radi tega "tovariša" biologije, ki ni bil samo to. Bil je tudi trener šolske ekipe deklet v rokometu, s katero smo dosegle naslov občinskih prvakinj. Pa ne zgolj to, bil je mlad, najbrž je bila to njegova prva služba. Prvi dan pouka se je pojavil vrh stopnic v avli šole, lep kot slika z obveznimi "čelentankami", skratka karizmatičen tip, v katerega smo se vse osmošolke zaljubile v hipu. Ja, mislim da prav vse. Očaral nas je, in to ne samo s svojo zunanjostjo, temveč tudi s pedagoškim znanjem podajanja snovi, s poskusi pri kemiji, po katerih je cela šola smrdela po gnilih jajcih, s svojim znanjem rokometa, ki ga je nesebično razdajal, nam "zaljubljenim" deklicam. Pa še nekaj, na plesih, ki smo jih prirejali osmošolci, je tudi zaplesal z nami. Ko me je prijel okoli pasu ob zvokih tedanjega hita "Let us go to San Francisco", sem se kar stopila od vznemirjenja, prvič sem plesala z moškim, moškim v pravem pomenu besede, ki nas je dobesedno začaral, upam si trditi, da prav vse osmošolke.

In ja, splezala sem na cipreso, ki je rasla pred učilnico kemije. In on, moj idol je stopil k oknu, mi namenil najlepši nasmešek na svetu ter izmenjal nekaj besed z mano. Vsa blažena sem se spustila s ciprese in še dolgo sanjala o njegovih, kot biseri lepih zobeh.

Tako je to bil v tistih davnih časih, kjer nobeno drevo ni predstavljalo ovire na poti do vrha.

In ja, z učiteljem sva postala dobra prijatelja in sva to prijateljstvo negovala še dolgo potem, ko je on postal ravnatelj ene osnovne šole v mojem mestu, jaz pa profesorica na srednji šoli.

Spomini ne zbledijo, ohraniš jih tudi tako, da nekaj napišeš na temo VRNITEV. In evo nastane neizbrisen spomin na karizmatičnega profesorja. Danilo mu je bilo ime.



Napisala: Zarja Trkman


Pripis uredništva: Zarja Trkman nam je poslala še eno besedilo po 365 temah za kreativno pisanje, ki jih v Spletnem času vsak dan objavljamo. Nastal je lep zapis, v katerem je dobro čutiti tok njenih misli - kot bi zgodbo nekomu pripovedovala in se spominjala svoje prve ljubezni, ki je nikoli ne pozabiš. Besedilo smo pustili nedotaknjeno, tako kot je nastalo. Vidi se, da se Zarja že dolgo ukvarja s pisanjem in da ji roka in misli gladko tečejo. Zahvaljujemo se Zarji za prispevek.

Hkrati pa vabimo tudi ostale pisce, da zberejo pogum in nam pošljejo svoja besedila. Z veseljem jih bomo objavili in jih delili med bralce Spletnega časa.







http://365tem.blogspot.si/