Univerzalni temeljni dohodek - Ekonomski model za spremembo zastarelega modela ekonomije? Revščina, z njo povezano prekarno delo kot nova oblika dela, brez pravic delavcev, ki ga v Sloveniji čedalje bolj pogosto uvajajo predvsem delodajalci v zasebnem, na žalost tudi v javnem sektorju, postaja čedalje večja realnost. Model, ki se je prav počasi in potuhnjeno vzpostavil v Sloveniji, zlasti po vstopu v EU in sprejetju enotne denarne politike, predstavlja brezposelnost kot samo po sebi dejstvo, ki se mu pač ni možno izogniti. Brezposelnost in revščina se najpogosteje razume kot statistična vrednost, ki jo je treba vzeti v zakup. Znotraj te vrednosti, vlada preigrava z različnimi socialnimi transferji in spodbudami in na veliko oznanja uspeh, če ji uspe to vrednost nekoliko omiliti in zmanjšati brezposelnost za kakšen odstotek, ki pa na žalost niha v odvisnosti od sezonskega dela, ne pa zaradi rasti gospodarstva. Brezposelnost in revščina sta vgrajena v model ekonomije, za Slovenijo novi, za zahodni kapitalistični svet, pa stari model. Vlada sicer poskuša spodbujati gospodarstvo, preko različnih olajšav, preko različnih programov za spodbujanje zaposlovanja, a je pri tem dokaj neuspešna. S tem se vedno bolj zadolžuje in povečuje svoje dolgove, ki zopet padajo na ramena davkoplačevalcev. Kajti večina podjetij v gospodarstvu ne ustvarja novih delovnih mest, ne višajo plač, ampak kopičijo dobičke, predvsem na račun države in delavcev. Pri tem so zelo inovativni. Produktivnost na delavca regulirajo z večanjem/manjšanjem delovnega časa, s pozivi na klic - delavec jim mora biti na razpolago ves dan in vse dneve v tednu, za minimalno plačilo, brez malic, brez odmorov, brez pravice do regresa, brez pravice do dopustov ... Podjetja ne sprejemajo nobenega tveganja več in le ta intenzivno prenašajo na delavca. (S tem morda niti ne bi bilo tako hudo narobe, če bi delavec prejel za dejansko opravljene ure dovolj visoko plačilo, ki bi zagotavljalo varnost tudi v obdobju suhih krav.) Žal, ni tako! Delodajalcu je v interesu, da je veliko ljudi brezposelnih, saj ti samo čakajo in upajo, da bi se zaposlili in pristajajo na vse mogoče zahteve in na vsakršno plačilo, četudi je to minimalno. V skrajnem primeru pa najemajo poceni delovno silo iz manj razvitih držav, preko različnih agencij za zaposlovanje. Z njimi imajo še najmanj težav. Ob vsem tem lastniki podjetij kopičijo dobiček, ga skrbno nalagajo v davčne oaze ali v druge programe in postajajo vse bolj bogati. Na drugi strani pa se veča število revežev in tistih, ki komaj preživijo z minimalno plačo. Taka vrsta ekonomije zagotovo ne ustvarja novih delovnih mest. Lastniki podjetij bi morali vedeti, da reveži ne prinašajo dobička in da se, dolgoročno gledano, množica potrošnikov, ki bi kupovala njihove izdelke, zelo hitro zmanjšuje. Ali je resnično nastopil čas za spremembo in uvedbo UTD-ja, ideje, ki je stara več kot 500 let? Ideja je zelo preprosta. Država bi vsakemu državljanu namenila določen znesek, ki bi zagotavljal dostojno življenje. Skoraj čez noč bi sprostila pritisk na državljane in rešila vprašanja vrednotenja različnih vrst dela. S tem bi priznala tudi vrednost neplačanemu delu, na primer delo z ostarelimi starši, varstvo lastnih vnukov, delo prostovoljcev na različnih področjih, delo umetnikov in študentov, delo gospodinj in številčnejših družin. Strokovnjakom bi poenostavili sedanje birokratske postopke, ki sedaj velik delež svojega časa porabijo za zadostitev birokratskih zahtev, s tem pa omogočili, da se resnično posvetijo svojemu strokovnemu delu. Celotna država bi zadihala in z njimi državljani, bolj bi spodbujala na primer preventivne ukrepe za zdravo življenje in zdravo okolje, podpirala ekološko kmetijstvo, gospodarstvo, izobraževanje, znanost, šport, kulturo in umetnost, oblike zadružništva, socialnih podjetij, skupnostne projekte in še veliko drugega. Naslednje volitve bo zmagala stranka, ki bo imela v svojem programu uvedbo UTD-ja? Kaj lahko kot državljani Slovenije naredimo, da bi vsi živeli človeku dostojno življenje? Vprašanja se kar vrstijo. Odgovorov pa ne poznamo, prepričani smo, da na politiko ne moremo vplivati, mirno in vdano čakamo na morebitne boljše čase, ves čas nas skrbi, ali bomo ohranili svoje delo ali ne, saj so negativni pritiski iz okolja vedno močnejši. Potrebno se je spomniti: Poglavitna dolžnost države Slovenije, kot pravne institucije, je, da z aktivnimi ukrepi omogoča svojim državljanom učinkovito, dostojno in kakovostno socialno življenje. Zagotoviti mora socialno pravičnost, njena poglavitna skrb bi morala biti skrb za ljudi, glede na njihov socialni in ekonomski položaj. Sposobna vlada ima to moč, ima instrumente, lahko uredi okolje, z ukrepi, zakonodajo, primernimi programi, le dovolj politične volje mora imeti. Mi, državljani, pa jih lahko volimo. V naših rokah je, da volimo ljudi, ki nas prepričajo, da ne držijo fige v žepih. Torej ni res, da ne moremo ničesar storiti! Najmanj učinkoviti smo takrat, ko ničesar ne storimo in pasivno čakamo, sprijaznjeni s "karmično" usodo. Ni prav, da si dovolimo, da tako životarimo. Denarja je namreč dovolj, tudi za UTD, le razporediti ga je potrebno drugače! Napisala: Vanja Čibej Preberite še: "Zarota tišine", Zarja Trkman Ladijska kuhinja, Mojca Zelenko P kot Pahor, Viktorija Wit UTD je dobra nadgradnja "socialne države", Spletni čas Cafee Kamelija, Niko Slana Zaklenjene mavrice, Dolores Peroša Čarobna megla, Lidija Polak De mortuis, Andrej Kos Dotore Rudi, Mojca Zelenko Vena, velika dama, Alenka Prelc Nori orkester in Kamišibaj v Izoli , Spletni čas |