Brezposelnost in revščina sta vgrajena v model ekonomije, za Slovenijo novi, za zahodni kapitalistični svet, pa stari model. Vlada sicer poskuša spodbujati gospodarstvo, preko različnih olajšav, preko različnih programov za spodbujanje zaposlovanja, a je pri tem dokaj neuspešna. S tem se vedno bolj zadolžuje in povečuje svoje dolgove, ki zopet padajo na ramena davkoplačevalcev. Kajti večina podjetij v gospodarstvu ne ustvarja novih delovnih mest, ne višajo plač, ampak kopičijo dobičke, predvsem na račun države in delavcev. Pri tem so zelo inovativni. Produktivnost na delavca regulirajo z večanjem/manjšanjem delovnega časa, s pozivi na klic - delavec jim mora biti na razpolago ves dan in vse dneve v tednu, za minimalno plačilo, brez malic, brez odmorov, brez pravice do regresa, brez pravice do dopustov ... Podjetja ne sprejemajo nobenega tveganja več in le ta intenzivno prenašajo na delavca. (S tem morda niti ne bi bilo tako hudo narobe, če bi delavec prejel za dejansko opravljene ure dovolj visoko plačilo, ki bi zagotavljalo varnost tudi v obdobju suhih krav.) Žal, ni tako! Delodajalcu je v interesu, da je veliko ljudi brezposelnih, saj ti samo čakajo in upajo, da bi se zaposlili in pristajajo na vse mogoče zahteve in na vsakršno plačilo, četudi je to minimalno. V skrajnem primeru pa najemajo poceni delovno silo iz manj razvitih držav, preko različnih agencij za zaposlovanje. Z njimi imajo še najmanj težav. Ob vsem tem lastniki podjetij kopičijo dobiček, ga skrbno nalagajo v davčne oaze ali v druge programe in postajajo vse bolj bogati. Na drugi strani pa se veča število revežev in tistih, ki komaj preživijo z minimalno plačo. 

Taka vrsta ekonomije zagotovo ne ustvarja novih delovnih mest. Lastniki podjetij bi morali vedeti, da reveži ne prinašajo dobička in da se, dolgoročno gledano, množica potrošnikov, ki bi kupovala njihove izdelke, zelo hitro zmanjšuje. 

Kaj lahko kot državljani Slovenije naredimo, da bi vsi živeli človeku dostojno življenje? 

Vprašanja se kar vrstijo. Odgovorov pa ne poznamo, prepričani smo, da na politiko ne moremo vplivati, mirno in vdano čakamo na morebitne boljše čase, ves čas nas skrbi, ali bomo ohranili svoje delo ali ne, saj so negativni pritiski iz okolja vedno močnejši.

Potrebno se je spomniti: 

Poglavitna dolžnost države Slovenije, kot pravne institucije, je, da z aktivnimi ukrepi omogoča svojim državljanom učinkovito, dostojno in kakovostno socialno življenje. Zagotoviti mora socialno pravičnost, njena poglavitna skrb bi morala biti skrb za ljudi, glede na njihov socialni in ekonomski položaj. 

Mi, državljani, pa jih lahko volimo. V naših rokah je, da volimo ljudi, ki nas prepričajo, da ne držijo fige v žepih. Torej ni res, da ne moremo ničesar storiti! Najmanj učinkoviti smo takrat, ko ničesar ne storimo in pasivno čakamo, sprijaznjeni s "karmično" usodo. Ni prav, da si dovolimo, da tako životarimo.

Denarja je namreč dovolj, tudi za UTD, le razporediti ga je potrebno drugače!