MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎

Objave-Vic kurnik

Nekaznovano potepanje izven VIC KURNIKA, avtorica: Aljoša Križ, maj 2020

objavljeno: 24. maj 2020 00:34 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno ]

-61-


Petegola me je od groze pred lastnikom zagrabila za vrat, stresla in vzdignila na noge. Ko je odprla kljun in sem jaz nekako uspela obstati na mojih takrat še majavih nogah, mi je šepnila na uho, naj bom pridna, da bo vse zrihtala. Na hitro mi je rekla, da bo Pegola za nekaj časa namesto mene valila jajca in da jaz lahko grem na bolniško. To je pomenilo, da bi lahko šla malo ven brez hudih posledic, kot na kakšen dopust in to k moji družini. Po tem dogodku sem bila res potrebna bolniške in majavih nog ter zmedene glave se prav zares nisem bila sposobna kregati in skregati najverjetneje na smrt s Petegolo. Kdo sploh bi si kaj takega upal?

Če pošteno povem, me je nekaznovano potepanje izven VIC-a zelo mikalo in Petegola je tu v hipu uporabila svojo zvitost in izvedla rošado koristi, spet v svoje dobro namreč. Vedno se je znala obrniti na pravo stran, ter me tako podkupiti ali zmamiti v prihajajočo nesrečo. Bog ti ga vedi, kaj bi mi še storila, da sem se ji uprla, tako sem si dopovedovala in si zakrivala oči, se mirila in risala v sanjah počitnice z mojim piščancem zunaj, ter tišala opozorilni zvonček, ki je zvonil huje, kot bi vabil k zadušnici. Da bi samo sebe prepričala, da bolniško res potrebujem (zvonec me je resnično nerviral), sem si dopovedovala, da zdaj Petegola ni niti sama v kurniku in da ima še eno tako kot je ona. Če se nisem zmogla uspešno boriti proti eni pegatki, kaj bom šele proti dvema. Skratka, kratek pobeg je bil nujno potreben in ni bilo težko spraviti ribo (Pescegallino) v morje. Hote si nisem priznala, da sem v tej situaciji rečna riba in da je morje slano.

Pa sem kar obležala in sprejela bolniško. Dovolila mi je, da ostanem tedne in tedne v svojem gnezdu in niti jajc mi ni bilo potrebno valiti. Ves ta čas sem lahko neomejeno odhajam iz VIC-a, kakor je meni pasalo. To niti ni bilo tako slabo. Nadihala sem se svežega zraka, se nacrkljala z mojim piščetom, pa še marsikaj sem doživela, kar ni za vsaka ušesa. Čez čas, ko sem si duševno in telesno opomogla, sem kar nekaj več ostajala v gnezdu in na skrito iz tam kukala in opazovala kaj se v Algteljeju in okolici dogaja. Zelo me je zanimalo, ali bom še smela v svoj Atelje in kaj bo lastnik rekel, ko bo videl, da je tu v Vic-u še ena pegatka. Do mene se lastnik ni obnašal tako slabo, godilo mu je, ker sem bila edina svoje sorte v Kurniku in sem mu s tem širila ugled najbolj raznolikega kurnika v Kraju, ali pa je imel za bregom kakšno drugo stvar, ki je nisem poznala, mogoče pa sem s svojim pisanim perjem ugajala njegovi ženi. Zanj sem bila ugodna številka v VIC Kurniku in to mi je pomagalo, da nisem popolnoma zbolela in umrla od žalosti, kljub ugodnostim bolniške.

Moje kukanje ali opazovanje in prisluškovanje iz gnezda mi je prineslo dosti novic, ki so me radostile. Pegola je ves Atelje zrukala in ko je poskušala valiti, čistiti in še ostala dela opravljati ji ni in ni šlo. Ker se je toliko trudila ni imela zadosti časa, da bi se temeljito posvetila mišim in podganku in s tem je Petegolo strašno jezila. Le ta jo je, tako jeznorita, na isti način oblastno, kot je to počenjala z nami, manjvrednimi kurami, napadala in kljuvala in s tem podkurila jezo pri Pegoli. Ni za pozabiti, da sta obe pegatki. Obe agresivni in jeznoriti sta tako začeli vojno. Ker pa se je Pegola že navadila na gospodovanje in svojo pegatkino rit na udobje v Ateljeju, ni bila kar tako pripravljena zapustiti te svoje pridobitve. Tako sta se, v trenutkih sočasne nervoze, nekajkrat scufali, kar je prineslo jezo in zamero obeh in na to je Petegola, kot glavna, glasno in jasno zahtevala, da Pegola zapusti kurnik. Morala ji je pokazati in dati vedeti, kdo je tu glavni in kakšna sramota, da je to, če si kdo upa njej upreti, prav njej, glavni v kurniku. Pa ji ni šlo tako enostavno, kot bi to bilo z nami, manjvrednimi glavami, ki nismo bile pegatke. Zgodilo se je, da Pegola nikakor ni hotela ven iz kurnika, borila se je za Algtelje bolj, kot je bilo za pričakovati. To je Petegolo totalno znerviralo, celo strah pred tako nepričakovano močnim in trmastim nasprotnikom se je videl v njenih očeh. Petegola je Pegolo kljuvala in zmerjala, dobila je približno enak odgovor od Pegole in zaradi negotovosti v rezultat vojne, je Petegola v stiski poklicala na pomoč še nekatere druge kure (njim je natrosila čisto drugo resnico, drugače je ne bi podprle), da so ji dale svoje noge in kljune v pomoč. Po težkem boju, ki ga sploh ni pričakovala, je le uspela izriniti Pegolo skozi luknjo VIC-a, ven. Ker jo je hotela nagnati še malo dlje od kurnika, se ji je njeno obnašanje maščevalo, saj se ji je nasprotnica uspela vsaj malo oddolžiti. Pegola je pobegnila naravnost pred lastnikova vrata in tam se je zleknila na bok in kev-kevkala, kot da bo vsak čas umrla. 


-62-


Iztegovala je noge v vis in izigravala poslednje krče pred smrtjo ter se drla tako močno, da je lastnik prišel iz hiše pogledat, kaj se zunaj dogaja.




In videl je Petegolo v vsej svoji našopirjenosti in bojevitosti, kako se zaganja proti Pegoli, ki je prav tisti trenutek umirala. Sprva mu ni bilo jasno, da vidi dve pegatki, spomin mu je pravil, da je v VIC-u samo ena. Mencal si je oči in verjetno je razmišljal, ali je ta dan kaj spil ali se samo slabo počuti. Potem ko je nekako ugotovil, da je trezen, ga je ta direndaj in to cirkusiranje resnično zjezilo. Sicer pa sploh ni bil prepričan, katera od pegatk je iz VIC-a in kako naj se odloči, narediti red in mir. Njegova gospodarna narava mu je sugerirala, da pogleda pegatki bolj temeljito in prav gotovo je iz VIC-a tista, ki je mlajša in bolje izgleda. 

Petegola je imela srečo, ker je Pegola resnično šla predaleč in se je delala mrtvo malo predolgo. Tu je lastnik ocenil, da je morda le naša tista zmagovalna pegatka in preprosto je Petegolo nagnal nazaj v VIC. Ko se je vračal in razmišljal, kaj z onemoglo Pegolo, jo je ta že izbrisala, saj ji je to njeno neuspešno osvajanje VIC-a dajalo občutke osramočenosti in znake prihoda hude depresije. Vendar je šlo za las. Za malo nismo zamenjali ta-glavne v VIC-u in Petegola se je tega dobro zavedala. Vsa posrana in tudi delno osramočena je potrebovala kar nekaj časa, da si je opomogla. V tem času je bila malo bolj prijazna z ostalimi kurami, in ker jo je bolela glava, od hude stiske, ki jo je komaj preživela, je nekaj časa svojo glavo manj uporabljala in s tem nas nekaj manj izigravala. Tudi manj škode za kurnik je bilo, saj je nasploh manj delala. Videla sem jo, kako je brezciljno tavala po VIC-u, ne da bi gledala pod noge in tu pa tam spodrsnila na našem kurjeku. Tiho in kot da se nič ni zgodilo, je otesala noge in zmedeno hodila dalje, ter nabirala moči in novih idej za pigre in mogoče tudi za maščevanje. Vendar videlo se je, da ni v redu. Nič nisem rekla, a prav gotovo veste, kaj sem si mislila.



Le zakaj nisem pobegnila iz tega kurnika, se boste zagotovo spraševali, luknja je bila vedno tam in možnosti nešteto. Enkrat je bil Egotrip, pa Zlodej za bliščem zlata, pa ne vem še kaj, po pravici povedano, niti jaz odgovora ne poznam, le to mi pride na pamet, da sem kura, in da kot kura spadam v kurnik. To so me prav gotovo učili že geni, pridobljeni od mojih prednikov in ker so ti geni, bili le geni in ne geniji, sem si preprosto našla kurnik, se podzavestno odpovedala svobodi, ki se tukaj ni več ujemala z mojo kurjo genetiko. Lahko napišem, da sem padla na gen-kurjaku. Pa saj se je tudi vam kdaj spodrsnilo na dreku, Petegoli se je, to sem videla na lastne oči, ne lažem.



-63-




Nadaljevanje sledi ...




Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ




<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Nesreča nikoli ne pride sama, avtorica: Aljoša Križ, maj 2020

objavljeno: 23. maj 2020 00:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. maj 2020 01:10 ]

    -58-

Dokler so kigre še potekale, je bila vsaka od njih slabša in manj zanimiva, pigre so v tem času prav tako že potekale, vendar v obratni smeri, vsaka je bila boljša, bolj dodelana in bolj zanimiva, pa tudi bolj naporna. V vsaki nadaljnji pigri si imel manj šans, da kaj dosežeš, osebno. Sicer pa je vsaka kigra, že od samega začetka, nekako med-vrsticami vsebovala delček ali del kakšne pigre. Kure so pigre občudovale in jasno, da so stalno težile k temu, da se igrajo le te.

Zadnji zametek kiger se je zgodil v predzadnjem dejanju NAJ Kigre, »Nesreča nikoli ne pride sama«, kjer je že celotno dejanje pomenilo pigro in sploh ne več kigro. Tako so se od tega trenutka v VIC Kurniku igrale samo še pigre, četudi so nekateri to hoteli prikazati kot kigre.


 -59-



PRED ZADNJE DEJANJE NAJ KIGRE (mogoče ena od boljših piger)               ALI NESREČA NIKOLI NE PRIDE SAMA                                                To niti ni bilo pred zadnje dejanje za igre, bilo pa je pred zadnje dejanje v katerikoli kigri, saj kigre po njem niso več obstajale, NAJ Kigra pa se tukaj na neki način zaključi. Večliki je že zdavnaj zapustil svoje delo na tej svoji NAJ Kigri in zapustil je tudi nas ter svoj navidezni prestol. Petegola pa je bila nesposobna pripeljati svoje poslanstvo glavne kure do konca in tako prevzeti delovanje VIC-a in izvedbo kiger, nasploh. Ni bila sposobna niti konca narediti. Tako se je raje odločila, da NAJ-KE prelevi v pigro, celo to pred zadnje dejanje NAJ Kigre je preprosto spremenila v nekakšno NAJ Pigro in v tej pigri dobila po k(p)ljunu


Srečanje pegatk, Petegole in PEGOLE ali sončne kure, se je zgodilo in izteklo v času velikega sonca. Ljudje v tem času hodijo na dopuste in v Krajih, ki kaj dajo nase, z odprtimi rokami pričakajo turiste. Kure smo imele čas Velikega sonca rade, saj je ta čas v naš Kraj prinesel veliko odpadkov in v gnoju, ki se je v tem času nabiral, so se pojavljali tudi novi črvi. Tako je bilo v tem času res vredno nastopati, saj smo pred tem stari gnoj vedno obrale do zadnjega črva in nervoza se je med nami zelo razbohotila zaradi ogroženosti pred dnevi brezmesne prehrane.

Po mojem velikem odkritju in zmagi same nad sabo sem mislila, da se mi nič hudega več ne more zgoditi, saj vse kar sem imela za videti in slišati, sem opravila. Po eni strani mi je Petegola šla grozno na gube moje rože in hkrati sem se je bala, sicer pa sem jo sočasno tudi nekako občudovala, saj ji je vse tako dobro teklo od kljuna, da to skoraj ni moglo biti res. Skrita in zavita v meglice resnice je vladala in obvladovala ves naš mali VIC svet in to, kar z levo nogo, desno je imela vedno na voljo, za svoje afare. Bo kdaj njej spodrsnilo na kakšnem kurjeku in to tako, da se bo za to vedelo, sem se dostikrat spraševala, in ko od skrbi in izčrpanosti nisem mogla spati, sem na skrito pogledovala, kje bi jo videla, da se ji vsaj enkrat pošteno spodrsne ali vsaj kakšen krempelj zatakne. Kdor čaka, dosti kaka. Sicer sem dobila po kljunu najprej jaz, ampak potem še ...

Težavno srečanje in zmotna presoja Petegole se je pripetilo v času, ko se je kaos brez meje bohotil. Petegola je takrat bila že skoraj javno glavni petelin, vsaj meni je to spoznanje bilo dano. Dovolila si je neizmerno mero svojega komandiranja in razvajanja svojih ljubljenčkov, skratka dovolila si je vse. Na moji gredi so lahko občasno prenočevale kure, ki so se pojavljale od zunaj, če so le hranile in občudovale njene glodavce in tudi njo. Do teh »gostov« kur ali prišlekov iz Kraja so se ostali obnašali menefrigistično, služabnice in hlapci pa smo se morali njihovega obiska veseliti in se delati prijazne do njih. Tako je ob vsakem novem sončnem obdobju Petegola v svoji vroči evforiji, vihravosti in norenju stalno tiščala kljun ven iz kurnika. Redno je uhajala na sprehode in novačila nove miši in zunanje kure naj se nam pridružijo, pri skupnem domovanju in izvajanju obredov ljubezni do glodavcev.


-60- 


Tako je nekega dne med enim od svojih pohodov po okolici, slučajno naletela na še eno pegatko. Predvidevam, da je mislila, da iste sorte kur lahko najbolje shajajo skupaj. Pikčasto perje ji je vedno dosti pomenilo in predstavljam si, da je mislila, da so vse bele pikice znak, da ta kura misli isto kot ona. Ker pa ji je vedno za 1 pero zmanjkalo pameti (lahko bi rekli tudi za eno piko), da bi bila zares pametna, je tisti manjek enega peresa pomenil nevednost, da dve približno enako dominantni osebnosti, zelo težko shajata skupaj. Zaradi moje predhodne zmage in na novo pridobljenega kančka samozavesti me je to še kar zabavalo. Petegola si je to pegatko malo ogledala, jo potipala (kasneje se je pokazalo, da ne prav dosti), in ko je pri njej opazila njeno nagnjenost h glodavčevim zadevam, je kar padla v trans. Zadnje čase je bila vse manj previdna in vse bolj prepričana, da je Pegaboginja in da se ji zaradi tega, ne more prav nič hudega zgoditi. Pobratila se je s to pegatko, Pegola ji je bilo ime, jaz pa sem jo na začetku klicala kar sončna kura, in že tam izven našega VIC-a sta pili bratovščino. Pegatka je pegatka, to so nadkure in kako se dobro tega zavedajo, da tega ne bi nikoli verjel. Pegola je kot brihtna kura in še pegatka povrh, takoj razumela, da ji bo vse dovoljeno, samo Petegolo mora pustiti pri miru. Tako sta takoj sklenili tihi dogovor, Petegola komandira po VIC-u, Pegola pa naj za začetek prevzame Algtelje. Njunega dogovora sicer nisem slišala, sem ga kar v kratkem videla, saj ko je Pegola vstopila v naš VIC, je mene že zradirala z mojega prostora. To je izvedla zelo preprosto in predvsem zelo hitro. Iz čistega mira se je zalaufala naravnost v moj del kurnika, v Algtelje in jaz sem to lahko samo gledala. Petegola ji je morala že izven Kurnika iz-kokodakati vse o nas in našem domovanju, mogoče ji je plan kurnika tudi z nogo narisala v pesek. In plan, ki sta ga skupaj naredili, je štimal v nulo.

Ko sončne kure-Pegole ni bilo že pol dneva na spregled iz Algteljeja, sem se odločila pogledati, kaj tam notri, v mojem prostoru počne. Gorje svinji bi rekli, ko sem vstopila. Šopirila se je na celi moji gredi. Takoj in zelo na glas mi je povedala, da je pegatka Pegola in mi pogumno in nesramno naročila, da počistim svoj drek iz zdaj njenega kurnika. Dokler sem lovila sapo in zbirala misli, si je dovolila povedati mi, da bo zdaj ona tukaj in da naj jaz kar poberem svoje perje in hitro počistim, saj da ona v taki svinjariji res ne more živeti. Vse skupaj je zvenelo kot ukaz in držala se je ful samozavestno in mogočno. Ritenski sem odkorakala ven iz nekoč mojega Ateljeja in oddirjala, kolikor sem mogla hitro do Petegole. Tekla sem hitro, kolikor so me nosile moje kurje noge, skoraj sem letela in pri tem razmišljala, saj ne more biti res. Ko sem vsa zmedena pridirjala do Petegole, sem se pred njo zgrudila na hrbet in še predno sem prišla do sape, da bi začela kokodakati na ves kljun, se je pojavil lastnik kurnika na vratih VIC-a.




Nadaljevanje sledi ...




Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Zamenjava v vodstvu, avtorica: Aljoša Križ, maj 2020

objavljeno: 16. maj 2020 22:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

 -55-
Tretja Petegolina akcija je nastala zaradi te nove zamenjave v vodstvu. Akcija naj bi bila velika in močna, kot je bil velika in visokoleteča žival puran Podgrad. Lastniku se niti ni sanjalo, s kakšnim fičfiričem ima opravka, zato je njegovo upanje ob namestitvi purana ostalo in mu puščalo vero, da bodo tako nekako kure obvladane in v kratkem tudi poštimane. Pogradu je za kakšen dan, pozicija prvega petelina v VIC-u ustrezala, lahko se je malo naspal in si odpočil, potem pa so bile njegove želje le močnejše od njegove pripadnosti kurniku. Neko jasno jutro se je preprosto odločil odleteti na najvišjo vejo bližnjega drevesa. Tam je tudi ostal do časa pred božičem, tako da nismo kure z njim imele nobenega opravka. Petegola je zelo vestno to dogajanje spremljala in takoj ko je Pograd odfrčal, je kar ona postala glavni petelin, jasno ne javno. Tukaj ji je šlo tako lahko od peruti, da je pozabila celo na previdnost, in nič več ni kamuflirala situacije. Njega, Podgrada je imela za maskoto, ki jo je uporabljala kot glavni argument pri izvajanju svoje vladavine. Pograd je zahteval, Pograd je naročil, Pograd bo jezen, če ne boste ... so bile njene lozinke za vstop v vladavino. Nam je trdila, da ima samo ona tako tanka ušesa, da ga lahko sliši, tam zgoraj in trdila je, da njen mogočni glas edini doseže Podgrada, me se nismo niti spraševale, ali je to res. Glas je imela resnično mogočen. Tako nas je vozila žejne preko vode, sama je vladala, vendar neuspešno. Ker ni znala vladati, kljub svoji prirojeni bistrosti, bistra je bila za pero premalo za vladarko, so si težave v Vic-u sledile ena za drugo ... Sploh ni pomislila, da so že predhodne težave velike, za kakšno veliko glavo, na novo nastale težave, pa kar preveč, mogoče tudi za Boga. Verjela je vase, v svoje laži in svoje neresnice in te je neurejeno razmetavala med nami. Sebi pa je dopovedovala, da je samo ona tisti BogPegatka, ki ve vse in vse najbolje zna. Neomejena ošabnost - kateri greh naj bi že to bil? 



-56-

                                                         


V kurniku, je ni bilo stvari, ki bi štimala. NAJ Kigra je bila zbrisana, kigre so postale pigre. Krajanov ni bilo več na spregled, valjenje jajc in podobna kurja opravila, pa so spadala v knjigo zgodovine. Kure in ostala perutnina so se polenile do take mere, da še hoditi prav dosti, niso več zmogle. Kakršna je gospodinja, takšna je njena hišna pomočnica. In prav tako je bilo. Ležalo se je večino časa pod Hudičevo zeljo, v senci, zobali smo listke in spotoma podremavali. Mislim, da kure, tudi če bi hotele, ne bi imele moči, za skok na svoje grede, toliko so propadle. Največji greh tega časa je bila kakšna ideja o delu in vajah, že kokodakanje takih nespodobnosti je prineslo silne težave. Za tako grde besede so te lahko kaznovali in ti prepovedali ležanje pod Hudičevo zeljo za kar nekaj časa. Zavladal je leni in počasni vsesplošni kaos. Petegola je za to stanje jasno okrivila Podgrada in lastnika kurnika, češ glej, kaj sta storila. To je naredila javno in glasno je kevk-kevkala cele dneve samo o tej sramoti. Kljub upom lastnika, da bo Podgrad uredil razmere v gledališču, se to ni zgodilo. Celo še dosti slabše kot prej je bilo, in nekoč gledališče, je zdaj resnično postal samo kurnik in še ta zelo zanemarjen. V tem bivšem gledališču in sedaj pravem kurniku je lastnik spet moral nekaj storiti, saj se je predstava nagibala k tragičnemu koncu in počasi je vsa stvar mejila na javno sramoto. Odločil se je pripeljati NEPRIDIPRAVA, pava, kraljevsko kuro, kot bi hotel smrad zakriti s parfumom. Kdo drugi bi verjetno pobegnil, takoj ko bi kljun potisnil v to kurje oko Kraja, lepoti je pa dovoljena eksistenca brez uma.

V obupu nekateri marsikaj naredijo, še kak kurjek znajo zaviti v najlepši celofan papir in verjeti v lepoto novega paketa. Pav Nepridiprav ni pobegnil, mogoče ni videl, kam je prišel. Ni se brez veze kokodakalo, da nekateri osebki imajo glave samo za to, da nanje lahko nosijo frizure. Nepridiprav je kot pav resnično prinesel nekaj lepote v VIC gnojišče in s svojim videzom bi lahko pritegnil tudi kakšnega Krajana, da si ga pride ogledat. Vendar, kaj več od tega sem lahko pričakovala samo jaz, prava kura, lastniku pa bi bilo lahko jasno, da s te moke ne more biti kruha. Iz te moke jasno ni bilo kruha, tako daleč je vse skupaj šlo, da na koncu še moke ni bilo več.



 -57-


Eno prednost pa je Pav-nepridiprav le imel, Močo kure ni bilo več in namesto nje je bila pri nas kura Blišč. Tako nas naši izločki niso pokopali, saj Blišč je bila pri delu kot blisk hitra in uspelo ji je čistiti za nami, več od mogočega. Hvala Bogu vsaj od plinov nismo pomrle, je pa še vedno bilo kar nekaj tega smradu, vsaj iz ust vseh od nas.


Pegatka je začutila lastnikov obup, pa je takoj izkoristila trenutek in ga začela psovati pred kurami. Tukaj je nastopila ponovno njena osebna igra, igra zmage. Pava Nepridiprava je hvalila, za njegovim hrbtom blatila, se kitila z njegovim perjem in ga strašila, da je slišala, da ga lastnik kljub njegovi ljubkosti ne mara. Tudi njemu je pokazala nagačeno Juho, pa še parkrat ga je peljala pogledat, kako se sinov lastnik igra igre Indijanci in kavbojci. Lastnikov sin je bil Indjanec s perjanico, jasno. Nič več ji ni bilo potrebno, vse je dosegla, kar je hotela. Spotoma. Ostali prebivalci VIC-a pa smo bili tako ali tako, že vsi tako uničeni, da se ni vedelo, če sploh smo. Lenoba, Hudiševa zel in še marsikaj je bilo kot odvisnost in kot odvisniki smo samo k temu stremeli. Dogajanje pa pod nulo, minus dobrega in plus zla po celem našem teritoriju. Še dobro, da Petegola ni brala Orwelove Živalske farme, ker ne vem, kaj bi se še vse zgodilo, če bi jo. Tuji jeziki ji niso šli najbolje od kljuna. Sicer pa se je nedosti kasneje tudi vse zgodilo, četudi brez Petegolinega pogleda v to knjigo o Farmi.


Na kratko. Moja zmaga oči nad mojim umom je pokazala, da pri vseh pravih in nepravih glavnih petelinih, je bila v VIC-u, v vseh časih samo ena glavna kura, pegatka Petegola. Tukaj on in ona postane ono in to ono je bilo zelo močno.


ODDLOMEK PRED, PRED ZADNJEGA DEJANJA NAJ KIGRE

ŠTIRIPERESNA DETELJICA SREČE IN USPEHA VIC KURNIKA


- VEČLIKI, MALA SORTA KUR, MALA MALCA ZA PETEGOLO

- SANJSKI, NI OMEMBE VREDNO, KOT BI PIŠČANEC KURO VALIL

- PODGRAD NAJVEČJA PEČENKA ZA MIŠI, NAJDEBELEJŠA LAŽ ZA KURE IN NAJBOLJ NEDOSEGLJIVA MOŽNOST KAKRŠNEGAKOLI USPEHA, Petegoli voda na mlin

- NEPRIDIPRAV, NAJLEPŠA LAŽ S KRATKIMI NOGAMI, VENDAR NE TA'KO KRATKIMI, KOT JIH IMAJO NAVADNE KOKOŠI, NAJVEČJI REP, DA GA Z ZRNOM SOLI ZADENEŠ,  /ŠE SLEPA KURA BI TO ZMOGLA/ IN GA UJAMEŠ V SVOJO PEST, Petegolino jasno



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Kako postati glavni petelin, avtorica: Aljoša Križ, maj 2020

objavljeno: 16. maj 2020 01:19 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 16. maj 2020 01:24 ]

 -52- 


KAKO POSTATI GLAVNI PETELIN, ČE SI SAMO KURA  

4. DEJANJE NAJ KIGRE

KOLIKOR EN NEUMEN LAHKO ŠKODE NAREDI, JE DESET PAMETNIH NE MORE POPRAVITI


BEDNI PORAZ NA DELU NAJ KIGRE IN SKRITI NEVIDNI, VENDAR DOKONČNI PREHOD, KIGER V PIGRE

Ta veleigra Naj Kigra me je spremljala od začetka mojega bivanja v VIC-u, vendar se je začela že veliko prej, kot sem jaz postala kura tega Kurnika. Bila je preprosta sobivanjska pravljica, ki mi ni bila nenavadna, le malček čudna in dostikrat nerazumljiva. Pri mojem dojemanju in razumevanju pravil, v čemer nisem ravno blestela, sem slabše dojemala vse skupaj in to sem pripisovala svoji osebni kurji blesavosti in mojim malo drobnim možganom, ter veliki življenjski neizkušenosti. Nikoli se nisem imela za ne vem kaj brihtno in to so dostikrat potrdili še drugi osebki tega planeta, kure iz VIC Kurnika pa so to stalno dajale v kljun. Verjetno so mislile, da imam še ob mali pameti, kratek spomin in tako so verjele, da mi na neki način pomagajo, ko me obravnavajo kot neko gnilo zrno. Kljub vsemu temu sem le občasno kaj razumela in tudi zapomnila sem si, kar nekaj stvari. In na vse to malo, kar sem razumela, je nekega dne kot darilo ali kazen prišlo razsvetljenje. Kot strela z jasnega sem doživela trenutek spoznanja, ko so v enem samem trenutku vse neznanke dobile pomen in se je dogajanje nekako sprevrglo v neverjetno veliko videnje iz čisto drugega zornega kota. ZMAGA, oči nad možgani, zmaga malega uma nad veliko packarijo. Zmaga partizanke kokoške Čopičke.

Ker je moje kurje prosvetljenje vseeno potekalo po neki poti, vam te misli moram nanizati v pravem vrstnem redu, kot so nekako potekale sledi Golazarja po našem dvorišču. Pot se je začela in končala pri štirih petelinih. Štirje glavni petelini so se v času mojega bivanja v VIC-u vrstili takole: Prvi petelin Večliki - mala sorta Amerikanka kokoši, komandantski in še kar dober predstavnik vladarja - ne dober, ampak med vsemi najboljši. Bil je vendar majhne rasti, taka je bila pač njegova sorta kur in kako ne bi Petegola pomislila, da je to zanjo mala malca. No, on je le znal zakikirikati, pa če tisti dan ni vedel, kaj bi počel, je kikirikal sanje, ki jih je imel ponoči. Čigave sanje so bile - pegatkine jasno. Ker je Pegatka imela težave s spanjem in je bila zato večino noči budna, je ugotovila način, kako je lahko vse po njeno v kurniku. Ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah, se je odplazila v bližino Večlikega in mu sotovoče sugerirala svoje ideje in želje. Zjutraj je Večliki zakikirikal prvo, kar mu je prišlo na um in pegatka Petegola je že bila tu, da se je z njim v vsem strinjala. Tako smo delali tisti dan, kar je pegatka Petegola želela.

-53- 


Ubogi Večliki pa je bil globoko prepričan, da so te ideje in kasneje dejanja vse zrasle na njegovem travniku detelje. Ko pa je nastala kriza in je Večliki ugotovil, da ga je kaj usral, saj vse neumnosti iz pegatkine glave niso bile ravno uporabne za lepo sožitje in red v VIC-u, takrat je Petegola okrivila takoj za to Večlikega in njegovo neumno pamet. To je potem cel dan ponavljala vsaki kuri posebej, dokler nismo kure verjele, da je tako. Sploh pa, če je šlo kaj narobe, je znala tako na glas kevk-kevkati, kako je Večliki zanič in nesposoben in sploh nebodigatreba, da si prišel do spoznanja, če bi ga dali v juho, bi vsi, ki bi jo jedli, dobili najmanj krvavo drisko - GRIŽO po domače. Kdor zna, zna. Ampak Večliki je imel le tisti dve gubici pameti v svoji petelinji glavi in tako je v nekem trenutku ugotovil, da je pobeg najboljša rešitev. To je izvedel pametno in ne zastonj. 


Večliki si je pripravil zalogo piče, v kraju razglasil splošno mobilnost, in ko so mu kure (še vedno je bil glavni),  znosile vse to blago na njegovo novo domovanje, je preprosto nekega dne utekel lastniku. Ta se je tega zavedal, ko je bilo že prepozno. Ni ga bilo več nazaj. In jasno, v času brezpetelinja je vladala Petegola, sicer ne javno in direktno, vendar v vsem za nas nevedne.

Po določenem uradnem brezvladju je vskočil divji fazan Sanjski, ki je bil divji samo po opredelitvi biologov. Kot drobna plaha divja kura-petelin, je poskušal po vsej svoji moči v kurniku kaj poštimati. Mislim, da je bil smešen Pegatki Petegoli. Niti pravi domači petelin ni bil, kaj šele glavni, povrh pa še plašen. Ha, ha, glavni. Dovolila mu je, da nam je razdelil več piče. Tudi ona in glodavci so tako bili na boljšem. Dovolila mu je tudi, da je sam zase mudril, kaj bi z nami počel in kako bi nas poštimal za igre, kigre ali pigre, vseeno katerekoli bi že bile. Trudil se je, da bi iz nas sploh kaj bilo. Jasno, da je vse, kar je iz nas imelo za biti, že zdavnaj bilo in da kaj več ni bilo za pričakovati. To je pegatka Petegola štekala v nulo in Sanjskega nemoč ji sploh ni ostala prikrita. Tukaj je lahko zacvetelo njeno samovolje, saj je že pri Večlikemu ugotovila, da nič ne šteka, pa mi kure prav tako ne. Ni ji bilo treba niti skrivati svojega vladovanja in obvladovanja situacije, saj je sočasno z zamenjavo poglavarja, onemogla tudi najstarejša črna kokoš Kratka, ki ji je edina predstavljala malo, malo oviro. Kot ena izmed najstarejših kur in tako vse-videča vseskozi, je bila Petegoli najbolj nevarna, da jo slučajno spregleda ... Govorim slučajno, sicer bi pa tudi slučajno, si lahko preveč zapomnila in slučajno tudi o tem kokodakala. Najprej se je Petegola lotila Kratke in potem je imela načrt porihtati tudi Sanjskega.


 -54- 


Petegola je Kratko začela pumpati naj odide iz tega kaosa- imenovanega VIC, dokler je še čas in se lastnik kurnika ne odloči narediti iz nje golaža. Govorila ji je, da je to zelo možno na Kratkina leta in lastnikovo varčnost ali gospodarnost in naj se le spomni, kako je porihtal kuro Juho. Pri teh svojih nakladanjih je še precej lagala, češ da lastnik obožuje kuretino na krožniku in podobno. Toliko tega ji je navrgla, da je revico Kratko spravila v paranojo. Paranoja je Kratko tako obsedla, da ji je delno odpovedal um in kljub dolgoletni praksi in želji nekoč obvladovati kurnik kot Petegola, klonila pod strahom za lastno kožo in nekega dne iztegnila svoje kratke noge, v znak poraza in žalosti zaradi slabe vzdržljivosti. Geslo, da te pridnost lahko pripelje na top lestvico in da pridnost prej ali slej pristane vsaj 1x na 1. mestu, je bila izmišljotina lažnivcev, ki zahajajo pogosto v igralnice. No, take stvari se dogajajo v telenovelah, ne pa v kurnikih. Od vrha nič, grožnja golaža in kratka pamet so Kratko resnično položile na hrbet in tako je tudi odšla. Žal duh neuresničenega, lahko tudi pri kurah, kot pri ljudeh, še dolgo blodi po prostranstvu živih in išče pravico in tolažbo za svoje iluzije. Duh Kratke Petegoli ni vzel veselja ob dejstvu, da je Kratka položena. Ta mala ovira na Petegolini poti zmag je bila odstranjena. Zdaj je bil na vrsti še Sanjski. Sanjskega je preprosto pustila v njegovih sanjah, pri tem, da nas je toliko držala proč od njega, da ga nismo mogle zbuditi. Sanjski je sanjal svojo resnico, sama pa je s svojo zalego miši in podgane razsajala po mili volji po VIC-u. Dokler bal traja, naj traja. In kure, smo plesale na Pegatwist na vsak Kevk-kevk. Nikogar nismo imele, da bi nas zaščitil in branil pred Petegolo, ali vsaj kot kure delno poučil, kaj se nam dogaja. Kigre in NAJ Kigra so tudi plesale po zmedenih taktih nedela in počasi tonile v kaos in iz tega skoraj v pozabo. Lastnik je čez čas le opazil, kaj se v kurniku dogaja. Ni prav podrobno razumel in videl, kaj se je zares dogajalo, opazil pa je le, da je nekaj strašno / mimo /.



Rešitev za lastnika je bil velik sočen puran POGRAD, ki ga pač v VIC ni imel kam dati, saj ni bila ograda zadosti visoka za tako visokoletečo žival. Vendar kot pravijo, sila kola lomi, zato je purana kljub pomanjkljivostim VIC-a namestil kot glavnega petelina kurnika. Odredil mu je najvišjo gred in tako po tihem in sam pri sebi molil, da ga je le prepričal, da tu pri nas, ostane.























<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Letovišče fazanov, avtorica: Aljoša Križ, maj 2020

objavljeno: 9. maj 2020 21:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. maj 2020 21:45 ]

DVORIŠČE GODEONA IMENOVANO LETOVIŠČE FAZANOV

Odlomek 3. Dejanja Naj Kigre

Ob Godeonu je bilo še kar prostorno odprto dvorišče in na njem so se občasno dogajale predstave, prav tako nesprejete od Krajanov. Ta del odprtega dvorišča je bil zanimiv zaradi poraslosti s Hudičevo zeljo in to zel so cenili tudi posamezni Krajani. Le ti so bili pripravljeni priti na dogajanje v Letovišče, tako smo ta prostor kure imenovale. Krajani, kot sem rekla, niso prihajali zaradi dogajanja samega, temveč zaradi Hudičeve zeli, od nas kur in petelinov, pa če je, kakšen slučajno zataval na ta prostor, je to bilo zaradi komarjev kot prigrizka ob zabavi, saj so bili komarji tukaj tako doma, kot fazana. Mislim, da sem jaz iz našega Kurnika, še največkrat večerjala komarje. 



-50-


No-ja, ki v glavnem Kurniku nikakor ni mogla priti do kakšne pomembnejše vloge, je tukaj cvetela, in fazane za svoj gušt obrcavala po nojevsko. Pa še, ko so nastopili tisti redki dnevi letovanja in otoček dogajanja sredi niča, še takrat ni bila prav nič uvidevna do teh fazanjih sobratov. V tem kratkem otoškem času je prevzela naj vlogo videne in pomembne kure, in se je razkazovala s svojimi dolgimi nogami in dolgim perjem, vsepovprek. Toliko našopirjena in velika, kot je bila, je blestela v prvem planu, da se fazanov sploh ni videlo. Fazana, plahi divji kuri, sta razumela in dojela, da je zanju bolje, da sta čim manj vidna. Ta skromnost jima je bila v genih še iz časov svobode in prostega tekanja po divjini. Tukaj na organiziranem prostoru kur, kjer sta pristala, jim je njuna plahost in skromnost prišla kar prav, da se nista komandi in šopirjenju zoperstavljala. To jima je prihranilo marsikatero težavo in ugodnost prav tako. Vendar sta naša kurniška fazana bila čast lastnika in njegove trdne volje, da celemu svetu pokaže, da jih ni potrebno pojesti ... samo za otroke krajanov jih je redil, da so si le ti lahko predstavljali, kaj imajo, kot eno večjih dobrot na krožniku, občasno, predvsem otrokci lovcev in otrokci zelo pomembnih Krajanov.



Pri NO-JI pa se je dogajalo nekaj čudnega, bila je sprejeta v Kurnik zaradi svoje velikosti, ter zaradi velikih jajc, ki naj bi jih nosila. O jajcih pa ni bilo leta in leta ne duha ne sluha. Končno je nekega dne, to slavno, četudi ne zlato, veliko jajce bilo izvaljeno. Kure so si ga samo na skrivaj ogledovale, saj so bile fovš in so se bale konkurence in posledic. Velika želja, da bi se Noje nekako znebile in da tako lastnik Kurnika ne bi temu jajcu posvečal preveč pozornosti, so jo prepričale, naj ga vali nekje daleč, skrita in sama seveda. NO-JA ni razumela ozadja njihove dobrote in navdušena nad svojim izdelkom, je odšla jajce valit na svoje. Sicer ni imela izbire, noja, ki bi ji valil jajce, v Kurniku ni bilo. Tako je bila odsotna kar nekaj časa in takrat je pura Putra »slučajno« bila prinesena v kurnik. To je bil čas, ko je puran že vladal na svojem visokem prestolu glavnega petelina, Sanjski pa je odfrčaval po okolici, bog ti ga vedi kje.

                

Podgrad, kot tretji glavni petelin v Kurniku je bil puran. Jasno je bilo, da si bo omislil tudi kakšno žensko predstavnico iz puranje podvrste kur, v svojem časovladju. Na čudežen način se je to tudi zgodilo in tu je bila Putra. Za rdečelaske je pri ljudeh znano, da so čarovnice, za kurjo populacijo z rdečimi izrastki na glavi, ni nič znano, vendar rdeče v glavo ima le svojo ognjeno moč. Putra, ognjena, je hitro dojela No-jin odmik iz skupnih prostorov in glej ga hudiča, ni minil dan, ko je že uspela popolnoma prevzeti No-jino pozicijo, v vsemu, in še bolj. Ni potrebovala niti časa uvajanja niti časa pridobitve statusa. Izkljuvala je vse sebi želene prednosti in obstransko glavno pozicijo in to v par minutah. Pri tako sposobni in pametni rdečeglavi kuri, ni bilo kaj drugega čakati, kot da se bo zgledovala po Petegoli. In se je. Mogoče je že pred prihodom molila glavo v VIC in to skozi luknjo vstopa in tako Petegolo spoznala iz njenih dobrih časov vrhunske forme, ter se po taki mogočni Petegoli zgledovala. Ob vstopu Putre je bila Petegola že malo v letih in trudna, že je izgubljala moč in kar nekako fizično propadla zaradi srčnih težav z glodavci. Putra, ki je to takoj ob prihodu tudi opazila, je poskusila izkoristiti situacijo, in naredila je naskok, za pridobitev vseh možnih privilegijev in najboljše možne pozicije v VIC-u. Petegola je na svojo srečo precej fintirala (kot Juha pred juho) in kmalu je postalo jasno, da je Putra ne bo premagala. Bila pa ji je tik za petami v vsem in še sreča, da si je Godeon izbrala za svoj Amfiteater, ker drugače ne vem, kako bi se končalo. Toda še vedno je to bila pirova zmaga ene in druge in ta pira ju je privedla do medsebojnega nepisanega dogovora. Ti v Godeonu in jaz v VIC-u, vsaka na svojem, dolga ljubezen - sprejemljiva bolezen. Petegola je bila le glavna v glavnem delu Kurnika in to jo je delno pomirilo. Po dolgih letih njene igralske kariere je še vedno vladala tam, kjer so bili najpomembnejši.
Fazana sem skoraj pozabila, čudno? Tiho in mirno sta sprejela novo oblast, s tem, da jo je fazan Muvič spet bolj odnesel. Kot samec je vedno imel prednost pri samicah, v VIC-u je to bilo nalezljivo za kure kot kakšna bolezen. Revica fazanka Srečna, ki je bila samo samica. Le ta je pod oblastjo pure doživljala dosti večje grozote, kot pod No-jo. Lahko rečem, da sem bila celo jaz po položaju nasproti nje, kurja kraljica.

Fazana sem skoraj pozabila, čudno? Tiho in mirno sta sprejela novo oblast, s tem, da jo je fazan Muvič spet bolje odnesel. Kot samec je vedno imel prednost pri samicah, v VIC-u je to bilo nalezljivo za kure kot kakšna bolezen. Revica fazanka Srečna, ki je bila samo samica. Le ta je pod oblastjo pure doživljala dosti večje grozote, kot pod No-jo. Lahko rečem, da sem bila celo jaz po položaju nasproti nje, kurja kraljica.



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Strah velikih oči, avtorica: Aljoša Križ, maj 2020

objavljeno: 9. maj 2020 00:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. maj 2020 00:37 ]

-47-


Mogočen zna biti glas pogube in strah velikih oči tisto, da sem mislila, svojemu  piščancu le lahko vsak dan porinem kakšno od svojih zrn, pod ograjo ... tak        vsaj ne bo umrl od lakote. Prava kurja pamet, ki je kaj hitro pozabila, da tudi      zunaj kot kura svobodnjakarica nisem bila lačna, kolektivna paranoja pred          pomanjkanjem piče se me je prijela kot klop ... mogoče pa mi je lastni ego          onemogočil čisti pogled na stvari. Tudi Petegolin ego je bil kot glasnik, da se      nas naši Egoti primejo kot klopi. Egoklop je kar močna žival, nekje takoj za        Bogom ali celo pred njim, če je Bog predolgo odsoten v tvojem življenju.           
Petegolini glodavci so na začetku mojega bivanja v Kurniku zasedali le določen del tega, njihovo število pa se je zelo povečalo, kljub uspešnim kastracijam. Nič čudnega, saj je Petegola cele dneve letala okoli in iskala nove primerke te            živalske vrste in jih vse, prav vse pripeljala v naš VIC. Več jih je bilo, močnejši  so bili in postajali so vse bolj zahtevni. In tako so kmalu začeli letati po vsem      kurniku, jesti vse več in ni bilo več mira ne sproščenega sprehoda. Stalno so bili pod našimi nogami. Še skrivali se niso več pred Krajani, tudi pred lastnikom        kurnika ne.                                                                                                               

Več jih je bilo, več dela smo imele podložnice z njimi. Nekatere so se uprle Petegoli in tako raje pristale v njeni nemilosti in prenašale njena maščevanja, jaz si tega nisem upala in sem tako garala dan na dan. Vse bolj zgodaj sem vstajala, saj drugače nisem uspela vsega postoriti, bila so pa obdobja, ko nisem niti spati utegnila, da sem vse njene miši v ograde prigonila, jih podojila in umirila. Ni bilo tako pesniško, kot se sliši. Neprestano me je mučil dvom, ali naj padem v nemilost ali naj dalje gonim njene ljubljenčke. In sem jih gonila.



POTENCE TAKE IN NETAKE ali še en ČOPIČKIN DODATEK K 2. DEJANJU, tudi ta je šel vnemar                          


Nekajkrat sem se spomnila dobrih starih časov, ko si petelinu moral dati, pa si tako lahko postal del jate. Danes pa to ni bilo več aktualno, in če si si hotel zagotoviti prostor v kurniku, si moral hraniti in crkljati glodavce. Kakšno hudo nazadovanje vrste in nekomoten propad sistema je to pomenilo.




To drugo dejanje je že nakazovalo slab rezultat Naj Kigre, sicer pa je prav v tem času, to tudi ugotovil Večliki, in namesto, da bi se potrudil in bolj ukvarjal z Naj Kigro, se je začel zelo zavzeto ukvarjati s svojim odfrčanjem iz Vic-a. Ta odlet mu je dosti hitreje in bolje šel od peruti, kot mu je šla režija Naj Kigre. Rezultat je bil odhod Večlikega z zajetnimi zalogami osnovnih živil in potrebnega iz VIC-a, zablodene in hkrati vesele kure, posebno nekatere nad novo situacijo in brezvladja, do prihoda novega glavnega Sanjskega in razpust, ter zloraba nove situacije. Komanda, v obliki - sam sebi gospodar je akutno trajala pod Sanjskim, se nadaljevala po njegovem odhodu in doživela vrhunec v času "vladanja" Podgrada. Ta razmahnjena anarhija v tem času postane kronično stanje življenja v VIC-u. Posledice tega so, da se kure zelo polenijo, Kigre jim ne pomenijo nič več, Pigre pridobijo toliko na veljavi, da se kure preprosto navadijo nanje, kot na drogo, kar pomeni vedno več, in v VIC Kurniku nastane Kurjakaos, ki se razteza preko celotnega naslednjega obdobja, obdobja čistih Piger.



 -48-   


3. DEJANJE NAJ KIGRE ALI GODEON 


Glavni del Kurnika je imel Algtelje kot priključek ena ali še bolje nobena, bil pa je še en samostojni del Kurnika, ki je vseeno spadal v celoto VIC-a, to je bil GODEON. Za tega bi lahko prav tako rekli priključek in temu bi prav zares lahko rekli priključek ena. Godeon je bil del Kurnika na južni strani, prostor, kjer naj bi se uprizarjale take sodobne kigre ali igre na brzino. Te so se dogajale zelo hitro. Teh hitrih kiger Krajani niso ravno vzljubili in ta del Kurnika je bil zelo slabo obiskan. Komot bi ga podrli ali zaprli. Vendar, da ne bi zaostajali za drugimi kraji, se je lastnik Kurnika pod pritiskom težnje k novitetam odločil, v našem Kraju le vzdrževati ali nekako ohraniti, ta priključek. Če se kaj ohranja le za to, da se, potem od tega ni kaj velike koristi, še manj pa je to zabavno. Vse skupaj, kar se je dotikalo

Godeona je bilo kar tako in nič pomembno. Tako so to gledali Krajani, lastnik VIC-a in VIC kure. 1x na leto, pa je Godeon le prišel do veljave in to, ko so Krajani uspeli povabiti še nekatere druge igralce iz ostalih krajev in tako dvigniti Godeonu popularnost. To je trajalo nekaj dni, potem pa je ta del kurnika ponovno padel v senco glavnega Kurnika in spet, kot da ga ne bi bilo. Toda ni za zanemariti, da pomembne glave kur iz VIC-a niso niti teh nekaj dni slave Godeonu privoščile. Prebivalce Godeona so v tem času ogovarjale ali kar ignorirale. Tako je to bilo.

Kure, ki so domovale v Godeonu pa sploh niso bile kokoši, temveč dva fazana, ona in on, vendar se medsebojno nista parila. Raje sta se spogledovala z divjimi fazani, živečimi izven Kurnika, kot da bi gledala drug drugega. Vseeno sta se lepo razumela in tudi do ostalih kur iz VIC-a sta bila prav prijazna. Kljub temu je nad njima vladala oblast iz glavnega dela Kurnika in čast izvršilne oblasti si je lastila No-ja. Le ta je dosledno izvajala svoje poslanstvo in lastonožno pobrcavala fazana v akcije. Njene nojnoge pa niso bile take male, kratke nožice kur in njena nadvlada nad fazanoma je popolnoma funkcionirala. V tistih par-dnevih aktivnega življenja v Godeonu, se ju ni niti sramovala.



-49- 


Tudi nanjo, no, ja, se je zalepil Egoklop Petegole in vsesplošen Egotrip VIC-a. Ker drugje, njen Ego ni imel šans, se je lahko razmahnil in udejanjil tu, na obrobju glavnega dogajanja. Tako se je Ego No-ja poigraval s to nežno perutnino, obema fazanoma, po njeni potrebi in njegovi Egovi želji. Naj bom poštena, Noja je bila še kar sprejemljiva komandantka, to sem ugotovila kasneje, ko so jo izrinili iz tega poslanstva in ko je zavladala v periferiji druga vladarka. Strasti in dejanja po navadi delujejo skladno: dosti dela - dosti galame, malo dela - malo jela in malo cirkusa.

Iz Godeona je bilo malo novic, fazana se nista udeleževala skupnih kiger, zato tudi na skupne vaje nista hodila in vsega, kar se je dogajalo v glavnem dela Kurnika nista poznala ali temu sledila.

Občasno, ko je bilo v igrah predvideno večje število igralcev, so jih taglavni in taglavne, kar vključili, ker pa brez vaje ne moreš prav nastopiti, se je dogajalo, da sta nastopala in ne vedela, kaj nastopata. Fazan Muvič je imel nekoliko podpore v moškem delu igralske zasedbe, sicer pa ne glede na svojo fazanjo podzvrst kur, je bil petelinom in ostalim samcem po nekaterih lastnostih podoben. Rad je imel senco, pa še kaj in tukaj bi se skoraj lahko reklo, da je del petelinje celote.

Fazanki pa ne-glede na izoliranost niso bile prihranjene muke manjvrednih kur in dostikrat je bila skljuvana, da ni vedela, zakaj. Tako ali tako se ni smela postavljati ali pojavljati v bližino glavnega Kurnika, prav tako kot se niso smeli tisti, ki niso spadali med igralce. To je bilo nepisano pravilo nepismenih kur. In bilo je takih nepisnih pravil ogromno in ker niso bila zapisana, so se kure ta pravila dnevno izmišljevale, jih spreminjale in prilagajale svojim potrebam. To so zlorabljale na največji možni stopnji zlorabe. Zlorabljanje raznih podlih potez so obvladovale v nulo in kasneje ta svoja prilagodljiva pravila razglašale za Biblijo kur. Vztrajale so pa v tej kurji Bibliji do konca, češ da je to edino prav, da se je treba tega držati in da drugače sploh ne more biti. Pa igraj se potem, če si upaš. Sicer pa sploh nisi imel šanse se ne igrati, hote ali nehote. Kako hudičevo zanimivo se je igrati nekaj, kar ne veš, kaj je.


<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Ajoša Križ

Maščevanje do konca, avtorica: Aljoša Križ, maj 2020

objavljeno: 2. maj 2020 22:44 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. maj 2020 21:46 ]

-44-


Toliko je bila prepričana v svoj prav, da smo ji še me kure raje sledile, kot da bi si nakopale njeno maščevanje do nas, maščevanje do konca, do zadnjega peresa in kaplje krvi, če bi se dalo tudi čez. Prav ta grda igra je v obratnem smislu veljala za njene miši in podganka. Njim je bilo dovoljeno in dano vse. Me kure smo morale glodavski zalegi delati gnezda, jim puščati svojo pičo in vedno si moral biti previden, ko si hodil okoli, saj če nisi gledal pod noge, bi lahko kakšno od teh malih živali pohodil. Gorje prasici, da bi se to zgodilo, saj bi ti za vsako pohojeno dlako njenih ljubljenčkov bila pripravljena izkopati oko, če ne, kar skljuvati rožo na glavi, in jo ponuditi za posladek njeni glodavski zalegi. 
Njeni ljubljenčki pa so lahko kakali v naše posode in po naših gredah, grede so lahko grizli tako in toliko, da nobene noči nisi vedel ali boš jutro dočakal na njej, ali se bo sesedla in boš pristal v svojih in mišjih iztrebkih. Tudi plavali in kopali so se v naši vodi za pitje in cele dneve so iz hudičeve zeli štrikali svoja gnezda, povsod, skoraj da ne, po naših glavah. Še marsikaj tega je bilo, bom raje tiho.

Sicer to glodavsko lekcijo, ki sem jo dnevno pod mus morala vaditi, sem s časom toliko obvladala, da me miši in podgane niso pojedle. Tako sem redno in vestno, ne da bi kdaj pozabila, odstopala njenim srčkom svojo pičo in na skrito upala, da fajn siti, me se že ne bodo lotili in me požrli. V vsakem zlu je tudi kanček dobrega. Pokazalo se je, da sem zaradi teh dejanj ostajala vitka in to je bilo za igralko OK. Še ena prednost se je skrivala v vitkosti kure. Pomenila je veliko manj šans, da se lastnik odloči in te nameni za v lonec.


Moji prvi igralski koraki so bili videti približno takole

in niso bili prav nič lahki, še za izkušeno kuro ne bi bili.


-45-


POLŽ GOLAZAR

ODLOMEK NAJ KIGRE IMENOVAN »SREBRNA CESTA«   



                                                            

Nisem bila samo jaz tista, ki je videla svojo bodočo srečo in komfortno življenje, če pridem do grede v VIC Kurniku, bili so tudi drugi zainteresirani osebki, ki so slišali za sloves in obiskanost tega »našega« Kurnika. Ti osebki so prav kot jaz, želeli imeti tu notri kakšen svoj kotiček. Željno in vztrajno se je motal nekaj časa v okolici VIC-a velik polž. Ni ga bilo mogoče spregledati, saj je bil tako zelo počasen. Tudi drugače ga kure ne bi spregledale, že dolgo niso snedle takega Big Mack-a. Ni izgledalo, da se je tega zavedal. Zavestno ali ne se je ojunačil in prilezel za ogrado. Ne vem ali je to bil pri njem njegov pogum ali je v sebi nosil nore umetniške gene, ki so ga v določenih situacijah gnali v samopogubo. Umetnost pa ni, kar tako, in tako je po umetniškem naključju, tudi preživel. Sled njegovega uspeha se je v nočeh z luno svetila kot srebrna cesta. Ta in še ostale naknadno naslinjene sledi je Petegola videla kot plus za sceno v NAJ Kigri, predvsem v predstavah, ki so se zavlekle dolgo v noč.

Ta veliki, počasni polž, ki je prilezel k nam, je bil gozdni lazar. Njegov prihod nam je dal vedeti, da si želi prostor v VIC Kurniku, nismo pa takoj ugotovile, da je njegova želja še kakšna samo njegova hiša, povrh. Do hiše prilesti pa ni kar tako, smo mislile me kure, vendar njemu to ni predstavljalo večjih težav. Nekaj takih polžjih hišic, malo ali manj primernih zanj, je ležalo razmetanih okoli Kurnika, saj so lastniki v zmoti prilezli na napačen prostor - iz dežja pod kap. Jasno, da so jih  kure snedle, in hišice so žalostno samevale v posmeh in bedo napačnim potezam tem polžjim bedakom ali hišenoscem. Lazar je bil pa toliko zvit, da se je uspel veselo skrivati in izmikati pred kurjo lakoto in je lezel okoli po prostoru VIC-a le takrat, ko so bile kure site. S časom se je prislinil Petegoli v srce in postalo je jasno, da ga nobena kura ne bo upala požreti, niti petelin ne. Tako se je kmalu spremenila tista srebrna cesta v srebrno avtocesto in lazar se je po brezskrbnem slinjenju po VIC-u končno uspešno prislinil do sebi željene hiše. Hišo si je našel zadosti veliko in fajn, prav po njegovi meri. Postal je del kurje družine. Kurja družina je tu predstavljala njega in Petegolo. Ostale kure res niso kaj preveč zanimale zapuščene hiše polžev, za te so se zelo zanimale, dokler so bili polži še v njih. Vendar kot kure so bile toliko prave, da hiše niso kar tako privoščile drugim. Nekaj časa so neprivoščljivo kokodakale, vendar so kmalu odnehale, saj je bilo naporno razmišljati, pa še s Petegolo bi imele težave in tako so se odločile, da jih stvar ne zanima in da bodo Golazarja v bodoče kar ignorirale. Mesto za svojo hišo si je našel v glavnem delu Kurnika, blizu Petegole in dosti bližje pomembnim predstavnikom VIC-a, kot sta bila Algtelje in Godeon. Ostala družina se je delala, da nič ne vidi in nič ne ve. V protest za tega novega člana pa ni nobena glava petelinov dvignila kljuna, povešeni so kljuni viseli v znak nemoči in se guncali v obupu strinjanja ali ne - to je bilo popolnoma brezpredmetno. No, polž je hišo veselo uporabljal, delo pa mu ni dišalo in ni bil pripravljen kaj dosti narediti za skupno korist. Svojo novo hišo je veselo prenašal okrog, po potrebi in tudi po želji, kakor je njemu pasalo. Redno se je nameščal v bližino posod s hrano in čakal, da se ga katera izmed kur usmili in mu odstopi kaj za pod zob. Še raje je bil nameščen ob Hudičevi zeli in čakal na vsak listič, ki je priletel na tla in tega je pol glodal in glodal in se prijazno smehljal vsem, ki so prišli mimo, pa tudi če nikogar ni bilo, se je vseeno, še kar smehljal. Ker ni nič sodeloval v skupno dobro, je šel Petegoli vsak dan bolj na živce. V njeno srce res nisi mogel pasti, ne da te ona ne bi kaj ponucala. Za vsako svojo dobroto je imela izračunano židovsko obrestno mero in še pegatkin dodatek. In ker od Golazarja ni dobila niti kinte, je tako bila ta suša koristi v nekorist Petegoli, nekega dne, kaplja čez rob. Odločila se je obračunati z njim.

-46- 

Stisnila ga je, tako mimogrede, ob zid. Groziti mu je morala, tako kot je znala, pri tem, se je ob takih situacijah izgovarjala na nas kure, češ da ga bomo požrle, ali na glavnega petelina, da mu misli vzeti hišo. Taki so bili njeni načini, da ne bi izpadla zla ali nečedna. Nikoli ni nihče slišal njunih pogovorov, a smo to zgodbo poznali. Vendar je bila ona tista, ki ga je hotela požreti, v kolikor ne bi zaplesal - plazil na njeno muziko. Tako ga je prisilila, da se je moral malo potruditi in kaj postoriti za njo. 

Delal in ustvarjal je svojemu karakterju podobno, malo ali nič, vendar to zelo prefinjeno in natančno. Ta delovna storilnost in natančnost pa nikakor nista ustrezali Petegolinemu karakterju. Njen značaj, kljub drugačni zvezdni napovedi, si je sama prištimala nekako takole: rada je zahtevala delo, ki je bilo šlampasto, brez repa in glave, samo da se navzven vidi in sliši in tudi sveti. Nikoli ni bila zadovoljna z delom drugih, z njegovim pa sploh nikakor. Vedno je po njunih skupnih afarih kev-kevkala, da je počasen, da nima stila in da si z njim nima kaj pomagati.

A še vseeno ji je bil še kar všeč, saj je bil on in ne ona, bil je tudi njej podložen in do nje ves slinast. Ta slina, ki jo je na njeno željo spuščal v enormnih količinah, je njej prišle zelo prav. S to slino si je neprestano mazala tisti svoj naglavni izrastek, ki ga je imela za krono in tako je prepričana vase, vsa ponosna hodila okoli. Hotela nas je prepričati in nam pokazati-dokazati, češ da je njena krona res zlata - vsaj, da se sveti tako ... Jasno, da ji nihče ni ugovarjal in še bolj jasno je bilo, da ni nihče videl tiste čelade kot krono. O zlatu ne duha ne sluha, slina pa se je občasno tudi zanjo cedila.


Polže, miši in podgane, mačke in tiče, vse to je bilo nujno zaščititi pred norostjo ali kokoši in predvsem pred norostjo ljudi, ki so to radi zatirali, če že ne, kar pojedli.



KDOR NE UBOGA, GA TEPE PETEGOLONA, DODATEK K 2. DEJANJU »ni bil vzet v obzir za predstavo- kot ostali dodatki manjvredne kure, le moje perje so si zadržali in jim je prišlo prav za kitenje moštva in bolj pomembnih igralcev«


Ker sem si po nekajletnem bivanju v kurniku zaželela malo svobode, sem nekega dne odšla skozi luknjo prihoda, malo ven. Bilo je kot v nebesih. Dosti zraka, nobenega nadzora, pa sem se spozabila in zunaj ostala par dni. Po povratku v kurnik sem še dolgo obžalovala vsako minuto veselja, ki sem jo preživela izven kurnika. Petegola me je kljuvala po glavi zelo močno in dosti časa, našuntala je še ostale kure, da so tudi one to počele. To kljuvanje in maltretiranje zaradi moje neposlušnosti se ni končalo pri tem. Dobila sem še dve od njenih miši v dodatno oskrbo, za 24 ur na dan. V to dodatno oskrbo je spadalo še to, da sem jima morala odstopiti svojo pičo, pa v moji vodi za pitje sta se lahko neprestano kopali in lulali ob tem. Pri njunem kopanju sem ju morala čuvati, da se ne bi slučajno revici utopili. Nekajkrat me je prešinila misel, da bi pobegnila iz VIC-a. Ta misel je postala močnejša po mojem tridnevnem potepanju izven ograde, vendar kar se Janezek nauči, še dolgo ne pozabi. Slika zlate grede in zlatega zrnja se je tako globoko vrinila v mojo kurjo glavo, da sem jo do pikice natančno videla še po vseh nedogodkih, ki so se mi nezgodili. Hudič je verjetno obstajal, prav tako kot Bog in mislim da se je zelo dobro skrival za bliščem zlata zlate grede in zlatega zrnja, ki sem ju videla ob svojem prihodu v VIC. No ja, če sem poštena, zunaj so bili slabi časi in govorilo se je, da še slabši prihajajo. Petegola je te govorice ponavljala kot molitev, najmanj 3x na dan. 









<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Naj Kigre ali kar Slavospev Pegatka, avtorica: Aljoša Križ, maj 2020

objavljeno: 1. maj 2020 22:25 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

-41-  

2. DEJANJE NAJ Kigre ali kar SLAVOSPEV NAJ KIGRE - PEGATKA 

Velika zabloda v mojih mislih na začetku VIC poti je bila, da sem takrat napačno razmišljala o igralskem poklicu. Verjela sem, da se igralec, kar rodiš in se ne kot kakšen rejec kur, poklica priučiš. Tako nekako sem si to stvar predstavljala in po tem mojem prepričanju, bi se imele moje igralske sposobnosti za pokazati že pri tisti slavni luknji vstopa v VIC, ko sem doživela prvo srečanje s Petegolo. Nisem se zavedala, da naj bi to bil nekakšen sprejemni izpit, pod drobnogledom bistrih in pronicljivih oči pegatke Petegole. Zdelo se mi je, da je vse skupaj preprosto sreča, ki mi je odprla vhod in prihod v Kurnik in nič drugega in za srečo ni šol in sprejemnih izpitov. Sreča, ki mi je tako zelo kljuvala v glavi, bi lahko zame storila še kaj več, lahko bi mi bilo dano, da zasijem še s kakšnim mojim, meni do takrat skritim talentom. Zakaj se ne bi pokazalo, da je v meni še kaj več kot samo lepo perje. Ena kurja glava v kurniku več in nič več? Ne, to ni to, sem razmišljala, ali si preprosto želela. Vsemu temu lahko rečemo kurja nečimrnost ali pa, tista prava kurja pamet. Realnost je eno, a želje so nekaj drugega, da ne govorim o sreči, ki je nekaj čisto tretjega, in kure nismo sposobne tega ločiti. Na tej prvi preizkušnji ali sprejemnem izpitu, srečanju s Petegolo in vstopu v VIC, sicer res nisem padla, vendar sem takoj vedela, da tega niti nisem z briljantnim rezultatom opravila. In glede na moj rezultat sprejemnega izpita bi morala nadaljevati svojo pot brez napak, da bi lahko uspela. Pa nisem. Takoj za prvo napako je sledila naslednja. Ta drugo napako sem storila takrat, ko nisem spoznala, da bo pegatka moja mentorica za igralsko kariero (Juhino mentorstvo je bila predigra in je zajemalo samo nekaj malega vaj iz Algteljeja in lepo, VIC-u primerno obnašanje). Zanimivo, druga in vsaka naslednja napaka je pomenila večji spodrsljaj na kurjeku in bolj umazano perje, sama pa bi lahko trdila, da so mi izkušnje iz preteklosti pustile v spominu premosorazmeren padec posledic, ne pa rast le teh, na zgrešenih ponavljajočih se trenutkih. Tako sem z napakami ali zdrsi na kurjeku, začela zelo neuspešno pot kure - igralke in to bi bilo verjetno usodno, da mi petelinje tace ni podal Večliki. A tudi to se je izkazalo za spodrsljaj na kurjejeku, tretja napaka. Takratna pomoč Večlikega, pri mojem vstopu, je predstavljala za nadaljnje bivanje v VIC-u nadaljnje težave, saj sem si na tiho pridobila še en minus v očeh Petegole, glavne in največje igralke tega prostora ali celo največje igralke v našem Kraju. Pomoč, ki mi jo je dal Večliki, je pomenila, da ni nekaj samo po njeni volji, pomenila je, da se mora ona podrediti nekomu, četudi glavnemu in to jo je čisto zares spravljalo ob pamet. Pridobljeni minus na tretjem zdrsu je bil več kot samo minus. Pegatka je v tej napaki in temu spodrsljaju na kurjeku bi lahko rekli Spodrsljaj kurjek Večlikega, postavila na noge zamero in ta zamera je bila temelj vseh nadaljnjih neprilik s Petegolo. Vsaka dobljena bitka še ne pomeni vojne zmage in moj vstop v VIC je bil zelo mala bitka, če je sploh bila bitka in ne zgolj slučaj. Jasno, da tega nisem razumela in navkljub spodrsljajem sem upala na najboljše, a vstop v VIC Kurnik je bil zame eno samo drsanje po kurjeku. Če bi bil kurjek led, potem bi bila lahko v drsanju umetnica. Pa je bilo, kar je bilo. Kurjek je kurjek, led je pa led. 


-42-


Začetni spodrsljaj (-i) so se skozi vse moje bivanje v VIC-u vlekli za mano kot kakšen žalosten napev in ta kurji-moj bluz je ostal prisoten v vseh mojih poskusih postati dobra in uspešna članica igralskega ansambla kiger. Pa ni šlo in ni šlo iz žalostinke v polko, kot da sem se takrat na kurjeku usmradila in da se tega vonja ne bom uspela nikoli več rešiti. Petegola, ki je v tej muziki dirigirala in igrala po notah kiger muzike, ni nikoli več pozabila na mojih zdrsljajev in dirigirala je tako, da je muzika, meni namenjena, žalostno donela, predvsem v mol-u in za vedno.       

Oboje skupaj, moj začetek in kasneje moja nadaljnja pot, sta bila zavita v meglico mojih miselnih zablod, saj kigre Petegoli niso pomenile kaj dosti, pravzaprav ji niso pomenile prav nič. Vzporedno ob kigrah in pigrah je ona imela še svoje igre, Mišmigrene in za te svoje MMigre je zelo pronicljivo in natančno izbirala kandidatke ... Miškura, edina zvrst kur, ki naj bi Petegoli odgovarjala, je morala biti ljubiteljica miši, morala je imeti mišjerejo za svoj hobi, ali je morala biti vsaj v grupacijah kur, ki so miši imele za idole njihovega življenja. Kdo bi si lahko kaj takega predstavljal? Mene je na začetku določila za miškuro in to po svoji zmotni presoji, ki jo je kasneje uvidela. Te neresnice o moji ljubezni do miši, rojene v njeni glavi, so bile posledica dejstva, da me miši v zunanjem svetu niso nič motile, celo družila sem se z njimi, če so že bile na moji poti. Njen vedno imeti prav, je tukaj spodrsnil, ne na mojem, temveč kar lepo na njenem kurjeku.

Danes vem, da me je imela za sebi podobno, vendar njej podoben ni mogel biti nihče. To njeno miš-poslanstvo je presegalo vse meje zdrave pameti, presegalo je celo meje zdrave nespameti. Da bi bil kdo lahko tak kot ona, bi moral priti s kakšnega mišestranstva. No, lahko, pa so te njene lastnosti izvirale iz nastranstva na zemlji in ne onostranstva in ne takrat in prav tako še danes ne vem, ali je bilo to, kar je počela »čisto«. Delo in ravnanje z glodavci, kot ga je ona opravljala in zahtevala od drugih, je bilo nekaj nemogočega in sploh nekaj skreganega s pametjo, skreganega celo z kurjo pametjo in tako ni bilo šans, da bi jo lahko zaštekala. Vse skupaj je bilo čudno in nekaj je bilo narobe. In to hudo narobe.


Kako le, naj bi takrat to vedela in razumela. Nisem poznala pegatk in naučili so me, da je lahko glaven samo glavni petelin. Kasneje sem se poučila, da so Pegatke posebna zvrst perutnine, ki je težavna za vzrejo. Petegola se je zelo dobro zavedala teh svojih posebnosti, in to spretno uporabljala sebi v prid. Najlažje si to njeno karakteristiko videl v tem, da je takoj po prihodu v VIC prevzela vodstvo kurnika tajno in malo manj javno, predvsem pa zelo zvito, in v meglo laži zavito. Tega njenega nadvladovanja in obenem obvladovanja situacije ni nihče iz kurnika spregledal, kaj šele jaz.. Prav vsi smo mislili tako, kot so nas učili, glavni petelin in pika. Meni se je posvetilo ali zasvetilo tu-pa-tam, vztrajno sem se otepala vsakršnega mojega videnje in šele po številnih letih in čudnih, kar težkih izkušnjah se mi je enkrat le posvetilo in še to, verjetno slučajno. Če te celo življenje učijo, da je v kurniko petelin glavni, potem ne moreš in ne moreš razumeti, da bi to lahko bila kakšna kura, četudi je pi(k)čkasta. Lepo vzgojena kot sem bila in veliko bolj naivna, kot je na ven izgledalo, sem imela to glavo perutnine za prijazno in meni naklonjeno, pa mi ni bila. Petegola ni bila naklonjena ne meni, ne nobeni drugi kuri, a naklonjena je bila svojim ljubljenčkom, ki so izhajali iz vrst glodavcev. Verjetno se je hotela zgledovati po ljudeh, imeti hišne ljubljenčke – mačke ali pse na primer. Take ljudske navade so ji strašno ugajale in jih je rada prevzemala. To ji je dajalo občutek večvrednosti. Tako se je lahko imela za posebno več-kuro, nam pa je tako prikrivala svojo pravo, samo svojo, naravo ... lahko bi to imenovali tudi EGOTRIP, huda odvisnost od samega sebe. 


-43-



Rekla bi, da se je počutila kot človek s tem svojim početjem in z obnašanjem, ki je bilo podobno človeškemu. Tako je v sebi vzgajala občutek nadvrednosti nad nami kurami in verjela v popolnost svojega prepričanja. Nadvrsta kur, PEGALJUDJE. Ogledovala si je določene ljudske običaje, žal kot kura ni znala pogledati kaj boljšega, kot minus obnašanje človeka. Sicer pa po vseh letih sobivanja z ljudmi lahko trdim, da v ljudeh ni za iskati kakšnega vzgleda, če tudi si samo kura. Najbolj jo je prevzela naslednja človeška zmota, ali dobrota v ljudskem razmišljanju. 

Ljudje imajo hišne ljubljenčke - mačke in pse pa še kaj. Skozi čas so to svojo ljubezen do živali sprevrgli v navadno tiranijo in počlovečenje teh malih bitij, do stopnje njihove nemoči in izgubljenosti brez človekove komande - dobrote ali ljubezni do njih. Pegatka je to obnašanje prevzela, omislila si je miši in tudi eno podgano za svoje kurniške ljubljenčke. Še sreča, da je bila podgana on, Podganko, ker drugače bi imeli v kurniku podganjo štalo z vsemi potomci tega mogočnega glodavca. Njene miši in ta podganko so bili pri nas v kurniku zaščiteni bolj, kot bi bila kakšna kura, ki nese zlata jajca.

Nihče ni smel njenim ljubljenčkom storiti ničesar hudega. Me ostale kure smo morale to njeno zasvojenost upoštevati tako, da smo se silile samo lepo misliti o njenih glodavcih in Petegola je z vso svojo močjo in prebrisanostjo gojila to glodavsko zalego, sebi v veselje in ostalim v sramoto, lastniku pa v škodo. 



Hranila jih je večkrat na dan, glodavce jasno, pa tudi me drugorazredne članice smo morale to početi, brez predaha. Prvorazredne kure ali določene kokoši s statusom, so se občasno uspešno izmaknile temu početju. Bog, ne daj, da tega njenega prepričanja in početja, nismo ostale manjvredne kure, hotele podpreti. Kaj podpreti, da smo samo pomislile, da tega ne bi storile. Kljuvala nas je po glavah, podila cele dneve po dvorišču, včasih tudi kar ven iz VIC-a in našo pičo je v jezi znala razbrskati tik po svojem hranjenju, tako da smo morale revice iskati zrno tu, zrno tam, če smo hotele napolniti želodčke. Bila je tudi zelo oblastniška, ne samo nad nami, tudi nad temi glodavci se je obnašala kot neka Mati Terezija, ki jim rešuje življenja. Podganku ni dovolila prostega izhoda, niti prosto gibanje po VIC-u, ne. Imel je majhen prostor za kurnikom in tam se je lahko revež premikal, gor in dol. Če pa smo se me podložnice po njeni presoji neprimerno obnašale, nam je za kazen odredila, da moramo spremljati (sprehajati) podganjka po preostalem delu naše ograde. Kje pa ste še videli podgano, ki bi se podredila kuri. Ta žival je tekala hitro kot strela in revica tista, ki naj bi mu bila za tačkami. Lovila in podila ga je, pa ni bilo dosti uspeha od tega. Dostikrat je ta neverjetno živahna žival odletela ven iz kurnika in potem ga je samo Petegola lahko pripeljala nazaj. Nje se je bal in njo je ubogal, to pa je dosegla z njegovo kastracijo, ki jo je izvedla z lastnim kljunom. Na to je bila zelo ponosna. 

Da je sledila kazen za neuspešno miš-siterstvo ne bi niti govorila.




(nadaljevanje sledi)



Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Ajoša Križ

Najkigre juha se skuha, avtorica: Aljoša Križ, april 2020

objavljeno: 25. apr. 2020 23:43 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. apr. 2020 23:47 ]

1. DEJANJE - NAJ KIGRE JUHA SE SKUHA, a včasih PREKUHA

Juha je vso to zmedo v kurniku, svoje poraze in svojo nepriljubljenost v VIC-u in v kigrah, zelo dobro razumela, a delala se je nevedno
. Navzven ni kazala nobenih znakov prizadetosti, a v sebi je  nosila kanček grenkobe zaradi nesprejetosti v in izven Kurnika. To ji je pustilo rahle komplekse in občutke manjvrednosti, a je le te prikrivala na svojevrsten način. Zdravila se je tako, da je stalno težila, joj, kako me boli glava, joj, kako me bolijo peruti, jaz sem zelo bolna, a to je počela samo pred nami kurami. Ugotovila je, da tako, na ta zviti način pridobiš boljši položaj, saj kdo bi se upal maltretirati staro, bolno in onemoglo žival. Pa je bila zelo poskočna in hitra, ko je nosila novice iz enega dela kurnika v drugi. Hitra je bila tudi v glavi, saj je slišano kar spotoma spreminjala, in to tako rekoč v par trenutkih teka, znala si je spotoma še dosti novega izmisliti, po vsej verjetnosti, da ne bi bile novice tako puste. Tu v teh dejanjih so se kazale njene realne sposobnosti pa še igralske sposobnosti, naj so jo kot sposobno kuro priznali ali ne. Ne bi bilo nič čudnega, če bi jo noge in glava res bolele, od silne uporabe in nucanja. Pri tako veliki aktivnosti, se vendar obrabiš. Toda njena obraba je bila obratnosorazmerna z njenim delovanjem. Zelo žilava in trdoživa je bila, če dobro razmislim super juha bi bila iz nje, če bi do tega pravočasno prišlo. Tako bi vsaj enkrat pomenila pravo korist za skupnost.                                                                                                    

Če še razmišljam, moram priznati, da je bila Juha zelo bogato obdarjena, saj so jo odlikovale še druge zanimive lastnosti in ta Juha sploh ni bila kura kar-tako. Verjetno me je Večliki prav zato dal v skupnost z njo, da bi se lahko dosti naučila. Ni pa računal, na mojo naivnost in kurjo slepoto, saj namesto učenja sem samo srepo buljila in se čudila, trepetala in si lagala, da je to, kar se mi godi vse skupaj nekaj drugega ali pa sploh nisem hotela resnici pogledati v oči.


-37-


Tako kot je Juha bila za Krajane slaba igralka in sploh neprimerna za nastope v kigrah, pa je bil v pigrah med najboljšimi igralkami, zelo dostikrat je tudi zmagovala. Kot sem že zgoraj omenila, po pameti je bila med najpametnejšimi kurami, posebno ji je pamet služila, ko smo se me ostale kure prepustile lagodju nerazmišljanja. To je znala neverjetno bistro izkoristiti, in to pri tekmah, za svoje priboljške, kjer je, kar briljirala. Iz piger je ostale kure niso preganjale, sploh je ne bi mogle, meni pa je počasi postajalo jasno, kaj te pigre sploh so. Kljub meni neljubim in nevšečnim pravilom piger, sem se počasi nalezla skupnega navdušenja nad njimi in občasno se nehote igrala po njihovi pigra-muziki. Prav tako se je zgodilo tudi nekaterim drugim kuram iz VIC Kurnika, ki niso bile ravno nadarjene in zainteresirane za pigre in prav tako večini od petelinov.     

   

Pigre, pigre, pigre je vzklikala Juha in pigre so se igrale. Juha mislim, da je v pigrah doživljala svoj kompletni življenjski vrhunec in smisel svojega življenja. Vse njene posebnosti in lastnost, ki jih bom še naštela, so v pigrah imele glavno vlogo za njene uspehe. 

                                                                          

Ena od teh njenih posebnosti so bile posrane noge, kar ni bila niti tako velika posebnost, saj kdor toliko teka okoli, in to po kurniku, mu to ne uteče. Take noge bi bile normalno moteče, vendar so bile za pigre nekaj normalnega. Toda vsaka kura, ki kaj da nase, bi se vsaj malo potrudila, da se očedi in občasno očisti. Nje pa ta malenkost sploh ni motila ali pa preprosto ni imela časa za to, saj se je ukvarjala z veliko pomembnejšimi stvarmi. Te nečiste noge so zame imele poseben pomen, ki ga ona ni nikoli pogruntala. Te umazane noge so jo marsikdaj zatožile, po katerih poteh „leta“, zelo lahko je bilo ugotoviti, kje je tisti dan otresala kljun, kolikokrat je šla na Hudičevo zel in še marsikaj. Ta moja spoznanja so mi tu pa tam prinesla uspeh v pigrah. Včasih mi je zaradi pridnega opazovanja tudi ratalo zmagati, prav zares. Juha pa kljub svoji brihtnosti,  za časa svojega življenja v kurniku ni ugotovila, od kje jaz vse to vem. To lekcijo sem se dobro naučila in še kakšno naslednjo lekcijo sem prej ali slej znala. Bile pa so tudi učne ure, bolje dnevi, ko mi ni in ni šlo, tako da sem se nekaj poglavij preprosto napiflala. Napiflala sem se, na primer, poglavje Izločanje.

Juha je izločala dosti - pa ne jajc. Izločala je najraje pred, med in po spanju na gredi, a čiščenje je seveda ni zanimalo. Za čiščenje celotnega VIC-a je bila določena Močo kura, ki je bila na lestvici še pod Juho. Le ta ga je zelo površno opravljala. Da se pohvalim, tudi moja malenkost je bila višje na lestvici, kot je bila Močo kura in ko sem jaz nastopila svoje mesto v Algteljeju je Močo kura svoja opravila kidanja in čiščenja želela potuhnjeno prepustiti meni. In mi ga je, saj nisem imela druge možnosti, kot da sprejmem. Namreč Juha in Močo sta dostikrat skupaj obirali skupnost med Juhinim zobanjem Hudičeve zeli in tako gradili zavezo proti ostalim kuram, proti meni na primer. To je bila ena od piger, ki jo bom še do potankega opisala, jaz pa te igre nisem znala igrati. Sploh komaj sem se zavedala, da je to ena od piger. Tako sem jaz delala, ne le od ene kure delo, temveč od dveh kur in to je trajalo vse do trenutka, ko je Močo kuro Večliki zalotil pri lenuharjenju in ji javno z opominom določil, da ta del igre je njena vloga. Še se je upirala, vendar neuspešno. No, tukaj se vidi ta zamegljenost med kigrami in pigrami, čiščenje je kigra, podtikanje in izmikanje je pa pigra ... Kure Juhe pa se to ni dotaknilo in sploh izločanje je ni dosti skrbelo. Sama se je delala, da s to svinjarijo nima nobene povezave, a če bi le povezava obstajala, je ta ni zanima, saj je imela tako ali tako za postati juha. Tako naj kar drugi, kdorkoli naj bi že to bil, čisti to sranje, ki bo ostalo za njo. Tukaj v tej situaciji je edinkrat javno priznavala svojo prihodnost na krožniku. Ostalim pomembnim kuram ni niti na kraj pameti prišlo, da bi se ukvarjale s čistočo našega Algteljeja, niti za skupno dobro ali za dobro našega lastnika. Tako sem ostala samo jaz, ki mi ni bilo do tega, da na lastnem dreku ždim in sem prevzela ta nečastna opravila z dna, v vseh vidikih.


-38-


No, izločanje Juhe v obliki jajca pa je kronološko potekalo takole: jajca je redno valila v svoji mladosti, zdaj v starejših letih pa je raje valjala čudne besede po kljunu in jih zanimivo sestavljala. Zelo rada je preštevala zrna piče in računala, koliko vsaki pripada. Tako si je vedno lahko priračunala zelo soliden delež zase. V tem je bila resnično toliko dobra, da si je z lahkoto prisvajala dosti prevelike deleže, a ji nobeni izmed nas ni uspelo dokazati presežka, ki ji nikakor ni pripadal. Zelo veliko si je uspela nagrebsti in na to se je bilo treba privaditi. Meni to ni kvarilo spanca, saj mi po pravici povedano nič ni manjkalo, bolj me je obremenjeval majhen prostor, ki mi ga je namenila. Druge kure so pa z razdelitvijo dobrin po Juhino težko shajale in ker niso bile sposobne to oporekati ali ji dokazati nepoštenost, so se ji raje maščevale na drugačne načine. Pegatka jo je zaposlila v svojih mišjih zadevah, Kratka ji je kakšno svoje delo podtaknila, Večliki se ji je raje izogibal - prav tako krajani in lastnik, ki so zahajali v našo bližino.




 -39-


Z Večlikim se je obnašala največkrat prepotentno, do njega je bila, kot da ga je ona zvalila. Dajala mu je vedeti, da je lahko srečen, če sme stati v njeni senci. Vendar to njeno obnašanje ni bilo prepotentno »preseravanje«, temveč prefinjena lepo nastavljena manipulacija, s katero ga je vlekla za kljun. Ko sta prihajala v direktne stike, je bila Juha majhna in poslušna in tako v kloako lezoča, da verjetno Večliki še dandanes misli, kako ga je spoštovala. Koko in kaka hudiča, pa spoštovala ... kako, kokaka ... tako nekako. Iluzija zapolni pol življenja, pri nekaterih pa kar celega. Za tako moč in posledično način obnašanja je imela še en Joli v perutih. Bratila se je namreč (na skrito) s tavelikim - hunskim Larifarijem. Njega je kar posvojila, ga podojila in naredila iz njega svoj klon, tapravega FARIJA. Tako sem jaz z mojim prihodom v VIC Kurnik doživela marsikatero podlost, za katero sploh nisem vedela, da je med kurami možna in marsikdaj sem, če ne na začetku, pa kasneje izpadla izigrana. Dokler nič nisem štekala, je bilo vse v redu. Ko pa je v meni slepa kura spregledala, sem bila zmedena ter ranjena v srce. Dogodki v mojo škodo in posmeh so se kar vrstili. Ne samo iz dneva v dan, večkrat na dan se je dogajalo kaj takega, kar me je begalo in jezilo, a upanje v lepšo in barvito prihodnost, ter v dobro delo Algteljeja, me ni nikoli zapustilo.

V pomoč mi je bilo spoznanje ob vhodu v Kurnik, da Bog je in v tega sem zaupala, da bo že kaj zrihtal, predno obnemorem.

Prišel je ta dan, moj dan, ki mi ga je Bog namenil. Gospodar kurnika se je tega dne čudežno spomnil na Juho in svoje načrte z njo. Ker je tako dolgo zavlačevala in izsiljevala svojo življenjsko pot, v tistem dnevu ni bila niti za juho več dobra. Lastnik se je tega zavedal, vendar kot dober gospodar le ni želel, da gre njegova lastnina v nič. Odločil se je, da jo nagači in postavi na kakšno vidno mesto v hiši kot znak za njegovo sposobno vodenje posestva in v čast kurniku, ki sploh ni bil tako nepoznan. Trofeja kmetovalca, kot imajo trofeje lovci. Kura Juha je tistega dne izginila, jaz sem še nekaj časa rabila, da sem se prepričala, da je ne bo nazaj in se počasi razširila na zdaj mojo gredo. Tudi to ni bilo prav lahko, saj spomini ostanejo in strah tudi. Vendar čas celi rane in opomogla sem si in ponovno na novo začela – drugo rojstvo, bi rekli. Govorica, da je Juha nagačena in da stoji na gospodarjevem hodniku mi ni dala miru. Želela sem si to na lastne oči ogledati, razmišljala sem, kako naj to izvedem. Vsak dan sem hodila pogledovat gospodarjevo hišo, z zadnje strani kurnika. Pogled skozi majhno luknjico mi je padal na njihova vhodna vrata. Kdor čaka, dočaka, sem nekoč slišala govoriti in res sem po zelo vztrajnem kukanju dočakala dan, da je sin gospodarja pustil vhodna vrata hiše odprta. In videla sem jo. Moja gredna soseda Juha je res čepela nagačena na majhnem koščku grede, pritrjene na steno hodnika. Izgledala je kar dobro, videlo se je, da so se pri delu potrudili. Nog ni imela več posranih, kar svetile so se. Prav lepo so jih oprali in po mojem občutku tudi nalakirali. Tu pa tam ji je sicer manjkalo kakšno pero, a ko sem zagledala oči, sem vedela, da je prav zares ona. Iz oči ji je še vedno bliskal bes, ki ga je verjetno imela ob dogodku.

Kasneje se je pojasnila tudi skrivnost njenih manjkajočih peres, saj je gospodarjev sin oboževal igre kavboji in Indijanci.

Nekaj sem se pa le od Juhe naučila. Ob njej sem naredila svoje prve igralske korake, sicer negotove in ne najboljše, so pa le bili. Tam od zgoraj nekdo vidi vse in verjetno je Bog petelin, ki ve, kaj hoče. Taka kurja nebesa sledijo le pravim in fejst kuram in to me je radostilo. Prvo dejanje je bilo za mano, moj del severnega in majhnega kurnika je postal Algtelje in jaz sem imela pogoje, da se polnovredno vključim v igralsko ekipo.

Vsaj tako sem mislila.



(nadaljevanje sledi)



Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ


<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Ajoša Križ

Moje sanje, tvoje stanovanje, avtorica: Aljoša Križ, april 2020

objavljeno: 24. apr. 2020 22:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

-31- 


MOJE SANJE, TVOJE STANOVANJE

Tako sem se nekega dne navsezgodaj, ko je imel Večliki pritisnjeno dremanje pod petelinjo rožo, na brzino vrinila k njemu na gred. Posedla sem se tako mojstrsko, da ni mogel mimo mene ven. Vedela sem, da bo prej ali slej postal nervozen, ker ne bo jutranje kikirikal. Sedela sem, kot bi bila prilepljena na gredi, ga gledala v oči in se delala neumno. Vedel je, zakaj sem prišla (toliko mu je neslo) in vedel je, da me bo težko premagal in pregnal, saj sem imela zelo dobro pozicijo. Še nekaj je vedel, da če v kratkem ne zakikirika, bo oplel pri gospodarju in še kure ga bodo obirale naslednjega pol leta. Kaj mu je bilo storiti, revčku? Še vedno sem ga gledala v oči, delala sem se še bolj kura, kot sem bila in malo po malo se mi je smejalo moje veliko srce, ko sem ga imela tako usranega pred svojim kljunom.                                          

Ni zdržal dolgo, odobril mi je stalno bivanje v Algteljeju, dal mi je vlogo v Veliki igri Večlikega in ko sem na vse to, le naredila korak vstran in mu tako sprostila izhod, se je kot furija prerinil mimo mene in oddirjal kikirikat na ves kljun. Mislim, da je tistega dne zbudil  prav vse prebivalce Kraja, in gospodar ga je nosil v ušesih še kakšen teden, prav gotovo.

In vse to sam naredila za nekakšno čudno, zelo stransko vlogo, skoraj nič večjo od vloge statista in za tisti stranski Kurnikov prizidek - Algtelje. »Kurja slepota?« Kaj že to pomeni ...


ALGTELJE, BITI IN NE BITI

Algtelje je bil prostor s svojim lastnim vhodom, odmaknjen od glavnega Kurnika in je za celo jato predstavljal nekaj manjvrednega, kot nekakšen zunanji WC. Tam si ni želela sedeti nobena večvredna kura, saj kralji in kraljice vendar sedijo v gradu in ne na WC-ju. Vendar so kure ta prostor le potrebovale in so ga bile prisiljene upoštevati kljub njegovi nepomembnosti. Postavil ga je lastnik Kurnika in zaradi njega je izgledal VIC Kurnik večji. Tako je Algtelje s svojim obstajanjem dvigoval vrednost lastnikovemu premoženju in njegovi pomembnosti. Kurje kraljice in kralji pa so težko dojeli, da je tak prostor potreben, saj WC-a niso potrebovali, ker so opravljali potrebo kar na tla v lastni hiši, občasno tudi na glave sostanovalcev z nižjih gred.

Ljub ali neljub, Algtelje je bil tu. Hote ali nehote, kljub nezainteresiranosti zanj, je kuram Algtelje prišel prav in to samo takrat, ko je šlo za delo. Igranje v skupno korist ali izvedba Kiger je bila zahtevna stvar in kure so bile prisiljene opravljati številna postranska dela, ob tistih pomembnih nastavljanjih na odru. Ta težaška dela, namenjena kuram v glavnem Kurniku, so te prepuščale kuram iz Algteljeja in tako nekako priznavale obstoj tega prizidka ali WC-ja. Nalagale so nama svoje delo brezkompromisno in medve manjvrednici iz Algteljeja, sva ga pridno opravljali, ker si nisva upali drugače. Delo je bilo prav tako kot prostor, manjvredno in postransko. Sicer so se kure otepale tudi drugih del, pravzaprav vsakega dela, vendar so se boljših del otepale z manjšim entuziazmom. 


 -32-


No, ko je šlo za delo, sva bili medve iz strani še kako uporabni. Ne, da so naju po opravljenih delih kaj več cenili, toda na naš račun so se drugi manj potili in to jim je bilo všeč. V tem prostoru nisem bila sama, stisniti sem se morala ob staro kuro Juho, ki je tukaj sama kraljevala že leta in leta. Torej za delo, sva za glavne kure obstajali in za potrebe in željo lastnika prav tako, drugače nekako nisva obstajali, saj če ni bilo dela za nas, se na naju niso niti spomnili. Ni naju bilo in vendar sva delali, to niti črnci ne znajo.

V glavni del VIC Kurnika nisem imela prostega vstopa. Pravzaprav sem samo občasno lahko malo pokukala tja notri ali vsaj malo pred vrati prisluškovala. To prisluškovanje in  razmišljanje o slišanih kokodakarijah, največkrat sem razmišljala o njih v nočeh, ko nisem spala, mi je vsaj toliko razjasnilo njihovo razmišljanje, da sem nekaj malega dojela, kaj naj bi se tam počenjalo. V VIC-u je bila velika garaška zmeda. Večliki je cel dan kikirikal ukaze, kure, prav vse po vrsti pa so pripravljale kigre in vadile, vadile, vadile. Te vaje so v njegovi prisotnosti počele zelo vestno in precej manj zavzeto, ko ga ni bilo zraven. Vendar so vseeno kar dosti vadile.


KIGRE ali čigave MIGRE-ne

Ob mojem prihodu se jasno ni nihče potrudil, da bi mi kaj razložil ali povedal o delu, o dogajanju ali še kaj bolj pomembnega, na primer koga in na kakšen način se moraš ogibati ... Vse sem nekako morala dojeti sama, huda stvar, to dojemanje. Ker sem si upala malo kukati in tudi malo prisluškovati, kaj se v prostorih VIC-a dogaja, sem na začetku prišla do naslednjih vedenj o kigrah, ki so bile zame približno tole: tekanje, kokodakanje, nošenje jajc, kokodakanje, valjenje, kevk-kevkanje in kokodakanje, izgradnja gnezd, kokodakanje, kokodakanje, kokodakanje, kokodakanje ... in vse to z velikim pritoževanjem, zmerjanjem in podcenjevanjem tujega dela, precenjevanjem in poveličevanjem svojega dela, kokodakanjem, ki je že mejilo na glasnost cerkvenih zvonov pred Veliko nočjo. Da, tako nekako, ne gre več tako, se je največ ponavljalo med kurami in Larifari je bil vedno zraven, ob tem pa je bilo še dosti vzdihovanja in izdihovanja, takega prav predsmrtnega in na vse to je bilo še nenormalno dosti izločanja. Izločalo se je v neznansko velikih količinah in izločalo se je prav vse, kar se izločiti da. To vse našteto pa se je zavilo v neko tančico odrskega dogajanja in kasneje ponujalo Krajanom kot kigre. Za odrom pa je dogajanje spremljalo še potenje, izgubljanje peres, žulji na kurjih nogah, povešanje grebenov in sprememba njih barve v nekakšno krvavo rdečo, kot bi sijala v temi ... včasih sem opazila tudi, da so grebeni postajali zabuhli in nekoliko vijolične barve in bilo me je celo strah, da v VIC-u razsaja kakšna kužna bolezen. Ni bilo potrebe za ta strah, saj sem kasneje videla, da ni bilo nobene bolezni in da so to bili le simptomi strašnega garanja na področju zoprnih del, samo za večkure. Do takrat še nisem nič vedela, da ob kigrah obstajajo še pigre, kasneje pa sem ugotovila, da so vse te stiske in posledice stisk pripadale samo kigram. Zanimivo. Tajna našega glavnega petelina pa naj bi bila velika, pomembna in predvsem slavna kigra imenovana NAJ Kigra Večlikega. O tej skrivnostni, skoraj kot poslanstvo skriti poslastici vseh kiger ni nihče vedel kaj dosti, ne na začetku in niti na koncu ne. Bila je kot zadnja želja, ki bi se morala v vsakem primeru uresničiti. Skrivnostnosti ni manjkalo, vaj tudi ne, o čem ali s kom, pa je bil rebus neznanka, dosti pretežka za poprečni ali podpovprečni um. Ko sem le nekako poštekala, da ob kigrah obstajajo še nekakšne pigre, sem tudi ugotovila, da le-te kur sploh niso utrujale, izčrpavale ali motile. Za pigre so bile pripravljene delati dosti več, kot so za to dobile za pod zob, kot povračilo. Če bi Krajani lahko dojeli in sprejeli pigre, kot edini program VIC Kurnika, mislim, da bi kure delale dan in noč, z malo piče in nobena ne bi prišla do juhe ali pečenke pred svojim 20-tim rojstnim dnevom, le da Hudičeva zel ne bi manjkala. O njej kasneje.


 -33-


Meni so se zdele kigre kar fajn in tudi ogledovala sem si jih lahko, saj na začetku v njih nisem nastopala. Krajani so bili nad kigrami prav tako navdušeni in so se jih zelo množično udeleževali, pa še smejali in zelo zabavali so se povrh. Sčasoma so se kiger pomalo naveličali, saj so zaradi vsekurje zmede in podtikanja piger za kigre, kigre tako izgubile na kvaliteti in kvantiteti in prišlo je celo tako daleč, da gledalci sploh niso več mogli ugotoviti, kdaj kigre so, če sploh so bile. Tisto glasno kokodakanje in kevk-kevkanje je tudi pomenilo precej nadležno reč, še posebej, če si to moral poslušati dolgo časa. Tako so zaradi nerazumevanja kure imele Krajane za bedake in puhloglavce, ki nič ne razumejo. Krajani so počasi postajali še bolj nezainteresirani in niso nič več množično obiskovali našega VIC-a. Kure pa je ta upad obiskovalcev in njihova nezainteresiranost za Kurnik in igre jezila in tudi ogrožala. To so kmalu pripisale neumetniškemu ali primitivnemu duhu Kraja. Ta zamisel je bila čisto Petegolina, vendar jo je kot vse svoje briljantne zamisli prodajala za skupno ... in kure so tako, veselo kokodakale njene besede sebi v škodo.



PREDIGRA NAJ KIGRE - KURA JUHA in ALGTELJE 

Glavni petelin Večliki se po svoji odločitvi, da me za stalno sprejme v igralsko ekipo VIC Kurnika, ni več premislil. Bilo ga je le zadosti v perju, da je držal besedo ali pa mu je ostalo zadosti veliko zrno koruze v grlu, po najinem srečanju iz oči v oči na njegovi gredi. Njegov dahnjeni DA, DA sem stalna kura, in DA lahko ostanem, mi je prinesel košček grede v Algatelju, s pristankom in dobro voljo kure Juhe, ki je bila v tem prostoru glavna, najbolj pomembna, pravzaprav edina, ki je domovala tu, v tem prizidku. Juha je pristala name kot na sostanovalko težkega srca in to pod pogojem, da mi postane mentorica za prve vaje in za moje prve korake igralke. Te vaje naj bi se izvajale samo v Algteljeju in bile so namenjene nastopom v le tistih kigrah, ki so bile v povezavi z Algteljejem. To je bil ukaz Večlikega. Vse skupaj je bila neka malenkost vaj, kar naj bi Algtelje prispeval, kot predigro k NAJ Kigri. Večliki sicer ni pretirano cenil kure Juhe, zanašal pa se je na moje sposobnosti, ki jih je doživel v srečanjih z mano do tega trenutka. NAJ Kigro naj bi pripravili v veliki tajnosti in naj bi bila presenečenje za Krajane. Zanjo sem se morala učiti in naučiti vlogo za skupni nastop, kar mi je dalo veliko zagnanost in pravi delovni elan, ter iskreno veselje, da bom končno tudi estetsko koristna, če že ostalo kar sem, ne pomeni dosti. Verjela sem vase, da se bom dokazala in vaje so mi izpolnjevale moj vsakdanjik. Kura Juha pa si je lastila totalno mentorstvo nad mano, z vsemi grobimi prijemi, ki dobrega mentorja odlikujejo. Ne glede na njen nastop in na njeno prepričanost vase, je revica imela precej težav sama s seboj. Za te njene težave jaz naj ne bi vedela ali pa, drugim kuram, pa je to svojo resnico en dan prikrivala, naslednji dan pa se jim je že tožila in vse skokodakala. Kot sem povedala, je Kura Juha sama kraljevala v tem »umetniškem prostoru« pred mojim prihodom. Sedela je sama na svoji gredi, dosti let. Gred je bila sicer kar nizko postavljena, vendar je bila kljub vsemu najvišja gred v tem prostoru, ker druge grede tu ni bilo. Tako si je pridobila najvišji položaj stranskega, manjvrednega prostora. V veliki želji po priznanju in v zamegljenosti čustev si je to predstavljala kot prvo mesto ali zlato medaljo in le-ta, na vse njene odlike, o katerih je imela zmotno predstavo, bi ji morala vsaj 1-krat v življenju pripadati.                   


    -34-


In tako se je v tem času pridobljene zlate medalje za najvišjo gredo postarala in kot stara kura bi morala kmalu oditi za juho gospodarju, kot zmagovalka. In končno bi lahko jaz, ob njenem prehodu v juho, zasedala celo njeno gredo in celoten Algtelje. Saj ne, da bi potem jaz pridobila zlato medaljo, ne medalje ne zlato niso bili več tisto, kar so bili pred mojim življenjem v VIC-u, na svoji gredi bi se končno lahko razširila in razkomotila in do svojega miru, pa bi le prišla. Tudi nihče mi ne bi več gledal pod kremplje na mojih kurjih nogah in štel sekunde preživete v tem prostoru. Bolj preprosto povedano, svoje gospodovalne in vase zagledane nadrejene bi se končno znebila. Večliki je imel neke svoje načrte z mano, a kur sploh ni zanimalo, kaj Večliki hoče in kaj bo z mano. Kar je kikirikal Večliki, so kure vrgle čez rožo, in delale so, kar so one hotele, in to po svoje. Večliki, si res ni upal vedno na glas zapeti svojih razmišljanj in načrtov, bil pa je vseeno glavni petelin. Občasno je to tudi uspel dokazati, a dostikrat so njegovo kikirikanje kure imele za naporno zvonjenje v ušesih. Ker pa so se vse te tekmovalnosti med prebivalci Kurnika, predvsem o prevladi, vedno dogajale tajno, ni nobena izmed kur v javnem kokodakanju nasprotovala Večlikemu in vsi skupaj so se delali, kot da vsakdo od njih ima prav. 

Vendar mi je na skrivaj Večliki le pomežiknil in mi potrdil odločitev, da se v ta del Kurnika lahko mirno nastanim, začnem z vajami in pričakujem tudi kakšen nastop, prav gotovo enega v NAJ Kigri. Igra je igra in sploh ni pomembna pot po kateri prideš do izvedbe, pomemben je nastop. Tako nekako je Večliki peljal svoje režisersko delo, z jajci ali brez njih in mene ni dosti brigalo, saj tega nisem razumela, pa tudi trudila se nisem razumeti. Bila sem zadovoljna, da sedim, kjer sedim in da se grem, kar se gremo, samo zajajiti nisem hotela. In tako zadovoljna, če ne, kar srečna, sem se šla. Rožnata prihodnost se je podila pred mojimi očmi, v mislih pa mi je odzvanjal stavek: Tudi slepa kura zrno najde, če ne prej, ko na(nj) stopi ... in to je bilo najbolj pomembno.


Pa ni bilo te juhe, iz kure

Juhe. Ta moja soseda ali bolje ta-glavna v Algteljeju, sploh ni bila tako švoh in kurasta, kot se je delala in kot je na ven izgledalo. V svoji beli glavi je skrivala marsikatero spretnost in zvitost in tukaj ob njej sem marsikaj videla in doživela in se še nehote dosti naučila. Tukaj sem prvič plačala račun za bivanje med slavnimi in za mojo igralsko kariero. Vaje potrpežljivosti in vztrajnosti so bile naporne in vlekle so se kot jara kača in sanje o polnem krožniku zlatega zrnja, vsak dan, da o zvezdništvu niti ne omenim, so prav zares zamegljena kurja resnica o realnem kurjem življenju. Tako je, če verjameš drugim in dopuščaš možnost popolne sreče. Jasno, da mi Juha ni dovolila zasesti ene polovice grede. Obsedela je na sredi grede, kot da se jaz ne bi vselila in kaj mi je preostalo drugega, morala sem se stisniti ob rob, kolikor se je le dalo. Drugače sploh do grede ne bi prišla ... In stiskala sem se na tistem koščku grede in sanjarila, da mi bo kmalu ta cela gred pripadala. Spodaj pod gredjo res nisem želela ostati, saj veste, kaj vse se spodaj nabira. In sem čakala in čakala sem, se stiskala ter upala, da pridejo tisti časi, ki bi že morali biti. Upala sem tudi, da ko obvladam svojo vlogo v dejanju predigre v NAJ Kigri, bo to Juha cenila in mi dovolila, da se vsaj malo bolj komot namestim, na tudi svoji gredi in upati sem si tudi dovolila, da bom, če pokažem dober nastop v predigri, nastopila tudi še v kakšni drugi kigri. Vendar življenje je tek na dolge proge, dostikrat žal po robidi.


-35-


Kura Juha je bila kljub svojemu dolgotrajnemu posedanju na svoji gredi še vedno prav dobro fizično pripravljena. Leta trpljenja, o katerih je tako zelo rada kokodakala, ji niso pustila nobene navzven vidne posledice, celo obratno, prav fejst je izgledala. Kot kakšna najstnica je cele dneve tekala od Algteljeja do glavnega Kurnika, ter se ob tem spretno skrivala in izmikala gospodarju. Ob dejanjih skrivanja in izmikanja je sočasno nosila kuram novice, ki jih je po lastni presoji spreminjala ali si jih je kar po poti izmišljevala. Na ta svoj dovršeni način komuniciranja je begala vse kurje glave v Kurniku. To ji ni bilo prav nič potrebno, vendar videlo se je, da jo to strašansko osrečuje. Uspelo pa ji je le. Le kaj, se boste vprašali. Še leta in leta ni prišla v juho in sčasoma je gospodar nanjo kar lepo pozabil. Tako je pri polni moči še zelo dosti časa zasedala skoraj celotno najino gred. Jaz pa sem se stiskala ob steno, skoraj zalepljena zanjo sem spala in zaradi tega sem postajala vse tanjša in tanjša. Če bi danes še obstajal VIC in bi pogledali na moje takratne mesto, bi bila prav gotovo tam na zidu, še vedno zalepljena moja senca s kakšnim takrat odpadlim pereščkom. Zaradi vsega tega sem takrat skoraj obupala. Ob neverjetnih fizičnih sposobnostih in ob svoji bujni domišljiji je Juha bila še izvrstna igralka, lahko bi se reklo, kar ena od boljših. Vendar je imela smolo, da ni bila nikomur všeč. Celo nadležna in groba se je zdela ostalim, zato ji je Večliki le redko kdaj dajal vloge igralke in te vloge so bile samo stranske vloge v nepomembnih igrah, še raje pa tudi teh ne. Jasno, da ji to ni odgovarjalo, zato si je občasno našla kakšno vlogo v kigrah in to kar sama. Preprečiti teh njenih samovoljnih nastopov nihče ni znal in ne zmogel, največkrat so se zavedali njene prisotnosti, ko je bila ta že čisto samoumevna in del celote. To, da se je vštulila v igralsko ekipo, je predstavljalo veliko težavo drugim, saj se je obnašala tako, da je bila strah in trepet vseh navzočih in igra z njeno prisotnostjo je vedno končala z žvižgi, kdaj pa kdaj tudi z jajčnim ognjemetom Krajanov nad igralce. Kure so to grozoto stoično prenesle, dale kuri Juhi podporo in opljuvale Krajane, češ da niso razgledani in nimajo pojma, kaj je kvaliteta v gledališču. Drugega si niso upale, vsaj v njeni prisotnosti ne. Posebno pegatka Petegola, je znala za to uporabiti tako lepe in pomembne besede, da si lahko popolnoma verjel v kurji prav ... 

Zaradi takih in podobnih dejanj in skritega vsevladja, Juha je v vsem tem vedno aktivno sodelovala, so se kigre dostikrat na tiho sprevrgle v pigre. Kure so strašno hitro znale kakšno kigro tako odigrati, da so spotoma iz nje naredile pigro. To je potekalo zakrito, da Večliki ne bi nič posumil, in ko se je to večkrat ponovilo, se ni dalo več jasno pokazati razlike med kigro in pigro. Nekdo pa je to le opazil in to so bili Krajani. Kaj hitro, ko je kigra zadišala po pigri, je bila nesprejeta in je kot taka doživela popoln neuspeh pri občinstvu in takrat se je ponovno vse skupaj prikazalo nekako tako, da smo bile me kure spet nedolžne za ta neuspeh, Krajani pa neumni. Tako je vedno sopla Petegola, takoj za njo Juha (ali sta pa zamenjali poziciji) in ostalim kuram je to zelo godilo.

Če vas preplavlja zmeda kiger, piger in NAJ Kigre ... glavnih in manj, pa še vsega ostalega potem lahko razumete, koliko in kaj sem razumela takrat jaz. Zmeda je bila največja tipika tega prostora.


Juha

je ob svoji dvoličnosti in nepredvidljivosti bila še v marsičemu od sile, znala je celo Petegoli zlesti pod perje in to na način, ki si ga lahko samo stara, prefrigana kura izmisli. To sem videla nekega jutra, ko sem zelo, zelo zgodaj raztegovala svoje kurje noge po našem VIC-u. Petegola je bila vedno zelo zgodaj v akciji, lahko bi rekli, da kar prva in to dostikrat pred glavnim petelinom. Večliki se je trudil vstajati sočasno z njo, in če mu je to uspelo, sta si delila prve minute dneva.  


-36-


Četudi ni nikoli znala zakikirikati in je samo kevk-kevkala, je to počenjala navsezgodaj in kot zelo aktivna kura, je ob kevk-kevkanju opravila še vsa sebi srčna opravila, ki so se nanašala na njen mišje-podganji svet. Te svoje ljubljenčke je v tem času hranila in se z njimi na vse možne načine ukvarjala. Razumljivo, da bi ji kakšna kurja perut kot pomoč dobro dela, ne petelinja, kurja in taka pomoč ji je bila po njenem prepričanju tudi nujno potrebna, če ji ni kar pripadala. Če si taprva in še taglavna kura in če še taglavni petelin jutranje zabušava, te po vsej logiki ostali ne glavni morajo ubogati. 

In na to vse skupaj, nesreča nikoli ne vstaja sama, tudi Juha je bila zelo zgodnja in aktivna pri svojem jutranjem življenju. Juha, je tako zelo taktno lahko ponudila Petegoli svojo perut za pomoč in pridobila si je + točke, za vsa nadaljnja izsiljevanja za tisti dan, pa še za kakšnega v prihodnje. Svojih bonitet ni nikoli pozabila, še druge je nanje opozarjala, da ji ne bi kaj uteklo, kar ji je pripadalo. Kasneje je preko celega dneva zase zahtevala marsikatero korist in olajšavo od vseh nas, brezkompromisno. Kdo bi ji lahko kaj odrekel, če je Petegola stala za njenim hrbtom.


(nadaljevanje sledi)



Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Ajoša Križ

1-10 of 16