MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎

Objave-Vic kurnik

Pojasnilo o značilnosti posamezne sorte kur, avtorica: Aljoša Križ, julij 2020

objavljeno: 18. jul. 2020 01:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. jul. 2020 01:42 ]

-103-


Pojasnilo o značilnosti posamezne sorte kur, pobrano in dobesedno prepisano iz strokovne literature, raznih leksikonov in enciklopedij ter strokovnih priročnikov za kurjerejce.

KURE- preživijo največ časa na tleh. Med njimi je nekaj vrst, ki so za človeka zelo pomembne. Udomačene kure so pomemben vir hrane, fazani in jerebice pa pomembna športno-lovna perjad. V to sorto sodijo tudi gologlavi purani, izjemni divji petelini, skrivnostne pegatke in ena najlepših kur na svetu - pav, pa tudi plahe jerebice in ne preveč močni fazani.

Večina kur ima čokato telo, majhno glavo in kratke zaobljene peruti. Z močnimi letalnimi mišicami plenilcem največkrat pobegnejo, ne morejo pa leteti na dolge razdalje. Kljun je rahlo upognjen, z močnimi nogami kopljejo za hrano. Po telesu so kure večinoma pokrite z raznobarvnim perjem, vendar imajo številne sorte tudi dele telesa brez perja - gola koža je živobarvna. Značilni so tudi repi, dolgi in kratki in različni čopi, največ razrasli po glavah.

Navadna kokoš je najštevilnejši zastopnik v kurji družini, saj je na svetu več kokoši kot ljudi in najboljši primerek za gojenje v človeško korist. Že Egipčani so to vedeli. V kokošnjaku so nekatere kokoši bolj pomembne od drugih. Ta posebni razpored se imenuje kljuvalni red, saj se živali kljuvajo in napadajo med seboj, dokler ne odkrijejo, kdo je glavni. Večje in močnejše kokoši zasedejo v kokošnjaku najvišjo gredo. Kokoši, ki so razporejene nižje na lestvici kljuvalnega reda, pred večjimi kokošmi sklanjajo glave in se jim izogibajo. Piščanci si najdejo mesto v tem redu že, ko so stari sedem tednov. Kokoši nimajo zob in zato goltajo kamenčke, da lažje prebavljajo.

Puran sodi med večje kure. Ima bronasto prelivajoče se perje in značilno modro in rdečo golo glavo. Samec ima na prsih lasem podobno perje. Branijo se s kljunom, kremplji in z udarci peruti. Samci kavdrajo, ko si iščejo puro za paritev. Purane in pure gojijo v parkih z drevesi, ker radi čepijo na vejah.

Pegatka ima perje, prekrito z belimi pikicami. Na glavi ima izrastek, ki spominja na klobuk. Med dvorjenjem ima samec značilno grbasto držo. Reja pegatk je zelo zahtevna, ker glasno vreščijo in so zelo jeznorite. Zelo rade tudi pobegnejo iz dvorišča, skrivajo jajca in neprijetno kričijo za časa ploditve. Gnezdo za valjenje si postavljajo na prostem, vidnem mestu in ne v grmovju na skritem, kot druge kure. Pri valjenju jih zmoti vsaka najmanjša stvar, tako da gnezdo zelo pogosto zapustijo. Njihovo oglašanje je kek-kek ali kevk-kevk.                             Tudi Pegat je zelo zahteven, saj nadleguje druge kokoši, je zelo prepirljiv in hoče sam vladati in gospodovati na dvorišču. Samec in samica zelo rada tekata in se dereta kek-kek, včasih celo, tikt, tikt, tikt.

Noji so največje ptice na svetu, ki ne znajo leteti, zato pa zelo hitro tečejo. Zelo slabo prenašajo, če so zaprti v majhnem prostoru. Poleg mesa dajejo človeku še perje. Dvakrat na leto se golijo in iz nojevih nog se izdelujejo torbice, pasovi in čevlji. Noji imajo na vsaki nogi le dva prsta. Med gnezdenjem se samci oglašajo z glasnimi bobnajočimi klici in izvajajo zapleten ples. Jajca pomaga valiti samec, ki potem sam skrbi za mladiče. Nojeva samica nima svojega imena, tako kot imajo druge predstavnice kur.

Fazan, samec ima temno glavo z vijoličastim in zelenim leskom ter rdečo kožo okoli oči. Nekateri imajo okoli vratu bel prstan. Rep samcev je daljši kot pri samicah. Samice same skrbijo za zarod. 

Pav je ena najlepših kur na svetu, vendar se plodi slabo. Samec med parjenjem razširi lep rep in samica ga izbere, če je zadovoljna s predstavo. Pari se z več samicami in ne skrbi za zarod.


-104-


KURJI SLOVAR TUJK IN PODROBNEJE OPISANE KOKODAKARIJE

  • ZADNJERAZREDNICA je kura, ki ni tik pred zaključkom osnovne šole ali tik pred maturo, temveč je zadnja pri piči in prva pri delu, garaškem in vse to ne prostovoljno.                         

  • PETEGOLA, iz sosednjih Krajev prevzeta prispodoba za pike po telesu, vsaka pika naj bi pomenila eno izmišljotino na tuj račun, povedano jasno za hrbtom. Zelo dobro je, če se poslušalec ob tem vsaj malo nasmehne, v znak odobravanja in potrditve veličine tistega, ki to pripoveduje.

  • PEGOLA, prav tako prevzeta prispodoba iz soseščine, ki zelo slikovito prikazuje spodrsljaj na sovražnikovem kurjeku.

  • POSTHUMEN pomeni, da kljub nefizični smrti si v bistvu mrtev. To se najpogosteje zgodi, ko nisi za nobeno rabo več, vendar kljub temu nočeš umreti. Posthumni se občasno pojavljajo med ostalimi, vendar skoraj vedno z razlogom, so pa vedno nezaželeni. Posthumni tudi prejemajo redno darila ali nagrade, s tem naj bi jih ostali, ki še niso posthumni držali čim dlje od sebe. Mislim, da je beseda posthumen nastala prav pri nas v VIC-u, saj tukaj imamo vedno gnoj s črvi na voljo. Ko črve me kure iztrebimo, odpeljejo gnoj, ki se takrat imenuje že humus, in ker v njem ni več črvov, je tak humus pravi post za kure. Iz tega dejstva si lahko kure lastimo pravico iznajdbe besede POST-HUMUS. Posthumniki so večinoma sitni, nadležni in zahtevni, nikoli jim ni ničesar zadosti. Vse to je razumljivo, saj kure ob pomanjkanju mesa, črvov v gnoju, postanejo prav takšne.

  • LO GIURO; nategniti pošteno

  • ŽENSKARIJA pomeni obnašati se.

  • KURJERIJA pa pomeni oponašati se ne.

  • FARBATI, pomeni, da poveš potiho v uho nekomu nekaj takega, da iz katerekoli barve postane rdeč v glavo in tako se mu vedno ta rdeča glava pojavlja, ko se spomni na tisto, kar si mu rekel. Povedana stvar ne sme biti resnična, njemu pa jo moraš povedati tako, da vanjo sveto verjame, za vedno. 

  • DARKERICA je tako črna kura, večinoma znotraj, da lahko obsedi na gredi leta in leta in je ves ta čas sploh ne opaziš, tudi podnevi. Posledice tega, da je ne opaziš, se vidijo naknadno, čez leta na notranjih organih. Črna, kot je Darkerica črna, lahko dobiš pljuča. Sploh ni treba verjeti, da so črna pljuča posledica dolgoletnega konzumiranja HUDIČEVE zeli. Take informacije so samo antireklama za lahkoverneže, črna pljuča so vedno posledica kontakta z Darkerico. Lahko pa se črnina prenese tudi na srce, je za verjeti na besedo.

  • KOKOKAKANJE je izločanje na nepravo luknjo.


-105-


  • HUDIČEVA ZEL je zel, ki vzdržuje pri življenju in zdravi državni proračun. Kaj imata skupnega VIC in država? Dosti, v obeh skupnostih živijo sami padarji.

Če vam še vedno ni jasno, kaj Hudičeva zel je, je spodaj še ena razlaga zanjo. Sicer je pa zel že skoraj strup in zel hkrati in v tem je vsa stvar podobna besedi ljubezen in tako kot beseda ljubezen tudi učinkuje. Beseda ljubezen je najbolj zlorabljena beseda med kurami in prav tako pri ljudeh, Hudičeva zel pa ji ni nič daleč za petami ali kurjimi kremplji. 

  • HUDIČEVA ZEL, to je rastlina, ki jo je Hudič posadil, da bi kuram vsaj delno zameglil ali zadimil pogled na to, kaj je prav in kaj ne. Posebno dobrodošla je ta zel v času, ko nastopi pomanjkanje črvov v gnoju. Takrat kurja družina ob uživanju Hudičeve zeli lahko preživi, saj jo napad na sestro ali kakšnega drugega družinskega člana in posledični kanibalizem sploh ne motijo. Bog je sicer poskusil kure pred to tako popolno in fascinantno hudičevo pogruntavščino zaščititi tako, da si je izmislil črna pljuča in nekakšne reke, roke, rake ali ruke na pljučih ter rakev ali gotovo smrt za neposlušne. Pa so šli njegovi kontranapadi rakom žvižgat, saj kure zelo uspešno, dan na dan meljejo hudičevo iznajdbo in to z velikim veseljem, rakom v posmeh.

  • NAŠUNTATI, šunt še tako veste, kaj pomeni, našuntati pa je na ta šunt še kaj neprijetnega dodati, in potem vse to skupaj odložiti kakšni črni ovci na hrbet (tudi bela je lahko, saj ovca je ovca) ter jo tako obloženo prepričati, da gre naokoli in to po malem stresa po drugih.

  • NON VA TUTTO MALE PER NOCERE To ne znam natančno po kurje prevesti, vendar mislim, da se s tem izrekom lahko zelo približam popolnemu prevodu: ALIENA MALA UTILE EXSEMPLUM

  • KUR-KURIŠNICA a) je psevdonim za kurjo smetišnico, tako, posebej namenjeno za odnašanje glave kure, ki je tisti trenutek na tnalu, v pričakovanju ali bo postala obara ali juha. Ko se smetišnica ne uporablja in se nahaja, odložena v kakšnem kotu dvorišča, si jo kure zelo rade izposojajo, največ v času, ko imajo težave z glavo. Takrat odlagajo svoje glave nanjo in tako čistijo svoj zmedeni um in počivajo od prevelikega razmišljanja o nedavni preteklosti. Pomembno je, da je kurja smetišnica narejena iz kovine, saj drugače ni primerna za razbeljene kurje glave - od silnega razmišljanja, jasno.

                               b) je lahko tudi prostor, meni neznan, kamor odhajajo kure, ki preveč intenzivno uporabljajo glave, v kakršenkoli namen.

  • KURJAVOST pomeni imeti vse kurje lastnosti skupaj in jih naenkrat tudi uporabljati. To so lastnosti kokoši, pegatk, puranov, fazanov, pavov, in to tistih pravih kurjih tipik, ki jih nihče ne more zgrešiti. Uporabljajo se najpogosteje brez embalaže.

  • KOMFORTNO ŽIVLJENJE, je življenje kure, ki lahko z obema nogama sedi na svoji gredi in da ji v tem času nihče ne serje na glavo, ter da sočasno miši in podgane ne trenirajo plavanja v njeni vodi za pitje. Če je zelo komfortno, potem ji ni potrebno postati posthumna in jo po smrti pojejo in ne grejo njeni ostanki za mačjo hrano.

  • PONUCATI pomeni, da po tebi lahko vsak hodi, četudi nisi tepih, ob tem pa se ne smeš premikati, da tisti, ki hodi, tega ne ugotovi.

  • ODFRČANJE pomeni teči hitro, koliko moreš, in pri tem moraš mahati s krili, kot bi letel. To mahanje s krili je zelo pomembno, saj med odfrčanjem močno blaži občutek nesposobnosti. Bolj, kot mahaš, bolje je zate.


-106-

  • KURJEKAOS je kosanje kur po kurjeku za prevlado, katera ga je več naredila, če kurjekaosa ni, potem se kure kosajo v leženju jajc ali hitrosti valjenja. Kurjekaos vedno pomeni zabavo za kure in prav tako vedno pomeni zajebavanje za lastnika kur. Če je kurjekaosa preveč, znajo padati glave.

  • SOTOVOĆE pomeni vse kokokake, po navadi so to sladke besede, kot je sadje sladko 

  • FRČATI, je letenje kure nad oblaki.

  • GLEDALIŠKA KALVARIJA, kal, ki jo kure valijo v gledališču, če jim je dovoljeno biti igralke.

  • NAJ KIGRA je vroča igra, ki te na koncu sKURI.

  • PEGATKA je črna pega v gatah, ki je nekoč bila v duši in se pripravlja na izpust. Žal ni jasno, kdaj se bo to zgodilo, če se sploh bo.

  • FUČ je napaka v prehitrem odhodu med posthumne. Pomeni pa lahko tudi zamenjavo za besedo posthumen. Pr. SI POSTHUMEN = SI FUČ

  • FUGA je dodatna guba v možganih, ki za-funkcionira tik pred zdajci.

  • VIC =VIC KURNIK ali vic kulturnik, very important chicken ali po vaši izbiri

    IMBECIL

INTRIGANT

IGNORANT

IDIOT

IRITEIDED

ILL

ILLSTARRED

ILLITERACY

ILLOGICAL

ILLUSIVE

IMAGINARY

IMITATIV

IMMORAL

IMMOBILE

IMMATURE

IMPENDING

IMPENETRABLE

IMPERIOUS  

IMPERTINENT 

IMPLACABLE 

IMPOLITE 

IMPOTENT ... 


 -0-

Po celotni moji pripovedi zdaj vidim, da se zlobe lahko nalezeš. V času bivanja v VIC-u sem postala prav zlobna mala kura, sicer pa se strup spravlja v male flaške. Zloba žal ne prežene vseh strahov, pokola in požara se nisem bala, da bi se pa s temi kurami v kurjih nebesih ponovno srečala, me je bilo strah in strah ima velike oči, ne pa kurjo slepoto.



 ZA MOJEGA PIŠČANCA, KI NI BIL NITI MOJE JAJCE, VENDAR JE MOJ DO

                                                                                                                                     NEBA



-1-


Na nebu nisem bila sama, okoli mene so letele razne kure, ki so vzletele zaradi podobnih stvari kot jaz ... si tudi ti med njimi? katera ?




KONEC



Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ




<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Aeroplan in letenje, avtorica: Aljoša Križ, julij 2020

objavljeno: 11. jul. 2020 01:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. jul. 2020 00:40 ]

-97-


 -98-



Plameni so se vzdigovali, kriki so vse bolj tavali po megli dima in bil je čas, da jo, me tri odkurimo, to sta mi sporočali Škorpijonka in Kresnička tako, da sta me vse močneje grizli v hrbet. In zamahnila sem s krili in moji prijateljici sta močneje stisnili svoj prijem in ne glede na to, da naj ne bi kure znale leteti, sem po vsem preživetem končno prvič verjela vase. Sicer je tudi Škorpijonka verjela vame in to mi je bilo potrebno kot pika na i, da postaneta moja moč in želja po letenju popolni in da preprosto vzletim. Mahati s krili je bil pravi užitek, saj sem to vadila večkrat, toda tokrat sem se vzdignila nad kurnik in vzdigovala sem se vse više in više in poletela sem, ter letela in letela, kot se temu reče. 







Ne morem vam opisati užitka letenja, to je nekaj nad vsemi užitki in če to uspe kuri, je še toliko bolj popoln čudež-užitek.


 -99-

Kot aeroplan v zraku sem frčala in tako letela nad VIC-om, sem ter tja, letela in gledala dol na zadnje prizore, zdaj ne več ognjemeta, temveč le še ognje-smeta. 



Letela sem visoko, se spuščala in ponovno zaganjala in letela sem nič slabše kot orel. Bilo je neopisljivo lepo in sproščujoče, bilo je vse, kar je bilo vredno še doživeti, pa četudi po tem umreš, saj veš, za kaj si moral umreti. (Minatti bi bil ponosen name).



Pa nisem umrla, letela sem še zelo dolgo, nad krajem, nad drugimi kurniki in kokošnjaki, letela sem nad palmami, posušenimi in rumenimi.


 -100-

Po vseh mojih poskusih in na vse skrite želje znati ali vsaj malo uspeti – poleteti, sem zdaj prav zares letela. Po določenem času uživanja v tej prostrani modrini, kjer lahko zaviješ skoraj prav tam, kamor hočeš, sem po malo pogledovala navzdol in motrila posledice dejanja Boga. Ja, tisti Bog, ki mi je pomagal, za katerega sem se prepričala, da zares obstaja, je naredil vse to razdejanje in smrt, je bila to mogoče kazen ali samo Stalinovska čistka gnoja, ki se ga je nabralo toliko, da bi lahko še kakšno kugo zanetil ali vsaj kolero, če ne grižo. Sicer tudi brez Boga bi šlo, samovžig, ta bi lahko nastal prav tu v tem našem kurjeku in to gvišno. Bilo je fantastično na začetku, tako kot je bilo zdaj videti tragično, žalostno ali skoraj grozljivo. Zasmilile so se mi VICice in VICarji, no tega res niso v taki obliki zaslužili. Vendar Božja vaga vedno pristane na sredini: toliko, kot je dobrega, toliko je tudi slabega in kure niso in niso hotele spregledati, pravzaprav niso zmogle, saj je pigra Slepa kura pojedla poleg njihovega vida še delček njihove razsodnosti in zmernosti. Odločila sem se, da Boga, ki sem ga v tem VIC Kurniku našla pustim na njegovem pogorišču in da nadaljujem brez njega. Tak kot se mi je pokazal, takega ga nisem želela s sabo. Med poslavljanjem od boga sem v daljavi zagledala drobno pikico, ki se mi je bližala in bližala in počasi je rasla v piko in to v lepo piko in potem v ptico. Tudi meni je pigra Slepa kura pustila rahle posledice, rumeno pego in moj vid je bil delno oslabljen, vendar ne popolnoma. Ptica, ki se mi je približevala, sploh ni bila ptica, vendar lepa mala kura, ki se je v času moje VIC odsotnosti, naredila iz mojega valjenega jajca, in to v času moje gledališke kalvarije. Oh letela je ta moja mala piščančica in to brez ognja pod ritjo, kot sem za letenje to potrebovala jaz. Vedno sem verjela vanjo in sanjala sem tudi o njenih poletih, temveč ta njena jadralska nebo-prosta sposobnost me je vseeno presenetila in navdala z ponosom, četudi nisem imela dosti kurjih krempljev pri tem. To je bil njen dosežek in tako je imela zase odprto nebeško pot, prosto in brez VIP kurniških izkušenj. Hvala življenju in hvala naravi, za vse to. Skupaj sva v zraku preletali Kraje in Kraje.




 -101-
















In ko sem letela, sem opazila, da na nebu nisem sama. Bile so še druge kure, ki so prav gotovo vzletele kot jaz iz kakšnega drugega VIC-a. 

IN SMO LETELE PO NEBU ...


-102-


Spraševala sem se, ali bom res še enkrat pristala v kakšnem VIC-u, ali mi je bilo zadosti za to kratko kurje življenje in da prihaja čas, da vse skupaj preletim in pristanem na kakšni  jasi, in tam zadiham še za čas, ki mi je ostal od kurjega življenja. Odločitve so bile v mojih krilih, glavi, želodcu in srcu, pa še v marsičem, kar ljudje poimenujejo nespamet, kure pa kurja pamet.



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Odbila nam je zadnja K-URA, avtorica: Aljoša Križ, julij 2020

objavljeno: 5. jul. 2020 02:59 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. jul. 2020 02:59 ]

-94-

ZADNJE DEJANJE - ODBILA NAM JE ZADNJA K-URA

APOFIS ZANETI ELMOV OGENJ med parjenjem Z EOLOM

Zlata krona je pristala v WC-ju norišnice in to predelana, kure smo o tem kokodakale, na ves kljun s takim zadovoljstvom, da je to mejilo že na grupni orgazem. Kokosrakale smo in se drle, glave so bile usmerjene navzgor v Božje noge in Bog je pošiljal dež po soncu navzdol, skratka dogajalo se je. Zasvetilo se je vijolično in vsi kljuni nas kričačic so naenkrat bili povezani v viola čakro, čakro modrosti in videnja in v sredini tega kroga se je slučajno za cingal rep Pava-nepridiprava, ki ga je na začetku držal visoko, da si ga ne bi pomečkal in da bi z njim oznanjal svojo vladavino, kot s kakšno kurjo zastavo. Pa se je Nepridiprav utrudil, rep je padel dol h kurjim kljunom, ki so moleli gor v skupnem kriku zadovoljstva nad Pegatkinim odhodom. Po vseh zakonitostih fizike se je moral rep vneti, saj viola Elmov ogenj, ki se je zaiskril na kljunih, ni bil kar tako. Ogenj je ogenj, Elmov ali olimpijski, vsak požge, če mu kaj podstaviš, za hrano. Pavji rep je bil dobra piča za Elma in v trenutku so se barve pavjega repa svetile še veliko bolj lepo kot prej, v nebeških odtenkih barvne palete so blestele in takega barvnega prestiža ni videl dotlej še nihče.

MOČO KURA JE BILA EDINA PRIPRAVLJENA NA POŽAR in požar je postal požar, kot se spodobi. Kako to, vam ne bom razlagala, vendar mi lahko verjamete, da je ogenj obvladovala kot kakšna zmajevka in ga koristila, ko je videla, da ji bo ta prav prišel. Edina je razumela moč te naravne lepote in verjetno je zato tako dolgo tičala globoko zakopana v kurjeku, ker ji tam nista niti požar in tudi ognjemet ne, mogla zaslepiti pogleda čez, v temo, ki je sledila. Ognjena kura iz podzemlja, ona, je že vedela, zakaj.


-95-


Kure kot kure so najprej občudovale lepoto lastnega dejanja, ko pa jim je postalo vroče, preveč vroče in jih je začelo peči, so norele po VIC Kurniku gor in dol. Raznašale so iskre v očeh in tudi na perju, iskre doživetega, ki so rodile plamene vsemočnega ognja. Le-ti so zajeli vse, kar jim je prišlo pod zubelj, prav tako kot so nekoč kure požrle vse, kar jim je prišlo pod kljun.

Gorelo je, tako kot še nikoli do takrat, barve so žarele in kure so spuščale krike, mislim vzdihe nad NAJ Kigro v zaključnem ognjemetu, ki se je šele v tem dejanju pokazala kot premiera po zamisli Večlikega, v čast Boga, ki je obstajal in Kraja s krajani, ki so nekoč VIC Kurnik tako ljubili. Na rumeno prihodnost se je drl na vse kljune skupaj kurji zbor, ne vem, ali v zanosu ali v strahu, kakorkoli bilo je mogočno. Prava premiera in najbolj NAJ, kakorkoli.

K sreči sem se v teh veličastnih trenutkih nahajala v mojem Algteljeju in ne na skupnih prostoru VIC-a in to mi je prvi trenutek dalo zavist v opešano srce, saj nisem bila v centru dogajanja, je pa pomenilo odrešitev poslano od boga, vendar kot kura, slepa, nisem tega takoj spregledala. Ognjemet sem uspela videti samo skozi razpoke propadajočega objekta, k sreči, saj me ni oslepil, kot je uživače v svoji sredi, pustil mi je le rumeno pego na očeh v spomin, na nove rumeno prihajajoče čase in v opozorilo, da je preveč lepega lahko tudi usodno. Za ogled ognjemeta, ki sem ga tako od strani, samo malo doživela, mi je malo žal še danes, vendar me je ta stranska pozicija rešila pred spremembo v lastno pečenko, kurjo.


-96-

Ker je moja streha na Algteljeju že dobro propadala, se mi tu ponovno pojavlja misel: non tutto male va per nocere. Tako sem samo malo potrkala s kljunom po stropu in s tem pripomogla, da se je strop vsul na mojo glavo. Pomislila sem, da je skrajni čas za dogodek, saj če bi se vse skupaj še vleklo, bi me strop lahko še ubil, v naslednjih dnevih ... Hitro sem nehala razmišljati, saj pošteno rečeno me je najprej gnala želja videti ta slavni ognjemet, a kasneje se je to izkazala zelo dobra poteza in edina prava stvar za mojo rešitev. Fino je grelo na začetku in prijalo mojim kostem, potem je začelo peči kot kakšna večja slaba vest, in ko je že žgalo, na nivoju neizživete ljubezni, sem le dojela smisel luknje v stropu - fuga. Ja, pobeg, je zvonilo v moji ne tako mali kurji pameti, kot jo imajo pavi, da sem si uspela to besedo zapomniti in tudi priklicati v spomin v tem pravemu trenutku, je dalo moji kurji malenkost samozavesti in prepričanje vase, da vse skupaj, kar sem preživela v VIC-u, le ni bilo tako nepomembno, sploh pa ne zastonj. Non tutto male va per nocere, še in še je odzvanjalo v glavi in iz mojega kljuna, tako da sem postala še pri kokodakanju tujih jezikov dokaj dobra. Nisem smela pozabiti na svoji prijateljici, Škorpijonko in Kresničko. Ko sem samo malo zakokodakala, sta bili že tu, dobro segreti in pripravljeni na odhod. Sklonila sem se in skočili sta mi na hrbet, se prijeli za moje perje in ni bilo kaj več čakati. Zamahnila sem dvakrat s krili in uspešno dvignila svoje telo do luknje, kjer je bilo potrebno še malo rivanja skozi strop in hop, že sam bila na strehi Algteljeja. Nekaj naslednjih zamahov me je kar dvignilo do strehe VIC-a in od tu je bil samo še skok potreben za dosego male strehe nad glavo glavnega petelina, pravzaprav pava. A predno sem zbežala, sem si želela, ne želela, kar morala sem si ogledati dogajanje v našem gledališču. Ne bi mogla oditi brez tega, saj to je bilo mojih pet minut uživanja v najlepši predstavi za slikarje, v NAJ, NAJ Kigri. Prvič, da nisem občutila nikakršne zavisti do igralk, mislim, da me je za vse večne čase minila želja biti igralka. Kot iz neba, ki me je klicalo, se je pojavila želja biti in ostati kokoš in kot taka uživati kurje življenje. 


Gorelo je na vso moč, prav tako kot je že nekaj časa gorelo v mojem srcu. Poezija barv in igra plamenov - kokojuhuhu, pa sem le lahko zavriskokodakala na ves kljun, kot sem si to davno, davno nazaj želela, le da si takrat nisem upala. Pa saj takrat, tudi zdaj ne, ni bilo v bistvu čemu vriskati ... Pa vseeno, kokojuhuhu iz celih mojih pljuč je donel po dvorišču VIP-a, ker so ostale kure, nekatere že čisto oskubljene, nekatere kot brez glav, letale izgubljeno sem ter tja, vreščale samo kuram podobno. No-ja je stegovala glavo zelo visoko, tako visoko, da bi me lahko poljubila in pri tem je upala, da tako preseže težave na tleh, pure Putre pa sploh nisem videla, saj je bila v barvah plamenov, pepela in oglja, ki ga je vrag podžigal. Slišala pa sem jo kljub neštetim glasovom obupa in strahu, nje se vendar ni dalo preslišati. Petelini so kikirikali, bolj, kot je to znal Larifari. Kdo bi si mislil, da iz P1, P2, P3, lahko pride tako mogočen napev in kje so bili v času Kiger in kaj so zamudili, da tega že prej niso pokazali. Pav pa je bil lepši kot kdajkoli prej, rep mu je gorel kot satanova bakla, a barve so bile božanske. Zgledalo je, kot bi se Apofis in Bog parila, ali onegavila, bi rekli ljudje. Paša za oči, za vsako kuro malarko in še izziv za vse slikarje sveta. Kar nisem mogla odvrniti pogleda od te popolnosti. Uživala sem, prav zares sem uživala, kot bi bila na najboljšem koncertu ACDC-ja in to v prvi vrsti. Ha, saj sem vedela, pa tudi za pričakovati je bilo, vendar to kar se je zgodilo, je presegalo še najbolj znanstvenofantastične predstave in vsem petelinom, domačim in divjim, puranom in pavu je le uspelo. Predstava je bila sanjska, pravzaprav popolna. NAJ KIGRA NAJ KIGER, ki se je videla do neba, kigra ali pigra, ki je Boga žgečkala po podplatih.


<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Ljubim se raje ..., avtorica: Aljoša Križ, junij 2020

objavljeno: 4. jul. 2020 07:55 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. jul. 2020 07:56 ]

 -91-

Petegola v svoji veliki zmedenosti ni bila več toliko prisebna, da bi ji čok karkoli še lahko povedal, niti sekira je ni zdramila iz njenih tako priljubljenih misli, o njeni poti v kur-kurišnico. Vsa evforična je dirjala okoli in najraje nastavljala svoje kurje prsi pred ljudi, saj kure ji nismo v taki situaciji zadostovale. Lastnik pa je to izkoristil tako, da jo je zelo hitro in kar mimogrede zgrabil za vrat, revica ni bila niti toliko več prisebna, da bi še enkrat kevknila. Tako jo je odnesel do čoka, ji nanj položil glavo in tu se je začela njena zadnja pot, kar tako na dvorišču. Odsekal ji je glavo in takoj za tem njeno čelado. V tistem trenutku sem vedela, da je ne bo nazaj in da ji je krona padla. Kosilo za direktorja norišnice, aha, takoj sem vedela, da je to, to. 

Direktor je tokom obiska omenjal, da mora nazaj v službo, kar je pomenilo, da bo Petegolo odnesel s sabo, v trebuhu jasno. In ker sem znala dobro predvidevati, sem sklepala, kar po nas kurah, ki takoj prebavimo kar pojemo in nato pokakamo, kako se bo vse skupaj končalo. Petegola bo najverjetneje v WC-ju, že tisto popoldne. In to v WC-ju prave norišnice. Vedno je bila privilegirana, vedno si je uspela postaviti neki svoj pedistal in zadnja poteza je bila na nivoju vseh njenih prejšnjih. Ni pristala v kur-kurišnici, edina od nas je odšla v norišnico in to v tapravo norišnico, tako za ljudi. Hudič jo vzemi, tako jezna in zavistna sem bila na ta njen zadnji uspeh. Tako je bilo to in tokrat se kljub svoji kurji pameti, nisem zmotila. Enkrat je le imela prav tudi Petegola in vsaj tokrat je kev-kevkala resnico.

Zlovešči znak velike spremembe se je zgodil. Brez taglavne ni bilo več prihodnosti za naše nadaljevanje v tem VIC prostoru. Na komando se navadiš, pa če ti tudi ne paše in po letih posebnih pravil ne funkcioniraš več brez njih, tako kot ne brez taglavnih, ki pravila postavljajo.



 -92-


Še kratek opis dogodka samega, padca krone in glave Petegole. Meni so ti zadnji prizori izginjanja samovladja bili desert po grenkem obroku, vendar ta desert sem požirala z očmi, vohala sem vse prefinjene vonje, ki so v njem tičali in okušala vso sladkost resnice, ki mi je pred očmi tekala brez glave in pisala sporočila, samo za tiste, ki so dolgo časa tavali v temi, nevedenju in strahu, ter veri v verodostojnost prepričanja, da je v vsakemu od nas, nekaj dobrega.


Posladkajte se z mano, mogoče vam bo naslednje kosilo manj grenko.                       

Ko je pegatki odletela glava in z njo še krona, vsaka na svoj konec ob tnalu, je Petegola v ihti neizbežnega začela tako brcati, da se ji je uspelo izmuzniti iz Lastnikovih rok. Udarila je šprint po dvorišču, a njena glava je še tam na tleh kričala, nisem mrtva, nisem mrtva in jaz nikoli ne lažem. Moje spregledanje ob tej zadnji laži je bilo, da sem za nazaj slišala in spoznala vse laži, ki jih je tokom svojega življenja izrekla. Jaz sem prav na vse nasedla, samo ta zadnja, ki je bila tako zelo očitna, mi je dala vedeti, da je prava profesionalka v laganju. Mislim, da je celo sama sebi verjela v to, kar je lagala in s tem nekako uspešno iz dneva v dan prepričevala tudi nas, da govori samo resnico. Nič ni bila resnica, njena lažniva glava je to potrjevala z vsakim lažnivim vzdihom, ki ga je še premogla. Njeno dirjajoče, brezglavo telo je z določenim namenom tekalo po dvorišču in ne kar tako. Dirjalo je brez glave sem ter tja in za sabo puščalo sled, kot kakšno veliko pero. Celotno dvorišče je bilo čez nekaj časa prepredeno z rdečimi vijugami, podobnimi črkam. Ko sem se kasneje vzdignila na streho algteljeja, sem uspela prebrati, kar je napisala. Pisalo je naslednje:



  -93-


ZLATO RUMENA PRIHODNOST, BARVA KORUZE PRED ŽETVIJO


Ne smem pa pozabiti na sam Kraj. Direktor norišnice s svojim obiskom pri lastniku ni mislil le na družabno srečanje, kjer se v družbi kaj poje. Obisk se je zgodil zaradi velike spremembe v Kraju samem in to spremembe pri palmah, ki so se sušile in spremembah pri prebivalcih pod palmami, ki so iz Banane split obdržali le še barvo banane, rumeno in jo s svojo močno energijo v svojih glavah, pretvarjali v zlato rumeno prihodnost. Le ta rumena je svetila iz oči Krajanov in se je zrcalila po celotnem Kraju tako močno, da so celo sami postajali rumeni. Na začetku so bili rumeni v obraz, a kasneje se jih je vse rumeno prijelo nasploh.                     


Na novo rumeni Krajani in še nekateri novi in prvi tako rumeni priseljenci, pa niso več marili za to na novo pridobljeno specifiko Kraja, temveč so Kraj kar preplavile rumene ideje in zlata dejanja. Norišnica ni imela več zaščitnega zidu, postala je odprta ustanova, kar je pomenilo veliko več od Odprtih vrat, kot se je to občasno dogajalo. Vse te spremembe so bile veliko bolj rumene od kakšne rumene podmornice in tako je direktor te novo povečane ustanove, prišel k Lastniku kurnika na dogovor, o novem, rumenem načinu sodelovanja, za prihodnost zdaj ne več Kraja, temveč rumenega Norkraja, kar je naš Kraj tako postal. Gledališče v svoji prvotni obliki in v na novo postavljeni situaciji ni imelo več svojega položaja in je bilo zastarelo in potrebne so bile korenite spremembe. Ti zadnji rumeni dogodki, so na predlog moči (le-ta je bil direktor norišnice), prisilili Lastnika Kurnika na dogovor in sklenitev pogodbe, da se gledališka dejavnost obdrži le v obliki pantomime ali še bolje, da se le-ta dogaja v izložbenem razkazovanju kur-kipov, kar naj bi nosilo nadaljnji profit Lastniku, iz zdaj že preminulega VIC-a in na novo veselilo nove rumene Krajane, ter jih zabavalo ob obedih. Zlatorumena naveza je vžgala in veselje se je udejanjilo ob zadnjem klasičnem obroku ter vzklikih: Dober tek, dober tek, vse na krožnik (tako sem jaz to slišala). Malo sumljivo mi je bilo, da niso najlepše kure iz naših krogov dali na krožnik, za tako pomemben dogodek, najverjetneje je bil pav tistega dne na počitnicah in ga niso našli. Pav-nepridiprav bi bil na krožniku zelo impozanten za tako pomemben trenutek tudi zelo primeren, vendar je Bog dal kanček pameti in mrvico sreče v malo glavo lepotca (več tja notri ni šlo) in tako prihranil pavjo lepoto z možgani vred, mogoče kar zase. Pavje možgane so Stari Rimljani zelo cenili na krožniku, ob posebnih priložnostih, mogoče je pa Bog te Rimljane veliko bolj cenil, kot se je to videlo ob njihovem izginotju. No, Pav-nepridiprav je bil pošparan, takrat se ni še vedelo, kako pomembno je bilo to, za zadnjo poslovilno zabavo z ognjemetom, najlepšim do tistega dne. Teh mojih zadnjih besed zdaj ne razumete, kot jih v obstoječem trenutku nisem razumela jaz, vendar, taglavno praznovanje je bilo še skrito in NAJ Kigra ni popolnoma potonila v pozabo ali kurjek.


<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Darkerice, avtorica: Aljoša Križ, junij 2020

objavljeno: 28. jun. 2020 02:04 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 28. jun. 2020 02:05 ]

 -88-



Dokončne resnice nisem nikoli izvedela, vendar lahko za gotovo rečem, da je ostala na istem, kot je bila. Rep, pa še tako poseben, ti ne prinese pameti, pa tudi smeti iz glave se z njim ne da pomesti ... KO-KO-DAKAKAK. Spraševala sem se, ali se ni mogoče potopila v kakšnem precej naloženem delu Kurnika s kurjekom, tako da se ni mogla sama ven izkopati. V takih primerih je lahko tak posebni rep celo tvoja poguba. Vleče te navzdol. Tam dol, kjer naj bi bila, je verjetno čakala in mogoče še vedno čaka in na toplem počiva, dokler je lakota ne bo prisilila, da pokliče pomoč. Vsaj tako se je o Močo kuri kokodakalo med igralkami, sicer pa tega na lastne oči nisem videla. Vse ostale možne razlage za njeno odsotnost so se mi zdele zelo vprašljive. 

Zmagovalne kure žaloiger, kure, ki smo jih klicali Darkerice, pa kljub uspehu niso tega mogle slaviti, saj so zmagovale nekako same po sebi, v vedenje in v nevedenje svetu izven Kurnika, kar bi zanje nekaj pomenilo. Tako so večinoma žalostno obsedele na svojih gredah, tam v tisti svinjariji, kjer so za vsak slučaj, morale čuvati svoja mesta. Nikoli ne veš, kaj vse ti življenje prinese. V slabih časih, pa je mogoče VIC-gnoj le boljši od kakšnega drugega gnoja. Sicer če ni nobenega drugega gnoja, je, vendar VIC-gnoj najboljši gnoj, tudi brez črvov.

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaah, tako sem bila utrujena po vseh teh letih v VIC-u in mislim, da tudi vsi drugi prebivalci, vendar kaj bi se dalo narediti ali spremenit ni prišlo nikomur na pamet. Raje ne delati in delati se pametne in umreti, kot pametni postati ... geslo VIC-a, ki se ni od začetka do konca prav nič spremenilo, pa tudi pozabilo se ga ni.

-89-

HAUSBALL-PREDZADNJE DEJANJE, PRAVZAPRAV SEDMINA VNAPREJ                                                                                                           


Za začetek konca je jasno poskrbela naglavna. Bil je spet 1., ne vem, kateri in to me je spomnilo na 1., ko sem jaz tako vesela prišla v VIC Kurnik. Če bi se danes odločala, bi rekla, da je bil 1. april pri mojem prihodu in tako ostane samo še 1. november, ostalih mesecev ali ne vem še kakšno ljudsko označevanje ne poznam, še dobro, da sem uro uspela videti.                                                 Kakorkoli že, ta dan je Petegola prav za zajtrk, torej ko naj bi nahranila eno od zelo rejenih miši, nalovila spet mene Čopičko v kot Algeljeja in kot milijonkrat prej, še enkrat začela stokati. Spraševala sem se le, kaj ima za bregom ali kaj se spet dogaja v glavnem Kurniku ali kaj je pod njeno tokrat že fejst nagubano in postrani stoječo čelado, ups zlato krono? Le kaj se plete? Poglej me, to sem rekla tudi drugim, je kevk-kevkala, poglej me, ker me zadnjič vidiš tako. In sem jo pogledala, pravzaprav sem si jo kar nekaj časa ogledovala. Pričakovala sem, da ima kaj novega perja ali kakšno drugo uro, to bo to, sem si mislila. A kev-kev-kevki so pomenili nekaj čisto drugega. Njeno drtje je povedalo naslednje: Danes me verjetno zadnjič vidiš takšno, ker me bodo jutri odpeljali v Kur-kurišnico. Ha, s to kurkurišnico je težila že leta in leta, pa nič od tega. Ostale kure je verjetno niti poslušale niso več, meni pa se je že dolgo zdelo, da kar kvek-kveka ni tako brezveze, da ima mogoče le prav in da bo tam verjetno tudi pristala. Vendar do sedaj je malo katera kura pristala v kur-kurišnici, večinoma so kurjanorenja bila v kurnikih zaželena, kurje glave pa tudi niso zaželene na krožniku za obed. Sploh kure ne bi bile, če ne bi imele kurje pameti, take prave, kurje, ki se nuca v vicih in za vseljudsko žaljenje samih sebe. V našem VIC-u, pa je bila kurjavost še posebno zaželena, saj drugače ne bi bili eden od bolj pomembnih kurnikov, sploh nas ne bi imeli za VIC Kurnik in niti gledališča ne bi bilo. Norišnice so človekova razvada, kure pa so imele kur-kurišnice za skrajno silo v izjemnih primerih. To je pomenilo zadnjo postajo, dokler je bilo meso kur še sprejemljivo, sicer ne za prehrano ljudi, temveč za kakšno mačjo konzervo. 

Mislim, da bi Petegoli prav zares padla krona z glave v kur-kurišnici in če bi jo namenili še za mačjo konzervo, bi to pomenilo, da se ji lahko prav zares strže.


Lahko, da je bila to samo moja iluzija, tako kot pri kokoši Juhi, za katero sem edino jaz globoko verjela, da bo postala juha. Vendar se tokrat nisem zmotila, kot takrat pri Juhi, tu pri Petegoli bi znala imeti prav. Poslušanje kev-kevkov je edino tokrat imelo smisel. Juhuhu.


-90-


Tistega1. nevemvečkaj, no tistega posebnega dne je še in še norela. To sploh več ni bila igra, niti žaloigra, še manj pa je bilo ignorirati vredno. Najprej je potacala kar nekaj svojih miši. Oho, kasneje se je dalo videti, da v svojem gnezdu, namesto da vali jajca (vsaj kakšno uro se je tam ven kadilo),  tam notri serje in v njenem gnezdu se je nabralo kar nekaj kupčkov prav tako pikastih, kot je bila ona sama. Menda je še cel dan tekala po dvorišču in si pulila perje (to so mi prišepnile druge kure z velikim zadovoljstvom). V to sem verjela, saj perje je res ležalo prav povsod naokoli, vendar sem ob razmetanem perju, ki je ležalo naokrog, mislila, da ponovno označuje svoj imperij. Nekaj upanja je že bilo, saj ni označevala teritorija z dvigovanjem noge, temveč s perjem in tako vsemu temu nisem posvečala večje pozornosti. Pa bi jo morala. Ob navedenih znakih, pernati markaciji, so se vse povsod nahajali tudi lističi Hudičeve zeli, napol ogrizeni, kot da jih ni zmogla požreti do konca ... To pa več ni bilo kar tako, to je že kurji pameti govorilo, da se nekaj resnega pripravlja. Proti koncu tistega dne je tudi nekaj blodila in kev-kevki so bili hripava različica kokodaka in niso bili več ničemur podobni, še najmanj kev-kevkom. Kaj se je dogajalo ponoči, mi ni nihče povedal, vendar je že pred zoro norela in kar brez prestanka vse take čudne stvari počela, počela in počela dalje. Zdi se mi, da je vse to norenje trajalo nekaj dni, čelada se ji je tako povesila, da je zgledala na koncu kot kakšna pošvedrana ruta na glavi zapite ženice. Ko je nastopil trenutek resnice in trenutek moje kratke, a uspešne kurje intuicije, je le ta že kar kričala in ne več govorila, da sem vendar imela prav.



Gospodar kurnika je tisti dan dobil obisk, samega direktorja norišnice. Kaj sta se menila, sta vedela le onadva, da pa je bil pomemben gost, smo videle po čoku in sekiri, pripravljeni na skritem delu dvorišča. Napovedovala sta, da bo ponovno imela za pasti ena od naših glav ... Res pomemben gost. Gledale smo to dogajanje skozi ogrado in se spraševale, katera izmed nas, bo v naslednjem trenutku fuč. Lastnik se ni dolgo spraševal, saj ko je zagledal pegatko, v stanju tik pred zdajci, da izdihne, mu je varčnost pokazala točno nanjo. Ta bo še crknila v kratkem, če je prej ne unovčim, se je nekako dalo prebrati v njegovih očeh. 


<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Poglavje o lastniku kurnika, avtorica: Aljoša Križ, junij 2020

objavljeno: 27. jun. 2020 01:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. jun. 2020 03:38 ]

-85-


POGLAVJE O LASTNIKU KURNIKA


Lastnik VIC Kurnika je bil spoštovanja vreden Krajan, eden med bolj poznanimi občani v našem Kraju in zato zelo pomemben. Glede na to so ostali Krajani VIC Kurnik zelo previdno in precej pametno pustili pri miru, ne glede na to, kaj se je v Kurniku dogajalo. Reklo bi se po domače, da Krajani niso vtikali nosa v tuj zadeve, bolj pametno se jim je zdelo, da se niso vmešavali. Na začetku obstoja je bil VIC Kurnik lep. Bil je nov in se je svetil daleč naokoli. Pravi ponos Kraja in v veliko čast lastnika. Lastnik se je odrezal tako zelo dobro, ko mu je uspelo narediti nekoliko večji in lepši kurnik od drugih v Kraju in celo večji in lepši od drugih v drugih krajih, da so Krajani hitro in zelo vzljubili oba, lastnika in kurnik. Tudi zares vestno, skoraj srčno vzdrževanje tega lepega prostora in želja po različnih predstavnicah kur za naselitev v njem, je pomenila velik korak naprej v možnostih kurnika, za kaj več. Kure, ki so, v takrat novem kurniku, nahajale, bile lepo pitane, brez straha za svojo prihodnost in noben problem jim ni bilo nastopaštvo, pa igralska kariera, vse za uspeh in slavo, takrat že poimenovanega VIC Kurnika. Pa je čas tekel, stvari so se starale, kurjek se je nabiral (mučo le tega) in v Kurniku so se naselile, oz. zaredile miši in med mišmi je bila tudi kakšna podgana. Kurnik je počasi zarastla Hudičeva zel, pa še dosti drugega plevela. Hudičeva zel bi ob takem obilju gnoja Kurnik prav gotovo prerasla, da je niso kure tako vzljubile in dnevno zobale. Lastnik se je počasi staral, predvsem pa se je prepustil lagodju bivše slave in precej opravil v VIC-u, odložil na stran. Vsa situacija v Kraju se je spreminjala na slabše in tako tudi za Kraj niso bili več zlati časi, kot so bili na začetku in v času mojega bivanja v VIC Kurniku, se je le ta spremenil iz kurnika- gradu, skoraj v kurnik - ruševino. Kakor so stvari v Kurniku propadale, tako so stvarem sledile kure, v propadu namreč. Kurjek in gnoj se je kopičil, črvi v gnoju pa so izginjali in prišlo je celo do popolnega izumrtja le teh. Piče je bilo vse manj in iz dneva v dan se je govorilo, da piče naslednjega dne ne bo več, kar je nas kure plašilo in spravljalo v kurjo-depresijo, bolje rečeno v kur-norijo. Najglasneje so te negativne spremembe prenašale pegatke, pri nas je bila pegatka samo Petegola. To glasno pritoževanje in še glasnejše napovedovanje naslednje katastrofe je trosila okoli po prostoru in razkazovala svojo prizadetost nad situacijo. Verjetno je bila tako zelo razočarana, ker si je na skrito VIC lastila in tako tudi pičo, ter vse ostalo v njem. Sicer pa te njene glasnosti ni bilo za jemati resno, saj ni bila iskrena. Tudi ona, kljub silnemu jamranju ni bila čisto na tleh, ob razglašanju  propada je malce tudi uživala, predvsem so jo navduševale slabe novice, nekakšna sadistična, samokaznovalna tehnika kur-norije. To svojo stisko ali radost je zelo rada delila med nas kure in nas s tem begala ter strašila. Tukaj v teh minus stvareh je bila izjemno radodarna. Pa ni bilo tako zelo hudo, saj lastnik ni prav vsega zanemaril in dokončno zaspal pri svojih obveznostih, ter tako pozabil na delo v tem prostoru, vendar dremal pa je le, nekakšen dremež Trnuljčice. Kure, dnevno navlečene na Hudičevo zel, so se tudi hitro navlekle na brezdelje. Če so le opazile, da bi bilo treba kaj postoriti, so to delo po kratkem postopku spremenile v šparanje, šparanje pa je pomenilo, da so šparale predvsem same sebe.


-86-



Če je bilo govora o delu, potem je to počasi postala domena manjvrednih članov kurnika. A napol-lačen je težko delati, nekaj časa še gre, potem pa malo po malo odpoveš, nehote ali hote. In tako začne vse skupaj hudič jemati, po pravilih življenja kur in nekur, anarhija postane glavna posledica, ki zajame celotno populacijo in dovoli tistim, ki so najbolj prebrisani in zviti izvajati svoje temne nedovoljene načrte. In kure, ki so znane po blentavosti, ni težko spraviti na gnoj ...                   

Kure, ki razumejo stvari po kurje pa v takih težkih trenutkih to doživljajo približno takole: pegatke se v takih situacijah znajdejo skoraj najboljše, zlo oznanjajo in zlorabljajo za pridobivanje moči preko strašenja drugih, sledijo jim, za zadnjim nožnim prstom, pure. Pure znajo zlorabiti stisko kur tako, da si izmišljujejo razne težavne stvari in kure, ki že tako niso preveč briljantne v pameti, v vsej zmedi in strahu, tu zelo hitro postanejo še bolj kurje, kot so. To pure javno in glasno razglasijo za kurjo neumnost in same tako lahko izpadejo pametne. To jim zelo godi. Ostalim kuram v takih situacijah ni posebno težko, saj so obdarjene s kurjo slepoto, fazani in fazanke pa zelo težko shajajo v slabih razmerah, saj njihov plašni in svobodni značaj, ni primeren za krize. Vendar tudi ti, če dolgo živijo s kurami, se nalezejo kurje slepote, pa še kar uspešno preživljajo dneve kriz. Male kurice amerikanke, sorta mojih prednikov in moja, kljub svoji prirojeni vztrajnosti le stežka sledijo propadu in najpogosteje jim odpove srce, če pravočasno ne utečejo situaciji. Meni ni uspelo ne prvo ne drugo, na srečo mi tudi srce ni odpovedalo.

Kot sem rekla, Lastnik je propadal, VIC Kurnik prav tako in tudi v Kraju so se dogajale številne neugodnosti. Vse skupaj bi lahko stlačili v modrost: Če visoko letaš, nizko padeš ali za vsakim soncem pride dež, pa ne tisti afriški s peskom, temveč dež z nalivi, ki topijo in spreminjajo kurjek v blato do kolen. In če se dogaja vsesplošni propad, potem propad posameznika ne pade takoj v oči. Zdelo se je, da so se tudi Krajani nalezli kurje slepote, saj nikakor niso hoteli pogledati v naše dogajanje od blizu. Raje so se delali, da nič ne vidijo in nekaj časa je naš VIC še nekako deloval, sicer kot nekakšna hoja v blatnem krogu, vendar zelo je smrdelo, da ne bo več dolgo tako šlo. V vsem tem propadu, pa je bila le skrita ena cvetka in sicer ta, da je VIC Kurnik propadal hitreje od lastnika in lastnik je odpovedoval skoraj tako hitro kot Kraj. In v Kraju so spremembe na slabše zmagovale dobro in celo prehitevale same sebe. Cvetka, ki sem jo omenila je žal bila na kaktusu ...

Vsem vrstnim redom in različnim hitrostim propadanja je sledila nadalje opisana reakcija. Kraja ni več zanimal VIC Kurnik, prav tako Kurnik ni zanimal lastnika, v VIC Kurniku taglavnega niso več zanimale kure. Pav-nepridiprav, kot tazadnji taglavni v VIC-u je imel oči obrnjene le nase, na svoje lepo urejeno perje in na štete ure počitka - šparanja, da ga gube ne bi prehitro zmečkale. In šlo je še dlje. Kur več niso zanimala pravila Kurnika in kiger niso več hotele igrati. Tako so še tista zelo redka pravila počasi nehala obstajati. 





-87-

Pigre, ki skoraj niso imele pravil so najprej vzcvetele, potem cvetele, pa ovenele in na kraju jih je prerasla Hudičeva zel. V veliko veselje in srečo kur, je Hudičeva zel pomenila samo zadevanje brez kakršnegakoli dela, tako so tudi pigre odšle po gobe, nore predvidevam.
Karkoli malega se je v Vicu še dogajalo, je iz kur-komedije nastala kur-tragedija, sicer pa lahko dogajanje označim kar za kurjo grozljivko.

Menim, da samo na kurji račun se je dalo vse to žalostno dogajanje nekako prenašati. Nismo več imele veselja, kaj narediti ali karkoli drugega početi ali nepočeti. Saj ne da nas je prej delo osrečevalo, toda tudi tako popolno brezdelje ni kar tako. Sploh pa ne, v takem kupu kurjeka, kjer se niti hoditi ni dalo, teči pa se ni dalo niti v domišljiji več. Pa še kapljalo je na glavo v času dežja, streha je bila v stilu ostalega, da bi vsaj kapljalo po nogah, če je že moralo. Da natančneje opredelim besedo vsi: v pigrah-grozljivkah večina igralcev ni bila zadovoljna in to so bili igralci in igralke, ki so jih strašili, jim grozili in jih maltretirali, igra je delno zanimala samo tiste igralke in igralce, ki so nastopali v vlogah duhov, izprijencev in grobijanov ter podobnih zmagovalcev teh žaloiger. Kdo je prevzemal te vloge, se ve, brez da za to zgubljam besede. Najbolje so jih igrale najmočnejše kure in najpomembnejše sorte kur. Redko sicer, vendar, presenetljivo se je v žaloigre vključevala tudi kura Kratka, in sicer posthumno, njej ni bilo treba niti igrati duha, saj je duh bila, prav tako kura Juha. Strašili sta po našem nekoč VIP, pardon VIC Kurniku, sedaj le VIC Kurjeku, zelo zadovoljno in neprestano. Izven vseh pričakovanj je v žaloigrah zablestela, celo Bleja, in tako tukaj pokazala vse svoje igralske sposobnosti, ki jih v kigrah ni hotela (v pigrah ni bila sploh slaba, vendar tega ni nihče opazil). Močo kura, ki bi v žaloigrah z lahkoto prišla do tako želene vidnosti in slave, ni bila niti tukaj, kaj dosti vredna, celo nevredna in nikakor omembe vredna. Tako je nekako nekega dne kar izginila. Najprej sem predvidevala, da nekje na samem vadi in sama sebe tolaži in da ji to vliva upanje, da ji bo nekega dne le uspelo zlesti ven iz ...


dreka.



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Pigra SLEPA KURA, avtorica: Aljoša Križ, junij 2020

objavljeno: 20. jun. 2020 23:16 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. jun. 2020 00:09 ]

-82-


Pri geslu šparanje se najbolj spomnim tega, da je to na začetku spadalo še med kigre in to med komedije za Krajane, meni pa se je zdelo kot tragedija, vsaj tako tragično so vsi iz kurnika izgledali med igranjem. Kadar smo igrale in kokodakale šparanje, so se vedno krajani od srca smejali. Kasneje, ko so nastopili slabši časi in so kigre bile že slabo obiskane, so tisti redki, ki so slučajno zašli v bližino VIC-a in ob ograji nehote obstali, za malo več kot kakšen trenutek, se še vedno smehljali ob izkokodakanem šparanju. To nam je godilo in njihova postoj-sekunda nas je spomnila, da včasih le ni bilo tako grozno. Taki trenutki in zvok smeha so nam malo dvignili samozavest in potisnili temne misli o težavah v nabrani kurjek. In vse to smo na skrito pripisovale izkokodakanemu šparanju, vsaj tako se je zdelo. Toda teh grdih slutenj le nismo bile odrešene, pri občasnem gromkem smehu redkih gledalcev. Izgledalo pa je le, da spet sveti zlato prišparano sonce, v barvi zlate ure. Vedele smo, da bo v naslednjih dneh piča - zlata koruza v posodah in da lastnik vsaj nekaj časa ne bo razmišljal, da bi se kurnika znebil, tako mu je smeh krajanov in to zlato-koruzno sonce ogrelo srce. Bedak, so se slišali vzkliki, lastnik, malo naglušen pa je za njimi ponavljal le tak, le tak ... naprej ...

Sicer pa, skoraj odkar pomnim, je bil naš obstoj malo vprašljiv. Ob vsem blišču in uspehu vseh iger smo v končni fazi bile le namenjene prehranjevanju lastnika in kakšnega krajana tudi. Sreča v nesreči je bila, da sin in žena lastnika perutnine na krožniku nista marala in tako nas ni bilo nikoli na njegovem jedilniku. Hvala ženi, saj one znajo z možmi, tako kot kure znajo s petelini, tudi tega sem se tu naučila. Hvala Bogu ali lastnikovi ženi, sicer pa dostikrat pomislim, če le ni bil Bog Boga, to je ona, ne pa on. Zunaj kurnika, iz časov, ko sem bila še svobodnjakarica se spominjam kure, ki se je imenovala Boga. Ni se samo tako imenovala, tako je tudi izgledala in zato v tistih časih nisem niti pod razno pomislila, da bi lahko bil Bog ona, t.i. Boga. Sicer pa v tistih časih nisem niti verjela, da Bog zares obstaja. Postal je resničen šele ob mojem vstopu v VIC Kurnik.

Če se prav spomnim, je bila kura Boga neka mešanica pegatke in purana, vsaj tako se je po Kraju govorilo in ker je pridobila v genih vse taboljše lastnosti svojih staršev (tiste močne in obstojne), si je ime vzela kot znak, da je lahko tudi Boga, če že ni Bog, pa je tako firmata prav gotovo njegova potomka. 



-83-


Pigra SLEPA KURA


Pigra, pri kateri si moral neskončno dosti tekati in neprestano gledati v tla, ne da bi tam kaj našel za pod kljun, le da ne bi samo v riti sotekačic buljil. Začetek pigre je bil neki izmišljen krik, kot na primer krik TAM JE in se je igra začela. Tista kura, ki je vzkliknila tam je, je lahko začela teči, in to kar nekam, kamor ji je poželelo srce. Vse ostale kure pa so v trenutku njenega premika začele ponavljati TAM JE, kot nekakšen OM, in teči za njo, brez razmišljanja, kaj pomeni tam je in kam bodo tekle. Zelo zanimivo je bilo, da na začetku teka, si vsaj mislil, da veš kaj delaš, a kasneje, ko pa si postal del kolone in je to postala prava pasja procesija, v kateri se je kokodakalo, kikirikalo, kev-kevkalo, puranje grgrulilo in piskalo na ves glas, ti ni bilo več treba misliti, kaj počneš. Počenjal in kokodakal si to, kar so delale tudi ostale kure pred tabo. Vse skupaj je bilo videti zelo smešno in tudi odpuljeno, vendar so kure v tem neskončno uživale. Končno je vsaka izmed kur prišla do svoje besede in še na glas jo je lahko zakokodakala.

Geslo TAM JE sem predvidevala, da je nekaterim pomenilo zlato zrno, povezave nisem nikoli našla in naj bi bil povod vsem tem premikom in vsej galami, ki je le-te spremljala. Zlato zrno je predstavljalo zrno piče, črva, list Hudičeve zeli, peresca, vejice in celo zrnce peska, skratka karkoli, samo da se je našel povod za pigro Slepa kura. To si je po vsej verjetnosti nekoč neka bolj brihtna kura izmislila, da življenje v grupacijah ne bi bilo tako brezveze.

Pigro Slepa kura se je prakticiralo prav vsak dan, še več kot vsak dan, prakticirale smo jo večkrat na dan in včasih, ob polni luni tudi ponoči.






 -84-


Ne glede na statusni položaj določene kure so v tej pigri prav vse kure zacvetele in ne glede na dejstvo, da nikoli nismo, nobena izmed nas nič našle, verjele v zlato zrno. Slepa kura je bila zlata mrzlica kur, potrdila pa je vsesplošno poznano trditev, da ni vse zlato, kar se sveti. Le da kure, do tako globokih misli nismo prišle, raje smo se delale frigidne ob tem inteligentnem izreku. 

Mogoče pa je bilo to zrno inteligence za slepo kuro.

Ves ta silni tek, kljub dostikrat težavnim pogojem ni pustil nobeni izmed nas nobenega kurjega očesa na nogah, niti putike nismo od tega dobile. Kakšna sreča je tu pa tam, biti kura, a ne?



KANIBALIZEM ALI POMANjKANJE ČRVOV V MENI-JU


Kure nujno potrebujemo gnoj za preživetje, tako so govorili naši predniki in njim je za verjeti. Ker je bil VIC Kurnik kar en sam velik kup gnoja, so kure na začetku zelo dobro uspevale, saj ni manjkalo ne črvov ne ostale mesene piče, na katero so bile tako navezane. Kup gnoja je z leti sicer ostal in se glede na sposobnosti Močo kure še večal, vendar so kure s svojo požrešnostjo črve v tem času iztrebile. Tako je od časa kiger, kjer so črvi še zadostovali za kurje želje, do propada le teh in časa piger, postala situacija brez črvov zategnjena. Kakor je črvov zmanjkovalo, so pigre postajale vse bolj pigraste in to je pomenilo, da so postale igre v nulo in da se je šlo zares. Vse ali nič, do zadnje kaplje krvi in do pokončanja najšibkejšega člena, ki bi zadovoljil njihovo potrebo po mesu. Pigre so tako predstavljale prave gladiatorske igre, kjer te več ni imelo za skrbeti za položaj in ugled, temveč veliko bolj za lastno črvivo glavo.





 Nadaljevanje sledi ...



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

ŠPARpIGRA ali pigra zlate kURE, avtorica: Aljoša Križ, junij 2020

objavljeno: 20. jun. 2020 03:37 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 20. jun. 2020 03:38 ]

-79-

Zakaj toliko nakladam o barvah in o pigri Barvanjejac nič ne povem? Prvo, zgodila se je samo enkrat na leto, kar je bilo za pigro nedopustno, to se je dogajalo kigram. In Barvanjejajc je bila na začetku kigra, spadala je celo v NAJ Kigro, kot neko dodatno dejanje v času Večlikega. Spoštovali so jo Krajani, spoštovali so jo obiskovalci drugih Krajev in tudi vsi umetniki, ki so v tej kigri nastopali, kot prva igralska zasedba, imenovana malarji jajc. Tukaj v tej igri je pred očmi vseh, vsak, ki je spadal med igralce malarjev, barval svoja jajca pred vsemi navzočimi. Potem se je pa zbrala komisija kur, ki niso bile iz našega kurnika in so ocenile, čigava jajca so najlepše pobarvana. No, zelo dosti Krajanov je rado opazovalo tuja jajca in barvanje le-teh. Občasno so celo sodelovali pri ocenjevanju kot nekakšna vseljudska žirija. Kot nagrada za najboljše pirhe je bilo omogočeno nošenje v našem Kurniku, piča za časa nočenja in nadaljnje razkazovanje najlepše pobarvanih jajc, kar še nekaj časa po končani kigri. Glavno, zbirno točko za barvanje jajc je imel Algtelje, četudi Juha ni imela s tem nič in bi že takrat, če bi lahko bilo po njeno, to svinjarijo in packarijo, ukinila. Pa ni upala. 


Celo jaz sem pred prihodom v VIC sodelovala v kigri Barvanje jajc in tisto eno jajce, ki sem ga uspela znesti, sem kot svoj veliki dosežek zelo uspešno pobarvala. Nagrada je sledila, a ker ni bila prva nagrada, nisem smela nočiti v VIC-u, bila sem pa kar nekaj dni sita. Ko sem uspela z mojim naskokom na VIC Kurnik in sem posta članica jate, sem upala, da bom lahko dosti pripomogla, k tej tako barviti kigri. Na začetku sem lahko bila vsaj zraven, vendar ne kot ena glavnih igralk, temveč kot osebje, ki je opravljalo pomožna dela pri predstavah. Niti povedali mi niso, kdaj bo ta dan, ki sem ga tako čakala. Tako sem čakala in upala in nekega dne v vsem tem čakanju, se je kar zgodilo. Ko sem vstala, se je začelo dogajati. Vesela, da sem le dočakala to Barvanjejajc, sem razmišljala, bom že s časom uspela kaj doseči, prav gotovo, če se tokrat potrudim in pokažem, da nisem za eno figo. 



Ampak prav tako kot vse druge kigre, ki so iz dneva v dan izgubljale kvaliteto in se približevale svojemu koncu, je tudi ta kigra imela podobno usodo. Delo je vsak dan bolj jezilo kure in vse manj so se bile pripravljene truditi in si niso želele, da bi kigra Barvanjejajc uspela in se tako ohranila. Ni se jim dalo potruditi se za pohvale, niso bile pripravljene dobro odigrati svojih vlog in počasi so začele kigro spreminjati v pigro in to tako, da se na zunaj ni sploh opazilo. Vendar je Večliki to kigro še uspel ohraniti pri življenju in so se kure v času njegove komande, kigro Barvanjejajc še vedno šle. To so počele samo zato, ker so to morale in ne glede na njihovo slabo igro, se je kigra nekako ohranila v programu dogajanja. Takoj ko pa je Večliki odfrčal, in to še v času, ko se je za njim kadilo, so kure kigro Barvanjejajc spremenile v pigro Farbanjejajc in to tako, da so kar Sanjskega kot poskusnega zajca-petelina vpletle v to.

-80-

Pigra Farbanjejajc pa je imela naslednja pravila. Najprej svoja jajca pobarva taglavni petelin in medtem ko je barva še sveža, si taglavne kure to jajčno umetnost ogledujejo in ogledujejo in ocenjujejo in še ocenjujejo, ter odločijo, ali je zadosti dobro opravljeno. Če se odločijo, da bi šlo in da so jajca dobro pofarbana, potem se na rojstni dan lastnika Kurnika izvede pigra Farbanjejc, namesto kigre Barvanjejajc. 


Nagrada, lepo ofarbana jajca taglavnega kot nekakšna torta, namenjena slavljencu za darilo, je vsem kuram odgovarjala, še več, ko so se o nagradi odločale, so bile za to složne. To se je zelo redko zgodilo, vendar je bilo možno. Jasno, da se je Sanjski temu farbanju jajc izognil, toliko zvitosti in moči je pa le premogel. Podgrad ni niti pomislil, da bi kaj takega počel, sicer pa je sedel tako visoko, da se ne bi dalo ugotoviti in oceniti, kako pofarbana jajca ima, četudi bi jih imel. Tako je tudi pigra Farbanjejajc žal propadla, na veselje in srečo kur in petelinov, a meni je bilo zelo hudo. Taka žalost me je dajala, da se je nisem mogla rešiti do zadnjega, sodnega dne, do zadnjega dne VIC-a, ko je še vse ostalo šlo po i-boga in po ne vem, kakšne gobe.


Tako sem ostala praznih peruti in razočarana. V tej pigri sem bila dobra in imela sem šanse celo zmagovati, pigro pa čisto enostavno ukinejo. Silila in silila sem vse ostale kure, zelo pogosto in vztrajno, da se igramo Farbanjejajc, pa so me ignorirale, mislim, da zanalašč. Če se je že kakšna malenkost od Farbanjajac pojavila kot pigra, so to hitro obrnila v Za-kuriti ali Kokolaži igre in tako o pigri farbati ni bilo ne duha ne sluha, nafarbana sem ostala samo jaz. Malo upanja v ponovitev Farbanjajajc mi je povrnil prihod Nepridiprava, saj je bil barvno bitje s paleto Bogaslikarja. Prav gotovo bi bila njegova jajca najlepših barv, sem razmišljala. Vendar sem se vštela. Ko sem ga poskusila napeljati na pigro Farbanjejajc, se je tako spretno izmikal in na koncu celo zelo dobro skril, da ga ne bi našla niti njegova lastna mati. No, skrival se je kasneje še večkrat in po določenem času je postalo očitno, da od vsega farbanja je nafarbal spet samo mene in to z rdečo po glavi, ko sem posumila, da jajc sploh nima. Pigra Farbanjejajc je izginila in tako sem ostala praznih peruti in v brezupu, da se vsaj enkrat izkažem in zablestim v mojih in barvah mavrice, ki se pokaže po dežju. Deževalo je res dostikrat med Farbanjemjajc, sonca pa od nikjer in v Algteljeju sem samevala in sanjala in še vedno verjela, vendar je vse skupaj bila siva žalost brez mavrice.


-81-

ŠPARpIGRA ali pigra zlate kURE

Šparati je bila lozinka ali GESLO, ki se je pojavila že ob mojem prihodu v VIC. Takrat je ta čarobna beseda bila uporabljana v mejah sprejemljivega varčevanja, in ker je bila le ena izmed ostalih gesel, ji ni bila dana posebna pozornost. Pač moral si jo obdržati v spominu in ob pravem času izkljuniti. To je bilo to in to je bilo že zadosti. Tokom let so se gesla spreminjala, nekatera uporabljala le občasno, a geslo šparati je ostalo in pomen tega gesla se je celo kar precej povečal. Sicer je bilo vmes tudi nekaj trenutkov, ki so jih Krajani imenovali zlati, kure pa zlatokoruzni trenutki, ko tega geslo ni bilo potrebno glasno uporabljati. Vendar so to bili le trenutki. Špar-igranje z geslom šparati pa je pridobivalo na veljavi in na koncu zmagalo in postalo prvo in najpomembnejše geslo v našem Kurniku. Veljava in uporaba se mu je večala hkratno s propadanjem statusa lastnika, kar je bila posledica samega propada VIC Kurnika, tako nekako. Šparati je bilo nekaj imaginarnega in kuram težko razumljivega in tako so si kure iz gesla naredile Šparpigro in ta je bila najprej v uporabi ob obrokih s pičo, kasneje se je igrala vse več in več ob valjenju - šparalo naj bi se valjenje za druge čase, jajca so morala v promet, na koncu pa je geslo prešlo v 100% uporabo pri uri in tako prešlo v Šparpigro časa. Ko je ta Šparpigra časa bila tu, je postala del nas in izvajala se je vsak dan vsakokrat, ko je kdorkoli od nas izkljunil besedo ura. Ura in ure naj bi imele eno samo geslo in to je bilo šparanje. Ker kure niso dojele pojma ure, so si pomagale z eno ročno uro, ki jo je v bližini kurnika izgubil eden od Krajanov. Pegatka, ki si je dovolila občasne izhode iz Kurnika jo je nekega dne našla in prinesla v Kurnik. Tako je bila ponosna na to svojo najdbo, da smo jo me ostale kure in petelini lahko gledali le na daleč. Verjetno nam je ne bi niti pokazala, a premagala jo je strast važenja in s tem lastne pomembnosti ob tako veliki najdbi, zato je to uro čuvala, kot da je zlata in če smo mi ostali imeli srečo to čudo od ure videti, smo se počutili zelo fajn. No, ura - ure, o katerih se je po kraju govorilo, so tako za nas kure dobile vidno, materialno podobo in tako smo si me, ki si niti pod razno nismo mogle predstavljati, o čem krajani govorijo, ko so govorili čez tri ali pet ur, dobile vpogled, kaj ura je. Bile smo zelo zadovoljne in ponosne, da nam je bilo dano to videnje. Od trenutka, ko je pegatka prišla do te ure, se je neprenehoma kokodakalo o urah, o neštetih urah, vse je bilo označeno v urah in največkrat v urah šparanja. Šparali smo pred to uro že marsikaj, odkar pa je bila ura last pegatke, se je govorilo samo še o šparanju ur. Šparpigra je pomenila šparati in šparati, šparati ure in pičo, pa kmalu še šparati vodo in Hudičevo zel. Pri Hudičevi zeli je bilo, hvala naravi, potrebno najmanj šparati, saj je ta reč, k sreči zelo hitro rastla. In proti koncu obstanka VIC-a, ko smo se šli samo še Šparpigro, smo bili že prav vsi na tem, da če ni piče in vode in ur, ni po domače nič več in po tem nič-u, kljub šparanju in Šparpigri vedno prišparaš le tisto, kar imaš. Nič. Od nič lahko prišparaš samo nič, Šparpigra gor ali dol. Na koncu smo v kurniku vsi skupaj šparali nič in bili ponosni, da smo tako zavestni in šparovni in zelo uspešni v šparpigri ... Pri-šparani nič iz tistih časov je na koncu šel v nič kot vse ostalo, kar ni bilo prišparano. Ni se pa izgubil, ostal je še naprej nič, prišparani vendar. Najboljši igralec Šparpigre je bil Pav nepridiprav.



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Barvanje jajc, avtorica: Aljoša Križ, junij 2020

objavljeno: 14. jun. 2020 10:16 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. jun. 2020 10:20 ]

-76-

Zgodilo pa se je, da sem med boleznijo, in to prav na zadnji dan moje odobrene bolezni, grešila, in to tako, da sem si privoščila malo več, kot je Petegola smatrala za dovoljeno. Storila sem napako, kot sem to naredila že tolikokrat. Kot sem povedala, me kure, ki smo bile ne navajene počivati, smo takoj po kakšnem dnevu bolniške že znale biti kot nove. Pošteno povedano, da takrat, je to, da sem hitro prihajala k svoji pravi moči, še malo bolj zmedlo moj um in izkoristiti sem želela priložnost, ter poklepetati z mojim piščancem. Revež bi lahko še umrl od skrbi zame. Tako sem ta zadnji dan bolezni stopila do luknje vstopa in mu na hitro povedala, da mi ni nič hudega in se malo pocrkljala z njim, saj sem ga, odkar sem bila v VIC-u zelo, prav zares zelo, pogrešala. Na kaj takega, kar sem storila, ne bi smela niti pomisliti, bolje bi bilo, da sem razmišljala o gnilem in ne o mojem edinem jajcu. Preko pigre Kokofon je Petegola pogruntala, kaj sem storila. Skoraj ni verjela, da sem si jaz bolna ali kura na bolniški dovolila klepetati preko luknje z mojim piščancem, še celo glavo sem si upala pomoliti skozi tisto luknjo in pišče poljubiti, vse to. Nedopustno. To sporočilo o mojem prestopku, ji je sporočila Kratka in to posthumno, saj je že nekaj časa ni bilo več med nami. Vedela sem takoj, da se bo to zgodilo, ker sem takrat pri poljubu videla Kratkin duh, kako kuka izza bližnjega grma in kako tipično za pigre po kurje vrti oči. Ampak poljubu se nisem nameravala odreči, vsaj to si je moj mili in dobri piščanček zaslužil ... Revež je bil skoraj sirota, odkar sem čepela na tej VIC gredi in tacala po VIC kurjeku. 

Tako sem v tem primeru postala Gnilo jajce in preko bolezni dobila ta naziv. Vendar naziv, sam po sebi ni pomenil kazni, kajti prava kazen za mojo nemoč je bila, valjenje gnilega jajca. Kazen ali to valjenje, valjanje skoraj samega sebe je potekalo nekako takole.

Takoj zjutraj, navsezgodaj je Petegola želela obračunati z mano. Vedno je bila zelo zgodnja, že leta in leta ji živci niso več pustili spati in tako je tistega dne zapolnila s svojo veličastno postavo ves moj vhod v Algtelje in na ves glas s tistim posebnim njenim kevk-kevkom kričala name, kako si kaj takega lahko dovolim. Za to svinjarijo, ki sem jo naredila, je predviden izgon iz VIC-a, so bile njene grožnje. Ker nisem bila še prav zbujena in tudi glave si nisem upala potegniti iz perja, saj taki grozni jutranji pogledi in pike na vratih namesto sonca, me lahko spravijo za cel dan v obup, sem ji iz čiste nesposobnosti dojemanja situacije odgovorila, naj me kar izžene, ona in tisti njen Nepridiprav, ki ga je jasno uporabila kot adut, za izvedbo kazni nad mano. S svojim neprimernim obnašanjem, saj me njena grožnja ni prestrašila, sem jo na ta način brcnila naravnost v glavo, tako se temu reče. Tega ni pričakovala, niti hotela, saj tudi ni resno mislila, da bi me izgnala iz VIC-a. Na ta način se je pokazalo, da se je hotela le izživljati nad mano in to za to, ker nisem ubogala njene komande. Od tega, da bi me izgnala, ne bi bilo nobene koristi, niti zanjo ne. S tem mojim nepojmljivim mirom ob grožnji in moji neobčutljivosti na kazen, je na dan prišla še resnica, da me Petegola ni smela vreči ven iz kurnika, ne glede na njeno moč, saj so za taka dejanja bili namenjeni petelini. Tako se je tudi videlo to, da si je nekatere stvari samo umišljala in umišljala si je tudi, da je povsod in vedno taglavna. 


-77-

Po njenem razmišljanju bi tako huda kazen, pravzaprav grožnja, morala spraviti grešnico v nemoč in stisko in takoj za tem v dosmrtno pohlevnost. Tak je bil zaključek, če si postal gnilo jajce in reklo se mu je, valjenje gnilega jajca. Pri meni pa je prišlo do upora in do velike nesramnosti, ki se je pokazala tako, da se nisem bala in da nisem bila pripravljena dalje prenašati vseh njenih napadov, torej nisem hotela valiti gnilega jajca, sploh pa ne toliko časa, da bi Petegola imela popolno zadoščenje in zmago nad mojo nemočjo. Moja non-šalantnost ali bolje rečeno mene-frigidnost jo je obglavila in ko je zamrl tisti njen kevk-kevk in ko me ni naskočila, da me okljuva, sem vedela, da laže. Končno enkrat, da ni bila napaka. Zlagala se mi je in to je verjetno počela stalno, da bi me dodobra prestrašila in tako ovekovečila zmago v Gnilem jajcu z mojim valjenjem gnilega strahu in pohlevnosti. Ob svoji nemoči nad mano je še vedno vztrajala z lažjo, da je Pav-nepridiprav vse skupaj videl in da mi izgon ne cedi. Uporabljanje laži pri izvajanju kazni v pigri Gnilo jajce je bila ena od dodatnih specialitet pigre in meni je vse to uspelo, spregledati z napol zaprtimi očmi jutranje dremavosti, slučajno. Njeno obnašanje v stiski in zdaj že tako neprepričljivo laganje, mi je dalo jasno sliko, da Nepridiprav prav nič ne ve o mojem poljubljanju in da niti nič ne slutil, o mojih nespodobnostih in da so vse te laži le njeni podli načrti z mano. Pigra valiti Gnilo jajce, je postala zame zanimiva, zanjo pa nedoumljiva, saj sem ji zmešala navodila. Tako je v trenutku sama postala gnilo jajce, sicer je bila to že leta in leta, vsaj vonj je imela po njem, le da se tega ni zavedala, ker lasten drek ti pač ne smrdi. Ni ji ostalo drugega, v tej grozni nepriliki, ki jo je zatekla, je morala pohiteti z eno od ostalih piger, da je jaz pigre Gnilo jajce ne bi zmagala. Če pigro pravočasno prekineš, in to je veljalo za vse pigre, se lahko izmakneš končnemu porazu in tudi kazni. Bistrih in hitrih misli, ki so jo označevale tudi v težavah, je hitro preskočila na pigro Za-kuriti in sklicala kurje jato, da me na suho okljuva in da mi ščupa perje, kolikor je možno. Kure kot kure se niso nič obotavljale in sploh se niso spraševale, zakaj. Za-kuriti pigra jim je bila zelo pri srcu in dajmo jo, naredile so akcijo ... Koga kaj briga, ali je prav, ali ni, samo, da se sme. Ta pigra Za-kuriti ji je bila zelo ljuba in jo je precejkrat uporabila, da se zvleče iz svojih ponesrečenih igralskih momentov. S to potezo je uspela izničiti pigro Gnilo jajce, v kateri je tako sramotno zatajila, četudi je to tako elegantno prikrila, sem jaz zdaj vse to vedela in jasno videla, zakaj. Pigra Gnilo jajce je pomenila le to, da je ona sama bila eno samo veliko Gnilo jajce, z igro ali brez nje in povejte mi, kdo bi bil zadovoljen, če se pigra s takim imenom imenuje po tebi. Tudi pigra LAŽ IMA KRATKE NOGE, je imela poimenovanje po neki kuri izmed nas. Nagrado, eno svoje jajce dam tistemu, ki ugotovi, po kateri od nas. Lo giuro!



-78-


BARVANJEJAJC

Končno ena od piger, ki je bila meni pisana na perje.

Igra BARVANJEJAJC ali kurji Ex- tempore je bila zelo živahna in barvita igra in se je igrala 1-krat na leto. Dan Barvanjajajc so kure določile tako, da so si izbrale lastnikov rojstni dan za dan, ko se bo ta pigra igrala. Tako naj bi v VIC-u pokazali hvaležnost za skrb in stalno oskrbo, našemu lastniku VIC Kurnika. Ta pigra mi je bila najbolj všeč od vseh iger, oz. bila je edina igra, v kateri sem se lahko izkazala in zablestela v vsej svoji barviti raznolikosti. Pri ostalih igrah, kigrah in pigrah, sem bila vedno zadnja ali predzadnja ali med zadnjimi, tu sem pa imela šanse nekaj doseči. Lahko rečem, da sem OD ZMERAJ bila v svetu barv. Moja celotna družina so bile vse same pisane kokoši in tudi petelini so bili zelo lepo ofarbani. Vsi smo imeli pisano barvno perje, karakterje in način obnašanja. Tako me je ta mavrica barv spremljala od rojstva in ta raznolikost različnih barv je drsela dan na dan po mojih mislih. Barve so mi v življenju zelo dosti pomenile in z njimi sem si pestrila dolge sive dni, ki jih sploh nisem marala. Sive dneve sem si popravljala tako, da sem si jih vedno pobarvala v rožnato, zeleno, modro ali rumeno in tako sem se veliko lepše počutila. Ob barvanju pa sem še slikala z vsemi temi lepimi, živimi barvami in tako sem si tudi vsebino dneva znala naslikati veliko lepše in svetlejše, kot je marsikateri dan bila. Skratka, znala sem barvati življenje in mislim, da sem znala farbati tudi sebe. Ker sem to stalno počela, mi je bilo jasno, da bom to počela do svoje smrti, pa kjerkoli bom bila. Značilno za perutnino je, da se že na zunaj lahko vidi, kdo od posameznikov ima talent za kaj, vsaj za nekatere talente  kur je to navzven vidno. Perje v vseh barvah - slikarski talent, trdo in votlo perje - talent za pisanje, izrazita krovna peresa - talent za vodne športe, goli predeli brez perja - talent za detektiva kurjih parazitov, rdeče obarvani goli predeli telesa - talent za borilne veščine, bele pike na temni podlagi - talent za temne sile, bela peresa in kratke noge - nagnjenost k valjenjenju jajc, črna peresa - talent za skrivanje ... Kot sem rekla pisane kure z lepim živobarvnim perjem smo se najraje ukvarjale z malarijo, bele in črne kure so večinoma doživljale svet belo ali črno, rdečeglave kure so najraje podžigale in kasneje gasile ognjena dejanja, pikčasta peresa, pa so ponazarjala hitre preskoke iz ene zmage v drugo, lahko so bili to tudi porazi. ALI PIKČASTA PERES - PIČKASTI ZNAČAJ. Skratka, obvladovanje barv ti je omogočalo barvito življenje. Bela in črna pa sta ti lahko prinesli brezbarvno življenje in tako si moral za-farbati za koga ali pogled spustiti na kakšno barvno kuro, da si ubežal črno-beli realnosti. Potem je pa šlo. Teh globokih misli ne mislim več nizati, tukaj v svetu barv prestopam mejo kurje pameti in če nadaljujem, se mi lahko zmeša, ali pa vam. Omenila bi samo še črne pike iz ranih šolskih dni, pa vam je vse jasno, kaj lahko barva naredi.


<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

Gnilo jajce, avtorica: Aljoša Križ, 2020

objavljeno: 13. jun. 2020 00:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. jun. 2020 09:39 ]

-73-


Najboljši del Pur-špotati se pigre, pa je nastopil v zadnjem delu igre, po zmoti manjvredne kure in njenem napačnem dejanju, ko so vse kure, ki so se igro šle in tudi tiste, ki niso o igri nič vedele, začele prav po kurje pačiti, zavijati svoje rdeče oči in ploskati pod glavo z rdečimi prirastki, da so kar rdečeli v veselje in zabavo na račun neumnice, ki ja bila tako označena za navadno blentavo in omejeno kuro. Pačenje in sračenje je potekalo v nedogled, vsaj za revico, ki je padla na preizkušnji. 


Po spoznanju kaj je pomenilo: iz jada vgneta, sem enkrat tudi sama začela pigro Pur-špotati.

Tako je tole šlo: Ko je Putra meni namenila iz jada v gneta, sem se namenila v gnezdo in znesla sem jajce (kako mi je to ratalo še danes ne vem, vendar sem ga kljub svojemu slabemu nešenju jajc, znesla). Ker sem začetek te pigre odigrala v nulo, tako se reče, če zelo dobro opraviš, sem lahko nadaljevala jaz s pravili pigre Pur-špotati.  

To sem takoj izkoristila in postavila pravila za naprej. Putri sem rekla VRT SME ZA-SRATI.


Zelo začudena in zmedena je takoj padla na svojem lastnem kurjeku. Kar pobegnila je v svoj Godeon in tam tako tuhtala, da se je kadilo iz njega. Mogoče pa se je kadilo iz kakšnega njenega kupčka, ko je vadila za-srati - dobesedno. Ko je prišla ven iz svojega dela Godeona, je nekaj časa brezciljno postopala po Kurniku in na koncu še pozobala edino zrno, na katero je stopila. Nič ni razumela, to se je videlo na daleč, hotela je le pokazati svojo moč in svoj prav, meni pa ni bilo do tega, da se ji vsi skupaj začnemo špotati, kot je bil dugi del igre. Brihtno sem molčala in jo čakala, da se srečava iz oči v oči na samem. In dočakala sem trenutek iz oči v oči s Putro in med zrtjem, sem ji lepo povedala, da V RIT SE MI ENOSTAVNO LAHKO ZALETI, kar je bil prevod vrt sme zasrati in naj ga neha srati, s to svojo namišljeno nadinteligenco. Ostali sva brez kokodaka ali pursraka, ljudje bi temu rekli, brez besed. Ne vem, če se je nad tem kaj zamislila, vendar pigra Pur-špotati se je le umaknila v potuho. Bleja in Larifari pa nista bila zadosti brihtna, da bi smisel ne ga srati dojela, niti v dobesednem pomenu. Srala sta naprej in se smejala, se špotala in se podcenjevala, kar sama sebi in sebe, če ni bilo Pur-špotati pigre v teku. Kura, vsaj malo brihtna, se zaveda, da se ni kaj igrati z omejenim umom, celo bolje je, da se mu izogneš, ker je sposoben pripeljati do KSS v Pur-pigri, ali po kurje do katastrofe samega sebe in drugih, s tem posledično. Zadnja ugotovitev na to pigro: inteligenca v kurniku sploh ni potrebna, treba pa jo je igrati in se z njo važiti, neglede, koliko neumno to izpade. Tu mi pride na misel ljudski izrek: Blagor je prikrajšanim na umu, njim je dano kurje kraljestvo.


-74-


PIGRA GNILO JAJCE


Med kurami ni bilo dovoljeno zboleti, smel si samo umreti, pa še to ne. Umreti ti ni dovoljevala solidarnost do lastnika kurnika, saj ta nas je vendar redil - hranil. Mrhovina pa ni za na krožnik, to sem že enkrat povedala. To solidarnost do lastnika sem ob prihodu v VIC prinesla s sabo, ko sem se sem priselila. 

Te solidarnosti me je naučila moja mama kura, ali pa sem kar sama prišla do te lepe lastnosti, saj moja mama kura, je bila v vsem prava kura in je znala zaradi tega včasih tudi kaj pozabiti, vendar sem globoko prepričana, da bi se v VIC Kurniku perfektno odrezala, če bi imela možnost vstopa vanj v mojem času. Sicer je vseeno, kdo je kaj pozabil, ona ali jaz, ker pa že kokodakam o njej, lahko povem še to, da je bila pomembna kura v našem Kraju, ni ji pa najbolje šlo pri nesenju jajc, v tem je bila precej švoh, prav tako, kot sem bila jaz. Drevo ne zraste daleč od jabolka in ta pasemska značilnost je bila minus naši kokošji družini, to samo po ženski strani. Minus jajca za Brezjajčne kure pa pomeni, da so le te, samo brezjajčne kure, pa ne glede na to, kako velike igralke so ... Eno jajce je pa le znesla, mene, vendar, jaz pa nobenega, propad genetike in konec kopiranja samih sebe. Nič zato, verjetno ni bilo česa fotokopirati, pri sosedih je zgledalo boljše

Ta moja solidarnost iz moje mladosti do vseh in tudi do lastnika našega Kurnika, je prinesla to, da ne glede na to, kaj se je z mano dogajalo, nisem umrla. Ostale kure, ki se niso obremenjevale s takimi malenkostmi, kot je solidarnost, pa tudi niso umrle, in to preprosto za to, ker so rade živele. Ampak občasno, ko je solidarnost zbolela prav tako, kot kakšna izmed nas, in ker je bilo to strogo prepovedano za nas VIC-ice, smo bolezen, če se je le dalo, skrivale in se delale zdrave. Glavna akterka v Kurniku je za to imela največ zaslug, le kdo drugi. Kot za vse ostale stvari v VIC-u je tudi tu imela glavno kevk-kevkedo in to je bila tudi ena od piger, skoraj samo njena pigra, ki smo jo poimenovale Gnilo jajce. Gnilo jajce je bila kura, ki je bila bolna in se je za njeno bolezen, po kakšnem čudnem naključju, izvedelo.

Četudi je bila ta pigra pravzaprav njena, ona res ni mogla biti Gnilo jajce, saj Petegola ni nikoli zbolela. Sicer je stalno ponavljala, prav vsak dan, da se neznansko slabo počuti in da jo bo verjetno kar pobralo, vendar zbolela ni nikoli. Nikoli je ni vrglo dol iz teh njenih močnih in že znucanih nog, neprestano je bila prisotna in v akciji. Povsod je morala biti zraven in čisto vse je morala vedeti in venomer je imela svoj kljun pomočen v vsako dogajanje, le tako je lahko vse štimalo. Po njeno nobena od nas ni bila nič sposobna. Če bi s to svojo energijo poprijela za kakšno koristno delo, bi ji nobena izmed nas ne mogla slediti. 

Obnemogla ali pa zbolela ni tudi zato ali pa prav samo zato, ker se je bala za ugodje glodavcev in me, za čisto vse nesposobne kure, nikakor nismo bile primerne brez trdih prijemov peruti in ostrega pogleda, dobro opraviti delo za njene ljubljenčke. Ne vem, kaj jo je bolj mučilo, naziv Gnilo jajce ali to nestrokovno delo nas ostalih z mišmi, mogoče naša splošna nesposobnost ali njena želja, da vse vidi in ve, kdo kaj zna, najverjetneje, kar vse skupaj. Videlo pa se je, da bi ji strašno šlo v kljun, da bi si jo me ostale kure privoščile, in kokodkale kakšno neslanost  na njen račun, se ji posmehovale, da je gnilo jajce in to po možnosti še za njenim hrbtom, to bi jo obezumilo. Sicer ne vem, koliko obezumljenosti je bilo še možne? Ne, bolezen pri njej sploh ni prišla v poštev. 


-75-

Glodavci so Petegoli resnično delali sive peruti, me pa tudi, ker nismo znale primerno delati zanje. Tega svojega, kar osebnega opravila ni mogla zaupati nobeni od nas in v tem je imela prav. Tako je vztrajala na svojih nogah, se drla, da bo umrla, in razvajala svoje glodavske ljubljenčke, in to vse brez dneva bolezni. Ko smo drugi to opazovali, smo se po malem spraševali, če to njeno početje ne meji na nam neko neznano bolezen ali odvisnost, saj jih je vendar bolj maltretirala s svojimi najboljšimi, samo njenimi pravili, kot pa razvajala. Edino pametno je bilo, če si bil preprosto tiho, še bolje, da o tem nisi niti razmišljal. Ker je bila zelo brihtna kura, se je vedno tudi zavedala, da če bi zbolela, po pravilih igre Gnilo jajce med boleznijo ne bi smela hraniti ljubčkov, še manj pa se z njimi družiti. Še nekaj ji ni dalo pasti dol. Ko je tako vztrajala »zdrava« na nogah, nas je imela lažje stisnjene v kot, saj če bi, katera od nas, priznala bolezen, bi ona preprosto lahko rekla, da je to nedopustno, da bolezen ni nič in da naj samo njo pogledamo, ki ni nikoli bolna. Če njej to znese, potem mora tudi nam. Tako menda je nastalo to pravilo VIC-a, ki se je glasilo, bolezen je v VIC Kurniku prepovedana. Vedno in tudi v tem primeru je tako uveljavljala svojo moč in veliko postavo, da o njeni prirojeni pomembnosti niti ne debatiramo.
Mi ostale pomehkužene kure, pa smo zbolevale, saj ne da bi hotele, tako je pač bilo. Na srečo v vseh letih nobeni od nas, ni bilo nič hujšega, tako smo, nekako stoje, premagovale težave in se zelo trudile, da opravimo vse nam naloženo delo. Niso bili najbolj lahki trenutki, tudi dnevi ne. Vendar s pomočjo volje in strahu se gora lahko premakne, če Mohkura noče k njej. Vseeno pa je s časom po malem le zmagala zdrava - opsa bolna pamet in tako si smel (Pegatka je tukaj slučajno za pero popustila) na nekaj let le kakšen dan ali dva zboleti in res si lahko od vsega hudega, vsaj za kratek čas padel dol. Vsekakor odobren dan bolezni je bil le tisti dan, ki je Petegoli odgovarjal ali pa je bil to dan, ko te ni želela videti in so bila vsa tvoja dela v VIC-u opravljena, tudi za vnaprej. Tak dan ali dva sta pomenila, da smo tako postale gnilo jajce, hudiča tudi tega ni bilo najlažje požreti, vendar sila kola lomi, gnilo jajce gor ali dol.
In jaz sem nekega dne zbolela, nehote prav zares in huje kot po navadi in ker sem bila navajena že zelo bolna v precej slabem stanju vse početi, sem padla na lastni vsemočnosti. Takrat me naziv gnilo jajce sploh ni zanimal, niti posledice tega jajca ne, samo da sem nekako preživela to svojo švohotnost. Imela sem srečo in po nekaj dnevnem brezdelju in poležavanju v svoji bolezni, sem si hitro ponovno pridobila moči. Zdi se mi, da je že kar sama možnost brezdelja pomenila novo zdravje in Nebeško kraljestvo in več kot to.

<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

1-10 of 29