Kot aeroplan v zraku sem frčala in tako letela nad VIC-om, sem ter tja, letela in gledala dol na zadnje prizore, zdaj ne več ognjemeta, temveč le še ognje-smeta. 

Po vseh mojih poskusih in na vse skrite želje znati ali vsaj malo uspeti – poleteti, sem zdaj prav zares letela. Po določenem času uživanja v tej prostrani modrini, kjer lahko zaviješ skoraj prav tam, kamor hočeš, sem po malo pogledovala navzdol in motrila posledice dejanja Boga. Ja, tisti Bog, ki mi je pomagal, za katerega sem se prepričala, da zares obstaja, je naredil vse to razdejanje in smrt, je bila to mogoče kazen ali samo Stalinovska čistka gnoja, ki se ga je nabralo toliko, da bi lahko še kakšno kugo zanetil ali vsaj kolero, če ne grižo. Sicer tudi brez Boga bi šlo, samovžig, ta bi lahko nastal prav tu v tem našem kurjeku in to gvišno. Bilo je fantastično na začetku, tako kot je bilo zdaj videti tragično, žalostno ali skoraj grozljivo. Zasmilile so se mi VICice in VICarji, no tega res niso v taki obliki zaslužili. Vendar Božja vaga vedno pristane na sredini: toliko, kot je dobrega, toliko je tudi slabega in kure niso in niso hotele spregledati, pravzaprav niso zmogle, saj je pigra Slepa kura pojedla poleg njihovega vida še delček njihove razsodnosti in zmernosti. Odločila sem se, da Boga, ki sem ga v tem VIC Kurniku našla pustim na njegovem pogorišču in da nadaljujem brez njega. Tak kot se mi je pokazal, takega ga nisem želela s sabo. Med poslavljanjem od boga sem v daljavi zagledala drobno pikico, ki se mi je bližala in bližala in počasi je rasla v piko in to v lepo piko in potem v ptico. Tudi meni je pigra Slepa kura pustila rahle posledice, rumeno pego in moj vid je bil delno oslabljen, vendar ne popolnoma. Ptica, ki se mi je približevala, sploh ni bila ptica, vendar lepa mala kura, ki se je v času moje VIC odsotnosti, naredila iz mojega valjenega jajca, in to v času moje gledališke kalvarije. Oh letela je ta moja mala piščančica in to brez ognja pod ritjo, kot sem za letenje to potrebovala jaz. Vedno sem verjela vanjo in sanjala sem tudi o njenih poletih, temveč ta njena jadralska nebo-prosta sposobnost me je vseeno presenetila in navdala z ponosom, četudi nisem imela dosti kurjih krempljev pri tem. To je bil njen dosežek in tako je imela zase odprto nebeško pot, prosto in brez VIP kurniških izkušenj. Hvala življenju in hvala naravi, za vse to. Skupaj sva v zraku preletali Kraje in Kraje.

POGLAVJE O LASTNIKU KURNIKA

Lastnik VIC Kurnika je bil spoštovanja vreden Krajan, eden med bolj poznanimi občani v našem Kraju in zato zelo pomemben. Glede na to so ostali Krajani VIC Kurnik zelo previdno in precej pametno pustili pri miru, ne glede na to, kaj se je v Kurniku dogajalo. Reklo bi se po domače, da Krajani niso vtikali nosa v tuj zadeve, bolj pametno se jim je zdelo, da se niso vmešavali. Na začetku obstoja je bil VIC Kurnik lep. Bil je nov in se je svetil daleč naokoli. Pravi ponos Kraja in v veliko čast lastnika. Lastnik se je odrezal tako zelo dobro, ko mu je uspelo narediti nekoliko večji in lepši kurnik od drugih v Kraju in celo večji in lepši od drugih v drugih krajih, da so Krajani hitro in zelo vzljubili oba, lastnika in kurnik. Tudi zares vestno, skoraj srčno vzdrževanje tega lepega prostora in želja po različnih predstavnicah kur za naselitev v njem, je pomenila velik korak naprej v možnostih kurnika, za kaj več. Kure, ki so, v takrat novem kurniku, nahajale, bile lepo pitane, brez straha za svojo prihodnost in noben problem jim ni bilo nastopaštvo, pa igralska kariera, vse za uspeh in slavo, takrat že poimenovanega VIC Kurnika. Pa je čas tekel, stvari so se starale, kurjek se je nabiral (mučo le tega) in v Kurniku so se naselile, oz. zaredile miši in med mišmi je bila tudi kakšna podgana. Kurnik je počasi zarastla Hudičeva zel, pa še dosti drugega plevela. Hudičeva zel bi ob takem obilju gnoja Kurnik prav gotovo prerasla, da je niso kure tako vzljubile in dnevno zobale. Lastnik se je počasi staral, predvsem pa se je prepustil lagodju bivše slave in precej opravil v VIC-u, odložil na stran. Vsa situacija v Kraju se je spreminjala na slabše in tako tudi za Kraj niso bili več zlati časi, kot so bili na začetku in v času mojega bivanja v VIC Kurniku, se je le ta spremenil iz kurnika- gradu, skoraj v kurnik - ruševino. Kakor so stvari v Kurniku propadale, tako so stvarem sledile kure, v propadu namreč. Kurjek in gnoj se je kopičil, črvi v gnoju pa so izginjali in prišlo je celo do popolnega izumrtja le teh. Piče je bilo vse manj in iz dneva v dan se je govorilo, da piče naslednjega dne ne bo več, kar je nas kure plašilo in spravljalo v kurjo-depresijo, bolje rečeno v kur-norijo. Najglasneje so te negativne spremembe prenašale pegatke, pri nas je bila pegatka samo Petegola. To glasno pritoževanje in še glasnejše napovedovanje naslednje katastrofe je trosila okoli po prostoru in razkazovala svojo prizadetost nad situacijo. Verjetno je bila tako zelo razočarana, ker si je na skrito VIC lastila in tako tudi pičo, ter vse ostalo v njem. Sicer pa te njene glasnosti ni bilo za jemati resno, saj ni bila iskrena. Tudi ona, kljub silnemu jamranju ni bila čisto na tleh, ob razglašanju  propada je malce tudi uživala, predvsem so jo navduševale slabe novice, nekakšna sadistična, samokaznovalna tehnika kur-norije. To svojo stisko ali radost je zelo rada delila med nas kure in nas s tem begala ter strašila. Tukaj v teh minus stvareh je bila izjemno radodarna. Pa ni bilo tako zelo hudo, saj lastnik ni prav vsega zanemaril in dokončno zaspal pri svojih obveznostih, ter tako pozabil na delo v tem prostoru, vendar dremal pa je le, nekakšen dremež Trnuljčice. Kure, dnevno navlečene na Hudičevo zel, so se tudi hitro navlekle na brezdelje. Če so le opazile, da bi bilo treba kaj postoriti, so to delo po kratkem postopku spremenile v šparanje, šparanje pa je pomenilo, da so šparale predvsem same sebe.

-86-

-87-

Pigre, ki skoraj niso imele pravil so najprej vzcvetele, potem cvetele, pa ovenele in na kraju jih je prerasla Hudičeva zel. V veliko veselje in srečo kur, je Hudičeva zel pomenila samo zadevanje brez kakršnegakoli dela, tako so tudi pigre odšle po gobe, nore predvidevam.

Karkoli malega se je v Vicu še dogajalo, je iz kur-komedije nastala kur-tragedija, sicer pa lahko dogajanje označim kar za kurjo grozljivko.

Menim, da samo na kurji račun se je dalo vse to žalostno dogajanje nekako prenašati. Nismo več imele veselja, kaj narediti ali karkoli drugega početi ali nepočeti. Saj ne da nas je prej delo osrečevalo, toda tudi tako popolno brezdelje ni kar tako. Sploh pa ne, v takem kupu kurjeka, kjer se niti hoditi ni dalo, teči pa se ni dalo niti v domišljiji več. Pa še kapljalo je na glavo v času dežja, streha je bila v stilu ostalega, da bi vsaj kapljalo po nogah, če je že moralo. Da natančneje opredelim besedo vsi: v pigrah-grozljivkah večina igralcev ni bila zadovoljna in to so bili igralci in igralke, ki so jih strašili, jim grozili in jih maltretirali, igra je delno zanimala samo tiste igralke in igralce, ki so nastopali v vlogah duhov, izprijencev in grobijanov ter podobnih zmagovalcev teh žaloiger. Kdo je prevzemal te vloge, se ve, brez da za to zgubljam besede. Najbolje so jih igrale najmočnejše kure in najpomembnejše sorte kur. Redko sicer, vendar, presenetljivo se je v žaloigre vključevala tudi kura Kratka, in sicer posthumno, njej ni bilo treba niti igrati duha, saj je duh bila, prav tako kura Juha. Strašili sta po našem nekoč VIP, pardon VIC Kurniku, sedaj le VIC Kurjeku, zelo zadovoljno in neprestano. Izven vseh pričakovanj je v žaloigrah zablestela, celo Bleja, in tako tukaj pokazala vse svoje igralske sposobnosti, ki jih v kigrah ni hotela (v pigrah ni bila sploh slaba, vendar tega ni nihče opazil). Močo kura, ki bi v žaloigrah z lahkoto prišla do tako želene vidnosti in slave, ni bila niti tukaj, kaj dosti vredna, celo nevredna in nikakor omembe vredna. Tako je nekako nekega dne kar izginila. Najprej sem predvidevala, da nekje na samem vadi in sama sebe tolaži in da ji to vliva upanje, da ji bo nekega dne le uspelo zlesti ven iz ...

Sicer pa, skoraj odkar pomnim, je bil naš obstoj malo vprašljiv. Ob vsem blišču in uspehu vseh iger smo v končni fazi bile le namenjene prehranjevanju lastnika in kakšnega krajana tudi. Sreča v nesreči je bila, da sin in žena lastnika perutnine na krožniku nista marala in tako nas ni bilo nikoli na njegovem jedilniku. Hvala ženi, saj one znajo z možmi, tako kot kure znajo s petelini, tudi tega sem se tu naučila. Hvala Bogu ali lastnikovi ženi, sicer pa dostikrat pomislim, če le ni bil Bog Boga, to je ona, ne pa on. Zunaj kurnika, iz časov, ko sem bila še svobodnjakarica se spominjam kure, ki se je imenovala Boga. Ni se samo tako imenovala, tako je tudi izgledala in zato v tistih časih nisem niti pod razno pomislila, da bi lahko bil Bog ona, t.i. Boga. Sicer pa v tistih časih nisem niti verjela, da Bog zares obstaja. Postal je resničen šele ob mojem vstopu v VIC Kurnik.

Če se prav spomnim, je bila kura Boga neka mešanica pegatke in purana, vsaj tako se je po Kraju govorilo in ker je pridobila v genih vse taboljše lastnosti svojih staršev (tiste močne in obstojne), si je ime vzela kot znak, da je lahko tudi Boga, če že ni Bog, pa je tako firmata prav gotovo njegova potomka. 

Pigra Farbanjejajc pa je imela naslednja pravila. Najprej svoja jajca pobarva taglavni petelin in medtem ko je barva še sveža, si taglavne kure to jajčno umetnost ogledujejo in ogledujejo in ocenjujejo in še ocenjujejo, ter odločijo, ali je zadosti dobro opravljeno. Če se odločijo, da bi šlo in da so jajca dobro pofarbana, potem se na rojstni dan lastnika Kurnika izvede pigra Farbanjejc, namesto kigre Barvanjejajc. 

Nagrada, lepo ofarbana jajca taglavnega kot nekakšna torta, namenjena slavljencu za darilo, je vsem kuram odgovarjala, še več, ko so se o nagradi odločale, so bile za to složne. To se je zelo redko zgodilo, vendar je bilo možno. Jasno, da se je Sanjski temu farbanju jajc izognil, toliko zvitosti in moči je pa le premogel. Podgrad ni niti pomislil, da bi kaj takega počel, sicer pa je sedel tako visoko, da se ne bi dalo ugotoviti in oceniti, kako pofarbana jajca ima, četudi bi jih imel. Tako je tudi pigra Farbanjejajc žal propadla, na veselje in srečo kur in petelinov, a meni je bilo zelo hudo. Taka žalost me je dajala, da se je nisem mogla rešiti do zadnjega, sodnega dne, do zadnjega dne VIC-a, ko je še vse ostalo šlo po i-boga in po ne vem, kakšne gobe.

Tako sem ostala praznih peruti in razočarana. V tej pigri sem bila dobra in imela sem šanse celo zmagovati, pigro pa čisto enostavno ukinejo. Silila in silila sem vse ostale kure, zelo pogosto in vztrajno, da se igramo Farbanjejajc, pa so me ignorirale, mislim, da zanalašč. Če se je že kakšna malenkost od Farbanjajac pojavila kot pigra, so to hitro obrnila v Za-kuriti ali Kokolaži igre in tako o pigri farbati ni bilo ne duha ne sluha, nafarbana sem ostala samo jaz. Malo upanja v ponovitev Farbanjajajc mi je povrnil prihod Nepridiprava, saj je bil barvno bitje s paleto Bogaslikarja. Prav gotovo bi bila njegova jajca najlepših barv, sem razmišljala. Vendar sem se vštela. Ko sem ga poskusila napeljati na pigro Farbanjejajc, se je tako spretno izmikal in na koncu celo zelo dobro skril, da ga ne bi našla niti njegova lastna mati. No, skrival se je kasneje še večkrat in po določenem času je postalo očitno, da od vsega farbanja je nafarbal spet samo mene in to z rdečo po glavi, ko sem posumila, da jajc sploh nima. Pigra Farbanjejajc je izginila in tako sem ostala praznih peruti in v brezupu, da se vsaj enkrat izkažem in zablestim v mojih in barvah mavrice, ki se pokaže po dežju. Deževalo je res dostikrat med Farbanjemjajc, sonca pa od nikjer in v Algteljeju sem samevala in sanjala in še vedno verjela, vendar je vse skupaj bila siva žalost brez mavrice.

PIGRA GNILO JAJCE

Med kurami ni bilo dovoljeno zboleti, smel si samo umreti, pa še to ne. Umreti ti ni dovoljevala solidarnost do lastnika kurnika, saj ta nas je vendar redil - hranil. Mrhovina pa ni za na krožnik, to sem že enkrat povedala. To solidarnost do lastnika sem ob prihodu v VIC prinesla s sabo, ko sem se sem priselila. 

Te solidarnosti me je naučila moja mama kura, ali pa sem kar sama prišla do te lepe lastnosti, saj moja mama kura, je bila v vsem prava kura in je znala zaradi tega včasih tudi kaj pozabiti, vendar sem globoko prepričana, da bi se v VIC Kurniku perfektno odrezala, če bi imela možnost vstopa vanj v mojem času. Sicer je vseeno, kdo je kaj pozabil, ona ali jaz, ker pa že kokodakam o njej, lahko povem še to, da je bila pomembna kura v našem Kraju, ni ji pa najbolje šlo pri nesenju jajc, v tem je bila precej švoh, prav tako, kot sem bila jaz. Drevo ne zraste daleč od jabolka in ta pasemska značilnost je bila minus naši kokošji družini, to samo po ženski strani. Minus jajca za Brezjajčne kure pa pomeni, da so le te, samo brezjajčne kure, pa ne glede na to, kako velike igralke so ... Eno jajce je pa le znesla, mene, vendar, jaz pa nobenega, propad genetike in konec kopiranja samih sebe. Nič zato, verjetno ni bilo česa fotokopirati, pri sosedih je zgledalo boljše. 

Ta moja solidarnost iz moje mladosti do vseh in tudi do lastnika našega Kurnika, je prinesla to, da ne glede na to, kaj se je z mano dogajalo, nisem umrla. Ostale kure, ki se niso obremenjevale s takimi malenkostmi, kot je solidarnost, pa tudi niso umrle, in to preprosto za to, ker so rade živele. Ampak občasno, ko je solidarnost zbolela prav tako, kot kakšna izmed nas, in ker je bilo to strogo prepovedano za nas VIC-ice, smo bolezen, če se je le dalo, skrivale in se delale zdrave. Glavna akterka v Kurniku je za to imela največ zaslug, le kdo drugi. Kot za vse ostale stvari v VIC-u je tudi tu imela glavno kevk-kevkedo in to je bila tudi ena od piger, skoraj samo njena pigra, ki smo jo poimenovale Gnilo jajce. Gnilo jajce je bila kura, ki je bila bolna in se je za njeno bolezen, po kakšnem čudnem naključju, izvedelo.

Četudi je bila ta pigra pravzaprav njena, ona res ni mogla biti Gnilo jajce, saj Petegola ni nikoli zbolela. Sicer je stalno ponavljala, prav vsak dan, da se neznansko slabo počuti in da jo bo verjetno kar pobralo, vendar zbolela ni nikoli. Nikoli je ni vrglo dol iz teh njenih močnih in že znucanih nog, neprestano je bila prisotna in v akciji. Povsod je morala biti zraven in čisto vse je morala vedeti in venomer je imela svoj kljun pomočen v vsako dogajanje, le tako je lahko vse štimalo. Po njeno nobena od nas ni bila nič sposobna. Če bi s to svojo energijo poprijela za kakšno koristno delo, bi ji nobena izmed nas ne mogla slediti. 

Obnemogla ali pa zbolela ni tudi zato ali pa prav samo zato, ker se je bala za ugodje glodavcev in me, za čisto vse nesposobne kure, nikakor nismo bile primerne brez trdih prijemov peruti in ostrega pogleda, dobro opraviti delo za njene ljubljenčke. Ne vem, kaj jo je bolj mučilo, naziv Gnilo jajce ali to nestrokovno delo nas ostalih z mišmi, mogoče naša splošna nesposobnost ali njena želja, da vse vidi in ve, kdo kaj zna, najverjetneje, kar vse skupaj. Videlo pa se je, da bi ji strašno šlo v kljun, da bi si jo me ostale kure privoščile, in kokodkale kakšno neslanost  na njen račun, se ji posmehovale, da je gnilo jajce in to po možnosti še za njenim hrbtom, to bi jo obezumilo. Sicer ne vem, koliko obezumljenosti je bilo še možne? Ne, bolezen pri njej sploh ni prišla v poštev.