MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎Objave-Vic kurnik‎ > ‎

Darkerice, avtorica: Aljoša Križ, junij 2020

objavljeno: 28. jun. 2020 02:04 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 28. jun. 2020 02:05 ]

 -88-



Dokončne resnice nisem nikoli izvedela, vendar lahko za gotovo rečem, da je ostala na istem, kot je bila. Rep, pa še tako poseben, ti ne prinese pameti, pa tudi smeti iz glave se z njim ne da pomesti ... KO-KO-DAKAKAK. Spraševala sem se, ali se ni mogoče potopila v kakšnem precej naloženem delu Kurnika s kurjekom, tako da se ni mogla sama ven izkopati. V takih primerih je lahko tak posebni rep celo tvoja poguba. Vleče te navzdol. Tam dol, kjer naj bi bila, je verjetno čakala in mogoče še vedno čaka in na toplem počiva, dokler je lakota ne bo prisilila, da pokliče pomoč. Vsaj tako se je o Močo kuri kokodakalo med igralkami, sicer pa tega na lastne oči nisem videla. Vse ostale možne razlage za njeno odsotnost so se mi zdele zelo vprašljive. 

Zmagovalne kure žaloiger, kure, ki smo jih klicali Darkerice, pa kljub uspehu niso tega mogle slaviti, saj so zmagovale nekako same po sebi, v vedenje in v nevedenje svetu izven Kurnika, kar bi zanje nekaj pomenilo. Tako so večinoma žalostno obsedele na svojih gredah, tam v tisti svinjariji, kjer so za vsak slučaj, morale čuvati svoja mesta. Nikoli ne veš, kaj vse ti življenje prinese. V slabih časih, pa je mogoče VIC-gnoj le boljši od kakšnega drugega gnoja. Sicer če ni nobenega drugega gnoja, je, vendar VIC-gnoj najboljši gnoj, tudi brez črvov.

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaah, tako sem bila utrujena po vseh teh letih v VIC-u in mislim, da tudi vsi drugi prebivalci, vendar kaj bi se dalo narediti ali spremenit ni prišlo nikomur na pamet. Raje ne delati in delati se pametne in umreti, kot pametni postati ... geslo VIC-a, ki se ni od začetka do konca prav nič spremenilo, pa tudi pozabilo se ga ni.

-89-

HAUSBALL-PREDZADNJE DEJANJE, PRAVZAPRAV SEDMINA VNAPREJ                                                                                                           


Za začetek konca je jasno poskrbela naglavna. Bil je spet 1., ne vem, kateri in to me je spomnilo na 1., ko sem jaz tako vesela prišla v VIC Kurnik. Če bi se danes odločala, bi rekla, da je bil 1. april pri mojem prihodu in tako ostane samo še 1. november, ostalih mesecev ali ne vem še kakšno ljudsko označevanje ne poznam, še dobro, da sem uro uspela videti.                                                 Kakorkoli že, ta dan je Petegola prav za zajtrk, torej ko naj bi nahranila eno od zelo rejenih miši, nalovila spet mene Čopičko v kot Algeljeja in kot milijonkrat prej, še enkrat začela stokati. Spraševala sem se le, kaj ima za bregom ali kaj se spet dogaja v glavnem Kurniku ali kaj je pod njeno tokrat že fejst nagubano in postrani stoječo čelado, ups zlato krono? Le kaj se plete? Poglej me, to sem rekla tudi drugim, je kevk-kevkala, poglej me, ker me zadnjič vidiš tako. In sem jo pogledala, pravzaprav sem si jo kar nekaj časa ogledovala. Pričakovala sem, da ima kaj novega perja ali kakšno drugo uro, to bo to, sem si mislila. A kev-kev-kevki so pomenili nekaj čisto drugega. Njeno drtje je povedalo naslednje: Danes me verjetno zadnjič vidiš takšno, ker me bodo jutri odpeljali v Kur-kurišnico. Ha, s to kurkurišnico je težila že leta in leta, pa nič od tega. Ostale kure je verjetno niti poslušale niso več, meni pa se je že dolgo zdelo, da kar kvek-kveka ni tako brezveze, da ima mogoče le prav in da bo tam verjetno tudi pristala. Vendar do sedaj je malo katera kura pristala v kur-kurišnici, večinoma so kurjanorenja bila v kurnikih zaželena, kurje glave pa tudi niso zaželene na krožniku za obed. Sploh kure ne bi bile, če ne bi imele kurje pameti, take prave, kurje, ki se nuca v vicih in za vseljudsko žaljenje samih sebe. V našem VIC-u, pa je bila kurjavost še posebno zaželena, saj drugače ne bi bili eden od bolj pomembnih kurnikov, sploh nas ne bi imeli za VIC Kurnik in niti gledališča ne bi bilo. Norišnice so človekova razvada, kure pa so imele kur-kurišnice za skrajno silo v izjemnih primerih. To je pomenilo zadnjo postajo, dokler je bilo meso kur še sprejemljivo, sicer ne za prehrano ljudi, temveč za kakšno mačjo konzervo. 

Mislim, da bi Petegoli prav zares padla krona z glave v kur-kurišnici in če bi jo namenili še za mačjo konzervo, bi to pomenilo, da se ji lahko prav zares strže.


Lahko, da je bila to samo moja iluzija, tako kot pri kokoši Juhi, za katero sem edino jaz globoko verjela, da bo postala juha. Vendar se tokrat nisem zmotila, kot takrat pri Juhi, tu pri Petegoli bi znala imeti prav. Poslušanje kev-kevkov je edino tokrat imelo smisel. Juhuhu.


-90-


Tistega1. nevemvečkaj, no tistega posebnega dne je še in še norela. To sploh več ni bila igra, niti žaloigra, še manj pa je bilo ignorirati vredno. Najprej je potacala kar nekaj svojih miši. Oho, kasneje se je dalo videti, da v svojem gnezdu, namesto da vali jajca (vsaj kakšno uro se je tam ven kadilo),  tam notri serje in v njenem gnezdu se je nabralo kar nekaj kupčkov prav tako pikastih, kot je bila ona sama. Menda je še cel dan tekala po dvorišču in si pulila perje (to so mi prišepnile druge kure z velikim zadovoljstvom). V to sem verjela, saj perje je res ležalo prav povsod naokoli, vendar sem ob razmetanem perju, ki je ležalo naokrog, mislila, da ponovno označuje svoj imperij. Nekaj upanja je že bilo, saj ni označevala teritorija z dvigovanjem noge, temveč s perjem in tako vsemu temu nisem posvečala večje pozornosti. Pa bi jo morala. Ob navedenih znakih, pernati markaciji, so se vse povsod nahajali tudi lističi Hudičeve zeli, napol ogrizeni, kot da jih ni zmogla požreti do konca ... To pa več ni bilo kar tako, to je že kurji pameti govorilo, da se nekaj resnega pripravlja. Proti koncu tistega dne je tudi nekaj blodila in kev-kevki so bili hripava različica kokodaka in niso bili več ničemur podobni, še najmanj kev-kevkom. Kaj se je dogajalo ponoči, mi ni nihče povedal, vendar je že pred zoro norela in kar brez prestanka vse take čudne stvari počela, počela in počela dalje. Zdi se mi, da je vse to norenje trajalo nekaj dni, čelada se ji je tako povesila, da je zgledala na koncu kot kakšna pošvedrana ruta na glavi zapite ženice. Ko je nastopil trenutek resnice in trenutek moje kratke, a uspešne kurje intuicije, je le ta že kar kričala in ne več govorila, da sem vendar imela prav.



Gospodar kurnika je tisti dan dobil obisk, samega direktorja norišnice. Kaj sta se menila, sta vedela le onadva, da pa je bil pomemben gost, smo videle po čoku in sekiri, pripravljeni na skritem delu dvorišča. Napovedovala sta, da bo ponovno imela za pasti ena od naših glav ... Res pomemben gost. Gledale smo to dogajanje skozi ogrado in se spraševale, katera izmed nas, bo v naslednjem trenutku fuč. Lastnik se ni dolgo spraševal, saj ko je zagledal pegatko, v stanju tik pred zdajci, da izdihne, mu je varčnost pokazala točno nanjo. Ta bo še crknila v kratkem, če je prej ne unovčim, se je nekako dalo prebrati v njegovih očeh. 


<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ