KIGRE IN PIGRE Igre, ki so se igrale v VIC Kurniku, so se delile na dvoje iger. KIGRE ali prave gledališke igre, so bile namenjene izključno Krajanom in so tudi bile ugodne za nas VIC-erje, za splošno veselje in ugled ter slavo našega Kurnika in njega lastnika. PIGRE so pa bile igre, ki so se jih kure igrale samo zase, saj niso bile sprejete in razumete od Krajanov. Pigre so bile povsem izvzete iz skupnega delovnega plana kurnika, o njih Krajani niso vedeli ničesar, vsaj na začetku in v obdobju slave VIC-a, ne. Predstavljale so le zabavo in način življenja v ozki, zaprti skupnosti kurnikovega okrilja. Za Pigre lahko povem še to, ne da Krajani njih vedeli zanje, prav tako tudi jaz nisem vedela zanje, pa tudi še kakšna druga manjvredna kura VIC-a ne. Bile so velika skrivnost VIC Kurnika in tako sem kot novoprišla članica skupnosti, še dosti časa ostajala v nevednosti, kot ves zunanji svet, z lastnikom kurnika vred. -22- KIGRE Lastnik VIC Kurnika je pričakoval od svojih kur uspešne in redne nastope v kigrah in kure so se trudile izpolniti njegovo željo in to bolj glavni petelin kot kure. Sicer je bila to zahteva in ne samo želja lastnika. Glavni petelin pa je za kigre odgovarjal in to celo s svojo glavo. Tako se temu reče, saj lastnik kurnika in njegova družina, niso bili kaj dosti navdušeni nad perutnino za kosilo. Glede na uspešnost kiger in ogledanosti le-teh, ter dobrega mnenja Krajanov o igrah je bil odvisen obstoj VIC-a in dolžina življenja in varnega bivanja vseh prebivalcev v njem. In ker človeška živalska vrsta nima mere, če je kaj dobrega, želi tega še več in več, je lastnik Kurnika kot predstavnik ljudi bil popolnoma podoben svojim sokrajanom in je tako od kur in petelinov v VIC-u, v času ko so se igrale kigre, zahteval vse več in več kiger in zelo dobre izvedbe le teh. To je bil čas vladavine glavnega petelina Večlikega in čas ko so Krajani VIC spoštovali in se redno hodili zabavat na predstave iz VIC-a. V tem času sem nekako jaz prišla do koščka grede v tem kurniku. To je bil za VIC kure zelo naporen čas, saj so morale garati in to predvsem na področju, ki jih ni dosti zanimalo. Ostajalo jim je zelo malo časa in moči za kakršnokoli drugo dogajanje, ki bi se ga veliko raje šle in si tako privoščile malo svoje zabave. Glede na kurjo naravo, jim kigre niso bile pisane na perje. Kigre so za kure pomenile zelo veliko garanja, kot sem rekla in to v vajah čez dan in rednih nastopih zvečer za publiko. To je zahtevalo disciplino, delavnost in poslušnost. Garati so morale za nastope, v katerih so bili prizori nešenja in valjenja jajc, pletenja gnezd ter vzdrževanje le-teh, vzgoja piščancev in še marsikaj. Kot igralke so se nekatere kure posebej izkazale, ostale kure in petelini, tisti manj nadarjeni za igro, pa so morali opravljati nujna spremljevalna dela nastopov. Ta dela, kot je priprava prizorišča, čiščenje in pospravljanje po predstavah, so opravljali dokaj šlampasto. Igralke so se jasno imele za večvredne in temu dejstvu je sledilo njihovo prepotentno in nesramno obnašanje do ostalih kurjih dekel in petelinjih hlapcev. Ostali prebivalci VIC-a, ki so ilegalno živeli z nami, pa so se morali potuhniti in skrivati pred Krajani in lastnikom, delati so se morali nevidne in to jim je kar uspevalo, saj ni nihče niti posumil, da živijo z nami, še najmanj lastnik kurnika. Glavni petelin Večliki je bil režiser in takoj za njim se je pojavljala pegatka Petegola kot njegovo desno krilo. Kurja skupnost naj ne bi nič vedela o temu vodilnemu duetu, poznala je načelo enovladja, glavnega petelina jasno. Kure in petelini smo o tej njeni vlogi vedeli nič, nekaterim se je potiho pojavljal sum na nepravilnosti, a kokodakalo se o tem ni niti šepetaje. Ostala perutnina si je poljubno delila vloge, sprejemala celo vloge dodeljene od Večlikega ali od Večlikega, ki mu je to sugerirela pegatka in tu je nastopal kar velik kurji kaos, saj so se vloge in položaji stalno menjavali... Kdor si je upal in kdor je bil močnejši si je prilaščal boljše pozicije. Nikoli nisi vedel kdo komandira in kdo po komandi igra. Te igrice moči in nemoči so se dnevno spreminjale in prav tako sorazmerno izvajalci različnih zadovžitev. Menjale so se pozicije igralcev in menjale pozicije in zadovžitve težakov – težakinj, za opravljanja raznih obstranskih del v zakulisju -23- In v sredo vsega tega silnega dogajanja in zmede za izvajanje Kiger, sem v VIC Kurnik vstopila jaz, Čopička. 
Taka bi zgledala jaz čopička, če bi bila ženska ... mislim, da je bolje, da sem kura.  -24  ČOPIČKA Najprej bi se rada predstavila. Sem majhna kokoška sorte Amerikanka, ampak kljub majhnosti nič manj borbena, glasna in vztrajna. Največja napaka naše sorte je ta, da nam rado odpove srce ... zgodi se kar tako iz čistega miru, pademo na hrbet in plop, pa nas ni več. A l e l u j a. Dosti časa sem razmišljala iz kje izvira ta naša biološka pomanjkljivost, in prišla sem do edinega možnega odgovora: to je prav gotovo naravna posledica našega velikega srca. Veliko srce v kombinaciji z malim trupom in kot začimba dodana še ena od hujših človeških težav požrešnost, ki smo se jo me kure nalezle tokom bivanja pod človeškim okriljem ... in glej ga hudiča, vse skupaj lahko raznese kot ekonom lonec z zamašenim ventilom. Tlačimo in tlačimo vse kar v naše srce gre in plop, pa na hrbet, noge v vis, mrtve... pa še za juho nismo več dobre, ker mrhovina ni za v krožnik. Mogoče pa res ni vse za tlačiti v srce. Kot sem rekla, sem mala kokoška in tega se dobro zavedam. Če se mi zgodi, da to pozabim, si pridno ponavljam: mala kura, mala kura, mala kura. Ampak še vedno nisem najmanjša med svojimi. Postavna sem, z močnimi nogami, v perju in kljunu pa ne najboljša. Nisem popolna, ne v telesu pa tudi v glavi ne. Borim in borim se s svojimi željami in sanjami, ki so vsaj toliko velike kot moje srce, če ne kar večje. In tako moja notranja bojevanja med željami in možnostmi pomenijo velik napor za moje življenje, da vsaj kolikor-toliko ostajam normalna in nevidna. Vam pa vseeno lahko zaupam moje skrite želje ali sanje male, ampak še vedno ne najmanjše kure Amerikanke. Kljub majhnosti si želim delati velike, pomembne stvari in za primer bi povedala tole, da bi raje kot navadna, majhna jajca valila malo večja jajca, taka kot kakšna nojina jajca bi bila kar v redu (dinozavrova niso več v modi, se jih pa vseeno ne bi branila) in če bi mi uspelo izvaliti še lepa raznobarvna jajca, tako kot to znajo določene kure, bi bila zares zadovoljna. Tudi letela bi rada, vsaj približno kot kakšna ptica, kot orel bi bilo zelo in. Včasih na skrito vadim letenje, pa mi ne gre in ne gre. Pred letalskimi vajami se vedno prepričam, da me kdo ne opazuje. Zelo težko prenašam posmeh in zbadljivke na svoj račun, veliko težje to pade na moj proračun, kot posmeh na tuj račun. Stokam in pritožujem se tudi rada, ker pa imam samo mala jajca, to največkrat ne naredim javno. Le moji prijateljici Škorpijonki težim in težim, nakladam in pripovedujem ji o vseh mojih težavah in vse skupaj večkrat ponovim ... dobro, da so te živalce tako žilave, saj drugače ne vem, če bi preživela. Med ostalimi kurami pa nisem najbolj priljubljena ... ali pa sem, pa mi one niso všeč. Zato se z njimi družim le po potrebi, veliki.
-25-  Zgodovine Kurnika skoraj ne poznam, saj sem prepozno prikokodakala na ta svet. Ker sem najraje živela samostojno in nisem spadala v noben kokošnjak, se o tako organiziranih kolonijah mojih sorodnikov nisem prav dosti naučila. Nisem bila niti zadosti radovedna in pametna, da bi se o VIC Kurniku kaj bolj temeljito pozanimala. Pač vedela sem, da obstaja ta VIC Kurnik, saj je bil znamenitost našega Kraja. Včasih sem se mu tudi približala in spremljala kakšno predstavo iz VIC Kurnik programa, vendar vse preveč ignorantsko in oddaljeno od mojih dnevnih misli, da bi poznala natančno dogajanje in prebivalce tega prostora. Govorilo se je, da v njem živijo same igralke in igralci, toda o temu nisem imela nobenega lastnega mnenja, pač delo kot delo. Bili so pa tudi dnevi, ko sem pomislila, da bi mogoče bilo lepo biti igralka, da to le ni poklic kar tako. Taka razmišljanja niso bila stalnica mojega tuhtanja, če sem iskrena, so te čudne misli bile kot izgubljena zrna na požetem polju. Razmišljanje ni ravno kokošja razvada. V teh redkih trenutkih zablode, pa si nisem upala niti pomisliti, da bi v kakem gledališču lahko nucali tako kuro kot sem jaz in to za igralko. Kasneje se je čudežno izkazalo, da vsaka igralka, tudi statistka lahko prinese kaj malega k skupnemu delu, da je prav vsak dobrodošel za doseganje skupnih ciljev in uresničevanje želja po popolnosti. Tudi navadna kokoš. To razkritje je verjetno podprlo čaroben korak, ki me je ponesel na ta oder, oder VIC Kurnika, malo kasneje. Popolna gledališka predstava, taka velika in pomembna, skratka prava Naj Igra, naj bi bila cilj vsakega režiserja, pa ni pomemben način, kako to dosežeš. To sem kasneje spoznala, ko mi je po številnih izkušnjah in nesrečnih dogodkih zraslo še marsikatero dodatno pero. O, ko bi le takrat vedela, koliko mi lahko koristi vsaka podrobnost ali kakršnokoli poznavanje okoliščin, ki sem jih tokom brezskrbnega življenja zamudila, ali (ne)hote preslišala. Lahko bi me ta moja šlamparija odvrnila od želje in izvedbe vselitve v to kurje prebivališče in tudi od prebliska, da je igralstvo fejst poklic. Toda ali je tukaj usoda režirala svojo ali mojo igro ali so take dogodivščine neizbežne izkušnje, preko katerih moraš, da ni življenje pusto in dolgočasno, kdo ve? Predno se je moje življenje povezalo s tem VIC Kurnikom sem živela v mojem Kraju, tako svobodno. Nisem bila članica nobene jate, dnevno sem iskala zrnje za sproti, črve in ostalo, kakšen kamenček prav tako, da sem preživela sebe, pa še za vzgojo in skrb kakšnega mojega piščančka zraven. Res, da nisem bila kakšna rekorderka v valjenju jajc, vendar kakšno jajce se je le našlo, če ne drugače, sem kakšnega tujega valila, ki ga je pustila tu pa tam kakšna kokoš moje sorte, svobodnjakinja, iz plemena sex and drugs & rock n rol. Kokošim iz lepo organiziranih kokošnjakov sem se verjetno smilila, takim posebnim kuram iz nobel (VIP) Kurnikov pa sem verjetno vzbujala občutke zaničevanja in prav gotovo jih je bilo sram, da sem kura kot one. Videlo se je, da se z mano prav zares ne bi družile. Pa mi ni bilo slabo. Že res, da se nisem prav vsak dan najedla do sitega, vendar tudi od lakote nisem umrla. Moj način življenja je pa imel zelo veliko prednosti. Nikoli mi ni bilo potrebno prenašati nobene oblasti, nobenih ukazov, nihče mi ni mogel soliti pameti in sama sem odločala, kako bom preživljala svoje dneve, večere. Sama sem si lahko izbirala družbo in lahko sem bila v miru kolikor mi je poželelo srce ... Ni je čez svobodo. Toda, ko ti je dobro, vedno kak hudič pride, gre nekako vate in se ga ne otreseš zlahka. Jasno, da nič ni zastonj, svoboda pa je med najbolj napornimi dobrinami ... Tako bili so tudi hudi(čevi) časi, ko sem trpela, lovili so me lačni predstavniki ljudskega sveta in ogrožale so me različne zveri: najhuje potepuški mački in psi, tudi podgan večje sorte, se je bilo bolje ogibati ... Za svobodo je tako občasno potrebno dobro zavihteti peruti in nabrusiti kurje noge, tako pač je. Ko si mlad zelo uspešno mahaš z perutmi in brez večjih težav tekaš cele dneve sem ter tja. Večinoma nimaš ne časa, ne moči za pritoževanje in niti za razmišljanje kaj dosti ne. Lahko bi se reklo: kdor nima v glavi ima v nogah, ko pa noge odpovejo, tudi glava prav pride, četudi kurja. (nadaljevanje sledi) Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ | <Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>
|
|
Spletni čas nastaja pod okriljem Društva VNL  Ste za kreativno pisanje? Kliknite na 365 tem!    |
|
Vse pravice pridržane. Vsi likovni elementi, fotografije ter besedilo na teh straneh so avtorsko delo. Reproduciranje ni dovoljeno brez predhodnega pisnega dovoljenja.
Copyright © Kulturno društvo VNL, vse pravice pridržane
