-91- Petegola v svoji veliki zmedenosti ni bila več toliko prisebna, da bi ji čok karkoli še lahko povedal, niti sekira je ni zdramila iz njenih tako priljubljenih misli, o njeni poti v kur-kurišnico. Vsa evforična je dirjala okoli in najraje nastavljala svoje kurje prsi pred ljudi, saj kure ji nismo v taki situaciji zadostovale. Lastnik pa je to izkoristil tako, da jo je zelo hitro in kar mimogrede zgrabil za vrat, revica ni bila niti toliko več prisebna, da bi še enkrat kevknila. Tako jo je odnesel do čoka, ji nanj položil glavo in tu se je začela njena zadnja pot, kar tako na dvorišču. Odsekal ji je glavo in takoj za tem njeno čelado. V tistem trenutku sem vedela, da je ne bo nazaj in da ji je krona padla. Kosilo za direktorja norišnice, aha, takoj sem vedela, da je to, to. Direktor je tokom obiska omenjal, da mora nazaj v službo, kar je pomenilo, da bo Petegolo odnesel s sabo, v trebuhu jasno. In ker sem znala dobro predvidevati, sem sklepala, kar po nas kurah, ki takoj prebavimo kar pojemo in nato pokakamo, kako se bo vse skupaj končalo. Petegola bo najverjetneje v WC-ju, že tisto popoldne. In to v WC-ju prave norišnice. Vedno je bila privilegirana, vedno si je uspela postaviti neki svoj pedistal in zadnja poteza je bila na nivoju vseh njenih prejšnjih. Ni pristala v kur-kurišnici, edina od nas je odšla v norišnico in to v tapravo norišnico, tako za ljudi. Hudič jo vzemi, tako jezna in zavistna sem bila na ta njen zadnji uspeh. Tako je bilo to in tokrat se kljub svoji kurji pameti, nisem zmotila. Enkrat je le imela prav tudi Petegola in vsaj tokrat je kev-kevkala resnico. Zlovešči znak velike spremembe se je zgodil. Brez taglavne ni bilo več prihodnosti za naše nadaljevanje v tem VIC prostoru. Na komando se navadiš, pa če ti tudi ne paše in po letih posebnih pravil ne funkcioniraš več brez njih, tako kot ne brez taglavnih, ki pravila postavljajo.
-92- Še kratek opis dogodka samega, padca krone in glave Petegole. Meni so ti zadnji prizori izginjanja samovladja bili desert po grenkem obroku, vendar ta desert sem požirala z očmi, vohala sem vse prefinjene vonje, ki so v njem tičali in okušala vso sladkost resnice, ki mi je pred očmi tekala brez glave in pisala sporočila, samo za tiste, ki so dolgo časa tavali v temi, nevedenju in strahu, ter veri v verodostojnost prepričanja, da je v vsakemu od nas, nekaj dobrega. Posladkajte se z mano, mogoče vam bo naslednje kosilo manj grenko. Ko je pegatki odletela glava in z njo še krona, vsaka na svoj konec ob tnalu, je Petegola v ihti neizbežnega začela tako brcati, da se ji je uspelo izmuzniti iz Lastnikovih rok. Udarila je šprint po dvorišču, a njena glava je še tam na tleh kričala, nisem mrtva, nisem mrtva in jaz nikoli ne lažem. Moje spregledanje ob tej zadnji laži je bilo, da sem za nazaj slišala in spoznala vse laži, ki jih je tokom svojega življenja izrekla. Jaz sem prav na vse nasedla, samo ta zadnja, ki je bila tako zelo očitna, mi je dala vedeti, da je prava profesionalka v laganju. Mislim, da je celo sama sebi verjela v to, kar je lagala in s tem nekako uspešno iz dneva v dan prepričevala tudi nas, da govori samo resnico. Nič ni bila resnica, njena lažniva glava je to potrjevala z vsakim lažnivim vzdihom, ki ga je še premogla. Njeno dirjajoče, brezglavo telo je z določenim namenom tekalo po dvorišču in ne kar tako. Dirjalo je brez glave sem ter tja in za sabo puščalo sled, kot kakšno veliko pero. Celotno dvorišče je bilo čez nekaj časa prepredeno z rdečimi vijugami, podobnimi črkam. Ko sem se kasneje vzdignila na streho algteljeja, sem uspela prebrati, kar je napisala. Pisalo je naslednje:  -93- ZLATO RUMENA PRIHODNOST, BARVA KORUZE PRED ŽETVIJO Ne smem pa pozabiti na sam Kraj. Direktor norišnice s svojim obiskom pri lastniku ni mislil le na družabno srečanje, kjer se v družbi kaj poje. Obisk se je zgodil zaradi velike spremembe v Kraju samem in to spremembe pri palmah, ki so se sušile in spremembah pri prebivalcih pod palmami, ki so iz Banane split obdržali le še barvo banane, rumeno in jo s svojo močno energijo v svojih glavah, pretvarjali v zlato rumeno prihodnost. Le ta rumena je svetila iz oči Krajanov in se je zrcalila po celotnem Kraju tako močno, da so celo sami postajali rumeni. Na začetku so bili rumeni v obraz, a kasneje se jih je vse rumeno prijelo nasploh. Na novo rumeni Krajani in še nekateri novi in prvi tako rumeni priseljenci, pa niso več marili za to na novo pridobljeno specifiko Kraja, temveč so Kraj kar preplavile rumene ideje in zlata dejanja. Norišnica ni imela več zaščitnega zidu, postala je odprta ustanova, kar je pomenilo veliko več od Odprtih vrat, kot se je to občasno dogajalo. Vse te spremembe so bile veliko bolj rumene od kakšne rumene podmornice in tako je direktor te novo povečane ustanove, prišel k Lastniku kurnika na dogovor, o novem, rumenem načinu sodelovanja, za prihodnost zdaj ne več Kraja, temveč rumenega Norkraja, kar je naš Kraj tako postal. Gledališče v svoji prvotni obliki in v na novo postavljeni situaciji ni imelo več svojega položaja in je bilo zastarelo in potrebne so bile korenite spremembe. Ti zadnji rumeni dogodki, so na predlog moči (le-ta je bil direktor norišnice), prisilili Lastnika Kurnika na dogovor in sklenitev pogodbe, da se gledališka dejavnost obdrži le v obliki pantomime ali še bolje, da se le-ta dogaja v izložbenem razkazovanju kur-kipov, kar naj bi nosilo nadaljnji profit Lastniku, iz zdaj že preminulega VIC-a in na novo veselilo nove rumene Krajane, ter jih zabavalo ob obedih. Zlatorumena naveza je vžgala in veselje se je udejanjilo ob zadnjem klasičnem obroku ter vzklikih: Dober tek, dober tek, vse na krožnik (tako sem jaz to slišala). Malo sumljivo mi je bilo, da niso najlepše kure iz naših krogov dali na krožnik, za tako pomemben dogodek, najverjetneje je bil pav tistega dne na počitnicah in ga niso našli. Pav-nepridiprav bi bil na krožniku zelo impozanten za tako pomemben trenutek tudi zelo primeren, vendar je Bog dal kanček pameti in mrvico sreče v malo glavo lepotca (več tja notri ni šlo) in tako prihranil pavjo lepoto z možgani vred, mogoče kar zase. Pavje možgane so Stari Rimljani zelo cenili na krožniku, ob posebnih priložnostih, mogoče je pa Bog te Rimljane veliko bolj cenil, kot se je to videlo ob njihovem izginotju. No, Pav-nepridiprav je bil pošparan, takrat se ni še vedelo, kako pomembno je bilo to, za zadnjo poslovilno zabavo z ognjemetom, najlepšim do tistega dne. Teh mojih zadnjih besed zdaj ne razumete, kot jih v obstoječem trenutku nisem razumela jaz, vendar, taglavno praznovanje je bilo še skrito in NAJ Kigra ni popolnoma potonila v pozabo ali kurjek. Nadaljevanje sledi ... Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ Preberite še: | <Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>
|
|
Spletni čas nastaja pod okriljem Društva VNL  Ste za kreativno pisanje? Kliknite na 365 tem!    |
|
Vse pravice pridržane. Vsi likovni elementi, fotografije ter besedilo na teh straneh so avtorsko delo. Reproduciranje ni dovoljeno brez predhodnega pisnega dovoljenja.
Copyright © Kulturno društvo VNL, vse pravice pridržane
