VELIKO ODKRITJE - LUKNJA VSTOPA 

Sanje ima vsak od nas, prav vsak in te so po navadi mnogo večje, kot smo mi sami. Požrešnost, pa kot sem slišala, je zlodejeva domena, ki se nahaja v ljudskih življenjih, zelo nalezljiva, predvsem za perutnino. Ampak, saj nisem povedala nič novega. Sanjati pomeni tudi v kakšen kurjak stopiti, saj sanjajoči bolj malo gledajo pod noge. Sanje niso vedno zlato, pa če se še tako vse sveti.

Tako sem iz dneva v dan tacala naokoli, pozobavala zrnce tukaj, listič tam, ko me je nekega dne pot pripeljala prav do VIC Kurnika. Slišala sem o tem kurniku, toda niti v sanjah, niti tistih z REM fazo nisem sanjala, da bi nekega dne spadala pod tako pomembno jato in jedla tisto njihovo zlato zrnje ...

Že res, da se je po kraju o tem VIC Kurniku dosti govorilo, tudi vanj ali vsaj v njegovo bližino so krajani več krat zahajali. Vedela sem le, kje je, a zgodbam nisem najbolj sledila, saj sem v svoji kurji pameti raje mešala ostale misli, ki so me bolj radostile.

In se je zgodilo.

Nekega sončnega dne, ko sem prepozno vstala, da bi se lahko v par korakih najedla, sem  za potrebo morala zelo dosti tacati po Kraju, da bi nasitila svojo kurjo rit. Pri tem tacanju in neprestanem gledanju v tla, tam se piča vendar nahaja, sem zatacala v bližino VIC Kurnika. Ko sem dvignila glavo, tako slučajno, sem se skoraj zaletela v ogrado in ugotovila sem, kje sem. Od sreče, me je prešinilo, tu je pa gvišno zelo dosti za jesti. Tudi še kaj drugega je verjetno tu. Če bi lahko le malo pokukala notri, pozobala kakšno zlato zrno in se usedla, vsaj za minuto ali dve na kakšno od njihovih zlatih gred, četudi na najnižjo. To bi bila sreča. Toda takrat še pomislila nisem, za koga.

In mi je bila dana ... ta sreča in kmalu sem spoznala, dvoličnost pregovora, da nesreča nikoli ne pride sama, saj velja tudi, da sreča nikoli ne pride sama. Vse skupaj je potekalo nekako takole. Ko sem tako napol sestradana pritavala do te pomembne ograde, je tam za ogrado stala velika črno-bela grahasta kotkura, ki me je kar sama od sebe ogovorila. Kasneje sem pomislila, da me je že nekaj časa prej opazovala. Bila je tako sumljivo prijazna, kar si takrat nisem znala razlagati. Vse to njeno prilizovanje sem pripisala sreči, saj tudi neznatna kura, lahko kakšno majceno srečo vsaj enkrat v življenju doživi. Ta pisana pikčasta velikanka, kasneje sem izvedela, da se imenuje Petegola, in da je tako velika, ker spada v zvrst Pegatk, se je odločila, da me spusti v ta Kurji Eden. Pokazala mi je luknjo, na zadnjem delu ograde, skozi katero naj bi se prikurila v to božjekurje domovanje. Še leta in leta kasneje si je lastila oblast nad mano, saj me je pravzaprav vendar ona našla in mi ona ponudila kurjo nogo, za vstop v to novo življenje. Po njeni logiki naj bi ji pripadala, vsaj ubogati bi jo morala za vedno, mogoče še kasneje, posthumno. Tako je nekako trdila in tudi resnično verjela v svoj prav, vendar resnica je bila drugačna. 

                                                         -27-

Po besedah pegatke Petegole, naj kar vstopim, sem tudi vstopila. Namreč, na zadnjem delu ograde je bila luknja, ki je tam stala že zelo dolgo. To je bilo tako zelo preprosto, da bi mi moral zvoniti kakšen opozorilni zvonček. Pa mi ni. Kura kurasta sem verjela v srečo in bila naivna in navdušena in samo srečna. Pomislila sem, da luknja verjetno ne predstavlja lastniku kurnika nikakršne skrbi, saj mi je bilo jasno, da ne bo nobena kura iz takega raja ušla ... če pa bi se kakšna forešta prihulila notri, bi mu to predstavljalo samo korist ... Mlada kurja pamet in velike kurje sanje, neverjetna pašteta, kurja jasno.

Obe s Petegolo sva se napotili proti luknji, vsaka na svoji strani ograde, s tem, da sem še danes prepričana, da je Petegola mislila, da mi je potrebno luknjo pokazati, saj taka blesava kurica, za kakršno me je imela, jasno te luknje ne bi zmogla najti sama. Žal, je v teh par sekundah teka do luknje,  bilo zanjo zadosti časa, da si je o moji vselitvi skoraj premislila ali naj me spusti ali ne - se je spraševala, tako je izgledalo po njenih očeh. To sem opazila takoj, ko mi je pogled zdrsnil skozi luknjo v Kurnik, saj v njenih očeh več nisem videla tiste prijaznosti, temveč en sam dvom kaj naj naredi z mano. V njenem pogledu se je zrcalilo njeno kolebanje med tem, da me za rožo potegne v luknjo ali da me šavsne po glavi in me tako napodi. A jaz kura sem si želela vstopiti, z vsem svojim velikim srcem.

-28-

In sama si tega nisem upala narediti. Bila sem popolnoma odvisna od nje. Joj, božje sreče, če bi mi le dovolila vstopiti, sem upala in molila kar tako. Sicer nikoli prav zares nisem verjela v boga, od tega dne pa lahko trdim, da Bog obstaja.

No, da Bog obstaja, je pokazal kar on sam, in to tako, da je za Petegolo tiho pripeljal petelina, kasneje sem ugotovila, da glavnega petelina imenovanega Večliki. Kljub temu da je petelin deloval tako resno, sem pri njem opazila nekakšno naklonjenost. Izgledalo je, da sem mu še kar všeč, kar lahko danes, ko že nekaj več razumem, pripišem svoji majhni rasti in kar lepemu pisanemu perju. Tako zelo podoben mi je bil po teh lastnostih, to sem takoj opazila, da sem pomislila, saj spadava v isto podzvrst kokoši, manjših, sort Amerikank oz. Turških kur za nekatere. Meni je bolj všeč Amerikanska izvedba in bom kar v to verjela, saj Turki, Huni in Šiptarji mi nikoli niso preveč dišali. Po Petegolinem umiku in njeni zmanjšani vrednosti v trenutku njegovega prihoda mi je prišlo spoznanje, da je to taglavni petelin VIC Kurnika. Kasneje so se moja predvidevanja o njem potrdila, saj je bil prav zares ta glavni režiser iger in glavni petelin VIC-a. In on, ta glavni si je mene predstavljal v svojem igralskem timu. Le zakaj? Kar tako, o ne, pravzaprav mu je morala manjkati kura kot jaz, da lahko izvede to kar je načrtoval, svojo Večliko Naj igro. Ob tem pa je bila tudi ena od starejših kur-igralk namenjena za juho in v njegovi glavi sem bila jaz primerna za zamenjavo. Usedla naj bi se na njeno mesto na gredi, ko ga bo ona zapustila. Bila naj bi celo bolj primerna od te, meni neznane kure za juho, za njegove načrte. Kot vidite, tudi petelini sanjajo. In Bog je dejansko obstajal in ne samo en, saj sem v vseh teh spoznanjih doživela pravo kurje razsvetljenje. Tako sem lahko vstopila, kljub svoji neveri v to, se je zgodilo. Mislim, da mi je Bog Večliki pomagal, mogoče tudi še kakšen drugi. Tukaj si Petegola ni upala pokazati svojih skritih dvomov in se javno postaviti petelinu Večlikemu po robu. Ni si upala s kljunom preprečiti, o čemer ni bila prepričana, in morala se je sprijazniti, da sem postala ena od VIC kur, vsaj za tisti dan in morda še za kakšen dan dlje.

Jaz, jaz, mala pocestna kura sem bila notri v Ednu, v VIC Kurniku. Jaz mala neznatna in nepoznana, manjša kot navadna kokoš, sem bila v tem tako pomembnem kurniku. Jaz srečnica, med tako pomembnimi kurami, zelo poznanimi in stalno videnimi pred Krajani. Kdo bi si mislil, da je to mogoče. Kuhuhu bi za kokodakala na ves kljun, pa si nisem upala odpreti kljuna, ne takrat in še dosti, dosti časa potem ne.

                                                                -29-

Tisti lepi dan je zjutraj bil še sončen dan, ko pa danes pomislim, bi dejala, da je bil dan deževen in moker, Bog vedeli, zakaj. Danes vem, da je Bog vedel, zakaj. Lahko bi bil 1. november, a spomnim se, da je bilo toplo in tako neverjetno zeleno, da bi bil lahko bil tudi 1. april ali pa je tudi bil. Kure se namreč ne spoznamo dosti na koledar, pa tudi na uro ne, delamo in živimo še po starem: sončna ura je za nas kar primerna. Kakorkoli, bil je moj 1. dan v Vic-u, poseben dan, saj je meni uspelo vstopiti na to sveto in čaščeno mesto našega Kraja.

Kaj hitro so se vse ostale kure zbrale, dobro so si me ogledale in mi odredile (določile) moj prostor v Kurniku, kjer naj bi od tega dne naprej sedela. Kure so to določile ne glavni petelin. Izgledalo je, kot da Večliki sploh ne bi obstajal in in njegov glas bil slišan. Tega dne sem postala del VIC jate in četudi mi ostale Vicice tega še dolgo niso uradno priznale, je bil to moj veliki triumf in uresničile so se mi sanje. Takrat raje nisem mislila na igralsko kariero, že sedenje v tem kurniku se mi je zdelo kot največja sreča, ki me je lahko doletela. Zmaga, a kakšna? Zmaga je bila že pri vstopu. A ta zmaga je imela za sabo še resnico in resnica je pomenila, da še dolgo nisem bila uradno sprejeta v ta kurji klan, v to pernato sredino, o tem, da bi pa lahko tudi nastopila kot igralka na odru, za to niti Bog ni mogel nič postoriti. Vendar, več kot zadosti je bilo, da sem zasedala prostor na gredi in bila pri kurji nogi za opravljanje njim neljubih opravil. A zame so tistega dne, to bila nebesa. Tega takrat nisem popolnoma razumela, zelo hitro pa sem dojela, da ta moja zmaga pomeni trenuten privilegij, ki je zelo časovno relativen. Ni bilo popolnoma jasno, kako dolgo bom v tem Raju ostala. Iz dneva v dan sem le ostajala na svoji gredi in prav tako sem vsak večer razmišljala, ali jutri še ostanem ali bom morala oditi. Ko govorim o svoji gredi mislim na majhen košček grede, kjer sem smela sedeti. Moja greda, zares moja, je postala dosti kasneje. Tako so se vrstili dnevi in tedni, in ko sem kar sedela in sedela in še dosti vmes delala in delala, je postalo jasno, da mogoče tudi v bodoče ostanem. Če bi poskušala to časovno opredeliti, bi lahko rekla takole: prvi dan sedenja na Vic gredi je bil moj piščanček komaj iz jajca izvaljen, tistega dne, ko sem uradno postala članica VIC jate in nisem več razmišljala o odstranitvi, pa je moje pišče bilo skoraj godno za možitev. Nekako toliko dolgo je trajala moja poskusna doba, polna dela in strahu, predno sem dobila mir in vero v to, da sem v VIC-u za stalno nastanjena. Zanimivo kako hitro te zlato zaslepi. Kot svobodna kura sem bila kar zadovoljna kura, ko sem pa zavohala zlato gredo in zlato zrnje, so se moji možgani skisali ali pozlatili in vso svojo energijo in vse svoje želje sem namenila tej zlati prihodnosti. Zlata kletka? Ne, temveč zmedena kurja pamet, mogoče zlata. Takrat, ko sem uradno bila za stalno naseljena, sem tudi že večino časa uspela sama sedeti na svoji gredi, v zadnjem severnem delu kurnika, ki je bil sicer označen za manjvrednega, a imel je posebno umetniško noto in je bil kot kakšen atelje. Kasneje sem ga tako tudi poimenovala Algtelje in ostali člani VIC-a so se tega navadili. To mi je godilo. Še moje ime je prišlo na pravo mesto, res kot Čopička sem spadala prav v Algtelje.   

                                                                -30-

*Pa še malo razmišljanja, če to sploh kurji pameti pripada :                                                                                                               

Zanimivo je bilo, da na začetku pri luknji vstopa, kure sploh niso odločale o mojem prihodu v kurnik, so pa odločale o moji namestitvi v njem. O, še kako so odločale. Po zdravi pameti in vseh pravilih bi se moral tu upoštevati samo glas glavnega petelina Večlikega in le ta bi se lahko v tem primeru tudi izkazal. Veljati bi morala samo njegova odločitev. Vendar sem ugotovila, da ime, ki ga imaš, ti ni kar tako dano. Tvoje ime te predstavlja, tako kot te predstavlja tvoj videz in tvoja družba. Večliki je kljub temu, da mi je dovolil vstop v Kurnik, kasneje cincal, ali sem primerna za njegovo igralsko moštvo ali nisem. Niti barva perja niti ugled, da sem kar sposobna kura, mi nista dosti koristila. Delu in trudu. ki sem ga vsakodnevno vlagala v našo skupnost, pa ne bi niti pod razno pripisala pomoči za vstop in obstanek, delo sploh ni bilo tisto, ki bi mi koristilo. A če sem bila slučajno kakšen trenutek brez dela, mi je ta nedelavnost zagotovo zelo škodila. To garanje so vsi tako ali tako od mene pričakovali in vsem skupaj se je zdelo samoumevno, da bom delala dosti in več in preveč. In to tudi sem. Večliki, res je bil več-liki, pa je bil lepo tiho, tako tiho, da se je še zjutraj bolj tiho slišalo njegovo kikirikanje. O mojem stalnem bivališču pa tišina.

Za delo in garanje pa lahko rečem naslednje: garala sem lahko, kolikor sem zmogla, a vse ostale kure so stalno trdile, da nič ne delam. Če se je le videlo, kaj vse sem naredila, je bilo to zanje nepomembno in tega dela niso spoštovale ... A kljub vsemu nikoli nisem smela zboleti. Če slučajno in po pomoti, kakšen dan nisem delala, je bila to največja katastrofa v VIC-u za tisti dan, če ne kar katastrofa stoletja. Kokodakale so o tem na ves kljun, Petegola pa se je drla name, kot da sem nekakšen poklicni sprejemnik za izživljanje in drtje, naglavni in taglavnim, ko so slabe volje. Nobena od njih pa nikoli ni niti pomislila, da bi sama kaj postorila, od tistega, kar sem jaz imela za delati. To jasno ni prišlo v poštev.

Večlikovo cincanje bi lahko pripisala temu, da sem bila mogoče malo prestara, da bi ga osebno zanimala, mogoče pa ga kure sploh nismo zanimale. Toda igra na VIC-odru ga je zelo zanimala in še danes ne vem, ali sem bila res tako zanič, da se ni in ni mogel odločiti, da še sam potrdi jatino sprejetje in da me tudi on vzame v Kurnik za stalno. Nikoli nisem dojela teh strašnih dolgoveznih pravil različnih skupin in grupacij. Zame je bilo to zelo preprosto, ja ali ne, pa pika. To njegovo cincanje in obotavljanje me je prisililo v razmišljanja, kaj bi bilo lahko z mano narobe. Mogoče se mu je zdelo, da preveč jem. Ugotovila sem, da je zelo škrt, in da tukaj zanj v njegovih letih ni pomoči. Sicer sem šparala, kolikor sem mogla, vendar je to šparanje in dobro garaško delo, bilo zanj le pičkin dim. 

Mogoče je bilo kaj drugega, kar moja kurja pamet ni dojela. Hudo me je to matralo in mi kratilo mir in veselje do življenja. Ker stvari nisem in nisem prišla do dna in sem bila zelo zaskrbljena o svojem obstanku v VIC-u in nasploh, sem se nekega dne odločila, tem mojim dvomom moram narediti konec in zaigrati na srečo. Kar bo, pa bo, bolje bo, kot tako.                     

Konec razmišljanja. *