MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎Objave-Vic kurnik‎ > ‎

Maščevanje do konca, avtorica: Aljoša Križ, maj 2020

objavljeno: 2. maj 2020 22:44 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. maj 2020 21:46 ]

-44-


Toliko je bila prepričana v svoj prav, da smo ji še me kure raje sledile, kot da bi si nakopale njeno maščevanje do nas, maščevanje do konca, do zadnjega peresa in kaplje krvi, če bi se dalo tudi čez. Prav ta grda igra je v obratnem smislu veljala za njene miši in podganka. Njim je bilo dovoljeno in dano vse. Me kure smo morale glodavski zalegi delati gnezda, jim puščati svojo pičo in vedno si moral biti previden, ko si hodil okoli, saj če nisi gledal pod noge, bi lahko kakšno od teh malih živali pohodil. Gorje prasici, da bi se to zgodilo, saj bi ti za vsako pohojeno dlako njenih ljubljenčkov bila pripravljena izkopati oko, če ne, kar skljuvati rožo na glavi, in jo ponuditi za posladek njeni glodavski zalegi. 
Njeni ljubljenčki pa so lahko kakali v naše posode in po naših gredah, grede so lahko grizli tako in toliko, da nobene noči nisi vedel ali boš jutro dočakal na njej, ali se bo sesedla in boš pristal v svojih in mišjih iztrebkih. Tudi plavali in kopali so se v naši vodi za pitje in cele dneve so iz hudičeve zeli štrikali svoja gnezda, povsod, skoraj da ne, po naših glavah. Še marsikaj tega je bilo, bom raje tiho.

Sicer to glodavsko lekcijo, ki sem jo dnevno pod mus morala vaditi, sem s časom toliko obvladala, da me miši in podgane niso pojedle. Tako sem redno in vestno, ne da bi kdaj pozabila, odstopala njenim srčkom svojo pičo in na skrito upala, da fajn siti, me se že ne bodo lotili in me požrli. V vsakem zlu je tudi kanček dobrega. Pokazalo se je, da sem zaradi teh dejanj ostajala vitka in to je bilo za igralko OK. Še ena prednost se je skrivala v vitkosti kure. Pomenila je veliko manj šans, da se lastnik odloči in te nameni za v lonec.


Moji prvi igralski koraki so bili videti približno takole

in niso bili prav nič lahki, še za izkušeno kuro ne bi bili.


-45-


POLŽ GOLAZAR

ODLOMEK NAJ KIGRE IMENOVAN »SREBRNA CESTA«   



                                                            

Nisem bila samo jaz tista, ki je videla svojo bodočo srečo in komfortno življenje, če pridem do grede v VIC Kurniku, bili so tudi drugi zainteresirani osebki, ki so slišali za sloves in obiskanost tega »našega« Kurnika. Ti osebki so prav kot jaz, želeli imeti tu notri kakšen svoj kotiček. Željno in vztrajno se je motal nekaj časa v okolici VIC-a velik polž. Ni ga bilo mogoče spregledati, saj je bil tako zelo počasen. Tudi drugače ga kure ne bi spregledale, že dolgo niso snedle takega Big Mack-a. Ni izgledalo, da se je tega zavedal. Zavestno ali ne se je ojunačil in prilezel za ogrado. Ne vem ali je to bil pri njem njegov pogum ali je v sebi nosil nore umetniške gene, ki so ga v določenih situacijah gnali v samopogubo. Umetnost pa ni, kar tako, in tako je po umetniškem naključju, tudi preživel. Sled njegovega uspeha se je v nočeh z luno svetila kot srebrna cesta. Ta in še ostale naknadno naslinjene sledi je Petegola videla kot plus za sceno v NAJ Kigri, predvsem v predstavah, ki so se zavlekle dolgo v noč.

Ta veliki, počasni polž, ki je prilezel k nam, je bil gozdni lazar. Njegov prihod nam je dal vedeti, da si želi prostor v VIC Kurniku, nismo pa takoj ugotovile, da je njegova želja še kakšna samo njegova hiša, povrh. Do hiše prilesti pa ni kar tako, smo mislile me kure, vendar njemu to ni predstavljalo večjih težav. Nekaj takih polžjih hišic, malo ali manj primernih zanj, je ležalo razmetanih okoli Kurnika, saj so lastniki v zmoti prilezli na napačen prostor - iz dežja pod kap. Jasno, da so jih  kure snedle, in hišice so žalostno samevale v posmeh in bedo napačnim potezam tem polžjim bedakom ali hišenoscem. Lazar je bil pa toliko zvit, da se je uspel veselo skrivati in izmikati pred kurjo lakoto in je lezel okoli po prostoru VIC-a le takrat, ko so bile kure site. S časom se je prislinil Petegoli v srce in postalo je jasno, da ga nobena kura ne bo upala požreti, niti petelin ne. Tako se je kmalu spremenila tista srebrna cesta v srebrno avtocesto in lazar se je po brezskrbnem slinjenju po VIC-u končno uspešno prislinil do sebi željene hiše. Hišo si je našel zadosti veliko in fajn, prav po njegovi meri. Postal je del kurje družine. Kurja družina je tu predstavljala njega in Petegolo. Ostale kure res niso kaj preveč zanimale zapuščene hiše polžev, za te so se zelo zanimale, dokler so bili polži še v njih. Vendar kot kure so bile toliko prave, da hiše niso kar tako privoščile drugim. Nekaj časa so neprivoščljivo kokodakale, vendar so kmalu odnehale, saj je bilo naporno razmišljati, pa še s Petegolo bi imele težave in tako so se odločile, da jih stvar ne zanima in da bodo Golazarja v bodoče kar ignorirale. Mesto za svojo hišo si je našel v glavnem delu Kurnika, blizu Petegole in dosti bližje pomembnim predstavnikom VIC-a, kot sta bila Algtelje in Godeon. Ostala družina se je delala, da nič ne vidi in nič ne ve. V protest za tega novega člana pa ni nobena glava petelinov dvignila kljuna, povešeni so kljuni viseli v znak nemoči in se guncali v obupu strinjanja ali ne - to je bilo popolnoma brezpredmetno. No, polž je hišo veselo uporabljal, delo pa mu ni dišalo in ni bil pripravljen kaj dosti narediti za skupno korist. Svojo novo hišo je veselo prenašal okrog, po potrebi in tudi po želji, kakor je njemu pasalo. Redno se je nameščal v bližino posod s hrano in čakal, da se ga katera izmed kur usmili in mu odstopi kaj za pod zob. Še raje je bil nameščen ob Hudičevi zeli in čakal na vsak listič, ki je priletel na tla in tega je pol glodal in glodal in se prijazno smehljal vsem, ki so prišli mimo, pa tudi če nikogar ni bilo, se je vseeno, še kar smehljal. Ker ni nič sodeloval v skupno dobro, je šel Petegoli vsak dan bolj na živce. V njeno srce res nisi mogel pasti, ne da te ona ne bi kaj ponucala. Za vsako svojo dobroto je imela izračunano židovsko obrestno mero in še pegatkin dodatek. In ker od Golazarja ni dobila niti kinte, je tako bila ta suša koristi v nekorist Petegoli, nekega dne, kaplja čez rob. Odločila se je obračunati z njim.

-46- 

Stisnila ga je, tako mimogrede, ob zid. Groziti mu je morala, tako kot je znala, pri tem, se je ob takih situacijah izgovarjala na nas kure, češ da ga bomo požrle, ali na glavnega petelina, da mu misli vzeti hišo. Taki so bili njeni načini, da ne bi izpadla zla ali nečedna. Nikoli ni nihče slišal njunih pogovorov, a smo to zgodbo poznali. Vendar je bila ona tista, ki ga je hotela požreti, v kolikor ne bi zaplesal - plazil na njeno muziko. Tako ga je prisilila, da se je moral malo potruditi in kaj postoriti za njo. 

Delal in ustvarjal je svojemu karakterju podobno, malo ali nič, vendar to zelo prefinjeno in natančno. Ta delovna storilnost in natančnost pa nikakor nista ustrezali Petegolinemu karakterju. Njen značaj, kljub drugačni zvezdni napovedi, si je sama prištimala nekako takole: rada je zahtevala delo, ki je bilo šlampasto, brez repa in glave, samo da se navzven vidi in sliši in tudi sveti. Nikoli ni bila zadovoljna z delom drugih, z njegovim pa sploh nikakor. Vedno je po njunih skupnih afarih kev-kevkala, da je počasen, da nima stila in da si z njim nima kaj pomagati.

A še vseeno ji je bil še kar všeč, saj je bil on in ne ona, bil je tudi njej podložen in do nje ves slinast. Ta slina, ki jo je na njeno željo spuščal v enormnih količinah, je njej prišle zelo prav. S to slino si je neprestano mazala tisti svoj naglavni izrastek, ki ga je imela za krono in tako je prepričana vase, vsa ponosna hodila okoli. Hotela nas je prepričati in nam pokazati-dokazati, češ da je njena krona res zlata - vsaj, da se sveti tako ... Jasno, da ji nihče ni ugovarjal in še bolj jasno je bilo, da ni nihče videl tiste čelade kot krono. O zlatu ne duha ne sluha, slina pa se je občasno tudi zanjo cedila.


Polže, miši in podgane, mačke in tiče, vse to je bilo nujno zaščititi pred norostjo ali kokoši in predvsem pred norostjo ljudi, ki so to radi zatirali, če že ne, kar pojedli.



KDOR NE UBOGA, GA TEPE PETEGOLONA, DODATEK K 2. DEJANJU »ni bil vzet v obzir za predstavo- kot ostali dodatki manjvredne kure, le moje perje so si zadržali in jim je prišlo prav za kitenje moštva in bolj pomembnih igralcev«


Ker sem si po nekajletnem bivanju v kurniku zaželela malo svobode, sem nekega dne odšla skozi luknjo prihoda, malo ven. Bilo je kot v nebesih. Dosti zraka, nobenega nadzora, pa sem se spozabila in zunaj ostala par dni. Po povratku v kurnik sem še dolgo obžalovala vsako minuto veselja, ki sem jo preživela izven kurnika. Petegola me je kljuvala po glavi zelo močno in dosti časa, našuntala je še ostale kure, da so tudi one to počele. To kljuvanje in maltretiranje zaradi moje neposlušnosti se ni končalo pri tem. Dobila sem še dve od njenih miši v dodatno oskrbo, za 24 ur na dan. V to dodatno oskrbo je spadalo še to, da sem jima morala odstopiti svojo pičo, pa v moji vodi za pitje sta se lahko neprestano kopali in lulali ob tem. Pri njunem kopanju sem ju morala čuvati, da se ne bi slučajno revici utopili. Nekajkrat me je prešinila misel, da bi pobegnila iz VIC-a. Ta misel je postala močnejša po mojem tridnevnem potepanju izven ograde, vendar kar se Janezek nauči, še dolgo ne pozabi. Slika zlate grede in zlatega zrnja se je tako globoko vrinila v mojo kurjo glavo, da sem jo do pikice natančno videla še po vseh nedogodkih, ki so se mi nezgodili. Hudič je verjetno obstajal, prav tako kot Bog in mislim da se je zelo dobro skrival za bliščem zlata zlate grede in zlatega zrnja, ki sem ju videla ob svojem prihodu v VIC. No ja, če sem poštena, zunaj so bili slabi časi in govorilo se je, da še slabši prihajajo. Petegola je te govorice ponavljala kot molitev, najmanj 3x na dan. 









<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ