MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎Objave-Vic kurnik‎ > ‎

Moje sanje, tvoje stanovanje, avtorica: Aljoša Križ, april 2020

objavljeno: 24. apr. 2020 22:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia
-31- 


MOJE SANJE, TVOJE STANOVANJE

Tako sem se nekega dne navsezgodaj, ko je imel Večliki pritisnjeno dremanje pod petelinjo rožo, na brzino vrinila k njemu na gred. Posedla sem se tako mojstrsko, da ni mogel mimo mene ven. Vedela sem, da bo prej ali slej postal nervozen, ker ne bo jutranje kikirikal. Sedela sem, kot bi bila prilepljena na gredi, ga gledala v oči in se delala neumno. Vedel je, zakaj sem prišla (toliko mu je neslo) in vedel je, da me bo težko premagal in pregnal, saj sem imela zelo dobro pozicijo. Še nekaj je vedel, da če v kratkem ne zakikirika, bo oplel pri gospodarju in še kure ga bodo obirale naslednjega pol leta. Kaj mu je bilo storiti, revčku? Še vedno sem ga gledala v oči, delala sem se še bolj kura, kot sem bila in malo po malo se mi je smejalo moje veliko srce, ko sem ga imela tako usranega pred svojim kljunom.                                          

Ni zdržal dolgo, odobril mi je stalno bivanje v Algteljeju, dal mi je vlogo v Veliki igri Večlikega in ko sem na vse to, le naredila korak vstran in mu tako sprostila izhod, se je kot furija prerinil mimo mene in oddirjal kikirikat na ves kljun. Mislim, da je tistega dne zbudil  prav vse prebivalce Kraja, in gospodar ga je nosil v ušesih še kakšen teden, prav gotovo.

In vse to sam naredila za nekakšno čudno, zelo stransko vlogo, skoraj nič večjo od vloge statista in za tisti stranski Kurnikov prizidek - Algtelje. »Kurja slepota?« Kaj že to pomeni ...


ALGTELJE, BITI IN NE BITI

Algtelje je bil prostor s svojim lastnim vhodom, odmaknjen od glavnega Kurnika in je za celo jato predstavljal nekaj manjvrednega, kot nekakšen zunanji WC. Tam si ni želela sedeti nobena večvredna kura, saj kralji in kraljice vendar sedijo v gradu in ne na WC-ju. Vendar so kure ta prostor le potrebovale in so ga bile prisiljene upoštevati kljub njegovi nepomembnosti. Postavil ga je lastnik Kurnika in zaradi njega je izgledal VIC Kurnik večji. Tako je Algtelje s svojim obstajanjem dvigoval vrednost lastnikovemu premoženju in njegovi pomembnosti. Kurje kraljice in kralji pa so težko dojeli, da je tak prostor potreben, saj WC-a niso potrebovali, ker so opravljali potrebo kar na tla v lastni hiši, občasno tudi na glave sostanovalcev z nižjih gred.

Ljub ali neljub, Algtelje je bil tu. Hote ali nehote, kljub nezainteresiranosti zanj, je kuram Algtelje prišel prav in to samo takrat, ko je šlo za delo. Igranje v skupno korist ali izvedba Kiger je bila zahtevna stvar in kure so bile prisiljene opravljati številna postranska dela, ob tistih pomembnih nastavljanjih na odru. Ta težaška dela, namenjena kuram v glavnem Kurniku, so te prepuščale kuram iz Algteljeja in tako nekako priznavale obstoj tega prizidka ali WC-ja. Nalagale so nama svoje delo brezkompromisno in medve manjvrednici iz Algteljeja, sva ga pridno opravljali, ker si nisva upali drugače. Delo je bilo prav tako kot prostor, manjvredno in postransko. Sicer so se kure otepale tudi drugih del, pravzaprav vsakega dela, vendar so se boljših del otepale z manjšim entuziazmom. 


 -32-


No, ko je šlo za delo, sva bili medve iz strani še kako uporabni. Ne, da so naju po opravljenih delih kaj več cenili, toda na naš račun so se drugi manj potili in to jim je bilo všeč. V tem prostoru nisem bila sama, stisniti sem se morala ob staro kuro Juho, ki je tukaj sama kraljevala že leta in leta. Torej za delo, sva za glavne kure obstajali in za potrebe in željo lastnika prav tako, drugače nekako nisva obstajali, saj če ni bilo dela za nas, se na naju niso niti spomnili. Ni naju bilo in vendar sva delali, to niti črnci ne znajo.

V glavni del VIC Kurnika nisem imela prostega vstopa. Pravzaprav sem samo občasno lahko malo pokukala tja notri ali vsaj malo pred vrati prisluškovala. To prisluškovanje in  razmišljanje o slišanih kokodakarijah, največkrat sem razmišljala o njih v nočeh, ko nisem spala, mi je vsaj toliko razjasnilo njihovo razmišljanje, da sem nekaj malega dojela, kaj naj bi se tam počenjalo. V VIC-u je bila velika garaška zmeda. Večliki je cel dan kikirikal ukaze, kure, prav vse po vrsti pa so pripravljale kigre in vadile, vadile, vadile. Te vaje so v njegovi prisotnosti počele zelo vestno in precej manj zavzeto, ko ga ni bilo zraven. Vendar so vseeno kar dosti vadile.


KIGRE ali čigave MIGRE-ne

Ob mojem prihodu se jasno ni nihče potrudil, da bi mi kaj razložil ali povedal o delu, o dogajanju ali še kaj bolj pomembnega, na primer koga in na kakšen način se moraš ogibati ... Vse sem nekako morala dojeti sama, huda stvar, to dojemanje. Ker sem si upala malo kukati in tudi malo prisluškovati, kaj se v prostorih VIC-a dogaja, sem na začetku prišla do naslednjih vedenj o kigrah, ki so bile zame približno tole: tekanje, kokodakanje, nošenje jajc, kokodakanje, valjenje, kevk-kevkanje in kokodakanje, izgradnja gnezd, kokodakanje, kokodakanje, kokodakanje, kokodakanje ... in vse to z velikim pritoževanjem, zmerjanjem in podcenjevanjem tujega dela, precenjevanjem in poveličevanjem svojega dela, kokodakanjem, ki je že mejilo na glasnost cerkvenih zvonov pred Veliko nočjo. Da, tako nekako, ne gre več tako, se je največ ponavljalo med kurami in Larifari je bil vedno zraven, ob tem pa je bilo še dosti vzdihovanja in izdihovanja, takega prav predsmrtnega in na vse to je bilo še nenormalno dosti izločanja. Izločalo se je v neznansko velikih količinah in izločalo se je prav vse, kar se izločiti da. To vse našteto pa se je zavilo v neko tančico odrskega dogajanja in kasneje ponujalo Krajanom kot kigre. Za odrom pa je dogajanje spremljalo še potenje, izgubljanje peres, žulji na kurjih nogah, povešanje grebenov in sprememba njih barve v nekakšno krvavo rdečo, kot bi sijala v temi ... včasih sem opazila tudi, da so grebeni postajali zabuhli in nekoliko vijolične barve in bilo me je celo strah, da v VIC-u razsaja kakšna kužna bolezen. Ni bilo potrebe za ta strah, saj sem kasneje videla, da ni bilo nobene bolezni in da so to bili le simptomi strašnega garanja na področju zoprnih del, samo za večkure. Do takrat še nisem nič vedela, da ob kigrah obstajajo še pigre, kasneje pa sem ugotovila, da so vse te stiske in posledice stisk pripadale samo kigram. Zanimivo. Tajna našega glavnega petelina pa naj bi bila velika, pomembna in predvsem slavna kigra imenovana NAJ Kigra Večlikega. O tej skrivnostni, skoraj kot poslanstvo skriti poslastici vseh kiger ni nihče vedel kaj dosti, ne na začetku in niti na koncu ne. Bila je kot zadnja želja, ki bi se morala v vsakem primeru uresničiti. Skrivnostnosti ni manjkalo, vaj tudi ne, o čem ali s kom, pa je bil rebus neznanka, dosti pretežka za poprečni ali podpovprečni um. Ko sem le nekako poštekala, da ob kigrah obstajajo še nekakšne pigre, sem tudi ugotovila, da le-te kur sploh niso utrujale, izčrpavale ali motile. Za pigre so bile pripravljene delati dosti več, kot so za to dobile za pod zob, kot povračilo. Če bi Krajani lahko dojeli in sprejeli pigre, kot edini program VIC Kurnika, mislim, da bi kure delale dan in noč, z malo piče in nobena ne bi prišla do juhe ali pečenke pred svojim 20-tim rojstnim dnevom, le da Hudičeva zel ne bi manjkala. O njej kasneje.


 -33-


Meni so se zdele kigre kar fajn in tudi ogledovala sem si jih lahko, saj na začetku v njih nisem nastopala. Krajani so bili nad kigrami prav tako navdušeni in so se jih zelo množično udeleževali, pa še smejali in zelo zabavali so se povrh. Sčasoma so se kiger pomalo naveličali, saj so zaradi vsekurje zmede in podtikanja piger za kigre, kigre tako izgubile na kvaliteti in kvantiteti in prišlo je celo tako daleč, da gledalci sploh niso več mogli ugotoviti, kdaj kigre so, če sploh so bile. Tisto glasno kokodakanje in kevk-kevkanje je tudi pomenilo precej nadležno reč, še posebej, če si to moral poslušati dolgo časa. Tako so zaradi nerazumevanja kure imele Krajane za bedake in puhloglavce, ki nič ne razumejo. Krajani so počasi postajali še bolj nezainteresirani in niso nič več množično obiskovali našega VIC-a. Kure pa je ta upad obiskovalcev in njihova nezainteresiranost za Kurnik in igre jezila in tudi ogrožala. To so kmalu pripisale neumetniškemu ali primitivnemu duhu Kraja. Ta zamisel je bila čisto Petegolina, vendar jo je kot vse svoje briljantne zamisli prodajala za skupno ... in kure so tako, veselo kokodakale njene besede sebi v škodo.



PREDIGRA NAJ KIGRE - KURA JUHA in ALGTELJE 

Glavni petelin Večliki se po svoji odločitvi, da me za stalno sprejme v igralsko ekipo VIC Kurnika, ni več premislil. Bilo ga je le zadosti v perju, da je držal besedo ali pa mu je ostalo zadosti veliko zrno koruze v grlu, po najinem srečanju iz oči v oči na njegovi gredi. Njegov dahnjeni DA, DA sem stalna kura, in DA lahko ostanem, mi je prinesel košček grede v Algatelju, s pristankom in dobro voljo kure Juhe, ki je bila v tem prostoru glavna, najbolj pomembna, pravzaprav edina, ki je domovala tu, v tem prizidku. Juha je pristala name kot na sostanovalko težkega srca in to pod pogojem, da mi postane mentorica za prve vaje in za moje prve korake igralke. Te vaje naj bi se izvajale samo v Algteljeju in bile so namenjene nastopom v le tistih kigrah, ki so bile v povezavi z Algteljejem. To je bil ukaz Večlikega. Vse skupaj je bila neka malenkost vaj, kar naj bi Algtelje prispeval, kot predigro k NAJ Kigri. Večliki sicer ni pretirano cenil kure Juhe, zanašal pa se je na moje sposobnosti, ki jih je doživel v srečanjih z mano do tega trenutka. NAJ Kigro naj bi pripravili v veliki tajnosti in naj bi bila presenečenje za Krajane. Zanjo sem se morala učiti in naučiti vlogo za skupni nastop, kar mi je dalo veliko zagnanost in pravi delovni elan, ter iskreno veselje, da bom končno tudi estetsko koristna, če že ostalo kar sem, ne pomeni dosti. Verjela sem vase, da se bom dokazala in vaje so mi izpolnjevale moj vsakdanjik. Kura Juha pa si je lastila totalno mentorstvo nad mano, z vsemi grobimi prijemi, ki dobrega mentorja odlikujejo. Ne glede na njen nastop in na njeno prepričanost vase, je revica imela precej težav sama s seboj. Za te njene težave jaz naj ne bi vedela ali pa, drugim kuram, pa je to svojo resnico en dan prikrivala, naslednji dan pa se jim je že tožila in vse skokodakala. Kot sem povedala, je Kura Juha sama kraljevala v tem »umetniškem prostoru« pred mojim prihodom. Sedela je sama na svoji gredi, dosti let. Gred je bila sicer kar nizko postavljena, vendar je bila kljub vsemu najvišja gred v tem prostoru, ker druge grede tu ni bilo. Tako si je pridobila najvišji položaj stranskega, manjvrednega prostora. V veliki želji po priznanju in v zamegljenosti čustev si je to predstavljala kot prvo mesto ali zlato medaljo in le-ta, na vse njene odlike, o katerih je imela zmotno predstavo, bi ji morala vsaj 1-krat v življenju pripadati.                   


    -34-


In tako se je v tem času pridobljene zlate medalje za najvišjo gredo postarala in kot stara kura bi morala kmalu oditi za juho gospodarju, kot zmagovalka. In končno bi lahko jaz, ob njenem prehodu v juho, zasedala celo njeno gredo in celoten Algtelje. Saj ne, da bi potem jaz pridobila zlato medaljo, ne medalje ne zlato niso bili več tisto, kar so bili pred mojim življenjem v VIC-u, na svoji gredi bi se končno lahko razširila in razkomotila in do svojega miru, pa bi le prišla. Tudi nihče mi ne bi več gledal pod kremplje na mojih kurjih nogah in štel sekunde preživete v tem prostoru. Bolj preprosto povedano, svoje gospodovalne in vase zagledane nadrejene bi se končno znebila. Večliki je imel neke svoje načrte z mano, a kur sploh ni zanimalo, kaj Večliki hoče in kaj bo z mano. Kar je kikirikal Večliki, so kure vrgle čez rožo, in delale so, kar so one hotele, in to po svoje. Večliki, si res ni upal vedno na glas zapeti svojih razmišljanj in načrtov, bil pa je vseeno glavni petelin. Občasno je to tudi uspel dokazati, a dostikrat so njegovo kikirikanje kure imele za naporno zvonjenje v ušesih. Ker pa so se vse te tekmovalnosti med prebivalci Kurnika, predvsem o prevladi, vedno dogajale tajno, ni nobena izmed kur v javnem kokodakanju nasprotovala Večlikemu in vsi skupaj so se delali, kot da vsakdo od njih ima prav. 

Vendar mi je na skrivaj Večliki le pomežiknil in mi potrdil odločitev, da se v ta del Kurnika lahko mirno nastanim, začnem z vajami in pričakujem tudi kakšen nastop, prav gotovo enega v NAJ Kigri. Igra je igra in sploh ni pomembna pot po kateri prideš do izvedbe, pomemben je nastop. Tako nekako je Večliki peljal svoje režisersko delo, z jajci ali brez njih in mene ni dosti brigalo, saj tega nisem razumela, pa tudi trudila se nisem razumeti. Bila sem zadovoljna, da sedim, kjer sedim in da se grem, kar se gremo, samo zajajiti nisem hotela. In tako zadovoljna, če ne, kar srečna, sem se šla. Rožnata prihodnost se je podila pred mojimi očmi, v mislih pa mi je odzvanjal stavek: Tudi slepa kura zrno najde, če ne prej, ko na(nj) stopi ... in to je bilo najbolj pomembno.


Pa ni bilo te juhe, iz kure

Juhe. Ta moja soseda ali bolje ta-glavna v Algteljeju, sploh ni bila tako švoh in kurasta, kot se je delala in kot je na ven izgledalo. V svoji beli glavi je skrivala marsikatero spretnost in zvitost in tukaj ob njej sem marsikaj videla in doživela in se še nehote dosti naučila. Tukaj sem prvič plačala račun za bivanje med slavnimi in za mojo igralsko kariero. Vaje potrpežljivosti in vztrajnosti so bile naporne in vlekle so se kot jara kača in sanje o polnem krožniku zlatega zrnja, vsak dan, da o zvezdništvu niti ne omenim, so prav zares zamegljena kurja resnica o realnem kurjem življenju. Tako je, če verjameš drugim in dopuščaš možnost popolne sreče. Jasno, da mi Juha ni dovolila zasesti ene polovice grede. Obsedela je na sredi grede, kot da se jaz ne bi vselila in kaj mi je preostalo drugega, morala sem se stisniti ob rob, kolikor se je le dalo. Drugače sploh do grede ne bi prišla ... In stiskala sem se na tistem koščku grede in sanjarila, da mi bo kmalu ta cela gred pripadala. Spodaj pod gredjo res nisem želela ostati, saj veste, kaj vse se spodaj nabira. In sem čakala in čakala sem, se stiskala ter upala, da pridejo tisti časi, ki bi že morali biti. Upala sem tudi, da ko obvladam svojo vlogo v dejanju predigre v NAJ Kigri, bo to Juha cenila in mi dovolila, da se vsaj malo bolj komot namestim, na tudi svoji gredi in upati sem si tudi dovolila, da bom, če pokažem dober nastop v predigri, nastopila tudi še v kakšni drugi kigri. Vendar življenje je tek na dolge proge, dostikrat žal po robidi.


-35-


Kura Juha je bila kljub svojemu dolgotrajnemu posedanju na svoji gredi še vedno prav dobro fizično pripravljena. Leta trpljenja, o katerih je tako zelo rada kokodakala, ji niso pustila nobene navzven vidne posledice, celo obratno, prav fejst je izgledala. Kot kakšna najstnica je cele dneve tekala od Algteljeja do glavnega Kurnika, ter se ob tem spretno skrivala in izmikala gospodarju. Ob dejanjih skrivanja in izmikanja je sočasno nosila kuram novice, ki jih je po lastni presoji spreminjala ali si jih je kar po poti izmišljevala. Na ta svoj dovršeni način komuniciranja je begala vse kurje glave v Kurniku. To ji ni bilo prav nič potrebno, vendar videlo se je, da jo to strašansko osrečuje. Uspelo pa ji je le. Le kaj, se boste vprašali. Še leta in leta ni prišla v juho in sčasoma je gospodar nanjo kar lepo pozabil. Tako je pri polni moči še zelo dosti časa zasedala skoraj celotno najino gred. Jaz pa sem se stiskala ob steno, skoraj zalepljena zanjo sem spala in zaradi tega sem postajala vse tanjša in tanjša. Če bi danes še obstajal VIC in bi pogledali na moje takratne mesto, bi bila prav gotovo tam na zidu, še vedno zalepljena moja senca s kakšnim takrat odpadlim pereščkom. Zaradi vsega tega sem takrat skoraj obupala. Ob neverjetnih fizičnih sposobnostih in ob svoji bujni domišljiji je Juha bila še izvrstna igralka, lahko bi se reklo, kar ena od boljših. Vendar je imela smolo, da ni bila nikomur všeč. Celo nadležna in groba se je zdela ostalim, zato ji je Večliki le redko kdaj dajal vloge igralke in te vloge so bile samo stranske vloge v nepomembnih igrah, še raje pa tudi teh ne. Jasno, da ji to ni odgovarjalo, zato si je občasno našla kakšno vlogo v kigrah in to kar sama. Preprečiti teh njenih samovoljnih nastopov nihče ni znal in ne zmogel, največkrat so se zavedali njene prisotnosti, ko je bila ta že čisto samoumevna in del celote. To, da se je vštulila v igralsko ekipo, je predstavljalo veliko težavo drugim, saj se je obnašala tako, da je bila strah in trepet vseh navzočih in igra z njeno prisotnostjo je vedno končala z žvižgi, kdaj pa kdaj tudi z jajčnim ognjemetom Krajanov nad igralce. Kure so to grozoto stoično prenesle, dale kuri Juhi podporo in opljuvale Krajane, češ da niso razgledani in nimajo pojma, kaj je kvaliteta v gledališču. Drugega si niso upale, vsaj v njeni prisotnosti ne. Posebno pegatka Petegola, je znala za to uporabiti tako lepe in pomembne besede, da si lahko popolnoma verjel v kurji prav ... 

Zaradi takih in podobnih dejanj in skritega vsevladja, Juha je v vsem tem vedno aktivno sodelovala, so se kigre dostikrat na tiho sprevrgle v pigre. Kure so strašno hitro znale kakšno kigro tako odigrati, da so spotoma iz nje naredile pigro. To je potekalo zakrito, da Večliki ne bi nič posumil, in ko se je to večkrat ponovilo, se ni dalo več jasno pokazati razlike med kigro in pigro. Nekdo pa je to le opazil in to so bili Krajani. Kaj hitro, ko je kigra zadišala po pigri, je bila nesprejeta in je kot taka doživela popoln neuspeh pri občinstvu in takrat se je ponovno vse skupaj prikazalo nekako tako, da smo bile me kure spet nedolžne za ta neuspeh, Krajani pa neumni. Tako je vedno sopla Petegola, takoj za njo Juha (ali sta pa zamenjali poziciji) in ostalim kuram je to zelo godilo.

Če vas preplavlja zmeda kiger, piger in NAJ Kigre ... glavnih in manj, pa še vsega ostalega potem lahko razumete, koliko in kaj sem razumela takrat jaz. Zmeda je bila največja tipika tega prostora.


Juha

je ob svoji dvoličnosti in nepredvidljivosti bila še v marsičemu od sile, znala je celo Petegoli zlesti pod perje in to na način, ki si ga lahko samo stara, prefrigana kura izmisli. To sem videla nekega jutra, ko sem zelo, zelo zgodaj raztegovala svoje kurje noge po našem VIC-u. Petegola je bila vedno zelo zgodaj v akciji, lahko bi rekli, da kar prva in to dostikrat pred glavnim petelinom. Večliki se je trudil vstajati sočasno z njo, in če mu je to uspelo, sta si delila prve minute dneva.  


-36-


Četudi ni nikoli znala zakikirikati in je samo kevk-kevkala, je to počenjala navsezgodaj in kot zelo aktivna kura, je ob kevk-kevkanju opravila še vsa sebi srčna opravila, ki so se nanašala na njen mišje-podganji svet. Te svoje ljubljenčke je v tem času hranila in se z njimi na vse možne načine ukvarjala. Razumljivo, da bi ji kakšna kurja perut kot pomoč dobro dela, ne petelinja, kurja in taka pomoč ji je bila po njenem prepričanju tudi nujno potrebna, če ji ni kar pripadala. Če si taprva in še taglavna kura in če še taglavni petelin jutranje zabušava, te po vsej logiki ostali ne glavni morajo ubogati. 

In na to vse skupaj, nesreča nikoli ne vstaja sama, tudi Juha je bila zelo zgodnja in aktivna pri svojem jutranjem življenju. Juha, je tako zelo taktno lahko ponudila Petegoli svojo perut za pomoč in pridobila si je + točke, za vsa nadaljnja izsiljevanja za tisti dan, pa še za kakšnega v prihodnje. Svojih bonitet ni nikoli pozabila, še druge je nanje opozarjala, da ji ne bi kaj uteklo, kar ji je pripadalo. Kasneje je preko celega dneva zase zahtevala marsikatero korist in olajšavo od vseh nas, brezkompromisno. Kdo bi ji lahko kaj odrekel, če je Petegola stala za njenim hrbtom.


(nadaljevanje sledi)



Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Ajoša Križ